Četrtek, 1. 3. 2018, 4.00
6 let, 9 mesecev
Silvo Karo, alpinist in direktor festivala gorniškega filma
Napisal je tako, kot misli in verjame. Tudi če komu ne bo prav. #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,80
"Medtem ko pri določenih stvareh nisem bil ob pravem času na pravem mestu, pa sem, kar zadeva alpinizem, to vsekakor bil. Ob pravem času sem srečal prave ljudi in to je pravo bogastvo. Lahko bi se vse skupaj zavrtelo drugače, lahko bi bil danes povprečen planinec, morda pa še to ne," ob pogledu na 40-letno plezalno in alpinistično kariero razmišlja 58-letni Silvo Karo. Svoje življenje je skrčil v knjigo, v njej pa zapisal vse. Tudi če komu ne bo prav.
Tako kot je odprt in neposreden v svoji avtobiografiji z naslovom Alpinist, je 58-letni Silvo Karo neposreden tudi v intervjujih. Nekaj dni pred Festivalom gorniškega filma – Karo je direktor festivala – smo ga obiskali v Ospu, dobro znanem in priljubljenem plezalnem paradižu pod viaduktom primorske avtoceste, kamor se je pred sedmimi leti preselil iz Domžal. Ravno toliko let mu je vzelo tudi pisanje knjige, ki jo je razdelil po dekadah. Zapisal je tako, kot misli in verjame. Tudi če komu to ne bo všeč.
"Slovenski uspehi so v tujini bolj cenjeni kot doma."
Pred kratkim je izšla vaša avtobiografija. So vas dolgo pregovarjali, da ste privolili v to, da svojo pot popišete v knjigi?
Da, dolgo sem se upiral. K temu so me nagovarjali predvsem v tujini.
Brez lažne skromnosti lahko rečem, da so naši uspehi v tujini precej bolj cenjeni kot doma.
Dejstvo je, da splošna javnost ne zna meriti kakovosti alpinizma, opira se zgolj na nadmorsko višino, kar pa seveda ni bistvo.
Silvo Karo, Paklenica 1978.
Je potem javnost v tujini bolj alpinistično ozaveščena?
S tem sem bolj mislil na strokovno javnost. Mislim pa, da se bodo tudi v Sloveniji stvari prej ko slej postavile na svoje mesto. Danes je precej več novinarjev, ki alpinizem spremljate in razumete, pred leti nas po odpravah niso znali vprašati nič tehtnega. Običajno so nas nagovorili, naj pač nekaj povemo, potem pa bodo oni to naknadno opremili z vprašanji. Danes je k sreči drugače, širše poznavanje alpinizma je razveseljivo.
V uvodnih besedah knjige ste napisali, da vam romantično opisovanje alpinizma ni blizu, želeli pa ste se izogniti tudi preveč tehnični plati opisovanja vzponov. Kakšno knjigo ste želeli napisati?
To vprašanje sem si tudi sam pogosto zastavil. Vedel sem, da bom začel s spomini iz mladosti, predvsem z dogodki, ki so me nekako iztirili in sem si jih posledično dokaj dobro zapomnil. Redno sem beležil tudi osnovne podatke o vzponih, na odpravah pa sem vedno pisal dnevnik. Z vsake odprave imam eno mapo, notri hranim vsa dovoljenja, ki smo jih morali pridobiti, zapiske, tudi nakupovalni seznam za hrano … To mi je bilo pri pisanju v veliko pomoč.
Kaj pa čustvena plat?
Ne, tega nisem nikoli zapisoval.
Pa se tega spomnite?
Se, nisem pa nikoli filozofiral o tem. Spomnim se doživetij. Vem, kako je bilo ob vstopu v Fitz Roy, kako smo bivakirali v steni … Takih stvari ne pozabiš, zato zgodbe ni težko povedati.
"O svojih odpravah nisem nikoli filozofiral, se pa spomnim doživetij."
Zdi se, da se je v vašem življenju sestavilo ogromno okoliščin, ki so vas pripeljale do položaja, kjer ste danes. Od prihoda mladega župnika Jožeta Hauptmana v Ihan, ki je otroke ponoči peljal na Triglav, srečanja z legendo gorskega teka Francijem Teražem in kranjskim atletom Tomažem Križajem med služenjem vojaškega roka v Bovcu do zloma noge med igranjem nogometa na Pokljuki, tudi v času služenja vojaščine, kar vas je pripeljalo do rehabilitacije v Rimskih Toplicah, kjer ste po naključju srečali legendarnega alpinista Frančka Kneza. Vse se je nekako sestavilo.
Res je. Medtem ko pri določenih stvareh nisem bil ob pravem času na pravem mestu, pa sem, kar zadeva alpinizem, to vsekakor bil. Ob pravem času sem srečal prave ljudi in to je pravo bogastvo.
Lahko bi se vse skupaj zavrtelo drugače, lahko bi bil danes povprečen planinec, morda pa še to ne.
Če začnem kar pri mladem župniku Jožetu, ki je leta 1976 prišel k nam v Ihan. Pritegnil nas je s svojim načinom dela in razmišljanja. Pred župnišče je na primer postavil mize za namizni tenis, neki večer nas je peljal na Triglav, takrat sem imel 16 let. To so stvari, ki jih ne pozabiš.
"Pri določenih stvareh nisem bil ob pravem času na pravem mestu, kar zadeva alpinizem, pa sem to vsekakor bil."
Sledilo je obdobje služenja vojaškega roka, ko sem začel aktivno trenirati. Veliko sem tekel, predvsem na daljše razdalje, in sicer v družbi Tomaža Križaja, zelo dobrega atleta iz Kranja.
Sledil je zlom noge, sreča v nesreči pa me je pripeljala do rehabilitacije v Rimske Toplice, kjer sem srečal Frančka. Tudi to je bilo naključje, saj bi se lahko zgodilo, da bi zdravilišče zavrnil, saj sem takrat že končal vojaščino.
Patagonija 1999.
Ključno je bilo tudi srečanje z Janezom Jegličem Johanom, ki se nam je pridružil v Alpinističnem odseku PD Domžale …
Skratka, ko smo z Johanom in Frančkom vso svojo energijo zložili skupaj in si pri tem zastavili tudi cilje, je dobesedno brizgalo od energije.
Kdo je bil gonilna sila vas treh, znanih tudi kot trije mušketirji?
Brez dvoma je bil med nami najbolj izkušen Franček, zato je logično, da sva mu z Johanom vedno rada prisluhnila. Če je predlagal, da bi plezali s fiksnimi vrvmi, smo to tudi storili.
Ideja za Fitz Roy se nama je z Johanom porodila v Trbižu, kamor sva hodila kupovat alpinistično opremo, prodajalec pa nama je ob izhodu iz trgovine podaril poster s fotografijo gore Fitz Roy v Patagoniji. Že vizualno naju je pritegnila, gre namreč za izredno lepo goro z lepim granitom. Franček je bil takoj za stvar. Priprave so hitro stekle, vsi smo se zavedali, da nas čakata zahtevno plezanje in nestanovitno vreme.
Alpinistično pot Silva Kara so najbolj zaznamovale velike stene Fitz Roya, Cerro Torreja, Torre Eggerja in Bhagirathija. Njegov esej z naslovom Patagonia: Terra Mystica je bil objavljen v knjigi Voices from the Summit (2000), film Cerro Torre South Face pa je leta 1989 prejel srebrni encijan za najboljši alpinistični film na festivalu v Trentu. Leta 2007 je Karo ustanovil Festival gorniškega filma, tri leta pozneje je postal častni član angleškega Alpine Cluba, predsednik Danilo Türk pa mu je izročil odlikovanje red za zasluge Republike Slovenije.
Leta 1983 smo tako vsak konec tedna posvečali stenam. Med drugim smo v dveh dneh preplezali kar 19 prvenstvenih smeri. Naš cilj je bil, da bi v istem času splezali tudi na Cerro Torre, a smo zaradi slabega vremena idejo opustili in jo uresničili dve leti pozneje. Vsakokrat, ko smo se nekam odpravili, smo tam že zagledali nekaj novega.
"Trije mušketirji", Franček Knez, Silvo Karo in Janez Jeglič - Johan, na Fitz Royu.
Sicer pa so me od nekdaj privlačile strme gore. Alpinizem sem dojemal kot šport in take gore so vse prej kot lahko dostopne. Nikoli nisem imel želje prikorakati na goro, ampak priplezati. To je zame bistvo alpinizma.
Kdaj so se starši sprijaznili s tem, da ste rojeni za plezanje, ne za "korakanje"?
Pravzaprav tega nikoli niso razumeli. Prihajam s kmetov in tam je bilo dela vedno dovolj. To, da sem namesto grabljenja mrve raje sedel na kolo ali se odpravil v gore, ni bilo ravno najbolje sprejeto. Vladalo je splošno mnenje, da stvari počnemo zato, da bomo zaslužili denar, ne kar tako.
So vas dojemali tako kot tekače?
Da, obsojali so jih, da so lenuhi.
Ste plezali na skrivaj?
Ne, niso mi ravno preprečevali plezanja, niso pa bili navdušeni nad tem.
Tudi v službi niso bili.
Res je.
S čim ste se ukvarjali?
Bil sem električar, enako kot Johan in Franček, to je še ena od točk, ki so nas družile. Seveda pa smo iskali tudi druge načine, kako zaslužiti denar. Opravljali smo tudi višinska dela, ta so bila precej bolje plačana, veliko pa sem delal tudi na strehah.
"Smrt Johana in Frančka me je hudo prizadela."
Od treh mušketirjev ste ostali samo še vi. Je to bolečina, ki se je človek navadi?
Seveda bi bil veliko bolj vesel, če bi zdaj skupaj praznovali obletnico vzponov. Smrt Johana in Frančka me je res hudo prizadela.
Johanova se je zgodila že pred več leti, poleg tega je ostal v Himalaji, v Domžalah smo imeli samo žalno slovesnost, ne pogreba. Precej drugače in še veliko težje pa je bilo na pogrebu Frančka Kneza.
Ko vidiš krsto s človekom, s katerim si doživel toliko veselja, te stisne. Vem, da je bil zelo previden pri plezanju, imel je izreden instinkt, domačo steno je poznal do obisti … Preprosto je zdrsnil. Res žalostno. Ravno 14 dni je bil v pokoju.
V avtobiografiji Alpinist je strnil svojo alpinistično pot.
Govorite zelo odprto, tudi vaše pisanje je zelo iskreno, na nekaterih točkah tudi kritično, predvsem na račun Toma Česna in njegovega solo vzpona na vrh južne stene Lotseja leta 1990. Ta je v tistih časih veljal za svetovno alpinistično senzacijo, pozneje pa mu je marsikdo očital, da se ta ni zgodila. Podobno pišete tudi vi.
Napisal sem samo to, kar se je zares zgodilo. Te stvari so ostale in dobro se jih spomnim. Stoodstotno stojim za vsem, kar sem napisal.
Kar zadeva Toma Česna, čutim, da takrat, ko naj bi splezal na Lotse, niso bili pravi ljudje na pravem mestu. Čast je pripadala drugim, a ker ti niso dohajali tempa alpinizma, si je bilo treba nekaj izmisliti. Vzpon na Lotse je bil približno tak preskok, kot da bi danes nekdo sto metrov pretekel v sedmih sekundah (svetovni rekord je 9,58 sekunde, op. a.). Nemogoče!
Dejstva so dejstva in pri tem sem zelo strikten. Tudi Tadej Golob, ki je ob deseti obletnici vzpona na Lotse v reviji Grif podrobno opisal, kaj se je dogajalo, je dopustil možnost, da je takrat za Česnom stala celotna organizacija.
Zdi se mi sramotno, da v Sloveniji tega ne znamo razčistiti. Sram me je, ko me v tujini, kjer so Česna izbrisali iz vseh arhivov, sprašujejo o tej temi.
"Česnova poteza je povzročila veliko zmedo v slovenskem alpinizmu."
Osebno bi mi bilo nerodno, če bi o meni pisali, da sem lažnivec. Moti me tudi to, da me v tujini sprašujejo, zakaj smo Slovenci v alpinizmu tako razklani. Pa saj nismo, problem sta samo eden ali dva alpinista, ki ustvarjata zmešnjavo, preostali so bolj ali manj v redu.
Veste, beseda alpinista je včasih nekaj pomenila. Kar je izjavil, je bila resnica.
Občudujem na primer etiko Romana Beneta in Nives Meroi, ki sta se, bom konkreten, na Kangčendzengi povzpela na napačen vrh, na zahodnega namesto na glavnega, ki je le malenkost višji, pa sta priznala, da nista bila na vrhu, in naslednje leto poskusila ponovno. To je etika v pravem pomenu besede.
In druga stvar, ko se nekam odpraviš, moraš znati pojasniti, kje si bil. Na preprost način. Če tega ne zmoreš, je s tabo nekaj narobe. Mislim, da je Česnova poteza povzročila veliko zmedo v slovenskem alpinizmu. Mnogi so začeli verjeti, da je športno plezanje zelo dobra odskočna deska za Himalajo.
Naša generacija je podedovala zelo dobro dediščino iz 70. let. Alpinisti so takrat alpinizem dojemali športno, plezali so tudi že v ameriških Yosemitih, Franček je vse skupaj še bolj pognal v vertikalo, potem pa se je kar naenkrat pojavil Česnov Lotse, ki je naredil čisto zmedo.
Mladi so bili zbegani, niso vedeli, v katero smer naj gredo. Tudi internet, ki ga je v svojih časih dobro izkoristil Tomaž Humar, jih je pustil zbegane. Spraševali so se, ali naj najprej postavijo spletno stran in se šele potem odpravijo na odpravo. Tako smo doživeli cel kup govorjenja že pred odpravo, po vrnitvi pa bore malo, saj ni bilo nekih posebnih dosežkov.
"Pravih alpinističnih presežkov v zadnjem obdobju niti ni, alpinizem je v krizi, pa čeprav se morda sliši smešno, saj se veliko poroča in govori o zlatih cepinih."
Nikjer ne omenjate Vikija Grošlja.
Res ga ne, zakaj bi ga? Je dober himalajec, ni pa noben presežek.
Kdo pa je?
V Sloveniji je, kar zadeva Himalajo, če upoštevamo samo živeče, številka ena brez dvoma Andrej Štremfelj. Najbolj je izkušen in ima tudi tehnično zahtevne vzpone v visoki Himalaji. Ob njem seveda Marko Prezelj in mladi Luka Lindič.
Kateri slovenski presežek vas je v zadnjem obdobju pustil odprtih ust?
V resnici jih niti ni, alpinizem je v krizi, pa čeprav se morda sliši smešno, saj se veliko poroča in govori o zlatih cepinih.
Po mojem mnenju še noben zlati cepin ni dosegel ravni, ki sta jo Marko Prezelj in Andrej Štremfelj dosegla leta 1992 za vzpon na Kangčendzengo. Prezelj je pozneje dobil še nekaj cepinov, a se po mojem mnenju noben od njih ni približal prvemu.
Omenil bi še vzpon iz leta 1985 po zahodni steni Gašerbruma 4 Voyteka Kurtyke in Roberta Schauerja. Takih izstopajočih dosežkov danes ni več. Žal. Občutek imam, kot da so vzponi narejeni za osvojitev zlatega cepina.
Dejstvo je, da ne moremo govoriti o vrhunskem alpinizmu, če na odru, kjer podeljujejo nagrade za izstopajoče dosežke, stojijo ljudje mojih let skupaj s plezalci, starimi 25 let. To ni vrhunski alpinizem.
Zakaj ga po vašem mnenju ni?
Zato, ker alpinisti nimajo jajc! Ni dovolj to, da si dobro pripravljen, to so tako ali tako vsi. Manjka tisto glavno, tisto, za kar so se pripravljali. Manjka vzponov, kakršen je bil na Gašerbrum 4 ali leta 1986, ko sta Poljaka Jerzy Kukuczka in Tadeusz Piotrowski preplezala južno steno K2 v alpskem stilu in sestopila po klasični. Poljaki so imeli malo morje takih vzponov.
Kakšno je sicer vaše mnenje o zlatih cepinih?
Alpinizem je zelo težko meriti. Težava je v tem, da se vsi nagibajo k temu, da se bo vzpon čim bolj približal kriterijem zlatega cepina.
Edini presežek zadnjega obdobja je podvig Alexa Honnolda, ki je brez vrvi, pripomočkov in varoval splezal na vrh 900-metrske granitne stene El Capitan, je prepričan Karo.
Ste pa navdušeni nad podvigom Alexa Honnolda (brez vrvi, pripomočkov in varoval je splezal na vrh 900-metrske granitne stene El Capitan, op. a.).
Seveda, to je edini čisti presežek zadnjega obdobja, pa čeprav je izpeljan samo v skalnem delu "alpinizma". Američani so bili v skalnem plezanju vedno razred zase. Vedno so naredili korak naprej, vsi preostali so jim s težavo sledili.
Razlog?
Zmagovalna miselnost Američanov. Mislim, da v Himalaji nihče ne bo storil česa podobnega.
Se je težko sprijazniti s tem, da sami ne boste več sposobni vrhunskih vzponov?
Niti ne, enkrat je treba reči ne, sicer pa še vedno plezam. Nimam pa motivacije, da bi šel plezat v zahtevno steno sedemtisočaka … Potrebuješ kar precej motivacije, da se ti da ždeti v vetru in mrazu. Zdi se mi, da je alpinizem šport, ki ga vsi zelo dolgo vlečejo, marsikdo kar predolgo.
Še vedno bi lahko hodil na osemtisočake, potrebuješ samo vztrajnost in potrpljenje ter seveda motivacijo, a mi ni do tega.
"Mislim, da si vedno več planincev želi alpinizma, iščejo območja, ki niso tako obljudena, skratka iščejo manj znane planinske poti, kjer je doživetje še večje."
Pa hribi, so vam še v veselje? Bi vas mikalo v nedeljo oditi na primer na Kriško goro?
Seveda, še vedno grem rad v hribe, na Kriški gori res še nisem bil. Nekaj moram vendarle prihraniti za tretje življenjsko obdobje (smeh, op. a.).
Opažam, da je v hribih vedno več ljudi, podobno kot v 80. letih. S to razliko, da danes ljudje v hribih iščejo svoj mir in so za v gore dobro opremljeni, medtem ko so včasih v hribe hodili predvsem zaradi zabave, da o opremi sploh ne govorim. Tudi vojaški škornji v gorah niso bili nobena redkost. Mislim, da si vedno več planincev želi alpinizma, iščejo območja, ki niso tako obljudena, skratka iščejo manj znane planinske poti, kjer je doživetje še večje.
Je Slovenska planinska pot (transverzala) že pod streho?
Nisem je še opravil, sem jo pa že pred leti začel. Še v mladosti, ko nas je, kot sem že prej omenil, župnik Jože navdušil za hribe. Vse žige od Pohorja do Logarske imam, enako velja za vse postaje z okolice Ospa (smeh, op. a.).
V Osp ste se iz Domžal preselili pred sedmimi leti. Kakšni so vaši načrti v povezavi s tem krajem? Si lahko obetamo, da bomo čez nekaj let pred to hišo naleteli na transparent, ki vabi na delavnice plezanja z vami ali kaj temu podobnega? Ali glede na velikost hiše morda razmišljate o hostlu?
Bomo videli, razmišljam o različnih stvareh, a zdaj me je preveč okupirala knjiga. Zakaj Osp? Ker sem tukaj res veliko plezal in ker so mi vetrovna območja, kot je na primer tudi Patagonija, kjer sem veliko plezal, zelo pri srcu. Osp mi je preprosto všeč. Ko se je ponudila priložnost, sem jo izkoristil. Tudi knjiga je nastajala v tem kraju.
Silvo Karo bo predaval tudi na Festivalu gorniškega filma (v petek, 2. marca v Cankarjevem domu), ki bo na različnih prizoriščih v Sloveniji potekal od 26. februarja do 4. marca.
Festival je letos na sporedu že 12., znova pa prinaša kopico filmov in gostov, med drugim bodo Ljubljano obiskali zakonca Roman Benet in Nives Meroi, Ines Papert in nekdanji alpski smučar Ivica Kostelić, ki je skupaj s slovenskim biatlonskim trenerjem Miho Podgornikom prečkal Grenlandijo.
