Torek, 6. 11. 2018, 14.15
5 let, 5 mesecev
Intervju: Dominique Gisin
Čustveni spomini: Moj najbolj poseben dan s Tino Maze
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,42
Dominique Gisin in Tina Maze v enem od najbolj čustvenih olimpijskih trenutkov
Z nekdanjo švicarsko alpsko smučarko Dominique Gisin smo v intervjuju zajadrali v spomine na Soči 2014 in Pjongčang 2018, se pogovarjali o Tini Maze, Lindsey Vonn, novem življenju …
"Mar se ne bi raje pogovarjali z mojo sestro Michelle?" Tako se je na prošnjo za pogovor s širokim nasmehom odzvala Dominique Gisin. A ko smo ji omenili, da prihajamo iz Slovenije, je z vidno ganjenostjo kot iz topa izstrelila: "Tina Maze!" Da, prav 33-letna Švicarka je tista smučarka, ki je 12. 2. 2014 v smučarskem centru Rosa Khutor v Rdeči Poljani nad Sočijem ciljno črto olimpijskega smuka prečkala z identičnim časom kot Tina Maze.
Čeprav je od takrat minilo že 1.728 dni, pa vodja fundacije za pomoč švicarskim športnikom in ljubiteljska pilotka, ki je tekmovalne smuči po treh zmagah v svetovnem pokalu v kot postavila leta 2015, o čarobni olimpijski pravljici na Kavkazu govori tako doživeto, kot bi se zgodila prejšnji teden. Ali pa v pretekli zimi, ko je njena sestra Michelle v Pjongčangu postala olimpijska prvakinja v kombinaciji.
Kar sami ste izpostavili svojo najtesnejšo povezavo s Slovenijo …
Seveda. Govorimo o največjem trenutku v moji karieri. To je bil najlepši trenutek, moj najbolj poseben dan. Z naskokom! Delila pa sem ga s Tino Maze. Vedno sem jo imela za prijateljico, a tudi za legendo alpskega smučanja. Prav to je ona. Živa legenda! Janici Kostelić in številnim drugim legendam ni uspelo v eni sezoni doseči 2.414 točk. Potem pa je stala ob meni – kot legenda in prijateljica. Na podelitvi cvetja je segala proti moji roki. Spoznala sem, da je skorajda tako živčna in navdušena kot jaz. Spoznala sem, da delim najbolj poseben dan v življenju z živo legendo in prijateljico. To bo za vselej ostalo v mojem srcu.
Trenutek, ko je Tina stopila na najvišjo stopničko, Dominique pa ...
Omenili ste stik rok na podelitvi cvetja, katerega posnetki so obkrožili svet. Zanimivo pa je bilo tudi na večerni podelitvi kolajn, ko je Tina ob omembi svojega imena sama stopila na najvišjo stopničko, vi pa ste obstali. Kakšen je bil protokol? Bi vas morala Tina počakati?
Joj, kako smešno je bilo tisto. Desetkrat so nama razložili, da bo napovedovalec naznanil obe imeni, nato pa naj skupaj stopiva na stopničko. Znana sem kot prismuknjena oseba. Recimo, če obstaja možnost, da bom na nepravem mestu ob nepravem času, bom vedno tam. Še danes se šalim, da sem bila takšna tudi kot olimpijska prvakinja. Seveda, ona je bila vajena, da sliši svoje ime in stopi na stopničke. To je tudi storila. Jaz pa sem stala tam in … Ha, ha, to je bilo res ponižujoče. Seveda, vsi so me videli. Toda … Smešno. Bilo je zabavno. To sem bila jaz. Kdorkoli me pozna, ve, da sem bila to jaz.
Sta se kdaj o tistem čarobnem dnevu s Tino pogovarjali brez kamer in mikrofonov, torej povsem sami?
Seveda. Veliko sva se smejali na račun teh dogodkov, a vedno znova sva se zavedali tudi posebnosti teh trenutkov.
Tina je nekoč dejala, da bi, če bi lahko izbirala smučarko, s katero bi si delila olimpijsko zmago, izbrala vas ali pa Julio Mancuso. Kakšna bi bila vaša izbira?
Zahtevno vprašanje. Ker so bili trenutki s Tino nekaj tako posebnega, si v tej zgodbi danes težko predstavljam koga drugega. A če bi se morala odločiti, bi izbrala rojakinjo Tamaro Wolf. Dolga leta sva bili reprezentančni sotekmovalki. Obe sva se ubadali s poškodbami. Njo so povsem zaustavile, mene ne.
Pravijo, da vsak smučar sanja o tem, da ni postal olimpijski prvak. Kako blizu so bili nato vaši dejanski občutki tistim sanjam?
Ne, tega se preprosto ne da primerjati. Kar naenkrat to postane resničnost, ki pa je, kako zanimivo, ne znaš resnično dojemati. Še kakšni dve leti po Sočiju mi je bilo povsem nenavadno, ko me je kdo označil za olimpijsko prvakinjo. Veste, kaj? Še bolj neverjetno pa je, da je zdaj to postala družinska tradicija. Ha, ha … Da, ko je olimpijska prvakinja postala še moja sestra, je zgodba dobila nadaljevanje neverjetnosti.
Videli smo vas v Pjongčangu, kjer ste spremljali sestrino zmago v kombinaciji. Kako čustvena je bila za vas tista tekma?
Ko si aktivni športnik, osredotočenost pogosto premaga čustva. Smučanje je tvoja služba. Napadaš zmago, a si v nekem čustvenem predoru. Čustvom težko pustiš povsem prosto pot. Ko pa nastopa tvoja sestra, te ne zadržuje prav nič. Norela sem!
Michelle Gisin: olimpijska prvakinja v kombinaciji v Pjongčangu 2018
Iskreno, sta se kdaj prerekali o obliki kolajn? Katera je lepša?
Moja! Ha, ha … Tudi to je smešna prigoda. Švicarski fotograf naju je želel fotografirati z olimpijskima kolajnama. V studiu je Michelle dobila idejo, da bi primerjala težo obeh odličij. "Oh, jasno je, preveri še ti," mi je dejala. "Res je. Odločitev je jasna," sem ji odvrnila, ko sem v vsako roko prijela eno kolajno. No, nato sva vendarle delili svoji oceni in ugotovili, da vsaka kot težjo ocenjuje svojo. Ni nama preostalo drugega, kot da odgovor poiščeva na tehtnici. Tedaj je postalo jasno, da je njuna teža povsem enaka. Jasno, takšno je pravilo Mednarodnega olimpijskega komiteja. Razumem pa, zakaj sva bili tako prepričani o svojem prav. To so čustva, to je srce. Kolajna ti toliko pomeni, da je zate preprosto težja. V kolajni se skrivajo leta dela ter - kot radi rečemo - kri, solze in znoj.
V zadnjih letih se je zgodila skoraj popolna menjava generacije. Zdi se, da ostaja le še Lindsey Vonn, ki lovi rekord Ingemarja Stenmarka. Ji bo uspelo?
Mislim, da bo imela tukaj pomembno besedo Ilka Štuhec. Če se bo vrnila v velikem slogu in nadaljevala tam, kjer je končala, bi lahko Vonnovi prekrižala načrte.
Kakšen pa je bil vaš odnos z Lindsey?
Nikoli si nisva bili zares blizu. Zaradi poškodb sem pozno vstopila v karavano svetovnega pokala, Lindsey pa je bila takrat že velika zvezda. Morda sem jo zaradi tega vedno gledala z nekoliko drugačnimi očmi. 82 zmag? Oh, jaz imam tri. Vidite razliko? No, to je najin odnos. Ha, ha … Je pa neverjetna smučarka in odlična športnica.
Omenili ste številne poškodbe in zlato olimpijsko kolajno. Je bilo vredno? Je bila cena primerna?
Vse je poplačano. Vsak dan. Nora zgodba, v kateri pa se lahko pohvalim z zlato olimpijsko kolajno. Zanimivo pa je, da se mi tudi tri leta po koncu kariere v spomin pogosto vračajo smučarski utrinki. Ko sedim na univerzi ali hodim po hribih. Nikoli se ne spominjam stopničk. Nikoli. Vedno se mi v misli prikradejo le hladni dnevi, treningi v dežju in mukotrpno kondicijsko delo ali pa čudoviti razgledi z vrha smučišča, sončni vzhodi … Vse preostalo je statistika.
Smučarsko kariero je končala leta 2015: po 154 nastopih v svetovnem pokalu, sedmih stopničkah in treh zmagah.
Ali kaj še posebej pogrešate?
Oh, prvi dve leti po upokojitvi sta bili grozljivi. Vsak del mojega telesa je pogrešal smučanje. A zdaj živim novo življenje. Čutim tudi, da mi telo ne bi več dovoljevalo ekstremnih smučarskih naporov. Ko pa čutiš, da si še sposoben tekmovati, se je težko sprijazniti s tem, da pač ne tekmuješ.
Kaj pa rekreativno smučanje?
Ljubim smučanje, vedno ga bom. Smučam, koliko se le da.
Vas ne moti stanje v vrsti za sedežnico?
Ne. Sem domačinka, ki ve, kam se mora odpraviti.
In kaj pravzaprav danes počne Dominique Gisin?
Sprva sem se lotila študija fizika in letos poleti tudi diplomirala. Sem pa tudi direktorica fundacije za pomoč švicarskim športnikom. Uživam v tem poklicu. Kolikor se le da, pa stojim ob strani tudi sestri na njenih tekmovanjih.
Kaj pa vaš pilotski hobi?
Imam službo, imam življenje, imam smučanje, a vedno bom imela tudi letenje. Da, to je moj hobi. Ne bom se ga znebila.
Ostajate v stiku z nekdanjimi smučarji?
Seveda, tudi zato, ker veliko potujem in se udeležujem sestrinih tekem. Na ta način vzdržujem stike z aktivnimi tekmovalkami. Ostajam pa tudi v stiku z nekdanjimi smučarji. Pozimi bolj kot poleti. Tudi Tina Maze je še vedno moja prijateljica. Ostajava v stiku, a se vidiva manj. Tudi zaradi razdalj. Vseeno pa je lepo vedeti, da obstajajo ljudje, s katerimi si deliš toliko lepih spominov. Tu pa so še Tamara Wolf in druge nekdanje sotekmovalke. Vesela sem, da so del mojega življenja.
