Sobota, 1. 9. 2018, 15.30
5 let, 7 mesecev
Aleš Česen o zgodovinskem vzponu na Latok I
"Alpinisti ne prodajamo športnih dosežkov, ampak zgodbe o vzponih" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,83
3
Luka Stražar, Tom Livingstone in Aleš Česen (od leve proti desni) so se 9. avgusta 2018 kot prvi v zgodovini po severni steni povzpeli do vrha 7145 metrov visokega Latoka v Karakorumu. Mnogi jim že pripisujejo zlati cepin, najvišje priznanje v svetu alpinizma.
Aleš Česen, Luka Stražar in Tom Livingstone so 9. avgusta kot prvi v zgodovini po severni steni splezali na vrh sedemtisočaka Latok I v gorovju Karakorum. Bili so šele drugi, ki so stali na njegovem vrhu. Zakaj je ta tako poseben, zakaj je bil izjemen odziv medijev presenečenje in zakaj zlati cepin kot največje alpinistično priznanje zanje ni tako pomemben?
9. avgusta 2018 so se Luka Stražar, Aleš Česen in njun britanski alpinistični kolega Tom Livingstone prvi v zgodovini na vrh pakistanskega sedemtisočaka Latok I (7145 m) povzpeli po severni steni. Slovensko-britanska odprava (Choktoi 2018), ki je za vzpon potrebovala pet dni, za sestop pa dva in večino plezanja opravila ponoči, je bila šele druga, ki je stala na vrhu te magične gore. Smer so poimenovali Česen-Livingstone-Stražar in ji nadeli najvišjo oceno na francoski alpski lestvici (ED+). Mnogi napovedujejo, da se jim nasmiha zlati cepin, najvišje alpinistično priznanje.
Z enim od članov odprave, 36-letnim Česnom, ki se je že vpisal med prejemnike te nagrade - nagrado zlati cepin je skupaj z Markom Prezljem in Luko Lindičem prejel za prvenstveni vzpon na Hagshu leta 2014 -, smo se pogovarjali o odpravi, ki je požela izjemno medijsko pozornost, njenem pomenu, njegovem pogledu na ocenjevanje in rangiranje alpinističnih vzponov ter še čem.
Vzpon na Latok I po severni steni je zbudil veliko pozornost medijev in javnosti.
Z Luko Stražarjem in britanskim alpinistom Tomom Livingstonom ste se sredi avgusta vrnili iz Pakistana, kjer ste šele kot drugi v zgodovini po severni steni splezali na vrh 7145 metrov visokega Latoka. Katero dobrino, ki jo imamo v Sloveniji za samoumevno, na takšnih odpravah najbolj pogrešate?
Najbolj pogrešam čisto in mrzlo vodo. Bazni tabor se sicer vedno postavi v bližini vodnega vira, a ta voda običajno ni najbolj čista in si je zaradi morebitnih bakterij niti ne upamo piti.
Raje jo prekuhavamo. Tako je vedno pri roki vroča voda, kar je sicer super za pripravo čaja, za pitje pa niti ne. Običajno vodo pretočimo v steklenico in zakopljemo v sneg, da se vsaj nekoliko ohladi (smeh. op. p.).
Kolaž posnetkov z odprave Choktoi 2018:
Na podlagi česa ste se v izobilju nepreplezanih smeri in neosvojenih vrhov odločili ravno za ta vzpon?
Prvotna ideja je bila Lukova. Želel si je obiskati to območje. Ko me je vprašal, ali me zanima, sem takoj sprejel. Odločila sva se za območje ledenika Choktoi in si pogledala, kaj zanimivega bi se tam dalo preplezati.
Gledala sva tudi na to, kaj bi se dalo preplezati na novo. Latok nama je zaradi celotne zgodovine (v zadnjih 40 letih ga je naskakovalo že več kot 25 odprav) in zahtevnosti najbolj padel v oči.
Odpravili smo se po isti poti kot Luka Kranjc in Luka Lindič leta 2015. Nekje na višini 5900 metrov sta morala zaradi slabega vremena odpravo prekiniti.
Omenili ste besedo zanimivo. Koliko je pri izbiri cilja pomembno to, da je vzpon nekaj prelomnega? V primeru Latoka vam marsikdo že zdaj pripisuje nov zlati cepin.
Odziv javnosti na ta vzpon je bil res neverjeten, prav gotovo pa to ni bila naša motivacija.
Pri Latoku je zanimivo vse, tudi sama zgodovina poskusov vzpona, ki nas je po eni strani podžgala, po drugi strani pa se nam je prav zaradi dejstva, da je z vzponom poskusilo že toliko odprav, a so bile pri tem vse po vrsti neuspešne, naredil cmok v grlu.
Verjetno je dober razlog za to, da jim ni uspelo.
Poznate glavne razloge za neuspeh predhodnih odprav?
Nisem natančno študiral, je pa na to gotovo vplivalo več dejavnikov. Prav gotovo tudi to, da gre za izredno težavno steno, da je ob slabem vremenu lahko nevarna, da je glede na njeno dolžino tudi večja verjetnost, da se bo v času odprave pokvarilo vreme … Glede zadnjega smo imeli srečo.
Plezali ste tudi ponoči.
Da, zaradi relativno visokih temperatur čez dan (nad lediščem) bi snežna odeja lahko postala precej nestabilna. Najbolj izpostavljene dele stene smo preplezali ponoči. Gor in navzdol.
Ste to vedeli že prej ali je odločitev padla šele na kraju samem?
Nočno plezanje je bilo del našega načrta. Je pa to zaradi orientacije oteževalna okoliščina. Prvo noč nam je bila v pomoč luna, medtem ko je bil pri sestopu mlaj in je bilo res zelo temno. Pomagaš si lahko zgolj s svetilko, ki seže od 20 do 30 metrov daleč, tako da se ti zdi, kot da si v nekem balončku. Tvoj svet je osvetljena krogla z obsegom 20 metrov. To je vse, kar vidiš, in pomembno je, da se znaš orientirati.
Večji del vzpona so zaradi dokaj visokih temperatur opravili ponoči.
Ste se med vzponom ali sestopom kdaj znašli v položaju, ki se je zdel tvegan?
Edina sporna situacija na tej odpravi se je zgodila v noči, preden smo dosegli vrh Latoka, ko so nas zajele snežne plohe in je zapadlo kar nekaj snega.
Sprva smo bili prepričani, da na vrh sploh ne bomo mogli, in se že pogovarjali o tem, kako čim varneje sestopiti. No, zjutraj smo ugotovili, da smo bivakirali ravno pod steno, kamor se je usipal sneg, v resnici pa sploh ni bilo tako grozno. Noč te včasih zavede, saj okolice ne vidiš tako, kot jo vidiš ob dnevni svetlobi.
V bivaku 3 na višini 6550 metrov.
Lahko opišete, kakšni so zvoki na višini nad 6.000, 7.000 metri? Kje je meja, ko je tišina popolna, če sploh je tišina?
Dobro vprašanje, tudi sam sem bil pozoren na to. Podnevi je slišati predvsem vodo, ponoči pa je še bolj mirno. Slišati je zgolj podirajoče se serake in plazove, ki so dokaj pogosti. Od pet- do 20-krat na dan. Sprva je slišati grozno, potem pa se navadiš. Spominja na zvok grmenja.
Seveda se podiranje serakov in proženje plazov ni dogajalo v naši bližini, če bi se, se na steno sploh ne bi povzpeli. Že nekaj tednov prej smo jo opazovali iz baznega tabora, vedeli smo, kam gremo. Seveda ne bi tvegali.
Kako je na vaš duševni mir, če se lahko tako izrazim, vplivala nesreča ruske odprave, ki se je v isto steno podala nekaj dni pred vami? Ruski alpinist Sergej Glazunov je v nesreči umrl, njegovega plezalnega partnerja Aleksandra Gukova pa so iz stene potegnili šele po zahtevnem helikopterskem reševanju.
Že pred začetkom plezanja, po nesreči ruske odprave, smo se z Luko in Tomom zelo odkrito pogovorili in se odločili, da bomo, če bi šlo karkoli narobe, obrnili in se brez oklevanja vrnili v bazni tabor.
Sicer pa mislim, da nihče od nas ni čisto zares pričakoval, da bomo smer dejansko tudi preplezali. Vedeli smo, da imamo več možnosti, da nam ne uspe.
Zakaj?
Zaradi vremena, ki se v tem delu lahko zelo hitro spremeni. Če bi na hribu ugotovili, da je zaradi plazov tam nestabilna snežna odeja, ne vem, kako bi se odzvali … Zavestno smo si rekli, da moramo biti na to zelo pozorni in se obrniti takoj, ko bi se nam zdelo karkoli sumljivo. To je sicer precej lažje reči kot storiti, še posebej če bi se težave začele v zgornjem delu gore, saj bi bil varen umik zelo težaven.
Verjetno ste analizirali poteze ruske odprave in skušali ugotoviti, kje se jim je zalomilo.
Točno ne vemo, kaj se je zgodilo, razen tega, kar smo videli iz baznega tabora. Zdela sta se nam počasna, okorna, težko pa je reči, kaj je bil razlog za nesrečo. Mogoče sta imela slabše razmere, mogoče sta se odločila za drugačen stil plezanja, ne vem. Naš načrt je bil, da plezamo čim hitreje.
Vedeli smo, da za nesrečo ni bil kriv plaz, ampak da je šlo za človeško napako, kar se je po pripovedovanju preživelega tudi potrdilo. Seveda se nas je smrt dotaknila, smo pa to poskusili odmisliti.
Ste se izgub v gorah v letih svoje alpinistične kariere morda že navadili, ste nekako otopeli?
Morda, razlog pa je verjetno tudi to, da se z ruskima alpinistoma nismo osebno poznali. Naučil sem se, da je v takih razmerah ljudi okrog sebe čim bolje ignorirati. Naj pojasnim, to pomeni, da ne poslušam drugih, ki mi govorijo, ali je neka smer zahtevna ali ne. Če človeka ne poznaš, je to najbolje ignorirati, nikoli ne veš, kako dobro je pripravljen in kakšne izkušnje ima. To se je skoraj vedno izkazalo za pravilno odločitev.
Če si brez izkušenj, je jasno, da poslušaš druge, če imaš izkušenj veliko, pa je najbolje prisluhniti sebi.
Vprašanja, kot so, koliko hoje je še do planinske koče, koliko do vrha, kako zahtevna je smer, so že v nižje ležečih predelih pogosto nehvaležna. Nekdo bo kočo dosegel v petih minutah, nekdo drug bo za to potreboval 45 minut.
Res je, sam sem se na primer na vprašanja, ali je določena smer nevarna in zahtevna, v gorah navadil odgovoriti z: "Ne vem." Odgovori so namreč zelo relativni.
Kako relativne pa so ocene alpinističnih vzponov? Sami ste vzpon na Latok po severni steni, ki ste jo poimenovali Česen-Livingstone-Stražar, ocenili z oceno ED+, kar je najvišja ocena na francoski alpski lestvici. Kaj nam ta ocena pove?
V resnici ne pove kaj dosti. V navadi je, da alpinisti, ko preplezamo neko novo smer, smer poimenujemo in ji določimo zelo grobo oceno. V njej so zajeti tveganje, dolžina, kompleksnost vzpona, orientacija sestopa ...
Še posebej v visokih gorah je ta ocena zelo relativna. Zakaj? Ista stena je lahko v nekaj dneh povsem drugačna. Lahko je stokrat lažja ali pa stokrat težja. Že ko smo sestopali, je bilo drugače kot pri vzponu.
Ocena laiku ne pove nič, je bolj lepotni dodatek ob imenu smeri. Alpinistu pa precej več pomeni, če mu pokažeš fotografijo in označiš vzpon.
Kako se potem rangira pomembnost alpinističnih vzponov? Precej drugače je pri bolj eksaktnih športih …
V resnici je to dokaj nemogoče. Na alpinizem ne gledam kot na šport v obliki merljivega. Težko ga je oceniti in vzpone primerjati med seboj.
Zlati cepin ste leta 2015 dobili za prvenstveni vzpon v severni steni Hagshuja, ki sta ga opravili skupaj z Markom Prezljem in Luko Lindičem.
Da. Ne bom rekel, da si ga nismo zaslužili, ne bi pa bilo nič narobe niti v primeru, če ga ne bi dobili.
Enako velja za Latok. Morda ga bomo dobili, morda ne.
Strokovna komisija, ki določa dobitnika zlatega cepina, je sestavljena iz skupine izkušenih alpinistov in izmed kopice dosežkov poskuša izluščiti, kaj je bolj in kaj manj vredno. To je zelo nehvaležno delo in v resnici dokaj nemogoče. Že če sam primerjam lastne vzpone, jih težko razvrstim.
Dejstvo je, da alpinisti ne prodajamo športnih dosežkov, ampak prodajamo zgodbe o vzponu.
Kako cenjen je oz. ni zlati cepin v alpinističnih krogih?
Zelo različno. Spomnim se, da so nas leta 2015, ko smo prejeli zlati cepin, mnogi spraševali, ali smo to nagrado pričakovali. Naš iskren odgovor je bil, da na cepin nismo niti pomislili. Ne pred vzponom ne po njem.
Smo pa ljudje seveda različni. Aleksander Gukov, ruski alpinist, ki je sodeloval v odpravi na Latok, ki sva jo prej omenjala in v kateri je umrl alpinist, je na primer tisto leto, ko smo cepin dobili mi, priznal, da sta s soplezalcem načrtno naskakovala zlati cepin.
Spomnim se, da me je odgovor zelo presenetil, očitno razmišljamo zelo različno.
Morda je imel zlati cepin v mislih tudi pri vzponu na Latok.
Mogoče je, ne bi pa želel špekulirati.
V Sloveniji je večina alpinistov zelo skromna, zdi se mi, da nihče nima želje po pretiranem izpostavljanju. Je to lastnost, ki je skupna večini alpinistov, ali so tudi v svetu alpinizma pravi superzvezdniki?
So, vendar so nekateri to postali po sili razmer. V tujini je to posel, ne sicer velik, je pa posel. Vedno več alpinistov od alpinizma živi. In če želiš sam sebe prodati, nekako postaneš marketinška figura svojih sponzorjev, dodatno služiš s predavanji ali kombinacijo tega … Okrog sebe moraš ustvariti nekakšen šov.
Ali to delaš zato, ker si rad v vlogi "showmana", ali samo zato, ker veš, da moraš to storiti zaradi zaslužka, je stvar posameznika in samo on pozna resnico. Nekdo lahko samo daje vtis "showmana", v resnici pa mu to ne ustreza in v tem ne uživa. Nič slabega ni, če v tem uživaš, a jaz na primer ne.
S čim vse se vi ukvarjate? Imate tudi licenco za gorskega vodnika.
Delam predvsem kot gorski vodnik, del mojih dohodkov pa pride tudi na račun mojih vzponov. Imam pokrovitelja, za podporo pa se moram zahvaliti tudi Planinski zvezi Slovenije.
Večinoma, v okrog 98 odstotkih primerov, vodim tujce. Večino po Alpah in večinoma zunaj Slovenije.
Vodite tudi na Triglav?
Kot vodnik morda od enkrat do dvakrat letno. Običajno pozimi, odvisno od želja gostov. Kdor pozna vsaj osnove plezanja, ga peljem po Nemški smeri v Severni triglavski steni. Delam tudi kot vodnik za turno smučanje, običajno vodim po švicarskih Alpah.
Časi se spreminjajo in sestavni del sodobnega življenja postaja tudi komunikacija prek družbenih omrežij. Vam je pred odpravo Choktoi 2018 kdo predlagal, da bi se med odpravo bolj redno javljali prek družbenih omrežij? Vem, da temu niste naklonjeni.
Govorim lahko samo v svojem imenu: bilo je nekaj pritiskov, a ne veliko. Želja je bila, da po koncu odprave objavim nekaj informacij.
Nekaj informacij, pravzaprav je šlo za kratko sporočilo, ste po srečni vrnitvi v bazni tabor poslali tudi javnosti. Menda vas je presenetil precejšen medijski odziv, primerjave vaše odprave s svetim gralom alpinizma pa so se vam zdele prenapihnjene.
Res je, vse skupaj nas je presenetilo. Morda je bila naša napaka. Mislim, da je bilo sporočilo, ki smo ga poslali na Planinsko zvezo Slovenije, preskopo. Naš namen ni bil, da bi bili skrivnostni, ampak je šlo zgolj za to, da jih obvestimo, da smo splezali po severni strani Latoka na vrh in se varno vrnili v bazo. Želeli smo samo sporočiti, da smo v redu.
Tuji strokovni mediji so iz tega stavka napihnili vse mogoče in napisali, da smo greben preplezali v celoti, pa ga v resnici sploh nismo. Nastala je cela zmeda …
Morda bi morali bolje razmisliti in poslati bolj jasno poročilo. Se vidi, da smo v tem amaterji (smeh, op. p.).
3