Mož, ki želi Ilki pokazati pot do tretjega zlata

Foto: Vid Ponikvar Vrsto let je deloval v domači švicarski reprezentanci, nato svoje znanje delil na Norveškem in v Združenih državah Amerike. Po več kot 20-letni trenerski karieri bo zdaj Stefan Abplanalp, ob predložitvi negativnega testa na novi koronavirus, akreditacijo svetovnega prvenstva v Cortini d'Ampezzo dvignil kot član slovenske odprave, torej v vlogi trenerja Ilke Štuhec.

Ta pod njegovim vodstvom še ni stopila na oder za zmagovalke. Verjeli ali ne, na njem je nazadnje stala pred 727 dnevi, ko je v Aareju drugič zapored postala svetovna prvakinja v smuku. Sezono 2020/21 je začela spodbudno, saj je v sebi znova prebudila izjemne drsalne občutke. Šibka točka so ostali tehnični odseki, nato pa ji je zagodla še poškodba gležnja.

Toda … "Blizu je. Zelo blizu," kljub vsemu na pragu SP 2021 poudarja 46-letni Švicar, ki ne skriva, da bo v Dolomitih Ilkina popolna prioriteta smukaški nastop. Čez natančno en teden.

Sportal Ilka Štuhec: Nič več mi ni treba dokazati

Spodobi se, da vas najprej vprašamo po zdravju.

Zdrav sem. Tudi v preteklih tednih sem bil, čeprav sem bil ob enem od številnih testiranj na novi koronavirus pozitiven. Brez pravih simptomov. To je bilo zame presenečenje. Šok. Zgodilo se je pred mojo skorajšnjo selitvijo v Kranjsko Goro. Bil sem le v stiku z ženo, sinom in pastorko, ki sicer študira v Bernu. Bili smo v svojem mehurčku. Ker je imela pastorka pozneje simptome, smo sklepali, da sem se okužil preko nje. Zgolj kot opomnik, kako hitro se virus širi. A ko pogledam nazaj, sem lahko vesel, da sem se z virusom spoprijel v tako blagi obliki. Zdaj imam v sebi protitelesa. Tudi moj zadnji PCR-test je bil negativen.

Kakšen je sicer vaš pogled na pandemijo, ki je ohromila svet? Vas je kdaj resneje skrbelo?

Morda je pravi izraz spoštovanje. Zavedam se namreč, da ne gre za zanemarljivo težavo. To ni klasičen sezonski virus. Daleč od tega. Veliko ljudi je umrlo, veliko se jih spoprijema s težjimi oblikami. Vse skupaj nas je streznil predvsem prvi pomladni val, ki je povsem zaustavil smučarski svet in nas zaprl v domove. Priznam, da takrat nisem pričakoval, da se bomo skoraj eno leto pozneje še vedno pogovarjali o tej težavi. Zato po eni strani lahko govorimo o učinkih virusa na zdravje, po drugi strani pa o tem, kako smo se spremenili kot družba. Preprosto, postali smo drugačni. V trgovini ljudje gledajo, kako bi se izognili drug drugemu. Vsi nosijo maske. Drugačen svet.

Foto: AP / Guliverimage

Kakšno je življenje v Švici?

Smučišča obratujejo, a brez restavracij. Možen je le prevzem hrane. V krajih so bari in restavracije zaprti. Po novem tudi vse trgovine, ki ne prodajajo živil. Obratujejo pa hoteli.

Pogrešate klic prijatelja, ki bi vas povabil na pivo?

Pred dvajsetimi leti bi bila verjetno to ena od prvih misli. Zdaj sem bolj družinski človek, ki je po stalnih potovanjih ob vrnitvi domov vesel, če lahko nekaj časa preživi z družino. Pogrešam pa obiske drugih družinskih članov. Lepo bi bilo spet sedeti za družinsko mizo z desetimi ljudmi.

Kako pa se je, vsaj po vašem mnenju, odzvala Mednarodna smučarska zveza (FIS)?  

FIS v teh časih opravlja odlično delo. Ni preprosto. Treba je usklajevati lastna pravila z lokalno zakonodajo in usmeritvami organizatorjev. A to ni izziv le za FIS. Vsi smo v tem svetu. Držati se moramo vseh priporočil, se stalno testirati … Že dejstvo, da smo se uspešno prebili do zdajšnje faze sezone, priča o uspešnem delu. Seveda bi se lahko pogovarjali o kakšnih pomanjkljivostih. Na misel mi pride primer iz Levija, ko so bile švedske slalomistke na testiranjih večkrat negativne, pa so zaradi okuženega trenerja morale v karanteno. To je bil velik udarec za celotno švedsko ekipo.

Foto: Vid Ponikvar Več kritik pa si je FIS prislužil na račun pravega cunamija poškodb. Upravičeno? Ali pa bo treba sprejeti kruto resničnost, da je to pač del smučarskega športa?

Žal bi prikimal vaši zadnji ugotovitvi. Na žalost. To je težko sprejeti. Ne moremo mimo tega, da smo se v preteklosti vsi skupaj zavzemali za spremembe. Spreminjala so se pravila o opremi, pa način priprave podlage, zaščita prog … A na koncu dneva vedno štejemo poškodovane. Zakaj? Ne glede na pravila, ki jih sprejemamo, bodo smučarji želeli zmagovati. V smučanju pa zmagujejo najhitrejši. Da bi postal najhitrejši, moraš včasih iskati drugačne linije, se odločati za bolj drzne položaje v želji po čistejših in hitrejših zavojih. Vse to vodi v napake. Zato kakšne radikalne poteze, ki bi spremenila ta trend, ne vidim. Morda je edini ukrep, o katerem bi veljalo razmisliti, nekoliko daljši premor med tekmami. Smučarji bi na ta način lahko dobili več časa za regeneracijo.

Nekako ste nakazali, da smučarji v iskanju najbolj učinkovitih linij tvegajo padce. Se kot trener kdaj znajdete v precepu, ko veste, da usmerjanje varovanca v določene smučarske akcije posledično prinaša tudi tveganje?

Vprašanje, ki terja daljši razmislek. Da, govoriva o razmerju med potiskanjem tekmovalca in skrbjo za varnost. A sam bi vlogo trenerja postavil na drugačne temelje. Trener mora smučarja pripraviti do te mere, da bo lahko tekmoval na najvišji možni ravni. Tam pa je tisti, ki se odloča o tem, kako zelo se bo približal navideznemu robu, smučar sam. Kako priti do tega položaja? Že na treningih se je treba približevati meji, a obenem ohranjati ravnotežje. Zadnji kanček tveganja pa naj smučar prihrani za tekmo. To je njegova odgovornost. Njegova odločitev. Trener pa mora poznati svojega smučarja ali smučarko. Konkretno, če bo smučarka zavestno upočasnila malce pred skokom, ali se z zadržkom lotila nemirne podlage, je to treba spoštovati. Ponavljam, to je njena odločitev. Trener mora to sprejeti. Prav tako pa mora nato smučarka sprejeti rezultat. Konkretno, reciva, da smučarka tekmo konča na četrtem mestu. Če analiza pokaže na dve napaki, je treba delati na tem, da ju v prihodnje ne bo več. Če pa je ob analizi vidno, da je smučarka med nastopom zmanjšala hitrost, je to treba vpeti v koncept zavestne odločitve. A če sklenem to razmišljanje, vam lahko odkrito povem, da pri največjih šampionih, teh dilem ni. So kot dirkalni konji, ki čakajo na pok pištole.    

Foto: Vid Ponikvar

Kako blizu podobi tega dirkalnega konja je trenutno Ilka Štuhec?

Dve desetinki. Ha, ha … Če ob analizi njene smukaške sezone izbrišemo Crans Montano, kjer je nastopala s poškodovanim gležnjem, pridemo do četrtega, šestega in sedmega mesta. To je krog smučark, ki so v boju za stopničke. Ob rezultatih analiza hitro ponudi odgovor, kje se izgubljajo desetinke. To je dobro. Slabše bi bilo, če bi bila šesta, pa v analizi ne bi našel kakšne napake. Tako pa ji lahko rečem: "Če bi v ta zavoj prišla nekoliko višje, bi bilo drugače." Kdor je z napakami blizu vrha, je dober. Ilki manjka tisti zadnji odločilni kanček, da bi šla na tekmi preko sebe. Blizu je. Zelo blizu.

Povežimo zadnja tri vprašanja. Žal je Ilka stara znanka poškodb. Je to še v njeni glavi? So poškodbe morda zgodovina?

Poškodbe zanjo ne bodo nikoli zgodovina. Ne samo pri Ilki, ampak tudi pri vsakem športniku, ki je bil kdaj poškodovan. In prav je tako. To je del življenja smučarjev. To je njihova služba. Na to sem bil pozoren že ob delu z Lindsey Vonn. Tudi ona je ob stiku s točno določeno snežno podlago ali kakšno kombinacijo vrat pomislila na poškodbo. Morda lahko vse skupaj primerjamo s smrtjo v družini. Kdor izgubi svojca, lahko v določenem trenutku povsem sproščeno razmišlja o drugih stvareh. A ko pride božič, se bo spomnil skupnih trenutkov. Zakaj? Ta oseba je bila del tvojega življenja. Tako kot je poškodba del smučarja. Še več, trenutki po poškodbi so za mnoge smučarje tisti, v katerih doživijo največjo osebno in smučarsko rast. Naučijo se spoštovati svoje zdravje in se zavedati samega tveganja. Najlažje je jezditi na valu uspehov. Ko pa trpiš in se vračaš, se veliko naučiš o sebi. In če se uspešno vrneš, si lahko najmočnejši. 

Zgodba o jekleni potrpežljivosti.

Vsekakor. Brez tega ne gre. Ob vračanju po poškodbi se je treba osredotočati na to, da tvoji močni aduti postanejo še močnejši in ti tako pomagajo prebroditi krizo. Ilki je to uspelo. Znova ve, da je lahko hitra. Trikrat je bila med sedmerico. Skoraj bi "popraskala" stopničke. Zdaj lahko verjame. No, morda se boste spomnili, da sem vam pred več kot letom pripovedoval o tem, da je imela te občutke že na treningu. A to je treba nato prenesti na tekmo. To je proces, v katerem se najprej naučiš trenirati, nato nastopati, v naslednji fazi tekmovati in na koncu zmagovati. Zadnji korak je najmanjši, a najzahtevnejši.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Tudi pri Ilki?

Da. Toda vem, da ji bo ta korak uspel.

Del vaših priprav so tudi videoanalize, na katerih večinoma pregledujete zadnje treninge ali tekme. Ali kdaj zavrtite tudi posnetka Ilkinih voženj z zadnjih dveh svetovnih prvenstev, in sicer z namenom, da bi videli razliko med tekmovanjem in zmagovanjem?

Sam si te posnetke večkrat ogledam. Tudi takrat, ko me je poklicala in vprašala, ali bi postal njen trener, sem si med razmislekom ogledal posnetke njenih zmagovitih voženj. Roko na srce, to sem občasno storil že takrat, ko sem treniral njene tekmice, pa sem želel videti, kako se z isto progo spoprijema najboljša na svetu. Ali si te posnetke kdaj ogledava skupaj? Redko. Veste, tu mora biti človek previden. Ne želim, da izpade kot tolažba, kako je smučala nekoč. So pa takšni pristopi občasno koristni, da smučarko, povsem konkretno, opomniš na položaj telesa.

Ilka leta 2019 in trenutno najboljše smukačice svetovnega pokala? Kakšna je raven smučanja?

Menim, da se raven ne spreminja prav veliko. Takšna je že nekaj let. Raven je visoka in za Ilko dosegljiva. O tem mora biti prepričana tudi sama. Verjamem, da je. Od zmag jo pravzaprav loči le izkoreninjenje napak. Kot jih bo izkoreninila, bo postala še bolj samozavestna. Poglejte Laro Gut. Bila je v krizi. Pa sta prišla dva dobra rezultata, ki sta spremenila vse. Zdaj "leti" tudi na snegu, ki ji ni pisan na kožo. Prepričan sem o tem, da ni spreminjala svojega sloga smučanja na posoljeni progi. Ne, preprosto je samozavestna kot še nikoli doslej.

V vašem taboru ste se odločili izpustiti nastopa v Garmisch-Partenkirchnu. Zdi se, da je bila poteza neizogibna. Kaj pa to pomeni za svetovno prvenstvo? Je ogrožen proces, ki ste si ga zadali pred meseci?

Ne. Gremo po začrtani poti. Dejstvo je, da ji je gleženj onemogočil smučanje na želeni ravni. Poglejte smuk v Crans Montani. Vključuje tri zares zahtevne zavoje. Na dveh od teh je treba težo postaviti na desno nogo. Tam je Ilka izgubljala. Poleg tega se smučar z bolečino težko zlije s progo. Nima pravega občutka. Zato je bil umik nujen. O tem ni dvoma. Ritem tekem je manj pomemben od zdravega gležnja. Osrednji cilj tega obdobja je svetovno prvenstvo. Poudarek je na smuku. Storili bomo vse, da bo Ilka na smuku pripravljena tako, kot mora biti. Navsezadnje ima v Cortini d'Ampezzo, kjer ji je proga zelo všeč, priložnost, da še tretjič postane svetovna prvakinja.

Foto: Vid Ponikvar To je tudi velik trenerski izziv. Lahko pobrskate po spominu svetovnih prvenstev in olimpijskih iger ter izpostavite tekmo, na katero ste najbolj ponosni?

Joj, pri tem odgovoru moram biti še posebej previden. Si predstavljate, da bi vse moje nekdanje smučarke prebrale ta intervju in se spraševale, zakaj jih nisem omenil. Ha, ha … Pod črto, veliko je lepih zgodb. A izpostavil bi olimpijske igre leta 2006 v Torinu. Ženski smuk. To je bilo moje prvo leto v vlogi glavnega trenerja švicarske ekipe. Tekma se je končala s srebrno kolajno Martine Schild. Ta trenutek izpostavljam zaradi tega, ker sva sodelovala že vrsto let pred tem.

Kaj je za vas večji izziv – vzgojiti smučarja in ga pripeljati na vrh, ali prevzeti prvaka in z njim ostati na vrhu?

Tudi na to vprašanje bi odgovor težko izstrelil kot iz topa. Oboje je izziv. Vprašanje pa je, kakšen je tvoj trenerski status. Naj za primer vzamem Lindsey Vonn in Ilko Štuhec. Kot usmerjaš takšni smučarki, je zelo dobrodošlo, da si trener s predhodnimi uspehi. Če v nogometu prevzameš Bayern ali Liverpool, si težko trenersko nepopisan list. Potrebuješ znanja in izkušnje za delo z največjimi zvezdniki nogometa. Tudi športnik na izkušenega trenerja gleda z drugačnimi očmi. Da, bil sem v položaju, ko je moja tekmovalka napadala globus ali kolajno na velikem tekmovanju. To pri delu zelo pomaga.

Kaj imata Lindsey Vonn in Ilka Štuhec skupnega?  

Prirojeni odločnost in pripravljenost, da delata več od drugih.

Toda predvsem ob delu z Vonnovo ne moremo mimo izjemnega rezultatskega pritiska in tudi zvezdniškega blišča. Kako ste se spoprijeli s tem? Prav gotovo je bilo drugače skrbeti za Vonnovo kot za Edit Miklos?

Zmaga ali nič. Tako je bilo pri Lindsey Vonn. Zato sem ob slovesu od ZDA potreboval leto za sprostitev in izobraževanje. A prišel je izziv z Edit Miklos. Hitro me je potegnilo. Žrtvoval sem se in garal. Smučarko iz manj razvite smučarske države, v kateri vladajo skromni pogoji za smučarsko delo, sem želel pripeljati na stopničke. Kot bi sam sebi dokazoval, kaj je mogoče storiti.

Po zaslugi Lindsey Vonn je naš tokratni gost sobotnega intervjuja spoznal tudi Tigerja Woodsa. Foto: AP / Guliverimage

Vrniva se k Lindsey. Pri njej ne gre le za smučanje, ampak tudi za družbena omrežja, rdečo preprogo, znane partnerje, kakršen je bil Tiger Woods … Vas pa mora zanimati predvsem smučanje in tja morate usmeriti tudi smučarko.

Ko je bilo treba, je bila Lindsey profesionalka. Omenili ste Woodsa. On je bil zanjo odlična podpora. Po drugi strani pa se je zaradi njega znašla na povsem novem odru. Res je, Bode Miller, Lindsey, Julia Mancuso … V ameriških smučarskih krogih so to zvezdniki. V širšem športnem kontekstu se težko primerjajo z nogometaši, košarkarji ali golfisti. Tako je Lindsey zaradi Woodsa postala dekle z rdeče preproge. Zagotovo je bilo zaradi tega tekmovalno breme težje.

Ste spoznali Tigerja Woodsa?

Seveda. Izjemno prijazen moški. Že, ko mu stisneš roko, spoznaš, da vsi stereotipi o znanih osebnostih ali pa zgodbice iz rumenega tiska, morda ne držijo. Tako stvarno osebo le redko srečaš. Spominjam se večera, ko sta me z Lindsey povabila v suši restavracijo v Aspnu. Ko smo se pogovarjali o smučanju, je veliko spraševal in me iskreno poslušal. Nato smo se odpravili še v njuno hišo, kjer sva v kleti igrala biljard. Katerokoli kroglo je udaril, je šla ta v luknjo. V četrtem poskusu, ko me je trikrat gladko premagal, pa mi je, nekoliko pokroviteljsko, le dovolil zmagati. Po takšnem večeru začneš na globalne zvezdnike gledati z drugačnimi očmi.

Sportal (Pre)hitro slovo ji je odprlo nove poti

Sportal Žan Kranjec je bil prisiljen obrniti novo stran

Sportal "Nova Janica? Ne, jaz sem Zrinka!"

Sportal Koštomaj odločno nad največjega slovenskega tekmeca

Sportal Hadalin bo vendarle branil naslov podprvaka