SiolNET. Sportal ZOI
5,48

termometer

  • Messenger
  • Messenger
OLIMPIJSKI SPOMINI (7.) – ANDREA MASSI

Andrea Massi: Nova dimenzija z enim nabojem

5,48

termometer

"Na olimpijskih igrah imaš na voljo en naboj, s katerim moraš zadeti v polno. To je povsem nova dimenzija," pred bližajočimi se olimpijskimi igrami v Pjongčangu razmišlja Andrea Massi.

Andrea Massi Foto: Sportida

Rojen je enajst let po tem, ko je Cortina d'Ampezzo, na katero je zelo navezan, gostila zimske olimpijske igre (1956). Pol stoletja zatem, na naslednjih igrah v Italiji, leta 2006 v Torinu, je že bil član slovenske odprave. Tistih iger se sicer ne spominja prav rad. Povsem drugače pa je, ko človek omeni Vancouver in Soči, srebrno in zlato olimpijsko poglavje Tine Maze, največjega športnega projekta Andree Massija. Danes v Gorici kot srednješolski učitelj odšteva dneva do vstopa v "očetovsko službo", obenem pa po tem, ko so ga odslovili pri Smučarski zvezi Slovenije in nato kljub zglednim nastavkom ni dočakal nove trenerske priložnosti, 23. zimske olimpijske igre pričakuje kot gledalec. Edini gledalec, ki je doslej znal slovenskega športnika popeljati do zlata na zimski različici največjega športnega tekmovanja.


ZOI 2014: Andrea Massi in Mauro Pini sta se takole veselila Tinine zlate kolajne v smuku. Sledilo je še veleslalomsko zmagoslavje. ZOI 2014: Andrea Massi in Mauro Pini sta se takole veselila Tinine zlate kolajne v smuku. Sledilo je še veleslalomsko zmagoslavje. Foto: MaPa

Prvič po letu 2002 boste zimske olimpijske igre spremljali iz domačega naslanjača. Tudi s cmokom v grlu?
Cmok v grlu bi zanesljivo čutil, če se na predhodnih igrah Tina Maze ne bi dokopala do kar štirih kolajn. Moji olimpijski računi so z dvema zlatima in dvema srebrnima kolajnama plačani in zaprti. Zgodovina je napisana.

Poleg štirih olimpijskih odličij ima Tina še devet kolajn s svetovnih prvenstev. Govorimo o nizu šestih velikih tekmovanj od leta 2009 do 2015, s katerih se je vedno vrnila z vsaj eno kovino. Tega zgolj s smučarko kakovostjo verjetno ni mogoče pojasniti …
Pred leti je znameniti igralec golfa na novinarsko vprašanje o tem, zakaj je tako uspešen, odvrnil, da ima z več treninga tudi več sreče. Me pa poznate in veste, da se ob tem nasmehnem, saj se nikoli nisem zanašal na srečo. Tinina statistika je res izjemna, pri čemer ob 13 kolajnah velja poudariti, da ni niti ena bronaste barve, kar šest pa je zlatih. Se pa spominjam tudi velikega tekmovanja, na katerem sem bil prisoten, pa Tina ni osvojila kolajne. Olimpijskih iger leta 2006 v Torinu. Takrat nisem bil v vlogi tistega, ki odloča. Sem pa ob opazovanju improvizacije v pripravah na nastope zelo trpel. Prav začuden sem bil, kako smo se takrat odpravljali na skoraj domače olimpijske igre. No, takrat pa sem imel v grlu cmok, o katerem ste me vprašali na začetku najinega pogovora. Prepričan sem bil namreč, da je bila Tina sposobna osvojiti kolajno.

Bi lahko dejali, da ste že v Torinu začeli kovati načrt za Tinino olimpijsko kolajno?
Tudi zaradi razočaranja leta 2006 sem se pozneje strokovno in znanstveno lotil projekta priprave tekmovalke na olimpijske igre. Pri tem je pomembno vlogo odigralo svetovno prvenstvo leta 2009 v Val d'Iseru. O tistem veleslalomu, ki je Tini prinesel prvo kolajno, sem povedal že skoraj vse. Vseeno se v pogovorih pogosto vrnem k tistemu dnevu, saj je bil prelomen. Bilo je težko, zelo napeto in naporno, a zelo pomembno za nadaljevanje, v katerem nato ni bilo naključij. Kdor misli, da je 13 kolajn na največjih tekmovanjih naključje, naj raje hodi vsak dan v igralnico.

Leto 2010: dvakratna olimpijska podprvakinja Tina Maze, Andrea Massi in Andrej Perovšek ob vrnitvi iz Vancouvra Leto 2010: dvakratna olimpijska podprvakinja Tina Maze, Andrea Massi in Andrej Perovšek ob vrnitvi iz Vancouvra Foto: Sportida

Vrhunec zgodbe je bil Soči 2014 z dvema zlatima kolajnama. A tudi v tisti sezoni vam pred tem še zdaleč ni šlo vse tako, kot bi si želeli …
Soči je res zgodba o uspehu, a pred tem tudi zgodba o psihološki bitki. Tina je po svetovnem rekordu leta 2013 zelo trpela. Priznam, da nisem vedel, kaj se bo zgodilo po tisti neverjetni sezoni. Vsega skupaj nisem dobro razumel, hkrati pa nisem znal sprejeti načina, na katerega se je Tina odzvala na rekordno sezono. A vsak pri sebi in obenem tudi skupaj sva verjela, da je zlata olimpijska kolajna dosegljiva. To je bil za oba največji cilj. Brez njega svoje zgodbe ne bi končala oziroma ne bi bila tako uspešna. Zlata kolajna je največ, kar lahko dobiš v športni karieri. Če pa osvojiš dve zlati kolajni na enih igrah, je to že skoraj znanstvena fantastika.

Spomnimo se vašega razmišljanja o tem, da je drugo mesto v resnici izgubljena ali zapravljena zmaga.
Srebro ali bron. Odlično! Toda … Zlato? To je pač največ. Še danes trdim, da smo leta 2010 v Vancouvru izgubili zlato kolajno v veleslalomu. To seveda ne pomeni, da tista kolajna ni bila velik uspeh. Za številne je bila to srebrna kolajna z zlatim sijajem. Navsezadnje Tina do tistih iger še ni imela olimpijske kolajne, pa je v Kanadi osvojila kar dve. A istočasno je bil to v igri stotink tudi svojevrsten poraz proti Viktorii Rebensburg. Ni pa skrivnost, da se je Tina nato Nemki na naslednjih velikih tekmovanjih oddolžila.

Ste že v Sočiju Tinini zlati kolajni dojeli kot osebni vrhunec trenerske kariere?
Zlata kolajna je bila zame dolgo največja frustracija moje kariere. Spominjam se začudenih pogledov, ko sem pred novinarji kdaj govoril o več kot dva tisoč točkah ali zlati olimpijski kolajni. Vse to sem predvidel, vse to načrtoval. Nato pa pride trenutek, ko se cilj izpolni. Takrat trener postane izpraznjen. Kot bi začutil, da se zgodba izteka. Moral sem se prilagoditi in delati drugače.

Minuli mesec je minilo leto od dokončnega slovesa Tine Maze. Minuli mesec je minilo leto od dokončnega slovesa Tine Maze. Foto: Sportida S kakšnimi mislimi pričakujete igre v Pjongčangu, predvsem skozi prizmo slovenskih smučarjev?
Do nekaterih smučarskih funkcionarjev ne gojim spoštovanja. Do športnikov sem ga vedno. Tudi do teh, ki bodo v Pjongčangu branili slovenske barve. S skoraj večino sem bil v stiku. Ker zdaj ne delam z njimi, ne bi rad prav veliko napovedoval. Vem pa, da bo ključnega pomena, kako bodo trenerji izpeljali svoje zamisli.

Olimpijske igre so nekaj posebnega. So povsem zunaj vseh programov in običajne športne logike. Nova dimenzija. Kot bi imel na voljo le en naboj, s katerim moraš zadeti v polno. Ker se tega zavedam, sem po Tininem koncu kariere sodeloval s slovensko reprezentanco. Veste pa, da so bili nekateri funkcionarji nato mnenja, da ne spadam v to skupino. Zdaj na vse skupaj nimam vpliva, obenem pa tudi ne podatkov, da bi lahko karkoli napovedoval. Ne skrivam pa, da vse skupaj opazujem.

Prav kot opazovalec ste nas že pred leti opozorili na Meto Hrovat, ki zdaj na olimpijske igre potuje kot mladinska svetovna prvakinja in smučarka, ki je že stala na stopničkah v svetovnem pokalu.
Če je bil Alberto Tomba za številne Tomba la Bomba, pa sem njo že pred časom poimenoval "Meta bombeta". Majhna bomba, ki je lahko zelo nevarna. Bila je še deklica, a z nekaterimi pozitivnimi predispozicijami. Ne le fizičnimi, ampak tudi značajskimi. Zanjo sem vesel, da se je že uvrstila na stopničke. Tudi to ni naključje. Prepričan sem o tem, da bodo podobni rezultati še sledili. Je tudi dokaz, da se individualno delo splača. Vem namreč, da deluje s trenerjem Juretom Hafnerjem.

Verjetno vas niso obšle slovenske trenerske kritike na račun smuči znamke Stöckli, s katero je tesno sodelovala tudi vaša ekipa. Vaš komentar?
Material pomeni vse ali nič. Ne gre le za smuči, temveč tudi za odnos med tekmovalcem in serviserjem. V ta odnos se tudi trener ne sme vmešavati. Tudi v svoji ekipi tega nisem dovoljeval. Iz tega izvira celo moj edini manjši spor z Liviom Magonijem. Nisem želel, da vpliva na omenjeni odnos. Serviser in tekmovalec razvijata smuči. Ob tem trdim, da ima predvsem tekmovalec, ki nastopa zgolj v dveh disciplinah, dovolj časa tudi za testiranje. Še celo Tina, ki je tekmovala in zmagovala na vseh tekmah, si je morala vzeti čas za testiranje. Spominjam se Zlate lisice 2013, ko smo v italijanskem smučarskem središču Pozza di Fassa trenirali do zadnjega trenutka. Zakaj? Serviser Andrea Vianello je bil v dvomih o opremi. Šele ko sta Tina in Andrea rekla, da je oprema OK, smo se podali na pot. V zadnjem trenutku.

Sodeloval je tudi z moško ekipo za hitri disciplini (na fotografiji v pogovoru s Klemnom Kosijem). Sodeloval je tudi z moško ekipo za hitri disciplini (na fotografiji v pogovoru s Klemnom Kosijem). Foto: Sportida

A vseeno … Ne dopuščate možnosti, da je konkurenca res storila korak naprej, pri Stöckliju pa so obstali?
V Stöckliju delujejo ljudje, s katerimi moraš biti stalno v stiku. Miselnost je nekoliko drugačna. Če ne dobiš, kar želiš, jih moraš tudi gnjaviti. Večkrat sem bil neugoden ali celo malce nesramen ter sem zahteval marsikaj. A na koncu smo želeno dobili. Treba se je stalno angažirati in biti v stalnem stiku s šefom njihove tekmovalne službe.

Opozoril pa bi še na nekaj, na kar se pogosto pozablja. Stöckli je priskočil na pomoč takrat, ko večina opremljevalcev ni več želela slovenskih smučarjev. Začelo se je z Andrejem Jermanom, nadaljevalo s Tino Maze. Tudi Ilka Štuhec je dobila to opremo. Če ne bi bilo Stöcklija, ne bi bilo teh rezultatov. Zato bi morali odgovorni pri SZS opozoriti trenerje, ki javno kritizirajo opremo. S tem namreč tvegajo to, da bodo prihodnje leto ostali brez smuči. To bi bila velika škoda za slovensko smučanje. Ne govorim na pamet. Tudi jaz sme nekoč izjavil, da nismo imeli hitrih smuči, pa so me takoj poklicali iz Stöcklija. Moja izjava je bila nerodna in neprimerna.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 83
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin