Goran Dragić
Sobota, 7. 9. 2024, 22.20
1 ura, 57 minut
Tomaž Ambrožič: Kam odhajajo legende?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,02
Legenda Goran Dragić se je zadnji avgustovski konec tedna s spektakularno tekmo in humanitarnim dogodkom dokončno poslovil od aktivnega igranja košarke.
Legende živijo v pravljicah in zgodbah, ki nam zaznamujejo življenja. Športne pravljice in zgodbe, ki smo jih doživeli od blizu, pa so še nekaj več, saj nas liki teh resničnih pravljic drugače nagovarjajo in navdihujejo. Slovo športnih legend od aktivnega športnega udejstvovanja tako predstavlja izziv za športnike same, za športno panogo, v kateri so se uveljavili, in seveda tudi za nas, navijače. Velike zmage bomo obujali le še v spominih.
Slovo košarkarske legende Gorana Dragića je bilo res posebno. Ne samo dogodek, ki je poskrbel za spektakel brez primere, temveč predvsem zaradi spoznanja, kako močna je Goranova dediščina, ki jo zapušča svojim naslednikom.
Osebno se me je še posebej dotaknil govor še ene legende Iva Daneua na svečani večerji. Predvsem zaradi vnovičnega spoznanja, kako pomembno je, da Slovenci znamo ceniti dosežke predhodnikov, ki so orali ledino in s svojimi uspehi dokazali, kaj vse je mogoče. Poslušati govor kapetana jugoslovanske reprezentance, ki je leta 1970 postala svetovni prvak v košarki, ob upokojitvi kapetana slovenske reprezentance, ki je osvojila naslov evropskega prvaka. Se je mogoče ob tem ne naježiti? Ali se sploh zavedamo, kje živimo, kdo smo in česa vse smo sposobni?
Legende, ki jim prisluhnemo z velikim veseljem
Vzori vlečejo, navdihujejo in vlivajo tako potrebno samozavest. Najbolj pa me je ob tem razveselilo dejstvo, da se je Ivo Daneu pri svojih 86 letih v izbrani družbi resnično počutil spoštovan in cenjen. Stoječ aplavz, ki smo mu ga namenili prisotni, mi je prav zato orosil oči.
Legenda slovenske košarke Ivo Daneu je na slovesnosti ob slovesu Gorana Dragića spregovoril o tem, kdo se zapiše med legende. In kakšne odgovornosti ta status prinaša.
Predstavljam si, da je največ, kar si človek, ki ima za seboj takšno pot kot na primer Ivo Daneu, lahko le želi, da ga tisti, ki so mu sledili, cenijo in mu tudi z velikim veseljem prisluhnejo. In ne le njemu, lepo je bilo v njegovi družbi videti tudi soigralca zlate generacije Aljošo Žorgo in pa zlatega olimpionika Mira Cerarja. Upam, da bo nekoč takšne časti in priložnosti deležen tudi Goran Dragić.
Gogi iz Kosez
Gogi iz Kosez ni bil samo vrhunski košarkar, ki so se mu prišli poklonit velikani svetovne košarke in tudi liga NBA. Poleg poslovilne tekme bratov Gasol v Španiji je bila namreč to šele druga tovrstna eksibicijska tekma, ki je dobila uraden pečat lige NBA.
Gogi iz Kosez je poskrbel, da bo njegova dediščina dosegla tudi tiste, ki jim ni dano, da se ukvarjajo s športom, tako kot je bilo dano njemu. Več kot 700 tisoč evrov, ki jih je njegova poslovilna tekma do zdaj zbrala za aktivnosti projekta Botrstvo v športu pri Fundaciji Anite Ogulin ter njegove lastne fundacije, je ne le močno sporočilo, temveč tudi velika in iskrena pomoč mladim športnikom, da bodo lahko morda nekoč dosanjali sanje, ki jih je že doživel tudi Goran Dragić.
"Gogi iz Kosez" in njegov brat Zoran Dragić sta pustila neizbrisen pečat v slovenski košarki.
"Put your Heads up!"
Goran je zdaj tudi uradno vstopil med legende, ki bodo dogajanje na športnih igriščih zdaj opazovale od strani. Tako kot to zdaj počnejo številni drugi, nekoč zagotovo tudi njegovi vzorniki. Kot družba takšne ljudi potrebujemo v prvih vrstah, ob igrišču. Tako kot takrat v Istanbulu, ko je dve minuti pred koncem finalne tekme v minuti odmora imel glasen, a odločilen nagovor soigralcem. Ko je iz svojega telesa izcedil zadnje atome moči, mu je še vseeno uspelo dvigniti igralce z legendarnimi besedami: "Put your heads up!" – Dvignite svoje glave!
Vrhunski športnik ne postaneš samo zaradi talenta. Odločilne so osebne lastnosti in te ti ostanejo tudi po tem, ko telo ni več sposobno držati ritma na igrišču. Sposobnosti vodenja, usmerjanja in učenja ostanejo.
Nadpovprečni
Zagotovo vsi niso enako sposobni za prav vse naloge, a žal zelo pogosto večjo težo pri odločanju o aktivnejšem angažiranju nekdanjih športnikov dobijo njihove slabosti kot pa njihove sposobnosti in prednosti. Razvoj družbe omogočajo nadpovprečni, ki niso vedno idealni. Povprečnih in poslušnih, ki so za marsikoga idealni, imamo veliko, zares nadpovprečnih pa bolj malo.
Goranu Dragiću se bo v naslednjih nekaj letih med "legendami" in med "nadpovprečnimi" pridružilo kar nekaj športnikov, ki bodo za seboj zapustili izjemno dediščino. Pridružili se bodo Zlatku Zahoviću, Raši Nasteroviću, Marku Miliću, Tini Maze, Petru Prevcu, Petri Majdić, Dejanu Zavcu, Urški Žolnir, Sari Isaković, Primožu Kozmusu, Iztoku Čopu in še in še bi lahko našteval samo med tistimi, ki so nas navduševali v času samostojne države.
Redki med njimi so danes v športu zares v prvih vrstah in njihova še večja aktivnost in odgovornost bi bili za slovenski šport zelo dobrodošli. Se komu že kolca po zgodbi, ki jo je po koncu svoje aktivne nogometne kariere v Mariboru v vlogi športnega direktorja ustvaril Zlatko Zahović?
"Zlatko nacionale"
Vzorniki in omejitve v glavah
Bogastvo, ki ga je ustvaril slovenski šport, je treba obogatiti z novimi generacijami. Ni boljše popotnice za mlade športnike, kot da se razvijajo ob boku svojih vzornikov, zaradi katerih bodo lažje in močneje verjeli, da ne smemo priznavati omejitev. Da so omejitve le v naših glavah in da je treba slediti ambicioznim ciljem.
Zato legende niso samo za v pravljice. Legende imajo več življenj.
Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič, soustanovitelj, partner in direktor športnomarketinške agencije Sport Media Focus, ki deluje od leta 1997. Sicer diplomirani pravnik, ki je že tri desetletja v športnomarketinških vodah. Sodeloval je pri organizaciji nekaterih največjih športnih dogodkov pri nas. Je tudi prejemnik posebnega priznanja Društva za marketing Slovenije leta 2013. Kolumne na Siolu objavlja vsako prvo nedeljo v mesecu.
