Sobota, 6. 7. 2024, 22.24
3 mesece, 2 tedna
Tomaž Ambrožič: Kaj pa zdaj?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,34
Trenutek, ko je slovenska nogometna reprezentanca v jok spravila portugalskega boga Ronalda.
Si predstavljate, da bi nas mediji osrečili z novico, da so pri nas odkrili ogromne zaloge zlata? Zaradi odkritih zalog bi Slovenija v bližnji prihodnosti lahko postala zelo bogata država, celo tako bogata, da bi se lahko primerjala z najbogatejšimi državami na svetu. Dejstvo, da se v naši zemlji skriva bogastvo, bi tudi ob številnih pomislekih, kako bi rudarjenje lahko vplivalo na okolje, za seboj v trenutku potegnilo pripravljenost države na investicije, ki bi oplemenitile odkrito naravno bogastvo. Projekcije o tem, kako bodo investicije v prihodnje obogatile državni proračun in državo na sploh, bi bile hitro pripravljene in sredstev, potrebnih za vse te investicije, ne bi bilo težko zagotoviti. Ja, to je zgolj fikcija, ki pa lahko služi za primerjavo z drugimi vrstami bogastev, ki smo jih dejansko odkrili.
Bogastvo, ki se ga ne zavedamo
Zadnjih nekaj tednov Slovenci verjetno živimo svoje najbolj zlato obdobje, ki ga zaznamujejo uspehi naših športnikov. Že več let se odkrivanje slovenskih športnih potencialov stopnjuje iz leta v leto, leto 2024 pa kaže na to, da so slovenska naravna bogastva začeli odkrivati tudi po svetu.
Uspehi nogometašev, odbojkarjev, kolesarjev in tudi številnih drugih športnikov potrjujejo, da imamo Slovenci pravi športni DNK. In to izjemno močan. Če smo se pred leti ponižno veselili vsake zmage in dejstva, da smo se lahko približali najboljšim, so nas danes športniki naučili, da so meje zgolj v glavah. Če si želiš postati najboljši na svetu, lahko dejansko tudi postaneš. Ne vedno najboljši na svetu, ampak cilji in ambicije niso več skromni in ponižni. Če lahko uspe drugim, lahko tudi nam.
To je bogastvo, ki smo ga Slovenci odkrili in potrdili v zadnjem desetletju. Ne gre zgolj za posameznike, ki jim zaradi izjemnega talenta lahko uspejo nadpovprečni dosežki. Gre za sposobnost, da lahko praktično v vsakem športu, če le imamo pravi pristop in solidne pogoje, pridemo v svetovni vrh. Ja, tudi v motokrosu, boksu, šahu ...
Nič več ne bo tako, kot je nekoč bilo. Po vsem tem, kar doživljamo ob proslavljanju slovenskih športnih uspehov, je jasno, da se bo slovenska športna miselnost v prihodnje spremenila. Ponižnost in skromnost bosta zamenjali samozavest in ambicioznost. In tako je prav.
Neuspehi, porazi in razočaranja bodo ostali sestavni del športne in navijaške poti. Tudi razloga, da se bomo tolažili, ker nas je samo dva milijona, ne bo več. Tako kot so bili Portugalci v določenem obdobju največji raziskovalci sveta, kar jim je prineslo slavo in bogastvo, si moramo tudi sami priznati, da prav zdaj živimo v zlatem obdobju slovenskega športa ter s tem nacionalnega ponosa.
Kaj pa zdaj?
Lahko proslavljamo, se trepljamo po ramenih in si pihamo na dušo, kako dobri smo. To seveda tudi počnemo, a zdaj je nastopil trenutek, ko moramo to odkrito bogastvo znati oplemenititi in si zagotoviti, da bomo z njim živeli še dolgo.
Pa ne gre samo za denar, ki ga šport za svoj razvoj potrebuje. Ključno je spoznanje, da moramo verjeti v zmožnosti za največje podvige. Navdih, ki ga uspehi puščajo pri mladih športnikih, je neprecenljivo bogastvo. Nogometaš Timi Max Elšnik je potrdil, da ga je uvrstitev naših nogometašev na svetovno prvenstvo leta 2010 navdahnila, da je zdaj tudi on uresničil svoje sanje.
In ne, ni se nam treba bati, da so ti uspehi zgodbe, ki pridejo in gredo. Če bomo le stremeli k temu, da se vedno da še bolje.
Zgodba, ki so jo na Euru spisali slovenski nogometaši, je nepozabna in so jo tudi slovenski navijači močno podprli, tako z množičnim prihodom na tekme v Nemčiji kot na sprejemu v Ljubljani ob njihovi vrnitvi v domovino.
Kako uspešna je lahko država, ki ima na primer "le" dobrih pet milijonov prebivalcev, potrjuje Nova Zelandija, ki je na zadnjih olimpijskih igrah v Tokiu osvojila kar 20 medalj. Slovenci bomo letos v Pariz poslali največjo delegacijo doslej, ki tja odhaja z ambicijami postaviti nove mejnike.
Oplemenitenje naravnih bogastev je vedno povezano tudi z investicijami. Logično, saj se ob pravilnem pristopu lahko bogato poplačajo. In če bi ob odkritju nahajališč zlate rude zagotovo brez težav našli več sto milijonov evrov za potrebne investicije, pri nas na financiranje športa iz javnih sredstev še vedno gledamo kot na proračunski strošek in ne na investicijo, ki vrača – tudi skozi neposredne davčne prihodke v proračun, ki se posredno stekajo skozi domačo potrošnjo v tujini prisluženega denarja.
Letni proračun športa na državi ravni je v zadnjih dveh letih doživel konkretno povečanje in je s komaj omembe vrednih 22 milijonov še leta 2022 zrasel na dobrih 45 milijonov evrov. Vem, da je neumestna primerjava s kulturo, ki ji državni proračun nameni dobrih 230 milijonov evrov letno (pri čemer nikakor ne mislim, da bi se šport moral primerjati s kulturo in obratno). Pa vendar, šport je dokazal, da je naša žila zlata, ki nam lahko vrne več kot številne druge investicije. Ne morem pozabiti dogodka izpred let, ko je vlada dobesedno čez noč samo za odstranitev cestninskih postaj na avtocestah brez velikega razmišljanja in polemik namenila več kot 40 milijonov evrov.
Ker že več kot 30 let od blizu spremljam utrip športa in ker imam možnost, da s kolumno nagovarjam širše bralstvo, ne morem, da ne bi izkoristil teh navdušujočih športnih trenutkov in ponovno opozoril na to, da je treba k financiranju športa pristopiti vsaj tako samozavestno in odločno, kot na športnih terenih pristopijo naši športniki.
Težava javnega financiranja slovenskega športa je v tem, da javna sredstva ne pokrivajo stroškov reprezentančnih programov nacionalnih panožnih zvez. V povprečju morda 50-odstotno, kar je daleč od potreb, ki jih zveze imajo, da lahko izpeljejo program selekcioniranja, priprav, potovanj in nastopov na velikih tekmovanjih, ko se vrnejo, pa jih pričakamo z navdušenimi sprejemi.
Še v hujšem položaju so klubi, ki predstavljajo piramido reprezentančnih selekcij. Skoraj v popolnosti so odvisni od lokalnega financiranja, ki je zaradi maloštevilnega prebivalstva zelo skromno, ter od sponzorstev in družbene odgovornosti. Prihodki od medijskih pravic skorajda ne obstajajo.
Ne le nogometaši, navduševali so nas tudi slovenski odbojkarji, ki so v svetovnem vrhu. Na zaključnem turnirju lige narodov so po hudem boju osvojili četrto mesto.
Bi bilo narobe, če bi nogometni, rokometni, košarkarski, odbojkarski in hokejski klubi od države za vsako sezono dobili nekaj deset tisoč evrov? S tem bi tako ali tako lahko pokrili strošek morda največ dveh zaposlenih v klubu in prav nič več. A že to bi bilo zelo veliko.
Res je, tudi s sredstvi, ki so bila doslej na voljo, je slovenski šport prišel zelo daleč ter s tem potrdil, da ni vse v denarju. A eno je pot proti vrhu, drugo pa, da tam lahko tudi ostaneš. Da so naše reprezentance v ekipnih športih lahko med dvajsetimi, celo desetimi, nekatere pa celo med petimi najboljšimi na svetu, je nekaj skoraj težko razumljivega. In ker ambicije ne bodo manjše, prej večje, bo še kako pomembno, kakšne pogoje bo šport pri nas imel v prihodnje.
Od besed k dejanjem
Če lahko, potem na tem mestu naslavljam javni poziv vsem tistim, ki lahko prispevajo k temu, da bomo na šport res lahko gledali kot na eno od paradnih panog slovenske družbe. Moji predlogi zagotovo ne bodo povzročili dodatnega proračunskega primanjkljaja, bodo pa slovenskemu športu zagotovili boljše pogoje (a ti bodo še vedno daleč od tistih, ki jih ima večina naših tekmecev v športnih arenah). Gre za nujno potreben fair play v odnosu do vseh, ki si želijo Slovenijo narediti še bolj športno uspešno in globalno prepoznavno.
- Letni program športa naj v celoti zagotovi financiranje strokovno potrjenih reprezentančnih programov vseh selekcij vseh nacionalnih panožnih zvez, kar vključuje pokrivanje stroškov celotnega potrebnega reprezentančnega strokovnega kadra, namestitev v času priprav in nastopov na mednarodnih tekmovanjih ter stroške potovanj na ta tekmovanja.
- Država naj dovoli prodajo Športne loterije in odpre trg športnih stav na način, kot je to regulirano v skoraj vseh državah EU. Šport po moji oceni s tega naslova zagotovo izgubi več kot deset milijonov evrov letno.
- Davčna politika naj uvede posebne olajšave za sponzorska sredstva, ki so namenjena za delovanje športnih organizacij. Enake olajšave lahko veljajo tudi za druga družbeno pomembna področja javnih aktivnosti, kot na primer kulturo, da se ne bo športu očitalo, da si želi izboriti izjeme, ki rušijo enakopravnost.
- Omogočimo našim finančno uspešnim športnikom, da bodo prijavljeni v Sloveniji in ne v davčnih oazah. Priznajmo jim davčne olajšave na njihove prihodke in jih spodbudimo, da bodo zaradi tega lahko s svojimi sredstvi financirali šport mladih ter s tem skrbeli za svoje naslednike. Podobne prakse so preizkušene in delujejo. Samo volja mora obstajati.
- Država naj zviša RTV-prispevek ter od RTV Slovenija zahteva, da del tako pridobljenih sredstev nameni za odkup TV-pravic tekmovanj v domačih državnih prvenstvih. S tem se bo posredno omogočilo financiranje delovanja športnih klubov po vsej Sloveniji, hkrati pa bo RTV Slovenija dobila tudi program, ki si ga zdaj ne more privoščiti.
V športu velja, da s pristopom v stilu "to se ne da, ker so ovire takšne in drugačne" ne moreš biti uspešen. In če bi tako razmišljali, potem danes zagotovo ne bi brali tega mojega pisanja. Kdo drug bi verjetno na tem mestu komentiral takšne in drugačne depresivne teme, s katerimi se vsakodnevno srečujemo Slovenci.
Tako pa, hvala Bogu, da imamo šport in slovenske športnike!
Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič, soustanovitelj, partner in direktor športnomarketinške agencije Sport Media Focus, ki deluje od leta 1997. Sicer diplomirani pravnik, ki je že tri desetletja v športnomarketinških vodah. Sodeloval je pri organizaciji nekaterih največjih športnih dogodkov pri nas. Je tudi prejemnik posebnega priznanja Društva za marketing Slovenije leta 2013. Kolumne na Siolu objavlja vsako prvo nedeljo v mesecu.
