Sobota, 2. 2. 2019, 19.56
5 let, 2 meseca
Pravnico iz dvomilijonske malezijske "vasi" presenetila ljubezen do copatov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,18
6
Presrečna je, da lahko toliko časa preživi zunaj, kar je v Maleziji nepredstavljivo, presenetile pa so jo stvari, ki so Slovencem popolnoma običajne, kot na primer ljubezen do copatov.
Devetindvajsetletna Leena Raguchandran prihaja iz Malezije. Na študiju prava v Londonu je spoznala Slovenca, se z njim poročila, danes pa imata prikupno petmesečno hčerko Mio. Zaposlena je v podjetju Akrapovič, z življenjem v Sloveniji je zelo zadovoljna, saj v Ljubljani dobi prav vse, kar potrebuje, prav tako je tu življenje bolj polno, pa tudi varnejše.
Leena prihaja iz mesta Klang, ki je v Maleziji še vedno obravnavan kot vas, čeprav ima skoraj dva milijona prebivalcev.
Svojega moža je pred devetimi leti spoznala v Londonu. Skupaj z njenimi prijateljicami je prišel na malezijsko zabavo ob kitajskem novem letu, ki jo je priredila doma. Po končanem študiju sta se vrnila vsak v svojo državo.
"Najprej se nisem hotela preseliti v Slovenijo, saj sva bila oba še mlada in želela sem se najprej kvalificirati v Maleziji. Želela sem iti skozi ves program, da bi lahko kot odvetnica najprej začela delati tam. V tem času sva imela razmerje na daljavo, se videvala, kolikor se je dalo, zaradi ustvarjanja kariere sva vmes naredila tudi premor, a se kasneje kljub vsemu spet znašla skupaj. Odločila sva se, da se poročiva in skupno življenje ustvariva v Sloveniji," svojo zgodbo o tem, kako je pred tremi leti prišla v Slovenijo, pripoveduje Leena.
Poročila sta se tako v Sloveniji kot v Maleziji in tri leta kasneje, lani, se jima je rodila hčerka Mia. Zelo ji je bilo všeč, da so moževi starši na poroko v Malezijo prišli v slovenskih narodnih nošah, saj je pri njih običaj, da se na poroki nosijo narodne noše. Žal ji je, da Slovenci nismo bolj ponosni na to in da so ljudje, ki imajo oblačila doma, tako redki.
"Klang vedno primerjam z Novim mestom, od koder prihajajo starši mojega moža. Tudi Klang je od prestolnice oddaljen toliko kot Novo mesto od Ljubljane. Ima svojo industrijo, prav tako ljudje živijo v Klangu in hodijo v Kuala Lumpur v službo, kot številni Novomeščani v Ljubljano. Rada ju primerjam, čeprav je populacija Klanga tolikšna kot populacija cele Slovenije," pravi Leena, ki dodaja, da je od Klanga do peščenih plaž ob morju približno pol ure vožnje.
Porodniški dopust v Maleziji traja le dva meseca
V Maleziji porodniški dopust traja dva meseca, nastopi pa na dan rojstva otroka, zato je treba tako na varstvo kot na vse drugo v Maleziji misliti že veliko prej in vse to urediti že pred rojstvom otroka.
"Leto porodniškega dopusta je v Sloveniji res prednost, saj si lahko vzameš več časa, ne mudi se ti. V Maleziji še preden rodiš, že razmišljaš o naslednjem koraku, torej o tem, kdo bo skrbel za otroka, ko bo treba nazaj v službo. Ko pride otrok, ni časa za iskanje vrtca, to je treba storiti prej," razlaga Leena, ki meni, da je dva meseca res prekratko obdobje in bi morale imeti ženske minimalno pol leta porodniškega dopusta, saj je takrat otrok že večji, začne jesti tudi drugo hrano in je lažje.
Slovenija že šesta Leenina država
S starši se vidijo vsaj dvakrat letno za dlje časa. Enkrat tja odpotuje Leena s svojo družino - pogovarjali smo se ravno dan pred odhodom, ko se je v Malezijo odpravila za en mesec - enkrat na leto pa njena družina pride v Slovenijo. Leena ima v Maleziji tudi mlajšega in starejšega brata.
Ker je imel njen oče takšno službo, se Leena že od otroštva veliko seli. Selitev v Slovenijo je bila že osma Leenina selitev in šesta država, v kateri je kdaj živela. "Rojena sem bila v Maleziji. Od tam smo se preselili v Švico, nato v ZDA, v Korejo, iz Koreje nazaj v Malezijo, od tam sem šla na študij prava v London, se vrnila nazaj v Malezijo in zdaj živim v Sloveniji," se svoji poti smeji Leena.
"Slovenija je zame le ena od držav. Seveda je življenje tukaj drugačno, a ravno tako se je treba prilagoditi. Najbolje je, če čim manj 'kompliciraš'. Če si sproščen, bo vse šlo. Na začetku je vedno težko, a sčasoma stvari postanejo bolj domače, se jih privadiš in je čedalje lažje," pravi Leena, ki ji je selitev vedno predstavljala nekaj novega, izziv, nikoli ji to ni bilo odveč.
Ob tem dopušča možnost, da so bile pogoste selitve njej in bratoma lažje, ker so bili še otroci. Kot pravi, so bile za njihovo mamo težje, saj je bila vedno sama in v tistih časih še ni bilo googla, navigacije in podobnega, kar zdaj življenje v tujini zelo olajša mlajšim generacijam.
Kljub pogostim selitvam je ohranila prijateljstva v Maleziji, prav tako ima svoj krog prijateljev v vsaki državi, kjer je živela. "Prav zato so družbeni mediji res dobra stvar. Z vsemi lahko ostanem v stikih. Vidim, kaj se dogaja v njihovem življenju, oni vidijo, kako živim jaz, in ostajamo v stikih," pravi Leena.
"Službo je bilo težko najti, a to ni nekaj nemogočega"
Službo je v Sloveniji iskala vsakič, ko je prišla sem, tudi še pred dokončno selitvijo. Kot pravi, je bilo najti službo težko, saj je bilo to leta 2014, ko je bil položaj v Sloveniji še vedno precej drugačen, kot je danes.
"Manj je bilo priložnosti. Sicer je bilo težko in je trajalo kar nekaj časa, a ne bi rekla, da je to nekaj nemogočega. Težje je tudi, če od delodajalca pričakuješ, da bo uredil tvoj delovni vizum. Ker sem bila poročena, jim dokumentov ni bilo treba urejati, saj sem že imela pravico delati v Sloveniji. Zaposlovanje državljanov, ki ne prihajajo iz držav članic EU, je sicer veliko bolj zahtevno," pravi Leena, ki pozna uspešne zgodbe o zaposlitvah tujcev v Sloveniji, meni le, da to zahteva nekoliko več časa in kreativnosti.
"Ni dovolj, da le obiskuješ zaposlitvene spletne strani in omrežje LinkedIn, zares moraš biti aktiven, ustvarjati nove povezave in nekako poiskati vlogo zase. Lahko najdeš službo, le bolj se je treba potruditi," pravi Leena, ki je opravila kar veliko intervjujev. Ima se za srečnico, saj je imela na koncu celo več kot eno ponudbo in se je lahko odločila za pravo. Dela v podjetju, kjer ni edina tujka in z delom v podjetju je zelo zadovoljna.
Danes je položaj precej drugačen kot pred nekaj leti, meni Leena. Opaža, da je veliko podjetij, še posebno zagonskih, danes veliko bolj uspešnih, kot so bila takrat. Iščejo nove ljudi in nimajo pomislekov z zaposlovanjem tujcev, niti če ne govoriš slovensko, pravi Leena.
Malezijski jezik v Sloveniji in slovenščina v Maleziji kot skrivna jezika
Slovenščina je sicer Leenin prvi slovanski jezik, ni pa to prvi tuji jezik, ki se ga je naučila. Tekoče govori angleško in malezijsko, razume pa tudi druge jezike. Ker je na pol Kitajka, razume mandarinščino in hokkien, ki je narečje kitajščine.
Sama govori slovensko, eno leto se je slovenščine učila tudi na večernem tečaju na Filozofski fakulteti in sama zase pravi, da ji slovenščina ne gre slabo. V slovenščini govori s starši svojega moža, prav tako uporablja slovenščino, kamorkoli gre. Z Mio govori angleško, saj je to Leenin domači jezik in prvi jezik že od rojstva.
Malezijski jezik uporablja pri okoli petih odstotkih svojega dela, in ko se v Sloveniji pogovarja s svojimi starši, pa ne želi, da bi drugi razumeli, o čem govorijo, sicer pa ga ne uporablja veliko. Opazila je, da se zato kdaj v Maleziji težko spomni kakšnega izraza. Včasih ne ve, ali bi govorila slovensko ali malezijsko.
Tudi v Maleziji veliko govori slovensko, saj se pogovarja s svojim možem in prav tako ne želi, da bi drugi vedeli, o čem govorita. Meni, da pride prav, če znaš kakšen tretji jezik, ki ga ne morejo razumeti vsi. Kot pravi, pa se ji je že zgodilo, da ljudje mislijo, da ne govori slovensko in jih ne razume in v njeni prisotnosti rečejo kaj, česar sicer morda ne bi.
Kad brez kopalniške zavese in ljubezen do copatov
Leena pravi, da velikokrat prebere članke o tujcih v Sloveniji in opaža, da običajno omenjajo to, kako težko je najti službo, koliko je dela z urejanjem dokumentov in birokracijo, a sama meni, da je zanimivega še marsikaj vsakdanjega, na kar morda sploh ne bi pomislili.
Prva nenavadna stvar, ki jo je opazila v Sloveniji, je ta, da imajo slovenske kopalnice kad, a brez kopalniške zavese ali stekla, ki bi preprečilo škropljenje vode po kopalnici. "Ko sem to videla prvič, sem moža vprašala, kako se oprhamo v kadi, da kopalnica ni mokra, in pojasnil mi je, da se v kad usedemo, pa čeprav ni napolnjena z vodo. To se mi je zdelo zelo zanimivo, saj tega skoraj zagotovo ne bi videli kje zunaj Evrope," se smeji Leena.
Ker je v Maleziji in tudi drugod, kjer je že bila, po stanovanju vedno hodila v nogavicah, se ji je zdela nenavadna slovenska ljubezen do copatov. Tega nikjer prej ni videla, tudi v Londonu so po stanovanju hodili v nogavicah.
"Zdaj jih imam doma tudi jaz, a samo za obiske. Ko sem se preselila sem, sem namreč kmalu ugotovila, da nisem dober gostitelj, ker obiskom sprva nisem ponudila copatov. Na to me nikoli ni nihče opozoril, a ko me je nekega dne nekdo vprašal, če jih imam, mi je bilo prav nerodno, ker mu jih nisem ponudila," je dejala Leena, ki pravi, da je bila povabljena tudi že na zabave, kjer je na vabilu na koncu pisalo, naj prinesejo s seboj svoje copate.
"Ko sem bila ob začetku šolskega leta v trgovini, sem bila presenečena nad ponudbo copatov in še bolj, ko mi je mož razložil, da je to zato, ker otroci v vrtcih in šolah hodijo v njih," pravi Leena, ki je tako iz Malezije kot iz Londona in drugih držav, kjer je živela, vajena, da so tudi v vrtcih in šolah otroci obuti v čevlje.
V Maleziji pri jedi ne uporabljajo vilic in noža
Kot pravi Leena, je v Sloveniji drugače tudi to, da pri jedi uporabljamo vilice in nož. "Pri nas je odvisno od tipa hrane, kateri pribor uporabljamo. V Maleziji so Indijci, Kitajci in Malezijci in vsaka kuhinja ima svoj pribor. Kitajsko hrano bi jedli s palčkami, Malezijsko z vilicami in žlico, tudi z rokami, pri indijski hrani pa bi prav tako uporabili pribor ali bi jedli z rokami, a nikoli ne bi k hrani dobili noža, temveč vilice in žlico, s katero bi nato razrezali hrano," pravi Leena in doda, da bi nož, kot ga v svojem priboru uporabljamo mi, tam dobili le v primeru, da bi morali na kruh namazati maslo ali kaj drugega, a nikoli ga ne bi v priboru dobili v restavraciji.
Ko se je preselila sem, je sebi vedno pripravila vilice in žlico, možu pa vilice in nož. Zdaj tudi on raje uporablja vilice in žlico, saj se je tega navadil. "Morda je tako tudi zato, ker običajno kuham jaz," se smeji Leena.
Leena je vesela, da je živela v toliko različnih državah, da so ji starši omogočili takšno izkušnjo in so jo lahko poslali tudi na študij v tujino. Želi si, da bi to tudi sama lahko omogočila svoji hčerki.
Na vprašanje o najljubši slovenski hrani je včasih odgovarjala, da so to čevapčiči
Doma kuha veliko azijske hrane, kot so na primer riž in rezanci. Slovenska hrana ji je všeč, ne obožuje pa kislega zelja in kisle repe, na začetku tudi ni marala štrukljev, a zdaj je tudi te. Prav tako ni navdušena nad cmoki, svaljki in drugimi izdelki iz krompirjevega testa, čeprav je tudi to, kadar kdo pripravi takšno hrano.
"Ko so me na začetku ljudje spraševali, katera je moja najljubša slovenska hrana, sem vedno odgovorila, da so to čevapčiči, a so se mi vedno smejali, ker ne gre za slovensko hrano," se smeji Leena in doda, da zato tega ne govori več.
Včasih doma poskuša skuhati kakšno slovensko jed, a ji ne uspe vedno. Zdaj se želi naučiti, kako se speče potica, ki jo ima zelo rada.
Zelo ji je všeč slovenski koncept nedeljskega kosila, pri katerem se kdaj skupaj za mizo usedejo tudi člani širše družine. To sicer počnejo tudi v Maleziji, a ne tako pogosto kot Slovenci.
Všeč ji je, da lahko v Sloveniji toliko časa prebije zunaj
V Maleziji se ljudje ne sprehajajo, saj je tako zelo vroče. Običajno je, da se ljudje z avtom prepeljejo od enega klimatiziranega prostora do drugega, saj ne želijo biti veliko zunaj. Tu se je zelo navadila na to, da kamorkoli gre, gre najraje peš.
Kar jo je v Sloveniji presenetilo, je to, da so zelo fit tudi starejši ljudje. "Razumem, da želijo biti fit mladi ljudje, v Sloveniji pa je zanimivo to, da tudi tisti, ki so starejši od 60 let, tečejo, kolesarijo, veslajo, hodijo v hribe in podobno, to mi je zelo všeč. To v Maleziji ni zelo pogosto, tudi zaradi vročine," pravi Leena.
Tam je trenutno okoli 35 stopinj Celzija, kar sicer ni tako ekstremno vroče, a Leena opozori, da je vlaga okoli 90-odstotna. Kot pojasni, ni težava v vročini, temveč v tem, da se zaradi vlage potiš kot v savni.
Slovenija je za vzgojo otrok veliko bolj varna
Leena je vesela, da je živela v toliko različnih državah, da so ji starši omogočili takšno izkušnjo in so jo lahko poslali tudi na študij v tujino. Želi si, da bi to tudi sama lahko omogočila svoji hčerki.
"Želim, da spozna svet in druge kulture. Menim, da bo zaradi načina našega življenja tudi ona deležna podobnih izkušenj. Prav zdaj gre pri petih mesecih za en mesec v Malezijo in spet bo lahko šla tja že julija. Tam bo lahko preživela vsa poletja, če bo to želela, menim, da ima kar srečo," se smeji Leena.
Kot pravi, so prednosti in slabosti življenja za otroka tako v Maleziji kot v Sloveniji, a vesela je, da bo lahko Mio vzgojila v Sloveniji. "V Sloveniji je šolski sistem zelo dober, prav tako dejstvo, da je zastonj. To pomeni, da za izobrazbo ni pomembno finančno stanje staršev in gredo še vedno lahko na fakulteto, otroci v tem primeru niso kaznovani za okoliščine, v katerih so se znašli njihovi starši. Prav tako mi je zelo všeč, da je tu zelo varno. Otroci še vedno lahko grejo sami na igrišče, v trgovino, pekarno, celo na avtobus. V Maleziji je ne bi same spustila na avtobus. Vsaj ne do 17. ali 18. leta, saj ima Malezija visoko stopnjo kriminala in ni varno," pravi Leena.
V Maleziji ljudje nimajo vrtov in zidanic, tu je življenje bolj polno
Življenjski stil mladih v Ljubljani ji ustreza, saj je vajena življenja v večjih mestih. Kot pravi, bi težko živela na podeželju, saj ji dogajanje v mestu bolj ustreza. V Sloveniji ji je všeč tudi to, da je delovni čas krajši in bolj strnjen. V Maleziji delajo od dopoldneva do večera in za prosti čas ne ostane veliko časa.
"Slovenci imajo zelo močno delovno etiko. V Maleziji delamo dlje, a to ne pomeni, da smo tudi bolj učinkoviti. Domov gremo ob osmih ali devetih zvečer in v prometu stojimo okoli uro in pol. Tudi zato ljudje tam nimajo svojih zidanic, na svojih vrtovih ne gojijo paradižnikov, ne obirajo svojih jabolk za jabolčnik, ker so utrujeni in za to nimajo časa. Tu je življenje veliko bolj polno," še zaključi Leena.
6