SiolNET. Sportal Naj planinska koča
9,13

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju z gorskim vodnikom Gregorjem Koflerjem

Slovenci, ki so odraščali s planinstvom zlahka na Triglav, kaj pa tujci? #intervju

9,13

termometer

Gregor Kofler
Foto: Osebni arhiv

"Če je Slovenec odraščal s planinstvom, potem mu Triglav ne more predstavljati prevelikega zalogaja. Pri tujcih pa je zgodba seveda drugačna," poudarja pripravnik za gorskega vodnika Gregor Kofler. Med njegovimi strankami je kar 95 odstotkov tujcev. Večina nima nobenih gorniških znanj, zato je poudarek na varnostnem vidiku še toliko večji, dogodivščine z njimi pa zato toliko bolj pestre.


Gregor Kofler je 36-letni profesor športne vzgoje, alpinist, alpinistični inštruktor, gorski reševalec in pripravnik za gorskega vodnika.

Odraščal je v Mojstrani, vasici pod Triglavom, z 2.864 metri najvišjo slovensko goro, na katero se želi povzpeti večina ljudi, ki išče pomoč tamkajšnjih gorskih vodnikov, in z družino, ženo Anito in tremi otroki, tam živi še zdaj.

Z ženo Anito in tremi sinovi živijo v Mojstrani, ki je odlično izhodišče za vzpon na najvišji slovenski vrh. Z ženo Anito in tremi sinovi živijo v Mojstrani, ki je odlično izhodišče za vzpon na najvišji slovenski vrh.

Ljubezen do gora so mu privzgojili starši. Prvo alpinistično smer je preplezal pri 13 letih, pri 15 se je že povzpel na Mont Blanc, najvišji vrh Evropske unije. Lani mu je po dolgoletni želji uspel tudi vzpon v znameniti smeri Obraz Sfinge v Severni Triglavski steni.

Gregorjev oče Izidor Kofler je bil eden od gorskih reševalcev, ki so se leta 1991 v čast slovenske osamosvojitve s slovensko zastavo fotografirali na vrhu Triglava, Gregor je to ponovil 25 let pozneje, ob obletnici slovenske osamosvojitve. Gregorjev oče Izidor Kofler je bil eden od gorskih reševalcev, ki so se leta 1991 v čast slovenske osamosvojitve s slovensko zastavo fotografirali na vrhu Triglava, Gregor je to ponovil 25 let pozneje, ob obletnici slovenske osamosvojitve. Njegov oče, Izidor Kofler, je bil eden od gorskih reševalcev, ki so se junija 1991 na Triglav povzpeli s slovensko zastavo, takrat še brez grba, ta pa je po zaslugi legendarnega fotografa Joca Žnidaršiča pristala na naslovnici osamosvojitvene številke časnika Delo in prerasla v simbol slovenske osamosvojitve.

Njegov pokojni stric Zvone Kofler je bil eden izmed četverice legendarnih Mojstranških veveric, skupine Mojstrančanov, ki ji je uspelo preplezati številne zahtevne smeri doma in v tujini. Med njimi sta bila tudi Janko Ažman, alpinist, ki je leta 1975 sodeloval v odpravi na 8.463 metrov visoki Makalu, peto najvišjo goro na svetu in prvi osvojeni slovenski osemtisočak, ter Janez Brojan, starosta gorskega reševanja v Sloveniji.


Delo gorskega vodnika ni služba kar tako, predvidevam, da je zelo odgovorno.
Precej. Izvaja se v hribih, ti pa so v Sloveniji precej visoki. Kot gorski vodnik večinoma delam s tujci. Teh je po mojih izkušnjah kar 95 odstotkov.

V kakšnem primeru Slovenci, torej jih je le peščica, poiščejo pomoč gorskega vodnika? Samo kadar gre za ture v tuja gorstva?
Takrat, kadar si nekaj ekstremno želijo, pa se sami ne čutijo dovolj sposobne za tak podvig. To je podobno kot z adrenalinskimi vodnimi športi. Za bolj adrenalinske si ponavadi poiščemo vodnika.



Delo gorskega vodnika je zelo odgovorno, poleg varnosti pa je Koflerju najpomembneje to, da je izkušnja za njegove stranke doživljajska in ne preveč zahtevna. Delo gorskega vodnika je zelo odgovorno, poleg varnosti pa je Koflerju najpomembneje to, da je izkušnja za njegove stranke doživljajska in ne preveč zahtevna. Foto: Osebni arhiv

Običajno si vodnika omislijo za ture v tujini, kjer ne poznajo dovolj dobro okolja. Če na primer želijo na Grossglockner ali kaj podobnega.

Sicer pa se mi ne zdi nič narobe s tem, da smo tak narod, kakršen smo. Da si upamo sami v gore, da radi zahajamo v gore. Seveda to z vidika moje službe ni ravno plus, a vseeno menim tako. Razlog je verjetno v tem, da so slovenski vrhovi zadnje obdobje relativno lahko dostopni. Da je politika Planinske zveze Slovenije taka, da morajo biti gore dostopne ljudem, kar je tudi prav. Da res lahko gremo praktično vsepovsod.



"Če je Slovenec odraščal s planinstvom, potem mu Triglav ne more predstavljati prevelikega zalogaja." "Če je Slovenec odraščal s planinstvom, potem mu Triglav ne more predstavljati prevelikega zalogaja." Foto: Osebni arhiv

Seveda pa se še vedno najdejo vrhovi in grebeni gora, ki niso dostopni vsakomur, na primer Rokavi, Široka peč, najtežji greben v Julijskih Alpah: Rokavi – Škrlatica …

Če je Slovenec rasel s planinstvom, potem mu Triglav ne more predstavljati prevelikega zalogaja.

Seveda pa je pri tujcih zgodba drugačna. V Slovenijo pridejo z razlogom, da spoznajo državo, seveda pa si marsikdo želi tudi lovorike z najvišjega vrha države, ki jo obiščejo. Da jo odkljukajo s seznama.

Večina tujcev si verjetno želi skalp Triglava?
Res je.

Kako presodite, kako dobro so pripravljeni? Pri vas se na primer oglasi skupina s Filipinov in si želi na Triglav. Kaj storite najprej?
Telesna pripravljenost je zelo relativna stvar. Kliente najprej prosimo, naj z oceno od 1 do 5 ocenijo raven svoje telesne pripravljenosti. Pri tem je 5 ocena za najboljšo pripravljenost, 1 pa za najslabšo.

Klienti pred odhodom na turo najprej ocenijo raven svoje telesne pripravljenosti. Če se ocenijo s 4 ali 5, potem so se na Triglav sposobni povzpeti v enem dnevu, če je ocena nižja, je zanje primernejša dvodnevna tura. Klienti pred odhodom na turo najprej ocenijo raven svoje telesne pripravljenosti. Če se ocenijo s 4 ali 5, potem so se na Triglav sposobni povzpeti v enem dnevu, če je ocena nižja, je zanje primernejša dvodnevna tura. Foto: Osebni arhiv

Če svojo formo označijo z oceno štiri ali pet, potem lahko rečem, da jim bo tura v užitek in da z njo ne bodo imeli nobenih težav. Če je ocena ali dve, potem je Triglav zanje lahko nočna mora.

Tistih, ki se ocenijo z ocenami od 1 do 3, na enodnevno turo na Triglav raje ne sprejmemo, medtem ko za dvodnevno turo nimamo tako zahtevnih pravil. Vsak, ki si to želi in ki nima vrtoglavice, se je sposoben povzpeti nanj.

Običajno goste na Triglav vodim med tednom oziroma začnemo v nedeljo, ko se večina planincev že vrača v dolino, kar pomeni, da se gneči izognemo, ali pa v sredo.

Vodim največ štiri goste naenkrat, to je še obvladljiva številka in s tako skupino še lahko delaš dovolj varno in na način, na kakršnega so nas učili v šoli za gorskega vodnika. Manj ne, ker se finančno ne izide. Delam s svojimi gosti in gosti, ki jih name usmerijo agencije.

Kofler naenkrat vodi največ štiri ljudi, le tako je tura še dovolj varna in pod nadzorom. Kofler naenkrat vodi največ štiri ljudi, le tako je tura še dovolj varna in pod nadzorom. Foto: Osebni arhiv

Kdo je lahko gorski vodnik?

V Sloveniji je okrog 84 gorskih vodnikov (69 z mednarodno licenco, preostali so pripravniki, neaktivni ali nosilci slovenske licence).

Za naziv gorskega vodnika je treba opraviti štiriletno izobraževanje – 80 ur tečajev za pridobitev naziva pripravnik za gorskega vodnika, po tem pa še enoletni pripravniški staž (opraviti morajo najmanj 15 pripravniški tur) in izpite za mednarodno licenco, ki vsebuje praktični del: športno plezanje in vodenje dolgih športno-plezalnih smeri, vodenje po zavarovanih poteh, vodenja v skali v Sloveniji in tujini, vodenje v zimskih razmerah v Sloveniji in Alpah, tečaj turne smuke pri nas in v Alpah. Teoretični del vsebuje ure psihologije, moralne in pravne odgovornosti, vremenoslovja, angleškega jezika, teorije nevarnosti v gorah in podobno ter pripravo obširne seminarske naloge

Omenili ste, da je v Sloveniji okrog 70 gorskih vodnikov z mednarodno licenco. Koliko se jih preživlja izključno s tem?
Malo, morda deset, pa še to predvsem tisti, ki vodijo tudi v tujini. Jaz se prav gotovo trenutno še ne morem, vendar je v Sloveniji ogromno potenciala za popoln razvoj vodniške dejavnosti.

Ravno smo s kolegoma, vodnikom Mitjo Šornom ter Slovenskim planinskim muzejem s tem namenom v Mojstrani odprli tudi vodniški urad.

Kofler verjame, da ima Slovenija ogromno potenciala za popoln razvoj vodniške dejavnosti. Zato so v Mojstrani pred kratkim odprli vodniški urad. Kofler verjame, da ima Slovenija ogromno potenciala za popoln razvoj vodniške dejavnosti. Zato so v Mojstrani pred kratkim odprli vodniški urad. Foto: Osebni arhiv

Za dvodnevno vodeno turo na Triglav je treba odšteti 200 evrov. Kaj je všteto v ceno?
Vodenje, prevoz in oprema. Za spanje in hrano plačajo posebej. Takšna cena je v Sloveniji dokaj standardna, seveda pa nekateri svoje storitve ponujajo tudi pod ceno.

Kako dobro klienti iz tujine poznajo gore in njihove zakonitosti?
Večinoma skoraj nič. K nam prihajajo gostje od vsepovsod, iz Anglije, Malezije, Singapurja, Kitajske, Avstralije, Japonske, Irske …

Kar zadeva vzpon na Triglav, mislim, da je dosegljiv vsakomur. Občasno sicer komu spodleti, a bolj zato, ker se sam ne počuti dovolj sposobnega za vzpon. Ravno pred časom je bilo eno od strank tako strah, in to že na začetku poti, da sem ji predlagal, naj odneha, saj bo z vsakim korakom samo še slabše. Običajno novico sprejmejo z razumevanjem.

Stranke prihajajo od vsepovsod, večina pa nima pravega gorniškega predznanja. Stranke prihajajo od vsepovsod, večina pa nima pravega gorniškega predznanja. Foto: Osebni arhiv

Kot gorski vodnik moraš vedeti, kaj počneš, da bo tura za stranke doživljajska in varna. To je najpomembneje. Zato smo se usposabljali.

Kako so opremljeni? Imajo gojzarje?
Odvisno od primera, z japonkami še niso prišli do mene, jim pa predhodno tako ali tako pošljem seznam opreme.

Pred dnevi sem na Triglav peljal tri Malezijke, mamo in dve hčerki. Mama je pred približno osmimi leti kupila več parov pohodniške obutve, na zalogo, bili so ravno v akciji in zdelo se ji je, da bodo enkrat že prišli prav. Na videz so bili videti v redu, v praksi pa ne tako.

Malezijska zgodba z razpadlimi pohodniškimi čevlji se je s pomočjo lepilnega traku srečno končala. Malezijska zgodba z razpadlimi pohodniškimi čevlji se je s pomočjo lepilnega traku srečno končala. Foto: Osebni arhiv

Čevlji so se v snegu navlažili, zmočili in začeli razpadati. Eni od hčerk so razpadli že na poti s Krme do Kredarice, pa sem jih za silo rešil z lepilnim trakom, drugi so se samo odprli, mamini pa so ostali brez obeh podplatov. K sreči smo bili blizu Kredarice in sem jih tam lahko popravil oziroma za silo zalepil.

Čelade in samovarovalni komplet jim posodimo mi.

Živimo v svetu poplave družbenih omrežij. Kako pomembni so vašim strankam selfieji na turi? Lovorika Triglava verjetno hitro roma na družbena omrežja.
(smeh, op. p.) Fotografiranja, snemanja in glasnega opisovanja poti na turi je res ogromno, zato moramo biti še toliko bolj previdni. To sicer po eni strani razumem, saj je vzpon na Triglav za večino res veliko doživetje, a je po drugi strani lahko zelo nevarno.

Kofler se zaradi varnosti s strankam dogovori, da jih bo med turo fotografiral sam in jim pozneje fotografije poslal, a zanimivosti na poti je toliko, da jim fotografiranja ne more preprečiti. Na fotografiji: Japonec, ki se je navduševal nad pašo ovac na visoki nadmorski višini. Kofler se zaradi varnosti s strankam dogovori, da jih bo med turo fotografiral sam in jim pozneje fotografije poslal, a zanimivosti na poti je toliko, da jim fotografiranja ne more preprečiti. Na fotografiji: Japonec, ki se je navduševal nad pašo ovac na visoki nadmorski višini. Foto: Osebni arhiv

Strankam zaradi varnostnih razlogov predlagam, da jih bom fotografiral jaz, in jim fotografije pozneje tudi brezplačno posredujem. S tem se izognemo fotografiranju z vsakim telefonom ali fotoaparatom posebej, kar je zame precej lažje in varneje.

Jih po dobri stari navadi na vrhu Triglava z vrvjo čez zadnjo plat, planinski krst?
Ne, mislim, da tega ne bi razumeli in bi vse skupaj izpadlo precej čudno (smeh, op. p.).

Vaše delo ni samo vodenje. Kako bi ga opisali?
Naše delo je tudi menedžersko. Po eni strani moraš biti kot gorski vodnik strokovno podkovan, po drugi pa moraš biti motivator in poskrbeti, da se tura tudi po časovni plati izide.

"Naše delo je tudi menedžersko. Po eni strani moraš biti kot gorski vodnik strokovno podkovan, po drugi pa moraš biti motivator in poskrbeti, da se tura tudi po časovni plati izide," pravi Kofler. "Naše delo je tudi menedžersko. Po eni strani moraš biti kot gorski vodnik strokovno podkovan, po drugi pa moraš biti motivator in poskrbeti, da se tura tudi po časovni plati izide," pravi Kofler. Foto: Osebni arhiv

Kdaj stranke potrebujejo največ spodbude?
Ko se s Kredarice odpravimo na vrh Triglava. Tiste, ki so zaskrbljeni, pomirim, da bodo stalno na kratki vrvi – ta vrv je stalno napeta – in da bodo opremljeni s samovarovalnim kompletom, s katerim se lahko kadarkoli vpnejo na jeklenico. Naslednja kriza jih običajno prime med sestopom in v zadnji uri ali zadnji uri in pol pred parkiriščem, ko so res že povsem izmučeni. To velja za nekatere, medtem ko drugi skorajda ne potrebujejo moje pomoči, saj imajo že sami dovolj motivacije. Nekaterim je vzpon na Triglav življenjski cilj.

Ste kot gorski vodnik že kdaj morali reševati nevarno situacijo?
K sreči še ne, verjetno tudi zato, ker to delo opravljam šele od februarja letos, sem pa že slišal za resne primere, ki so se zgodili v tujini, na primer v Chamonixu. Je pa zima v gorah seveda bistveno bolj nevarna kot drugi letni časi.

Ste se že povzpeli na Triglav?

  • Da, še prevečkrat. 273 glasov
    43,20%
  • Da, enkrat in na to sem izredno ponosen. 137 glasov
    21,68%
  • Da, enkrat in naj bo to dovolj. 38 glasov
    6,01%
  • Želim si, a si ne upam. 26 glasov
    4,11%
  • Ne, a si to srčno želim. 92 glasov
    14,56%
  • Zame je nedosegljiv. 13 glasov
    2,06%
  • Niti najmanj me ne zanima. 53 glasov
    8,39%
Oddanih 632 glasov

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 34
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin