Sobota, 5. 10. 2024, 22.28
2 uri, 20 minut
Tomaž Ambrožič: Hvala tujcem, da skrbijo za slovenske športne klube
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Vemo, da so se piramide zgradile od spodaj navzgor in ne obratno. Povsem enako velja za šport. Baza je tista, ki "izvrže" najboljše, in ti potem predstavljajo tako bazo kot tudi državo, pod zastavo katere tekmujejo. Ekipni športi so pogosto najbolj v fokusu merjenja moči med državami in – roko na srce – Slovenija se ima s čim pokazati.
Nogomet, košarka, odbojka, rokomet in hokej sodijo med najprestižnejše ekipne panoge. Prav v vseh smo se že uvrstili v najkakovostnejše razrede in nastopili na olimpijskih igrah (izjema je le nogomet) ali svetovnih prvenstvih.
Res je, da to v celoti velja za moške reprezentance, vendar tudi pri ženskah nismo daleč stran. Rokometašice so že tekmovale tako na olimpijskih igrah kot na svetovnem prvenstvu, odbojkarice pa bodo prihodnje leto prvič zaigrale na svetovnem prvenstvu.
Vse omenjene reprezentance svojo bazo črpajo v klubih. Teh je pri nas veliko, celo nadpovprečno veliko glede na velikost države. Tistih najboljših klubov, ki si lahko privoščijo resen mednarodni nivo tekmovanja, pa je žal zelo malo. Vedno manj.
Krvna slika slovenskega klubskega športa je slaba
Objektivne okoliščine, ki jih pogojujeta velikost države in gospodarski potencial, so glavni razlog, da slovenski klubski sceni komajda uspeva kolikor toliko držati stik z mednarodnim okoljem. Prihodkov iz naslova medijskih pravic tekmovanj v državnih prvenstvih ni oz. so le simbolični, prihodek iz naslova prodanih vstopnic pa je kljub nekoliko večjemu potencialu še vedno skromen.
Če k temu dodamo tudi dejstvo, da je Slovenija ena izmed dveh držav v Evropi, ki ima zelo reguliran in omejen trg dejavnosti športnih stav, potem nam je jasno, zakaj je krvna slika slovenskega klubskega športa zelo slaba.
Velikani, kot smo jih nekoč imeli – Union Olimpija, Celje Pivovarna Laško, NK Maribor –, v mednarodnem merilu to žal niso več. Le rokometašice Krima še držijo stik z elito in ostajajo dokaj konkurenčne tudi največjim evropskim klubom.
Vseeno vsi ti in še nekateri drugi klubi ostajajo ključni člen pri vzgoji reprezentantov in reprezentantk. A tudi ti vse težje v svoje vrste pritegnejo najboljše mlade igralce in igralke, ki tudi zaradi domačih razmer vse bolj zgodaj odhajajo v svet.
Darko Klarič že več kot 30 leti vztraja kot lastnik NK Bravo in je pravzaprav edini od domačih premožnih posameznikov, ki v športu vztraja na ta način.
Slovenija ni revna država, a tudi "Švica" nismo. No, kljub nenehnim evforijam glede tega, kako smo športno bogat narod z uspehi, ki nam jih zavidajo "bogatejši" od nas, se zelo redki od zares bogatih posameznikov odločijo, da bi s svojim premoženjem poskusili obogatiti tudi slovenski šport. Čeprav je tudi tukaj bilo nekaj bolj ali manj uspešnih poizkusov, so bili ti večinoma zelo kratkega roka trajanja (Odlazek, Scholmajer, Pečečnik …).
Edini, ki je tukaj zares oral ledino in po več kot 30 letih še vedno vztraja in za seboj pušča zares spoštovanja vredno sled, je Darko Klarič, katerega NK Bravo danes predstavlja vzor številnim drugim klubom. Ante Guberac, ki že dolga leta skrbi za financiranje in upravlja z NK Koper, prav tako sodi med svetle primere "premožnih" slovenskih posameznikov, ki so s svojim denarjem in delom v lokalnem okolju zagotovili profesionalen obstoj kluba.
Zakaj je slovenski šport tujcem zanimivejši za investiranje?
Ni prvič, da je slovenski šport v tujini bolj opažen in cenjen kot doma. Danes je že šest velikih slovenskih športnih klubov v rokah tujcev, ki se jim moramo zahvaliti, da ti klubi še živijo in se postavljajo na noge.
Emil Tedeschi je prvi od tujcev vstopil v svet slovenskega "javno-zasebnega" športnega partnerstva in z denarjem svojega podjetja poskrbel za obstoj današnje Cedevite Olimpije. Adam Delius je danes tisti, ki upravlja z NK Olimpijo, Valerij Kolotilo pa predstavlja ruske investitorje v NK Celje.
V letošnjem letu so nad dosedanjim načinom upravljanja kluba obupale še tri vodstvene ekipe slovenskih klubov, ki pa so bile na srečo uspešne pri iskanju strateških partnerjev, ki so s seboj prinesli tudi finančno podporo. NK Maribor se je povezal s turškim investitorjem Acunom Ilicalijem, NK Mura s črnogorsko-ameriškim investitorjem Georgeom Juncajem, Hokejski klub Olimpija pa je pozdravil prihod kanadskega poslovneža Alexandra Lefebvreja.
Kanadski poslovnež Alexandre Lefebvre vidi velike potenciale v HK Olimpija.
Če pri nogometnih investitorjih lahko predvidevamo, da so pri odločitvi za finančno angažiranje v Sloveniji videli finančni potencial, ki ga nogomet dejansko ima, pa Tedeschi in Lefebvre v svoja kluba nista vstopila zaradi finančnih koristi, če sploh. V vsakem primeru je vsem omenjenim slovenski šport lahko hvaležen, da so se tako odločili. Prav nacionalne zveze bodo namreč na račun klubskih igralcev imele od tega korist tudi na reprezentančnem nivoju.
Le še peščica tradicionalnih slovenskih športnih klubov danes nima tujega partnerja/investitorja/lastnika.
Le zakaj v Sloveniji Darko Klarič in Ante Guberac nimata več posnemovalcev? Mar ni šport del naše identitete, s katero se radi postavimo ob bok drugim državam? Nimamo zaupanja v slovenski šport?
Posel ali družbena odgovornost?
Razumeti gre, da mnogi športnega okolja ne prepoznajo kot urejenega in takšnega, kot so ga navajeni v svojih poslovnih okoljih, kjer delujejo. Šport pač ni matematika, kjer je 1 + 1 vedno dve. Tam, kjer je strast, so potrebni instinkt, tveganje, vizionarstvo in pogum. In seveda tudi čut za družbeno odgovornost, da v okolje, kjer si nekaj ustvaril, vrneš nekaj nazaj in poskušaš uspeh omogočiti tudi drugim.
Dolgoletni prvi mož BTC Cityja Jože Mermal je tudi velik mecen slovenskega športa.
Eden takšnih, ki je slovenskemu športu že veliko dal, je tudi Jože Mermal, ki s svojim podjetjem BTC opravlja mecensko vlogo tako v športu kot tudi na področju kulture. Gimnastika, predvsem pa ženski skoki in pa žensko kolesarstvo zagotovo danes v Sloveniji ne bi bili to, kar so, če ne bi bilo njega.
Vem, da je najlažje izreči ali pa napisati, da mora za to in ono poskrbeti država in omogočiti, da bodo stvari drugačne. A ker je šport ne samo šport, temveč tudi dejavnost, ki ima na družbo velik vpliv, je prav, da tudi država išče rešitve, kako olajšati preživetje športnih klubov, ki želijo držati stik z mednarodnim nivojem klubskega športa.
Davčna politika, ki bi spodbujala sponzorske investicije in odprtje trga športnih stav, bi naredila veliko za to, da bi se šport lahko začel preživljati na podoben način, kot to počnejo klubi denimo na Slovaškem ali Češkem, če za primer vzamem zgolj ti dve državi.
Šport je tudi prestiž in najpremožnejši posamezniki po svetu svojo uspešnost izkazujejo tudi z lastništvom športnih klubov. Slovenci imamo uspešne in premožne posameznike in upam, da jih "slovensko" srce odpelje tudi v šport. Prav je, da so tuji investitorji dobrodošli pri nas, ni pa prijetno spoznanje, da nas tujci cenijo bolj, kot znamo ceniti sami sebe.
Sicer pa je le vprašanje časa, kdaj bo najbogatejši Slovenec postal športnik.
Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič, soustanovitelj, partner in direktor športnomarketinške agencije Sport Media Focus, ki deluje od leta 1997. Sicer diplomirani pravnik, ki je že tri desetletja v športnomarketinških vodah. Sodeloval je pri organizaciji nekaterih največjih športnih dogodkov pri nas. Je tudi prejemnik posebnega priznanja Društva za marketing Slovenije leta 2013. Kolumne na Siolu objavlja vsako prvo nedeljo v mesecu.
