Anamarija Lampič
Jakov Fak
Četrtek, 19. 5. 2022, 7.00
2 leti, 6 mesecev
Ricco Gross
Kakšen trener je Ricco Gross? "Delati je treba trdo, zato pa potrebuješ strogega trenerja."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,32
Ricco Gross: Trenirati je treba trdo in zavzeto, zato potrebuješ tudi strogega trenerja.
Slovensko biatlonsko reprezentanco bo prihodnja štiri leta vodil nekdaj odlični nemški biatlonec Ricco Gross. Do zdaj je svoje trenerske veščine pilil doma v Nemčiji, v Rusiji in nazadnje štiri leta v Avstriji. In kakšen trener je, strog, bolj mehak? "Vedno moraš biti oboje," nam je povedal na spoznavnem dnevu na Pokljuki in poudaril, da bodo njegovi varovanci trenirali trdo, pa tudi mesto v svetovnem pokalu si bodo morali še izboriti.
"Vedno moraš biti oboje. Na trenutke trd in zahteven, saj je trening trening. Ob tem pa se je treba, če si uspešen, tudi zabavati. Tudi zabava je zelo pomembna med težkimi treningi. Ampak tu ni nobene dileme, trenirati treba trdo in zavzeto, zato potrebuješ tudi strogega trenerja," nam je na vprašanje, kakšne vrste trener je, odgovoril 51-letni Nemec Ricco Gross, novi glavni trener od zdaj združene (moški in ženski del) slovenske reprezentance A.
Tretji tujec, a daleč najboljši nekdanji tekmovalec
Gross je po Vladimirju Korolkeviču in Tomašu Kosu tretji tujec na mestu trenerja slovenske vrste, a brez dvoma najbolj uveljavljen kot tekmovalec. V Vzhodni Nemčiji rojeni Gross namreč velja za nemško biatlonsko legendo, v svetovnem pokalu je osvojil devet posamičnih zmag, skupno kar 33, v zbirki ima osem olimpijskih medalj, od teh štiri zlate, enkrat je osvojil tudi mali kristalni globus za zmago v skupnem seštevku posamične discipline.
Tekmovalno kariero je končal leta 2007, od takrat pa je svoje trenerske veščine pilil pet let v Nemčiji, tri leta v Rusiji in zadnja štiri leta v Avstriji. Te dni na Pokljuki spoznava svoje nove varovance in sodelavce, kmalu pa bo slovenskim tekmovalkam in tekmovalcem, skupaj s pomočnikoma Janezom Maričem (za moški del reprezentance) in Boštjanom Klavžarjem (ženske), pripravil programe treninga. Najprej je na vrsti t. i. baza. "To je ponavadi za tekmovalce zelo naporen del sezone, ampak so imeli dovolj dolg počitek, da jim ne bo pretežko. Nekateri so že začeli trenirati," o tem pravi Gross.
Jakov Fak ima zdaj trenerja, ki je bil kot tekmovalec uspešnejši od njega. Anamarija Lampič je zvezdniško ime, ki pa je v biatlonu še nepopisan list.
Kako dobro pozna slovenske biatlonce?
Kako dobro sploh pozna svoje nove varovance? "Veliko jih poznam iz svetovnega pokala, seveda je Jakov ta, ki je v tem najbolj prisoten. Ne le na tekmovanjih, pač pa tudi na podelitvah nagrad (smeh, op. p.). On je vrhunski tekmovalec in tudi za mlade je pomembno, da ga imajo v ekipi. Moj pomemben cilj je, da sestavim kar se da dobro ekipo. Zavedati pa se moramo, da imamo samo štiri mesta v svetovnem pokalu, zato bodo potekale kvalifikacije. Imeli bomo tekmovalce v svetovnem pokalu in pokalu IBU, hočemo jih rotirati, hočemo spoznati, kateri so najboljši. Morda je za mlajše celo bolje, da tekmujejo v pokalu IBU, da se učijo. Nobenega zagotovila namreč ni, da bi imeli v svetovnem pokalu veliko tekem. Če tam nisi dovolj dober v sprintu, ne dobiš priložnosti v zasledovanju, skupinskem startu. Če tekmuješ v pokalu IBU, eno stopnjo nižje, pa je možnost za večje število tekem boljša. In več tekem pomeni več priložnosti za učenje."
Obeta se interni boj za mesta v svetovnem pokalu
Obeta se torej interna konkurenca za mesta v svetovnem pokalu, tam ima Slovenija štiri mesta v moški in dve mesti v ženski konkurenci. "Vedno je konkurenca znotraj ekipe, vedno je. Malo mora biti stresno za tekmovalce," o tem z nasmehom pove novi glavni trener in doda, da mu gre dejstvo, da je novinec v tem okolju, tudi na roko: "Zame je precej enostavno. Sem nov v reprezentanci, nimam kakšnih uradnih podatkov in izdelanih stališč, vem samo, kaj se bo dogajalo na trening kampih, in na podlagi tega bom sestavil ekipo."
Trenutno so v A-reprezentanci Jakov Fak, Miha Dovžan, Rok Tršan, Lovro Planko, Anton Vidmar in Alex Cisar, pa sestrični Polona in Živa Klemenčič ter nova pridobitev, zdaj že naša nekdanja odlična smučarska tekačica Anamarija Lampič. To je precej manjši reprezentančni pogon, kot jih je imel priložnost spoznati v Nemčiji in Rusiji, zagotovo tudi manjši od avstrijskega. Kar zadeva primerjavo z avstrijskim, Gross pravi: "Tukaj v Sloveniji se zagotovo boljše dela z mladinci, veliko jih je zelo uspešnih. Zmagujejo na mladinskih svetovnih prvenstvih in podobno. Ampak ta korak iz mladinske v člansko konkurenco je zelo težaven. Temu se moramo posvečati. Imamo nekaj časa, ampak ga moramo tudi pametno izkoristiti."
"Nisem samo jaz odločilen dejavnik"
Reprezentančni ustroj je pod novim vodstvom panoge zdaj precej bolj razdelan, poleg reprezentance A se bo več delalo tudi v reprezentanci B, poudarek bo na delu z mladinkami in mladinci. Gross računa na tesno sodelovanje vseh trenerjev različnih kategorij. "Nisem samo jaz odločilen dejavnik, imamo dovolj trenerjev in moramo dobro sodelovati. Imeti moramo enake ideje glede treninga, zavedanje, kaj je dobro za mlade športnike. Tako bomo lahko ugotovili, kaj deluje. Ves čas moramo sodelovati in se pogovarjati."
"Za olimpijske igre mislim, da bi bilo še veliko bolj zanimivo biti konkurenčen v mešanih štafetah in mešanih parih."
Kako realistične so želje predsednika?
Novi predsednik zbora za biatlon Boštjan Ule je ambiciozno govoril o medaljah in stopničkah v svetovnem pokalu. Kako realistična so njegova pričakovanja? "Mogoče seveda je, ampak v tem trenutku le za enega tekmovalca. To moramo pošteno priznati. Jakov Fak je vrhunski biatlonec, na voljo bo imel tudi veliko priložnosti, v sprintih, zasledovanjih in skupinskih startih. Mislim, da je mogoče. Za olimpijske igre pa mislim, da bi bilo še veliko bolj zanimivo biti konkurenčen v mešanih štafetah in mešanih parih. Spomnite se samo svetovnega prvenstva v Ruhpoldingu, kjer ste osvojili srebrno medaljo," pravi Gross.
Pogodbo ima za en olimpijski ciklus, do leta 2026, ko bodo igre v Cortini d'Ampezzo, za biatlonce v njim zelo dobro poznani Anterselvi. Do tedaj želi Gross očitno povzdigniti slovensko reprezentanco do ravni, kakršna je bila leta 2012 na svetovnem prvenstvu v Ruhpoldingu. To je bilo za slovenski biatlon zgodovinsko, tam je Jakov Fak osvojil prvo zlato kolajno na 20-kilometrski preizkušnji, nato pa ob Andreji Mali, Teji Gregorin in Klemnu Bauerju še srebro v mešanih štafetah. "Ja, nemška štafeta je bila na tisti tekmi tretja, dobro se spomnim," se ob spominu na leta 2012 nasmehne Gross.
Ponosen na opravljeno delo v Avstriji
Samozavest mu dajejo tudi uspehi, ki jih je dosegal na čelu avstrijske moške vrste v zadnjih štirih letih. "S to smo osvojili štiri medalje in imeli štiri različne nosilce medalj. V prvi sezoni Julian Eberhart, ki prej nikoli ni osvojil medalje v posamični konkurenci, je bil tedaj tretji na skupinskem startu. Leto pozneje Dominik Landertinger, ki je bil bronast na posamični tekmi v Antholzu. Na svetovnem prvenstvu tukaj na Pokljuki smo osvojili srebrno medaljo v mešanih štafetah. Mislim, da je bilo to veliko presenečenje, Simon Eder in David Komatz (ob zamejski Slovenki Dunji Zdouc in Lisi Theresi Hauser, op. p.) sta osvojila medalji številka tri in štiri. Mislim, da je bilo dobro."
Gross je veljal za odličnega strelca, eno od svojih devetih posamičnih zmag v svetovnem pokalu pa je osvojil na Pokljuki, leta 1998 na 20-kilometrski tekmi.
Specialist za streljanje
Sam je kot biatlonec veljal za odličnega strelca in prav ta element je v slovenskem biatlonu največja težava. "No, res nisem bil ravno slab strelec," se pošali, kot glavni trener pa bo sicer skrbel za vse, ne bo le strelski ali tekaški trener. "Razumeti moram vse," pravi in spet poudarja pomembnost sodelovanja s preostalimi trenerji: "Tudi Janez (Marič, op. p.) dela na strelišču, pa Ljubo (Tomažič, op. p.). Skupaj se posvečamo tehniki, pripravljenosti. Veliko pogovorov nas čaka v prihodnjih dneh, veliko spoznavanja. V zadnjih letih sem bil odgovoren za sestavljanje programov treninga, tako za tek kot streljanje, malo bolj pa sem bil osredotočen na streljanje. Zanimivo je bilo delati na primer s Simonom Ederjem, ki je bil že tako precej močan strelec, po štirih letih dela z mano pa je bil še malce boljši."
