SiolNET. Novice Slovenija
6,73

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Svoji hčerki želim v Sloveniji ponuditi vse, česar sama nisem imela"

6,73

termometer

Maribel Rodriguez
Foto: osebni arhiv

Maribel Rodriguez v življenju vsekakor ni bilo najlažje, a o vsem govori neobremenjeno. Iz Dominikanske republike je v Slovenijo prišla pred desetimi leti in tu našla svoj mir, dobila je hčerko, ki je letos prvošolka in ji je popolnoma spremenila življenje. Tudi zato, ker ima hčerka v Sloveniji več možnosti, da bo v življenju postala, kar želi, Maribel ostaja tu. "Življenje je kratko in nič ni za vedno," pravi in meni, da bi morali bolj ceniti zares pomembne stvari.

Dan spoznavanja kulture Dominikanske republike je Maribel pripravila tudi za vrtec, v katerem je bila njena hčerka. Skupaj so pekli banane in plesali. Dan spoznavanja kulture Dominikanske republike je Maribel pripravila tudi za vrtec, v katerem je bila njena hčerka. Skupaj so pekli banane in plesali. Foto: osebni arhiv Življenje v Dominikanski republiki je drugačno, pravi Maribel. Nič nenavadnega ni, da je pri šestih, sedmih letih doma delala že vse. Ker je bila mama, ki je delala kot gospodinja, zdoma od pete ure zjutraj pa do osmih zvečer, je bila Maribel tista, ki je doma skrbela za čiščenje in druga opravila, da mami ni bilo treba. Kuhati se je naučila, ko štedilnika ni še niti dosegla in so ji morali za to primakniti manjši stol. Nanjo sta pazila velik pes in soseda, ki je sem in tja preverila, kako je Maribel. Nekaj let starejši brat je medtem prodajal sladoled ali čistil čevlje, da je prav tako lahko kaj zaslužil. Pozneje je pomagala pri delu babici, ki je imela manjšo trgovino.

Jedli so preprosto. Riž, banane, fižol in meso le enkrat na teden. Včasih le riž z malo čebule. Tisto, za kar ni bilo treba porabiti veliko denarja. Lazanjo je prvič jedla, ko je bila stara 15 let, pa še to le zato, ker je bila na poroki. Tudi prvo igračo barbi, sicer plastično, je dobila pri štirinajstih letih, njeni mami jo je zanjo podarila družina, pri kateri je delala. Imela je tudi dojenčka, a ker brat ni imel žoge, je njegovo glavo uporabljal za bejzbol, zato je bil kmalu brez očesa in brez ušesa, se smeji Maribel.

Čeprav niso imeli veliko, je mama poskrbela, da jim ni nič manjkalo

"Mama za šolo ni mogla kupiti dveh svinčnikov in dveh zvezkov zame in za brata. Kupila je en zvezek, ga odprla na sredini in ga z nožem prerezala na pol. Kupila je tudi en svinčnik in ga prelomila na pol, da sva ga imela oba in v šolo sem stvari nosila v preprosti vrečki," se spominja Maribel.

A čeprav niso imeli veliko, jim nič ni manjkalo. Njena mama je bila najboljša mama na svetu, pravi Maribel. Skupaj sta počeli vse in bili neločljivi. Ko je mama prvič doživela infarkt, je bila v bolnišnici tri mesece. Ker v Dominikanski republiki ni tako, da bi bile sestre ves čas ob bolniku, je takrat dvanajstletna Maribel ponoči spala pri njej in pazila nanjo, čez dan pa namesto nje delala v trinadstropni hiši, da mama ne bi izgubila službe.

"Hiša je bila tako velika, da sem en cel dan namenila pospravljanju, en cel dan pranju oblačil, en cel dan likanju in tako naprej, v njej je živelo pet oseb," pove Maribel.

Čeprav ima za seboj že veliko težjih življenjskih izkušenj, je Maribel vedno pozitivna, nasmejana in prijazna. Čeprav ima za seboj že veliko težjih življenjskih izkušenj, je Maribel vedno pozitivna, nasmejana in prijazna. Foto: osebni arhiv Očeta je našel bratranec, mamo je našla ona

Maribelina mama in oče sta se ločila, še preden je dopolnila dve leti. Oče je umrl, ko je bila še zelo mlada, našel ga je bratranec. In dve leti pozneje je svojo mamo na kuhinjskih tleh našla Maribel. Sprva je mislila, da le nekaj išče po tleh, a ko je videla, da mama ne kaže znakov življenja, se ji je podrl svet. Prizor si bo zapomnila za vse življenje, saj jo je še dolgo preganjal.

"Tekla sem po stopnicah in padla, šla na cesto in kričala, da me je slišala teta, ki živi nekaj ulic naprej. Dolgo je trajalo, da sem se pomirila. To, ko mi je po babici in očetu umrla še mama, je bila zame najtežja preizkušnja v življenju," pravi Maribel.

V Evropo je odpotovala, ker je morala zamenjati okolje

Vedno si je želela potovati. Kot pravi, veliko ljudi želi ven iz Dominikanske republike, da bi spoznali še druge dežele. V šoli se veliko učijo o Evropi, tudi Maribel pozna značilnosti posameznih držav in veliko ve tudi o evropski zgodovini, le da v Dominikanski republiki ni spoznala Slovenije, govorili so o Jugoslaviji in njeni zgodovini.

"Drugi običajno želijo v Ameriko, ker je ta tudi bližje, a jaz sem vedno želela v Evropo, morda prav zato, ker je bolj oddaljena. Želela sem si v Rim, v Vatikan, v London," pravi Maribel, ki se je eno leto po mamini smrti odpravila na potovanje, saj doma ni mogla več biti. Njeno življenje je bilo prazno, bila je depresivna in morala je zamenjati okolje.

V Sloveniji je spoznala moža, se zaljubila in dobila čudovito hčerko Karlo Naomi. Žal z njenim očetom nista ostala skupaj in zdaj živita sami, hčerka pa kljub temu veliko časa preživlja z obema, veliko je tudi s svojimi starimi starši.

Letalska karte na osebo v agenciji stane tudi okoli tisoč evrov, ko je spremljala stanje pri letalski družbi, pa je dobila karte tudi za obe s hčerko za 900 evrov, pravi, a je to redko. Hčerka je bila tam že dvakrat in ima Dominikano zelo rada. Letalska karte na osebo v agenciji stane tudi okoli tisoč evrov, ko je spremljala stanje pri letalski družbi, pa je dobila karte tudi za obe s hčerko za 900 evrov, pravi, a je to redko. Hčerka je bila tam že dvakrat in ima Dominikano zelo rada. Foto: osebni arhiv Hčerka ji je ponovno zapolnila praznino v srcu

Pomeni ji največ na svetu in bi zanjo vse tudi naredila, pravi Maribel, zato dela vse, da ji lahko omogoči čim boljše življenje. Želi ji dati tisto, česar sama nikoli ni mogla imeti.

"Po tem, ko mi je umrla še mama, sem v srcu začutila veliko praznino, nenehno me je tiščalo v prsih. Ko sem bila noseča, sem začutila, da se moje srce spet polni nazaj, ona mi ga je napolnila," razloži Maribel in pove, da je hčerka tista, ki ji je popolnoma spremenila življenje. Če ne bi bilo nje, bi se vrnila v svojo državo, tam pa ne ve, kaj bi bilo z njo, pravi.

"V domačo hišo niti stopiti nisem več mogla. Ves čas sem slišala mamin glas, bilo je, kot bi se mi zmešalo. Tu sem postala čisto drugačna, vse se je spremenilo, v Sloveniji se dobro počutim," pravi Maribel, ki v Dominikanski republiki ni bila že tri leta. Zelo pogreša svojo družino in čeprav jo vsakič zelo boli srce, ko se vrne tja, bi z veseljem šla na obisk, če le karte ne bi bile tako drage.

'Mama me je vedno spraševala: "Maribel, česa še ne znaš?"'

Maribel je v Dominikanski republiki naredila osemletno osnovno šolo, štiri leta srednje šole, do zaključka štiriletne fakultete pa ji je manjkalo zgolj eno leto. Leto, ko je umrla mama. Zelo ji je žal, da fakultete ni dokončala, preden je prišla sem.

Želela je, da bi bili starši nanjo ponosni. Mama jo je že zelo zgodaj naučila, da je treba znati vse, saj nikoli ne veš, kaj boš počel jutri.

"Vedno me je spraševala, česa še ne znam," pravi Maribel, ki zato zdaj zna frizirati, plesti kitke, urejati nohte, šivati, kuhati, učiti ples starejše in otroke in še marsikaj drugega. V četrtem razredu srednje šole je delala tudi v bolnišnici, saj je bil to del programa. Pol leta je delala z bolniki, jim dajala potrebna zdravila, tudi cepila otroke, pomagala pri nameščanju mavca in podobno. V delu je tako uživala, da si je želela postati medicinska sestra, a to ni bilo mogoče.

Če nimaš denarja, ne moreš študirati, kar si želiš

"Če želiš v Dominikanski republiki študirati to, kar si želiš, to ni vedno mogoče. Ali na fakulteti ni prostih mest ali pa je vse zelo drago. Želela sem postati medicinska sestra, a za to nisem imela denarja, program je bil predrag. Drago je tudi, če želiš biti zdravnik, inženir, pravnik, poleg tega moraš biti cel dan na fakulteti in tisti, ki moramo za plačilo študija zelo veliko delati, si tega enostavno ne moremo privoščiti," pravi Maribel.

Njen brat je želel postati kirurg. Naredil je eno leto, potem pa ni več zmogel. Bilo je drago, a ker je bil študij tudi zaradi številnih vaj razpotegnjen čez cel dan, ni mogel delati, da bi zaslužil za šolnino, zato je te sanje opustil. Končal je fakulteto za upravo, zdaj pa dela kot vodja varnostnih služb.

Študij se pri njih plačuje na štiri mesece in veliko je delala, da si ga je lahko plačevala. Študij se pri njih plačuje na štiri mesece in veliko je delala, da si ga je lahko plačevala. Foto: osebni arhiv Da si je lahko plačevala študij, je delala ves čas

Maribel je študirala na tehnološki fakulteti Utesa, in sicer štiriletni program trženja.

"Delala sem kot nora. Slabo sem spala in včasih jedla samo enkrat na dan. Ob pol petih zjutraj sem vstajala, da sem ob šestih prišla v tovarno, kjer sem šivala majice. Ob pol štirih sem odšla na fakulteto in bila tam do 23. ure zvečer," pove Maribel, ki je naredila tri letnike, manjkal ji je le še eden.

"V Dominikani je treba zelo veliko delati za zelo majhno plačilo. Tudi čez vikend sem delala kot frizerka ali urejala nohte in podobno, da sem le lahko zaslužila za šolnino," pravi Maribel, ki je doma med drugim tudi učila ples.

"Pri nas se hitro naučiš, da če ne delaš, enostavno nimaš. Če želiš obleči majico, moraš delati, da si jo lahko kupiš. Tu pa imajo otroci možnost za vse," pravi Maribel. "Pri nas se hitro naučiš, da če ne delaš, enostavno nimaš. Če želiš obleči majico, moraš delati, da si jo lahko kupiš. Tu pa imajo otroci možnost za vse," pravi Maribel. Foto: osebni arhiv Zdi se ji, kot da njena znanja v Sloveniji ne štejejo veliko

Občutek ima, kot da v Sloveniji vse to ni več pomembno. Študija tu ne more dokončati in kar je naredila tam, ji ne morejo priznati. Niti diploma za frizerko pri nas ne velja. Da bi delala šolo, bi morala zelo dobro znati slovenščino. Čeprav pogovor z njo v slovenščini ne predstavlja prav nobene težave za razumevanje, pravi, da to ni dovolj.

"Zdi se mi, kot pravimo pri nas v Dominikani, da tu iščejo peto nogo pri mačku," pravi Maribel, ki si želi, da bi država vendarle prišla malo bolj naproti tujcem. "Tudi mi znamo marsikaj, a se mi zdi, da nimamo veliko priložnosti to pokazati. Ljudje do tujcev niso toliko odprti," pravi Maribel, ki dela že, odkar pomni, zato si želi le priložnosti.

Ima prijatelje iz svojih krajev, ki, kot pravi, imajo dokončano fakulteto ali so izučeni za poklic, a v Sloveniji niso dobili priložnosti in so šli čez mejo, kjer so tudi bolje plačani.

Hčerka je prvošolka, tu ima vse, zato tu ostaja tudi Maribel

Maribel ostaja tu, ker ima njena hčerka tukaj vse, letos je tudi prvošolka. Prav zaradi šole je morala Maribel tudi pustiti dosedanjo službo v lokalu, da lahko hčerko ob pol osmih odpelje v šolo. Zdaj dela v gostinskem lokalu po nekaj ur, a tudi to ne vsak dan. Zelo si želi bolj stabilne zaposlitve.

"Vsekakor želim ostati tu. Vem, da so v Sloveniji pogoji za otroke veliko boljši. Hčerka bo lahko postala, kar bo želela, če se bo le dovolj potrudila. Zato tudi ne razumem ljudi, ki imajo možnost narediti fakulteto, pa tega ne naredijo, ker se jim preprosto ne da. Težko tudi gledam otroke, ki se nespoštljivo vedejo, ko dobijo hrano na mizo, jaz bi bila presrečna, če bi lahko kot otrok jedla takšno hrano. Tu otrokom nič ne manjka in verjetno zato ne gredo naprej, tudi če to možnost imajo. Manj cenijo, kar imajo," opaža Maribel.

Ste se kdaj vprašali, kako se godi tujcem v Sloveniji? V rubriki Tujci v Sloveniji vsako soboto predstavljamo nekoga, ki ga je življenje pripeljalo v našo državo, da nam pove, kako se tu znajde, ali smo Slovenci odprti do prišlekov, čemu se je na začetku najbolj smejal, ali mu je Slovenija všeč, kakšna je država, iz katere prihaja. Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na ana.rupar@tsmedia.si.

V Dominikanski republiki se bolj spoštuje starejše

V Dominikanski republiki je spoštovanje starejših večje kot v Sloveniji. Starše še vedno vikajo, in ker je tega vajena, tudi njej ni najbolj všeč, da jo hčerka tika. Prepričana je, da se tudi s tem naučijo spoštovanja in tega, da ti ne morejo prav vsega reči nazaj.

"Družine so zelo povezane. Vsak je sicer zase, se tudi skregamo, a se nato pogovorimo in smo zjutraj spet v redu. Naj se zgodi karkoli, stopimo skupaj in smo eno. Če bi se pri nas zgodilo, da jaz in brat ne bi govorila drug z drugim, bi mama vzela najine glave in ju trčila skupaj," se smeji.

"Otroci tudi znajo povedati, da te imajo radi. Pomembno je, da zjutraj vstanejo, pridejo k staršem, jim dajo poljubček in vprašajo, kako so, če so dobro spali. Tudi moja hčerka zna to povedati ljudem, ki jih ima rada, jaz pa to povem njej in to se mi zdi zelo lepo," še pravi.

Maribel obožuje plaže v svoji državi. Od morja je njen kraj oddaljen približno eno uro. Ko je videla, da imamo pri nas tudi betonirane plaže, se tega ni mogla navaditi. "To je tako kot cesta," pravi. Maribel obožuje plaže v svoji državi. Od morja je njen kraj oddaljen približno eno uro. Ko je videla, da imamo pri nas tudi betonirane plaže, se tega ni mogla navaditi. "To je tako kot cesta," pravi. Foto: osebni arhiv

"Tu sosede ne vidiš tudi po cel teden, tam to ni mogoče"

Ljudje so v Dominikanski republiki bolj odprti, prijazni. Pomagajo, če le lahko, in imajo dobro srce, pravi Maribel. Radi imajo žur in so ves čas veseli. "Tam smo tudi ves čas zunaj, pred hišo. Tu je popolnoma mogoče, da soseda ne boš videl tudi cel teden ali več, pri nas to ni možno, vidiš ga večkrat na dan oziroma ves čas," pravi Maribel, ki ugotavlja, da je v Sloveniji sicer življenje v naseljih bolj mirno, saj so v Dominikani hiše zelo skupaj, nekje igra glasna glasba, drugje vpije soseda in glasno pozdravlja drugega soseda, ves čas se nekaj dogaja.

"Nič ni za vedno, življenje je kratko, treba je bolj ceniti to, da smo živi in zdravi," pravi Maribel. "Nič ni za vedno, življenje je kratko, treba je bolj ceniti to, da smo živi in zdravi," pravi Maribel. Foto: osebni arhiv Življenje v Sloveniji teče prehitro in ljudje veliko pijejo tudi med tednom

"Življenje tudi teče nekoliko počasneje. Zdi se mi, da si pri nas znamo vzeti več časa zase, v Sloveniji pa ljudje hodijo v službo, domov, doma delajo, morda grejo sem in tja na kakšno kavo, ampak večinoma ne. Zelo so nervozni in hitijo, imajo le svoje delo. Veliko se tudi pije med tednom. Najbrž je mnogim to edino, kar imajo, poleg službe. Bi rekla, da vsaj polovica ljudi med tednom veliko pije in nič nenavadnega ni, če so ljudje pijani med delovnimi dnevi, tega pri nas ni. Ljudje v Dominikani sicer res komaj čakajo na petek in soboto in si takrat privoščijo več, pa potem v nedeljo počivajo, a med tednom z alkoholom ne gredo čez mejo, spijejo morda eno ali dve pivi in se tu konča," pravi Maribel.

Opaža tudi, da se nosečnice ne pazijo dovolj, saj ni tako nenavadno, da nosečnica kadi in pije alkohol. Kot pravi, pri nas opaža veliko več otrok s težavami v razvoju kot pri njih in jo skrbi, da bi bilo lahko to dvoje povezano.

V Dominikanski republiki je treba dobro načrtovati, kdaj boš vklopil pralni stroj.

Kar ji je pri nas všeč, je tudi to, da je ves čas na voljo elektrika. Tam namreč ni tako. Ves čas imajo elektriko le na semaforjih, drugod pa ne. "Včasih imamo luč le od šeste do 12. ure, včasih samo popoldan ali samo zvečer, zato je zelo pomembno načrtovanje, kdaj boš vklopil pralni stroj in je treba za pranje včasih vstajati tudi zelo zgodaj. Občasno se zgodi, da je elektrika kak vikend tudi cel dan, a to je zelo redko," pravi Maribel, ki je v mlajših letih zelo veliko prala na roke. Spominja se, da je imela zato roke zelo uničene in je imela veliko ran od pranja hlač iz jeansa.

Hrano pripravljajo drugače

Tu so zelo dobre juhe in sladice, a mešanih solat v Dominikani nimajo takšnih kot tu. Hrano tudi sicer pripravljajo drugače. Čisto drugače kuhajo riž, ki je zato boljši. "Najprej damo v lonec olje, sol in vodo, nato vsujemo riž, ko pa vode ni več, damo čez lonec mokro vrečko, lonec pokrijemo in za 20–30 minut pustimo stati," pove Maribel.

"Hčerka ima zelo rada naš pravi kakav. Naredimo ga iz vode, pravega kakava, dodamo cimet, klinčke in malo sladkorja. Pri nas pravimo, da mleko kakav pokvari," pravi Maribel. Pire krompir pri njih jejo za zajtrk ali za večerjo, za kosilo ne.

"In za veliko noč jemo popolnoma drugače. Tu so tipična barvana jajca, šunka in takšne stvari. Ko sem to povedala bratu, se je smejal. Pri nas namreč jemo tipično jed iz sladkega fižola in v tistem tednu ne jemo mesa," pravi Maribel.

"Meso se v Sloveniji pripravlja bolje. A tu se je vse, pri nas ne. Jemo veliko več perutnine, tudi govedino, pri svinjini pojemo vse, tudi rep in noge, nikoli pa ne bi jedla konjskega ali katerega drugega mesa, kar tu ni nič nenavadnega," pravi Maribel. "Meso se v Sloveniji pripravlja bolje. A tu se je vse, pri nas ne. Jemo veliko več perutnine, tudi govedino, pri svinjini pojemo vse, tudi rep in noge, nikoli pa ne bi jedla konjskega ali katerega drugega mesa, kar tu ni nič nenavadnega," pravi Maribel. Foto: osebni arhiv

Nič, kar imamo zdaj, ni za vedno!

Kultura je popolnoma drugačna, pravi Maribel, ljudje so drugi, klima tudi. A tako kot tam ji je tudi tu vse zelo všeč. Predvsem pa pravi, da imamo vsi skupno pomembno stvar.

"V Dominikani pravimo, da ko umreš, vse stoji naprej, razen tebe. Vse bo ostalo tu – hiša, avto, denar, vse materialno, zato je to nepomembno. Kar odneseš s sabo, so spomini in to, kar je v tebi. Življenje je kratko in živimo samo enkrat, zato si moramo vzeti čas zase in za tisto, kar največ šteje. Nič, kar imamo zdaj, ni za vedno. Veseli moramo biti, da smo živi in zdravi in to bolj ceniti," še pravi Maribel.

Komentarji

9

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • luci16 / 09.09.2018. ob 09:21 +6 0

    Saj so v Sloveniji tudi tovarne in lokali, pa kmetije in uradi.Ne vem zakaj hodijo ljudje v zahod delat,kaj praviš Maja?In kako se tem reče,astronavti?

    +6 0
  • Abcd / 09.09.2018. ob 08:48 +9 - 3

    Maja, njena dodana vrednost je mogoče ta, da je tako srčna. Kar slovenci definitivno nismo in bi lahko bili - upam, da s tem koga naleze. Vsak človek ima dodano vrednost. Meni je prispevek lep. Ne glejmo na vse tako negativno.

    +9 - 3
  • Metulj / 09.09.2018. ob 21:31 +2 0

    lep članek

    +2 0
delitve: 101
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin