Četrtek, 21. 2. 2019, 4.00
5 let, 1 mesec
Colin Haley
"Če zato, ker plezam tam, kjer si sam želim, zaslužim manj denarja in nisem tako znan, pa naj bo." #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,25
Colin Haley je ameriški alpinist, najbolj znan po prečenju grebena Torre v Patagoniji. V petek bo gost Festivala gorniškega filma.
"Po vsakem nevarnem doživetju v gorah je zagotovo čas za samorefleskijo," priznava ameriški alpinist Colin Haley, ki bo v petek na 13. festivalu gorniškega filma predaval o športnem alpinizmu. To je njegov prvi obisk Slovenije in kakopak ga je izkoristil tudi za plezanje.
Colin Haley je 34-letni ameriški alpinist, ki bo ta petek na 13. festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu v Ljubljani predaval o športnem alpinizmu.
Alpinist in plezalec iz Seattla v ZDA, ki je enega od svojih največjih podvigov – prečenje grebena Torre v Patagoniji v rekordnem času pod 21 urami – opravil skupaj z Alexom Honnoldom, trenutno najbolj vročim plezalcem na svetu, je tokrat prvič v Sloveniji. Kot se spodobi, je prijetno združil s koristnim. Po dopoldnevu, napolnjenem z intervjuji, se je odpravil na plezalno doživetje v Osp.
Kot je v enem od intervjujev s Haleyem zapisala nekdanja plezalka Martina Čufar Potard, je naš tokratni sogovornik Zemljan, ki je največkrat stal na najbolj prepoznavnih vrhovih Patagonije (Fitz Roy, Torre Egger in Cerro Torre). V zadnjega se je zaljubil pri 12 letih, ko ga je prvič ugledal na fotografiji.
Kaj je po vašem mnenju prihodnost alpinizma?
Mislim, da prihodnost alpinizma niti ne bo tako presenetljiva, kot si morda kdo misli. Alpinisti bodo plezali vedno bolj zahtevne smeri, vedno hitreje … Gre za trend, ki je prisoten že zdaj.
Koliko je še manevrskega prostora na področju opreme?
Ogromno, vedno ga je. Mislim, da v zadnjih 150 letih napredujeta tako kakovost opreme kot raven plezanja, in prepričan sem, da bo tako tudi v prihodnje.
Colin Haley o slovenskih plezalcih in Sloveniji:
Ena od razlik, če se navežem na nekdanjega alpinista, 90-letnega Rada Kočevarja (v soboto bo na Festivalu gorniškega filma predstavil biografijo), je tudi ta, da alpinisti v njegovem obdobju (po 2. svetovni vojni) niso mogli živeti od alpinizma, danes pa peščica alpinistov in plezalcev lahko.
Res je, a to niti ni tako enostavno in življenje niti ni tako rožnato, vsaj kar zadeva materialne dobrine.
Od kod lahko pridejo prihodki? Od sponzorjev, predavanj …
… pisanja in fotografiranja, večinoma pa od sponzorjev. Živim zelo poceni, res ne potrebujem veliko. Nimam na primer avta, kaj šele kombija … Še do nedavnega je bil moj edini dom koliba na dvorišču mojega očeta. Če želiš res veliko plezati, moraš živeti skromno.
Delate kot gorski vodnik?
Ne.
Ker si tega ne želite?
Da.
Je pa v tem kar nekaj denarja.
Da, ampak pri meni gre za strogo ločevanje med plezanjem in delom. Vodenje je sicer okej, ker si na prostem, so pa vzponi precej enostavni in v njih ni izziva, po drugi strani pa so lahko kar precej tvegani, saj si pripet na svojo stranko, torej nekoga, ki mogoče ne ve, kaj dela. Raje bi počel kaj drugega, morda vrtnaril dvakrat na teden (smeh).
Kaj pa višinska dela?
S tem se sam ne ukvarjam, se pa veliko drugih plezalcev.
Z omembo kombija ste me spomnili na Alexa Honnolda (ameriškega plezalca, ki je junija 2017 brez vrvi in varoval preplezal smer Freerider v steni El Capitan v ameriškem narodnem parku Yosemite in ga je zdaj po zaslugi dokumentarnega filma z naslovom Free Solo, ki se poteguje celo za oskarja, spoznala tudi širša javnost, pred tem pa je živel v kombiju) … Leta 2016 sta postavila hitrostni rekord v prečenju grebena Torre (štirih vrhov v skupini Torre v Patagoniji). Kaj menite o njegovem dosežku?
Soliranje Alexa Honnolda na El Capitan je seveda nekaj enkratnega, tega še nikoli ni poskušal in izvedel nihče. Ne dvomim pa, da se bo v prihodnosti pojavil nekdo, ki bo storil še nekaj bolj neverjetnega. Plezanje in alpinizem se razvijata zelo postopoma, a vsake toliko se zgodijo gromozanski preskoki, kot je na primer soliranje na El Capitan.
Ste vedeli za njegov načrt?
Sem, kar precej dolgo se je pripravljal na to in peščica nas je za to tudi vedela.
Kakšen je bil vaš odziv ob tem? Kaj ste mu rekli?
Da je to krasno.
Ga niste poskušali prepričati, naj si premisli, da je preveč tvegano?
Ne, mislim, da to ne bi ničesar spremenilo. Zato tega nikoli ne počnem, vsak sprejema svoje odločitve. Mislim, da je bil Alex najbolj primerna oseba za izvedbo takšnega dejanja. Tako dobro se je pripravil, da je bilo zanj vse skupaj pravzaprav precej enostavno. Ne bom rekel, da je šlo za noro dejanje, šlo je za najbolj varno izvedbo, kot je bila v takih pogojih mogoča.
Rekli ste, da nikoli nikogar ne prepričujete o nasprotnem. Je bila tudi vaša družina tako razumevajoča do vaše odločitve, da se posvetite alpinizmu? Tudi vaš oče je bil plezalec ...
Da, moj oče je bil plezalec, a bolj na amaterski, rekreativni ravni. Plezal je bolj za zabavo in se ni loteval težjih smeri. Res je, da mi je prav on predstavil plezanje, a ko sem se z njim, konkretneje z alpinizmom, začel ukvarjati bolj resno, moja družina temu ni bila preveč naklonjena.
Predvsem zaradi tveganj, ki jih alpinizem prinaša, in zato, ker mi je vzel toliko časa, da sem zaradi tega manj pozornosti posvečal ostalim sferam življenja, ki bi mi lahko prinesle tudi službo.
Študiral sem strojništvo, a sem nato presedlal na študij geologije, ki je bil še vedno precej zanimiv, ni pa bil tako zahteven kot strojništvo. A če sem povsem odkrit, mislim, da se s tem profesionalno ne bom nikoli ukvarjal.
Omenili ste tveganja, kako poskrbite, da jih zmanjšate?
Ogromno načinov je. Plezanje, še posebej pa alpinizem, sta zelo kompleksni dejavnosti in vsaka odločitev, ki jo sprejmeš, ima tak ali drugačen vpliv na raven tveganja. Ni pravega načina in ni enotnega odgovora. V vsaki odločitvi so vedno prednosti in slabosti. Pri plezanju in alpinizmu gre za neprestano sprejemanje odločitev, ki jim pritičejo različne ravni tveganja.
Mislim, da je ključno, da imaš pravo strategijo, in mislim, da je ravno to ena od mojih glavnih prednosti.
Če vzamemo za primer športne plezalce, ki tekmujejo v dvoranah … Pri njihovi dejavnosti gre izključno za šport, medtem ko gre pri skalnem plezanju in alpinizmu poleg športa še za pustolovščino. Pri meni je tega nekako 50 : 50. Če bi šlo pri alpinizmu samo za šport, se s tem ne bi ukvarjal. Saj sem dober športnik, nisem pa nadpovprečen.
Kako pogosto ste se v gorah že znašli v nevarnem položaju?
Že večkrat sem se znašel na meji … Zgodilo se mi je v Patagoniji, na Aljaski, v Chamonixu in leta 2015 v Nepalu, kjer sem bil ravno v obdobju, ko ga je prizadel potres.
Ste te epizode sreče v nesreči razumeli kot znamenje, da upočasnite svoj tempo ali se raje preusmerite v kaj drugega, kot je plezanje?
Zagotovo je bil to vsakokrat čas za samorefleskijo. Dejstvo je, da tip plezanja, s kakršnim se ukvarjam, vključuje veliko tveganja in da poznam res veliko ljudi, ki so umrli med plezanjem. Tega si seveda ne želim, iščem ravnotežje med zavedanjem, da plezanje, s kakršnim se ukvarjam, prinaša veliko tveganja in da je mogoče, da bom umrl zaradi plezanja. Če se tega ne bi zavedal, bi pomenilo, da sem zelo naiven.
Po drugi strani pa mislim, da smrt v steni ni povsem naključna, da ne gre samo za smolo. Mislim, da k varnosti lahko sam zelo veliko pripomorem. Morda kdo, ki me ne pozna, misli, da sem precej lahkoveren, v resnici pa je ravno obratno, zelo sem konservativen.
Mislim, da je še posebej pri alpinizmu končni izkupiček zelo odvisen od tveganja … Pri športnem plezanju na primer tveganja ni, tvoj rezultat je odvisen samo od tvoje predstave, medtem ko je pri alpinizmu zgodba drugačna … Pogosto je takrat, ko sprejmeš tveganje, tudi dosežek precej večji. In to je nevarno – vedno je mamljivo, da bi nekaj storil na manj varen način (plezal bi hitreje, z manj prtljage) in bi s tem dosegel precej več … Vedno je treba iskati ravnotežje in mislim, da je ključno to, da ne podležeš skušnjavam in prednostim, ki jih prinaša večje tveganje.
Omenili ste športno plezanje. Ga spremljate, poznate Janjo Garnbret?
Seveda, včasih si kar med obedovanjem ogledujem videe s tekem v športnem plezanju in vem, da je Janja dominirala na lanskem svetovnem prvenstvu.
Kako pomemben je alpinizem v ZDA? Živi v senci sklanega plezanja?
Zadnja leta mislim, da res. Razlogov je veliko: ukvarjanje z alpinizmom je bolj tvegano, terja več časa in denarja ter več motivacije, saj zahteva res ogromno izkušenj in časa, da ga res spoznaš.
Ga je težje "prodati" splošni javnosti, da razume, za kako zahteven vzpon pravzaprav gre?
Kaj pa vem, mislim, da javnost zanimajo samo filmi (smeh, op. p.). O pravem alpinističnem vzponu pa je film zelo težko posneti. Ne govorim o Everestu, tukaj film imamo, mislim na druge, tehnično še bolj zahtevne vzpone. Največji zvezdniki plezanja so tisti, ki se pojavljajo v filmih o plezanju.
Predvidevam, da je Alex Honnold trenutno največji zvezdnik tega športa.
Res je, ampak zato, ker si to res zasluži. So pa še nekateri drugi, na primer Jernej Kruder, ki ga v Ameriki redkokdo pozna, pa je eden od najboljših športnih plezalcev na svetu. Zakaj? Ker ne nastopa v športnih filmih. In takih primerov je ogromno.
Koliko poudarka namenjate družbenim omrežjem? Tudi tam so zvezde nekateri, ki v resnici niso zvezde, a se znajo zelo dobro prodati.
Nisem ravno privrženec družbenih omrežij.
Ali sponzorji od vas zahtevajo, da sproti objavljate utrinke z odprav, da objavljate fotografije, na katerih pozirate v njihovih produktih …?
Ne. Moram priznati, da mi to, da me kdo sponzorira, ni posebej všeč. Precej raje bi bil samo bogat in mi ne bi bilo treba skrbeti za denar (smeh, op. p.). No, po drugi strani pa je nekaterim všeč, da so sponzorirani, saj jim prija pozornost, ki jo to prinese s seboj.
Sponzorje, s katerimi sodelujem, sem izbral prav zato, ker od mene tega, kar ste me vprašali, ne zahtevajo. Ponujajo mi najboljšo opremo, naš odnos pa je zelo sproščen in ne čutim prevelikega pritiska. Plezam tam, kjer želim, s komerkoli želim, je pa res, da zato dobim manj denarja.
Vse, česar se v življenju lotiš, je stvar kompromisa. Če to pomeni, da zato, ker plezam tam, kjer si sam želim, zaslužim manj denarja in nisem tako znan, pa naj bo.
Stari ste 34 let. Že razmišljate o prihodnosti, o življenju po vrhunskem plezanju?
Ne, vem pa, da se bo to prej ali slej zgodilo. Če se mi zgodi nesreča, lahko že precej hitro, sicer pa v roku naslednjih 10 ali 15 let. Mislim, da nima smisla preveč načrtovati, ko bo čas za spremembo, se bom že česa domislil. Za zdaj si načrte delam samo za dve do tri leta vnaprej.
V Slovenijo, na Festival gorniškega filma, vas je povabil Silvo Karo, direktor festivala. Kje sta se spoznala? V Patagoniji?
Da, mislim, da je bilo leta 2008.
O čem boste govorili na petkovem predavanju na festivalu gorniškega filma?
Posvetil se bom prečkanju grebena Torre v Patagoniji – gre za prehod čez štiri vrhove , ki sem jih leta 2008 preplezal skupaj z argentinsko-italijanskim alpinistom Rolom Garibottijem in nato osem leto pozneje vzpon ponovil z Alexom Honnoldom. Za prvi vzpon sem potreboval štiri dni, za drugega pa manj kot 21 ur.
Zakaj? Ker je prvi vzpon različica klasičnega alpinizma, drugi pa je bolj športna različica, poleg tega sem v osmih letih zaradi gore izkušenj postal toliko boljši plezalec.
V Sloveniji smo vedno zelo veliko govorili o plezanju v Himalaji, bistveno manj pa o Patagoniji, ki je zadnja leta postala vaš dom stran od doma, kot ste nekoč dejali. Kaj vas je tako prevzelo?
Res je, svoje največje plezalne dosežke sem nanizal v Patagoniji in na Aljaski.
Vrhovi so tam nižji, a bolj zahtevni kot številni v Himalaji. Kako širši javnosti razložite, za kako zahteven vzpon gre?
Res je, navajanje nadmorske višine je najlažji način za splošno razumevanje, je pa res, da je ogromno stvari, ki otežijo plezanje. Višina je samo ena od njih. Na primer vzpon na Everest po najlažji smeri, kar večinoma počnejo danes, ni nič posebnega. Alpinisti si pomagajo s fiksnimi vrvni, če si nadenejo kisikovo masko, je vse skupaj še toliko lažje.
In potem so tu ljudje, ki plezajo na vrhove, ki so nižji od 7.000 ali 8.000 metrov, a so smeri toliko bolj zahtevne, bolj stme … Težko je reči, spekter plezanja je res širok.
Plezali ste tudi v Himalaji, Nepal pa ste obiskali prav v času potresa leta 2015.
Da, nekajkrat sem bil v Nepalu, v Pakistanu in enkrat v Indiji. Mora priznati, da se še nisem naučil dovolj, da bi bil v Himalaji lahko tako uspešen kot v Patagoniji in na Aljaski, kjer sem si nabral ogromno izkušenj in sem zato tam lahko bistveno boljši.
Pišete o svojih dosežkih? Delate statistiko?
Niti ne, pišem pa blog in tam se kar razpišem o svojih najpomembnejših dosežkih.
Kje je trenutno vaš dom?
Uradno še vedno živim v Seattlu v ZDA, v resnici pa zadnje desetletje živim na poti med Chamonixom, Aljasko, Patagonijo in Kanado. Moj drugi dom je Chamonix, ravno pred kratkim sem si tam kupil manjše stanovanje. Živim na 28 kvadratih, kar je skromno, a je še vedno precej večje kot kombi, v katerih živijo nekateri moji prijatelji.
Preberite še:
