Sobota, 9. 2. 2019, 20.05
5 let, 2 meseca
Ivan Andres Arnšek
Od neuresničene želje po pustolovščini na Aljaski do solista v ljubljanski Operi #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,31
15
Argentinski Slovenec Ivan Andres Arnšek je kot 22-letnik sanjal o pustolovščinah na Aljaski, po spletu okoliščin je pristal v Sloveniji in tukaj tudi ostal.
Ivan Andres Arnšek je ob vznožju patagonskih Andov v Argentini pred 27 leti sanjal o pustolovščinah na Aljaski, namesto tega je s pevskim zborom obiskal Slovenijo, domovino svojih staršev, in tukaj ostal. Pravi, da take varnosti in tako dobrega kruha, kot ga imamo v Sloveniji, ni nikjer na svetu. Tukaj je našel sanjsko ženo in sanjsko službo.
Že 15 let je solist baritonist v SNG Opera in balet Ljubljana. "V delu Argentine, kjer sem odraščal, se ukvarjajo predvsem s turizmom in smučanjem. Če bi želel peti v operi, bi se moral preseliti 2000 kilometrov od svojega doma," pravi.
Zgodba argentinskega Slovenca Ivana Andresa Arnška, solista baritonista v SNG Opera in balet Ljubljana in ljubiteljskega alpinista, ni ena tistih klasičnih, v katerih tujca v Slovenijo pripelje ljubezen.
Njegova pot ima nekoliko drugačen vrstni red. K nam ga je pripeljalo petje, je pa tukaj našel svojo življenjsko sopotnico in službo, kakršno si je želel.
"Zelo sem vesel, ker se v Sloveniji s petjem lahko ukvarjam profesionalno. V delu Argentine, kjer sem odraščal, se ukvarjajo predvsem s turizmom in smučanjem. Če bi želel peti v operi, bi se moral preseliti dva tisoč kilometrov od svojega doma," pravi.
Z ženo Uršo, ki jo je spoznal med avtoštopom, sta si dom ustvarila v kraju Slatna na Gorenjskem, prav ob poti, ki pelje do priljubljene Dobrče. V zakonu so se jima rodile štiri hčerke, Iza, Julia, Klara in Inja. Najstarejša je že na fakulteti, najmlajša še v nižjem razredu osnovne šole.
Slovenskega jezika se mu ob prihodu v Slovenijo ni bilo treba učiti, saj slovensko govori tako rekoč že od rojstva. "Doma smo vedno govorili samo slovensko," pravi Arnšek, ki je v kraju San Carlos de Bariloche, turističnem mestecu na obali ledeniškega jezera Nahuel Huapi v Patagoniji, paradižu za "uganjanje" številnih športov na prostem, odraščal v veliki družini z bratom in kar sedmimi sestrami. Špansko se je naučil na ulici, med igro s prijatelji, in v šoli.
Včeraj, na slovenski kulturni praznik, ste praznovali 49. rojstni dan. Je ta praznik zaradi simbolnosti tudi med argentinskimi Slovenci imel poseben pomen?
Slovenski kulturni praznik se v Argentini ne praznuje tako kot v Sloveniji, ima pa Prešeren zelo pomembno mesto in ga Slovenci zelo cenijo. Pri 14 letih sem se v slovenski sobotni šoli na pamet naučil uvod h Krstu pri Savici.
Slovenijo ste prvič obiskali decembra 1992 in tukaj ostali. Je šlo za naključje ali načrtovano dejanje?
Bolj za naključje, čeprav sem si seveda od nekdaj želel spoznati domovino svojih staršev. Leta 1992 sem se nameraval odpraviti na Aljasko. Imel sem 22 let in želel sem si pustolovščin. Mikali so me hribi, strmine za deskanje na snegu ... Takrat ni bilo nizkocenovnih letov tako kot danes in pot na Aljasko je veljala za velik projekt.
No, ravno v času, ko sem se odločal glede poti na Aljasko, sem iz Buenos Airesa dobil ponudbo, da bi se za mesec in pol pridružil argentinskemu pevskemu zboru, ki so ga povabili na turnejo po Sloveniji. Z organizatorjem sem se dogovoril, da mi uredi časovno odprto letalsko vozovnico, ki bi mi omogočila, da bi v Sloveniji ostal dlje časa.
Odločil sem se, da najprej obiščem Evropo, Aljaska bo že počakala. No, izkazalo se je, da sem še vedno v Evropi, Aljaske pa še nisem videl od blizu (smeh).
Kako se je mesec dni in pol raztegnil v 27 let?
Tudi po naključju. Ker je denar, ki sem ga imel s seboj, zelo hitro kopnel, sem se odločil, da si poiščem delo. Februarja 1993 sem se prijavil na avdicijo za pevca v zboru Slovenske filharmonije in dobil sem redno zaposlitev. Služba mi je bila v veselje, poleg tega mi je ostajalo kar nekaj časa za športne aktivnosti, za plezanje, za alpinizem. Moram pa povedati, da nisem bil vrhunski alpinist, sem bil pa v dobri družbi številnih vrhunskih alpinistov.
Ker sem živel v Mengšu, sem se dokaj hitro pridružil tamkajšnjemu alpinističnemu odseku, ki se je družil tudi z domžalskim in tam spoznal slovenske alpinistične legende, kot so Silvo Karo, Marko Prezelj, Janez Jeglič - Johan, Tomaž Humar in mnogo drugih …
Preberite še: intervju s Silvom Karom
Približno pet let pozneje - vmes sem spoznal svojo bodočo ženo Uršo (med avtoštopom, op. a.) - sem dobil ponudbo, da se pridružim slovenski odpravi v Patagonijo. Vodil jo je Silvo Karo, vse skupaj pa je dokumentirala RTV Slovenija oziroma Marjeta Keršič Svetel za oddajo Gore in ljudje.
Odprava naj bi trajala mesec in pol, in ker sem vedel, da mi v službi ne bi omogočili toliko dopusta sredi sezone, sem dal odpoved. Nekaterim prijateljem se je zdelo čudno, da sem dal kar odpoved, meni se je to zdelo povsem normalno. Verjel sem, da bom zmogel dobiti novo službo.
Pogumno.
Res nisem kaj dosti kompliciral, k sreči me je pri odločitvi podprla tudi moja žena. Tik pred odhodom v Patagonijo sva se odpravila še na krajše poročno potovanje na Hvar, od tam sem odpotoval na nastop v Varaždin, potem pa naprej v Patagonijo. Ženi sem predlagal, naj se mi pridruži v Patagoniji, kjer sva potem nadaljevala poročno potovanje.
Kakšna je bila vaša vloga pri odpravi v Patagonijo?
Kot domačin sem pomagal pri komunikaciji, poznal sem dobre lokacije za snemanje in podobno. Na koncu so eno od oddaj posvetili še meni, kot sinu slovenskega alpinista, moji selitvi v Sloveniji in kratki vrnitvi v Argentino. Na koncu filma sem plezal še z legendarnim, takrat 80-letnim Dinkom Bertoncljem (prvim Slovencem v Himalaji, op. a.) …
Ob vrnitvi iz Argentine sem nekaj mesecev užival v brezdelju, potem pa sem izvedel za avdicijo v ljubljanski Operi (vmes sem obiskoval konservatorij za glasbo). V ljubljanski Operi sem začel peti januarja 2000, zdaj pa sem že 15 let baritonist solist.
Ivan Andres Arnšek v komični operi Figarova svatba upodablja grofa Almavivo. Na fotografiji je v družbi opernih pevcev in pevk Petra Martinčiča, Urške Arlič Gololičič, Vlatke Oršanić in Nuške Drašček Rojko. Arnšek trenutno nastopa še v Traviati, Seviljskem brivcu, Madame Buterfly, v Carmini burani in Prodani nevesti.
So starši pozdravili vašo odločitev o selitvi v Slovenijo?
Zelo. Nikoli niso od nas zahtevali, da bi morali ostati v Argentini. Moja starša sta bila zelo zavedna Slovenca. Ljubezen do domovine sem čutil že od otroštva.
Pred letom 1992, ko sem jo prvič obiskal, sem bil Sloveniji najbližje leta 1981, ko smo bili z zborom na pevski turneji po Evropi – Švica, Italija, Nemčija – in smo se ustavili tudi v Števerjanu, torej na italijansko-slovenski meji, od koder sem prvič videl kraje, iz katerih izvira moja mama.
V kakšnih barvah so vam doma risali Slovenijo?
Ne glede na to, da so moji starši po krivici veliko pretrpeli zaradi komunizma, se je pri nas doma o Sloveniji in Slovencih vedno lepo govorilo, to pa se je preneslo tudi na nas, otroke. Slovenijo smo vzljubili.
Zelo pomemben je bil tudi jezik. Pri nas doma se je od nekdaj govorilo samo slovensko, špansko sem se naučil na ulici in v šoli. Danes je povsem normalno, da tretja generacija Slovencev v Argentini govori slovensko.
Kot vsi potomci argentinskih Slovencev ste tudi vi verjetno hodili v sobotno šolo. Vam je bilo to odveč?
Ne, nikoli, predvsem zato, ker smo imeli učiteljico, ki nam je znala snov predstaviti na zanimiv način. Pekli smo krofe in potico, učili smo se o knežjem kamnu, barvali smo pirhe, izdelovali butarice za veliko noč …
V kraju San Carlos de Bariloche, kjer sem odraščal, ni bilo prav veliko Slovencev. V prvem razredu smo bili le trije.
Arnšek je odraščal v kraju San Carlos de Bariloche, enem najbolj turističnih mest v Argentni. Bariloche ležijo na južni obali ledeniškega jezera Nahuel Huapi (na spodnji fotografiji).
Šolo Jakoba Aljaža je ustanovil moj oče, zrasla pa je v bistvu iz ideje o planinskem društvu, ki je svojo funkcijo preusmerilo v prosveto. Danes na šoli izvajajo tudi srednješolske tečaje, ki jih obiskujejo tudi otroci mešanih parov, ter Argentinci ali Argentinke, ki se poročijo s Slovenkami oziroma Slovenci.
Ste imeli Argentinci v Barilochah svoje društvo?
Seveda, Slovensko planinsko društvo Bariloche, v gorah pa imamo dve slovenski planinski koči oziroma bivaka – bivak pod Skalco in bivak Slovenija. Slovenski alpinisti so tam zelo spoštovani.
Kaj vas je v Sloveniji presenetilo? Je kaj bistveno drugačnega?
V bistvu ničesar nisem pričakoval, zato tudi nisem bil presenečen ali razočaran. Običajno si, če preveč pričakuješ, razočaran. V Slovenijo sem prišel kot avanturist …
Sem pa vesel, ker se v Sloveniji s petjem lahko ukvarjam profesionalno. V delu Argentine, kjer sem odraščal, se ukvarjajo predvsem s turizmom in smučanjem. Če bi želel peti v operi, bi se moral preseliti dva tisoč kilometrov od svojega doma.
Kako ste vstopili v operni svet?
Pri nas doma se je pelo že od malega.
Slovenske ljudske pesmi?
Seveda. Predvsem mami je stalno prepevala slovenske pesmi in tudi operne arije. Dokaj zgodaj, s šestimi leti, sem se pridružil vrhunskemu pevskemu zboru Ninos y jovenes cantores de Bariloche, ki ga je vodila Slovenka, gospa Lučka Kralj Jerman.
Rad sem pel, nisem pa takrat še razmišljal, da bo petje nekoč moj poklic. S tem se takrat še nisem obremenjeval, bil sem premlad. Živel sem za plezanje, za šport, o tem se nisem kaj veliko spraševal, čeprav je res, da sem, ko sem odrastel, začel obiskovati ure solopetja.
Kako so vas sprejeli Slovenci?
Moje izkušnje so zelo pozitivne. Nikoli nisem imel občutka nesprejetosti.
Kakšni smo Slovenci, smo res zadržani?
Mogoče človeka res ne spustite k sebi kar takoj. Sicer pa mislim, da ko človeka sprejmete, z njimi zgradite globok odnos.
Zdite se bolj neposredni kot "klasični" Slovenec. To slišite pogosto?
Starejši ko sem, bolj sem neposreden, a to obrnem na hec (smeh).
Je v Sloveniji kaj, kar pogrešate? Morda je kaj, česar na slovenskem jedilniku ne poznamo?
Hrana je v Sloveniji seveda precej drugačna, take govedine, kot je v Argentini, tukaj ni, ne bi pa mogel reči, da kaj pretirano pogrešam.
Ravno nasprotno, mislim, da nikjer ni tako dobrega kruha, kot ga imamo v Sloveniji. Kadar sem v Argentini, ga vedno pogrešam. Da o raznolikosti vin sploh ne govorim.
Arnšek v družbi opernih kolegov Juana Vasleta, prav tako argentinskega Slovenca, in Marka Kobala.
Kako pogosto danes še komunicirate v španščini?
Ne ravno pogosto, je pa res, da se z opernim kolegom Juanom Vasletom pogovarjava izključno špansko.
Vasle je zelo strasten ljubitelj nogometa, kar je eden od stereotipov, ki jih pripisujemo Argentincem. Pa vi, spremljate nogomet?
Joj, nisem ravno nogometni navdušenec. Seveda pogledam tekmo, če igra Argentina, sicer pa me nogomet ne zanima. Občasno gledam smučanje in odbojko, ker sem jo nekoč treniral.
Torej vas finalna tekma med ekipama River Plate in Boca Junior, ki so jo številni opisovali kot tekmo tisočletja, ni ganila.
Ne, bolj sta me ganila vedenje navijačev in nekultura, ki sta spremljala obračun. Gre za globlji problem kot zgolj nasilje na nogometni tekmi. Ljudje, ki denar namenijo plačilu vstopnice v najboljših ložah, v resnici pa so brez služb, razgrajajo pred vladno palačo.
Spremljate dogajanje v Argentini?
Ne vsak dan. Slišim pa od prijateljev, da ni ravno idealno. Argentina je zelo lepa, vendar je zadnja leta tam žal več kriminala, kot ga je bilo takrat, ko sem tam živel.
Bariloche so bile že takrat množično obiskan turistični kraj, a so še vedno sredi neokrnjene narave. Za primerjavo …. ko sem se rodil, je v Barilochah živelo 24 tisoč ljudi, danes jih je 180 tisoč. Lahko si predstavljate, za kakšne spremembe gre.
Ko sem bil majhen, nikoli nismo zaklepali hiše, niti avta, parkiranega pred njo. Življenje je bilo res brezskrbno in varno, in to je dalo kraju še dodaten čar.
Žal je zdaj, tako kot po drugih večjih mestih, malo drugače, slabše. Moji sorodniki, ki živijo tam, pravijo, da so se tudi tega navadili in da je še vedno zelo lepo.
Lahko smo veseli, da je Slovenija še vedno relativno varna država, in to, da takšno oazo najdemo sredi Evrope, je skoraj neverjetno.
15