SiolNET. Sportal Naj planinska koča
2,84

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Mitja Šorn, gorski vodnik z licenco IFMGA

Na Triglav je peljal že skoraj 600 ljudi, nekatere tudi za roko čez greben #intervju #video

2,84

termometer

Mitja Šorn
Mitja Šorn je gorski reševalec, gorski vodnik z mednarodno licenco IFMGA in predsednik poklicnega Združenja gorskih vodnikov Slovenije. Foto: Ana Kovač

"V tujini je gorsko vodništvo nekaj povsem vsakdanjega, v Sloveniji pa je ta dejavnost še v povojih, " ugotavlja Mitja Šorn, predsednik poklicnega Združenja gorskih vodnikov Slovenije. "Konec 19. stoletja je bilo vodništvo tudi pri nas že zelo razvito, potem pa je v času Jugoslavije kot poklic zamrlo. Zakaj? Ker je takrat veljala miselnost, da se v hribe podaš za dušo, ne pa zaradi denarja."


V zadnjem obdobju se je specializiral za vodenje na Triglav. Lani se je na najvišji vrh Slovenije povzpel kar 37-krat. V zadnjem obdobju se je specializiral za vodenje na Triglav. Lani se je na najvišji vrh Slovenije povzpel kar 37-krat. Foto: Ana Kovač Mitja Šorn ima v svojem opisu del in nalog kar nekaj zanimivih zaznamkov. Poleg tega, da je partner, oče, profesor športne vzgoje, učitelj smučanja in alpinist, je tudi gorski reševalec, planinski vodnik, gorski vodnik z mednarodno licenco IFMGA (International Federation of Mountain Guide Associations - Mednarodno združenje gorskih vodnikov) in predsednik poklicnega Združenja gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS).

Triglav, ki mu letos zaradi 240. obletnice prvega vzpona, posvečamo še več pozornosti kot običajno, pozna kot lastno pest. Na najvišji vrh Slovenije se je povzpel več kot 270-krat, od tega lani s klienti, večina jih je iz tujine, 37-krat, kar je njegov osebni rekord. Na vrh je odpeljal že med 500 in 600 pohodniki, slovenski gorski vodniki skupaj pa okrog 500 na sezono. Pred devetimi leti je bila številka precej nižja, na sezono so našteli okrog 50 pohodnikov, ki so se na očaka odpravili v spremstvu vodnika.

Pravi, da imajo le redki ljudje srečo, da v življenju počnejo tisto, v čemer najbolj uživajo. Mednje se prišteva tudi sam. "Vodenje mi ne predstavlja dela, ampak je to svojevrsten izziv. Vodniki na vodniških turah veliko ljudem uresničimo skrite želje, za nekatere celo sanje," je zapisal na predstavitveni strani.

S Šornom smo se pred dnevi pogovarjali na Kredarici, kamor je pripeljal skupino tujih gostov.


"Odgovornost gorskega vodnika je velika, a skozi faze izobraževanja se navadiš tudi tega." "Odgovornost gorskega vodnika je velika, a skozi faze izobraževanja se navadiš tudi tega." Foto: Ana Kovač

Predstavljam si, da delo gorskega vodnika, ki ni samo vodnik, pač pa tudi svetovalec in animator, za seboj potegne izdatno dozo odgovornosti. Kako prenašate to breme?

Odgovornost je velika, a skozi faze izobraževanja se navadiš tudi tega. Šolanje za gorskega vodnika traja tri leta in v tem obdobju izvajamo veliko težje stvari, kot so denimo vzponi na Triglav. Naš način dela je načeloma zelo varen, poleg tega sami sebi povsem zaupamo.

Če se osredotočiva na Triglav, ker sva ravno v tem delu Slovenije, pri vzponu na vrh ne bi smelo iti nič narobe, morda lahko pride do zvina gležnja, do česa resnejšega pa ne.

Dom na Kofcah Sportal Izbor za naj planinsko kočo 2019 je končan, zmagovalki sta ...

Kako je z odškodninski zahtevki v primeru nesreče klienta oziroma gosta?

Kar zadeva odškodninsko odgovornost, je ta zavarovana pri Združenju gorskih vodnikov, nekateri vodniki pa imajo v primeru nesreč tveganje zavarovano tudi zasebno. Sam sem imel v skoraj desetih letih pet nezgod, k sreči nič težjega.

Omenili ste, da izobraževanje za gorskega vodnika traja tri leta. Koliko je poudarka na psihološki pripravi? Tudi ta komponenta je v steni zelo na udaru ...

Strinjam se, da je ta del zelo pomemben, a v fazi šolanja na njem ni toliko poudarka. Izobraževanje je zelo tehnično naravnano, medtem ko je tako imenovanih soft skills v fazi izobraževanja premalo.

"Gorski vodniki moramo obvadovati vodenje na kratki vrvi. Tega vodniki PZS običajno ne počnejo." "Gorski vodniki moramo obvadovati vodenje na kratki vrvi. Tega vodniki PZS običajno ne počnejo." Foto: Ana Kovač

V Sloveniji imamo 70 gorskih vodnikov, od tega samo dve ženski, Marijo Štremfelj in Tino Di Batista, in več kot tisoč vodnikov Planinske zveze Slovenije, ki so združeni v Vodniški komisiji PZS. Kaj je največja razlika med prvimi in drugimi?

Planinski vodniki so razdeljeni v več kategorij in so primarno namenjeni prostovoljni dejavnosti v planinskih društvih. Med njimi so sicer tudi vodniki, ki se v okviru svojih licenc s tem delom lahko preživljajo, a je takih le peščica, medtem ko je delo gorskega vodnika poklic.

Druga in velika razlika med obema dejavnostma je obvladovanje kratke vrvi (pohodniki so navezani na vodnika in drug na drugega, vrv med njimi mora biti napeta in vpeta v jeklenico), česar planinski vodniki ne prakticirajo, medtem ko naše delo temelji predvsem na tem.

Razlika je tudi v vstopnih pogojih, s kakršnimi lahko pristopiš k izobraževanju. Nekdo, ki si želi postati gorski vodnik, mora imeti za seboj najmanj deset let plezanja na visoki ravni.

Anja Klančnik Sportal Žulji, jota, višinci: mama štirih otrok za kar 30 ur izboljšala rekord na Slovenski planinski poti

Kako dolgo se z vodenjem preživljate vi?

Bližam se deseti obletnici. Mislim, da je v Sloveniji trenutno med 15 in 20 vodnikov, ki se s tem lahko preživljamo, od tega nas približno deset lahko dela samo v Sloveniji.

Gorsko vodništvo je pri nas še v povojih. Konec 19. stoletja je bilo zelo razvito, v času Jugoslavije pa je kot poklic zamrlo. Takrat je bolj kot ne veljala miselnost, da se v hribe podaš za dušo, in ne zaradi denarja.

Pred desetimi leti sem bil v Sloveniji prvi, ki se je s tem delom začel načrtno ukvarjati, zadnje dve leti pa na tem področju doživljamo pravi razcvet. Vedno več nas je. Samo v času najinega pogovora je na Kredarici pet gorskih vodnikov.

Zadnja leta delam samo v Sloveniji. Poleti večinoma vodim na Triglav, pozimi pa na turno smuko.

"99 odstotkov tujcev, ki želijo z vodnikom v gore, si izbere Triglav, občasno si zaželijo še na Mojstrovko, Prisank ali Mangart." "99 odstotkov tujcev, ki želijo z vodnikom v gore, si izbere Triglav, občasno si zaželijo še na Mojstrovko, Prisank ali Mangart." Foto: Ana Kovač

Kakšen je odnos alpinistov do vodniškega dela?

Mislim, da je bil pred leti dokaj odklonilen, zdaj se po moji oceni popravlja. Težko pa podam objektivno mnenje, verjetno sem glede tega pristranski.

Večina tujcev, ki se obrne na vas, si verjetno želi skalpa z vrha Triglava. Kakšen je njihov odstotek oziroma odstotek tistih, ki raje izberejo drugo goro?

99 odstotkov si jih želi na Triglav, občasno si zaželijo še na Mojstrovko, Prisank ali Mangart.

"Slovenci za klasičen vzpon na Triglav najbrž ne bodo najemali vodnikov, jih pa že zdaj za vzpon po Severni triglavski steni, po slovenski in nemški smeri, za vzpon na Široko peč, ... - tam, kjer je treba plezati, prečkati grebene in podobno." "Slovenci za klasičen vzpon na Triglav najbrž ne bodo najemali vodnikov, jih pa že zdaj za vzpon po Severni triglavski steni, po slovenski in nemški smeri, za vzpon na Široko peč, ... - tam, kjer je treba plezati, prečkati grebene in podobno." Foto: Ana Kovač

Med Slovenci ni ravno običaj, da si za pot v gore najamejo vodnika. Kaj pa v tujini?

V tujini je vodniška tradicija daljša in tudi naši gostje, med katerimi je večina tujcev, so tega navajeni in se raje odločijo za vodnika, kot da bi se sami podali v gore.

V tujini na določenih vrhovih, ki spadajo med bolj priljubljene, na primer Mont Blanc, v lastni režiji težko prideš že do prenočišča, na primer v zgornji koči na Goûterju. Praktično je nemogoče, saj vso kočo zakupijo vodniki. Ti imajo pri rezervacijah prednost, brez rezervacij pa te sploh ne spustijo gor. Lani so dovolili postavljanje šotorov na spodnji koči, letos pa tudi tega ni več.

Gregor Kofler Sportal Slovenci, ki so odraščali s planinstvom zlahka na Triglav, kaj pa tujci? #intervju

Podobno je na primeru Matterhorna v Švici, kjer lokalni vodniki določijo vodjo odprave, ki je prvi v koloni, ki se odpravi proti vrhu - potem pa mu sledijo drugi lokalni vodniki, vodniki, ki delajo za lokalno agencijo, nato vodniki iz tujine in povsem na repu še pohodniki, ki so brez vodnika.

Od kod imate največ tujih gostov?

Zelo različno. Zadnja tri leta je vedno več gostov, ki prihajajo zunaj Evrope - iz Kanade, ZDA, Avstralije, s Filipinov, iz Indonezije, Japonske …
Mitja Šorn Foto: Ana Kovač

Menite, da bodo tudi Slovenci za vzpon na Triglav začeli najemati vodnika?

Za klasičen vzpon prav gotovo ne, že zdaj pa najemajo vodnike za vzpon po Severni triglavski steni, po slovenski in nemški smeri, za vzpon na Široko peč, ... - tam, kjer je treba plezati, prečkati grebene in podobno.

Za večino slovenskih gostov smo verjetno dokaj dragi in mislim, da je še vedno prisotna miselnost, češ, pa saj tukaj sem pa že bil in ne potrebujem pomoči. Tako je tudi pri smučanju in plavanju.

Cena dvodnevnega vzpona na Triglav z vodnikom: od 200 do 250 evrov na osebo

Pravijo, da prve ne pozabiš nikoli. Se spomnite svojega prvega vodenja?

Ne, vem pa, da nisem občutil nobenega strahu. To je bilo v obdobju, ko sem ogromno plezal in je bila moja samozavest na res visoki ravni. Morda sem si takrat celo domišljal, da imam vso pamet tega sveta, čeprav je v resnici nisem imel. Če malo pomislim, v vodenju nikoli nisem čutil nekega strahu.

Kredarica je eno od težjih izhodišč za vzpon na Triglav. Kredarica je eno od težjih izhodišč za vzpon na Triglav. Foto: Ana Kovač

Zadnjih deset let se preživljate kot gorski vodnik. Kako dolga je vaša sezona?

Dokaj dolga, začne se že januarja, ko izvajamo vodenja na turnih smukah, zelo priljubljena je triglavska turna magistrala, veliko je tudi dnevnih tur s tujci po Julijskih Alpah in Karavankah, pa vse do oktobra, ko prevladuje vzpon na Triglav.

Ljudje, ki poiščejo vašo pomoč, imajo zelo različne ravni predznanja, razlikuje se tudi njihova kondicija. Kakšne ljudi dobite v roke, če se smem tako izraziti?

Vse mogoče.

Na podlagi česa lahko ocenite njihove sposobnosti?

Najprej ne veš, kaj dobiš, a pogosto se že na poti od Krme do Kredarice izkaže, koliko je kdo sposoben.

V času našega obiska Kredarice je bilo tam kar pet slovenskih gorskih vodnikov, tudi Matevž Vukotić iz agencije Altitude activities, Rok Zalokar iz agencije Vertical adventures Slovenija, naš sogovornik Mitja Šorn in Igor Kremser. V času našega obiska Kredarice je bilo tam kar pet slovenskih gorskih vodnikov, tudi Matevž Vukotić iz agencije Altitude activities, Rok Zalokar iz agencije Vertical adventures Slovenija, naš sogovornik Mitja Šorn in Igor Kremser. Foto: Ana Kovač

Se spomnite kakšnih zanimivih anekdot s terena?

Uf, cel kup jih je. Če mogoče izpostavim anekdoto z vodo. Ena od gostij je na Kredarici pila vodo, čeprav je v koči cel kup opozoril, da je voda nepitna. Že pri sestopanju s Kredarice so jo začele mučiti hude želodčne težave. Priznala je, da je na Kredarici pila vodo.

Seveda me je zanimalo, zakaj, ko pa sem opozoril, da voda ni pitna. Odgovorila je, da zato, ker se ji zdi cena 4,40 evra za 1,5 litra vode enostavno preveč. No, če bi bila pot do doline takrat daljša od ene ure, bi verjetno potrebovali helikopter.

"Tudi za roko sem moral že koga peljati čez greben." "Tudi za roko sem moral že koga peljati čez greben." Foto: Ana Kovač

Seveda so gosti različni, med njimi so tudi taki, ki jih moramo do Pastirske koče (v Zgornji krmi, na polovici poti od Kredarice do doline) peljati na vrvi, saj jim že vzpon do Kredarice predstavlja ogromen izziv in so povsem zadovoljni, če ostanejo brez Triglava. Tudi to se dogaja.

Zgodilo se mi je tudi že, da smo dve uri in pol hodili od Kredarice do malega Triglava, nato pa smo obrnili in nazaj potrebovali še enkrat toliko, ena od gostij pa je celo pot jokala, na koncu je bila tako iz sebe, da se ni hotela niti usesti v plezalni pas, da bi jo spustil. Zgodilo se je tudi že, da sem čez greben koga moral peljati za roko. Vse mogoče se dogaja.

Krst na vrhu Triglava je del folkore. Krst na vrhu Triglava je del folkore. Foto: Ana Kovač

Ali gostje običajno precenijo svoje sposobnosti?

Nekateri jih, večina pa si dokaj dobro predstavlja, v kaj se podajajo. Na naših spletnih straneh je podrobno razloženo, kaj vse jih čaka.

Sem se pa z leti naučil svojim gostom stvari povedati na način, ki jih pripelje do tega, da sami sprejmejo prav takšno odločitev, ki bi jo predlagal sam. Če vidiš, da se bliža nevihta, se obrnemo, tudi če gostje vztrajajo nasprotno.

Opažam, da vedno bolj spoštujem gore, pa tudi vreme.

Kdaj se je pametno obrniti po pomoč gorskega vodnika?

Če se odpravljate na turo, ki je ne poznate.
Če bi se radi preskusili na težjih turah kot do zdaj, pa ne najdete primernega spremljevalca.
Če ste v gore do zdaj zahajali samo poleti, mikajo pa vas tudi zimski in turnosmučarski vzponi na vrhove.
Če vas mikajo tudi tuje gore.
Če na turo ne želite v velikih skupinah, sami ali s prijatelji pa se ne čutite dovolj sposobne.
Če bi svojemu poslovnemu partnerju radi pokazali slovenske gore in mu pri tem želite zagotoviti čim večjo varnost.
Če vas skrbi, da bi se vam v gorah kaj pripetilo. Večina gorskih vodnikov je tudi gorskih reševalcev. Poskrbeli bodo za najboljšo pomoč v najkrajšem možnem času.
Vir: ZGVS

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 576
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin