Aktivno državljanstvo
Naj planinska koča
Nedelja, 1. 6. 2025, 4.00
4 dni, 23 ur
Letos že 156 akcij gorskih reševalcev. To so stvari, na katere ne smete pozabiti. #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,84
Lepo vreme marsikoga še bolj kliče v naravo, ljubitelje pohodništva v hribe, gornike v gore, alpiniste v stene. Vedno pa so, preden se odpravimo na kakršnokoli turo, nujni načrtovanje poti, ustrezna oprema in še kaj. Janez Toni, izkušeni alpinist in gorski reševalec, dobro ve, kaj vse gre v hribih lahko narobe. V intervjuju za Siol.net je razkril napotke za tiste malo manj vešče pohodništva, družine z otroki in pasje lastnike. Z nami je delil tudi zgodbo enega najzahtevnejših reševanj s Snežnika.
Ni malo ljudi, ki hribe obiskujejo s štirinožnim prijateljem, tako kot Janez Toni s svojo Rumi. Priporočljivo pa je, da je pes socializiran, vajen drugih ljudi in psov, in da vemo, kako bi lahko pes odreagiral, če sreča druge živali v naravi.
Janez Toni je načelnik Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije, alpinistični inštruktor, gorski reševalec Društva GRS Ljubljana, pa tudi lastnik psa, s katerim obiskuje gore. Ljubezen do narave in gora traja že vsaj četrt stoletja. "Zame je plezanje neka osredotočenost na trenutek. Lahko bi rekli tudi neke vrste meditacija. Tisti meter pred tabo in določen strah pred padcem pomenita vse življenje. In prav je, da je prisoten določen strah, saj smo zaradi tega varnejši. Trditi, da tega ni, je nevarno. Tu sta še lepota gibanja v naravi in zavedanje, da si nekaj storil zase, povezan si s soplezalci, prijatelji. Drugače je kot v dolini ... Veliko je tudi tišine. To je zame nekaj, s čimer se lahko povežem."
Že drži, da so hribi, gore in stene večinoma dostopni vse dni v letu, a pred nami so vedno lepši dnevi, ko bo tudi na višjih nadmorskih višinah več obiska. Janez Toni je razložil, kako naj se lotimo prvih podvigov, česa ne sme manjkati v nahrbtniku, zakaj naj bi v hribih mobilni telefon vedno nastavili na letalski način, pa tudi, kaj naj storimo, če se znajdemo v nesreči ali stiski. Z nami je delil vrsto koristnih nasvetov, primernih za vse generacije.
Kaj je prvo pravilo, preden se odpravimo v hribe?
Načrtovanje poti. Za ta čas pa tudi, da se pozanimamo, kje je še prisoten sneg, čeprav padavin pozimi ni bilo veliko. Snežišč je še kar nekaj in za marsikateri del visokogorja so cepin in dereze nujna oprema. O dostopnosti se lahko pozanimamo tudi v kočah, ki se že odpirajo, ali pri planinskih društvih, planinskih vodnikih, tudi pri gorskih vodnikih.
Kaj pa štejemo pod obvezno opremo? Se oprema razlikuje za obisk hribov oz. gora?
V visokogorju so lahko kljub skorajšnjemu poletju temperature še zelo zimske, sploh zjutraj in zvečer. Zagotovo bo nujna toplejša bunda, po domače "puhica", v primeru neviht nepremočljiva zaščita, cepin, dereze in čelada, če jih bomo morali uporabiti. V nahrbtniku pa so vedno kapa in rokavice, ne pozabimo na hrano in pijačo, prvo pomoč in napolnjen mobilni telefon, ki pa naj bo v letalskem načinu, da se nam baterija ne bo prehitro izpraznila in bomo lahko poklicali pomoč, če jo bomo potrebovali.
Če v zimskem času v hribe nismo hodili, začnimo spet postopoma. "S kakšno manj zahtevno turo. Gremo postopoma, po nekem načelu piramide," je svetoval Toni.
Verjetno je treba nujno preveriti vreme? Je napoved Arsa (agencija za okolje) zadostna ali pobrskamo še po hribovskih portalih?
Zagotovo je najboljša napoved na spletni strani Arsa, kjer je poseben razdelek za gorski svet. Imajo tudi ločene napovedi in piktogram, na primer za Julijske Alpe, Kamniško-Savinjske Alpe in druga gorovja. Treba pa je upoštevati, da napoved ni vedno stoodstotna. Če je napoved slabega vremena, se lahko to zgodi nekaj ur prej ali nekaj ur pozneje. Računajmo vedno, da se bo zgodilo prej, zato naj bo pri načrtovanju ture tudi veliko rezerve. Pogledamo, kdaj se lahko obrnemo nazaj v dolino, kdaj lahko pot nadaljujemo. Moramo se zavedati, da se v tem primeru tura lahko zavleče, torej tudi zaradi nepredvidenih postankov na poti, utrujenosti. Na vse je treba misliti.
Kaj pa kondicija? Je pogosto, da kdo omaga sredi poti, ker je precenil svoje sposobnosti?
Težko rečem ... lahko pa iz izkušenj povem, da se to pogosto dogaja tujcem. Predvsem zato, ker v nekaterih primerih sledijo samo vrisanim potem na mobilnih aplikacijah. Prav eno od zelo zahtevnih reševanj je bila nesreča, povezana s sledenjem aplikaciji. Na njej je bila vrisana pot, na katero še sam kar tako zagotovo ne bi odšel – morda bi šel s trenutnimi izkušnjami raziskovat –, zagotovo pa pot ni bila primerna za nekoga neizkušenega.
Kaj priporočate glede hrane in pijače za pot v hribe?
Hrana in pijača naj bosta v hribih samozadostna. Tudi v kočah se je dobro pozanimati, kaj imajo na voljo. Vedno topleje bo, s seboj vzemimo tudi veliko regeneracijskih napitkov, ne zgolj vode. Zaradi nevarnosti dehidracije.
Imejmo v mislih, da so v hribih tudi poti, kjer vode ni. "Zagotovo ne moremo računati na to, da bo voda povsod v hribih, da si bomo lahko napolnili bidon. V koče pa jo pripeljejo iz doline in je zato lahko tudi precej dražja."
Se vam zdi, da imajo vsi, ki se odpravijo v hribe, s seboj prvo pomoč? Zakaj bi o tem moral razmišljati vsak posameznik?
Prva pomoč je v nahrbtniku nujna. Če se komurkoli iz naše skupine ali komurkoli drugemu kaj zgodi, mu bo to lahko rešilo življenje. Popolnoma enostavna prva pomoč bo dovolj. Sterilni povoj, sterilna gaza, trikotna ruta. To so neke najenostavnejše stvari, s katerimi lahko oskrbimo ponesrečenca. Ne bo odveč tudi kakšen obliž, s katerim lahko zaustavimo krvavitev, prekrijemo ureznino, odrgnino.
Je nujno, da pred odhodom vedno nekoga obvestimo, kam smo namenjeni?
Seveda. V primeru, da se do določene ure ne vrnemo, lahko ta oseba sproži reševalno akcijo. Če je pričakovano, da bomo doma ob 12. uri in nas ob 16. uri še ni in smo ves ta čas nedosegljivi na mobilni telefon, je smiselno, da ta oseba pokliče center za obveščanje, ki nato obvesti gorsko reševalno zvezo.
Se spomnite kakšnih zahtevnejših reševanj v svoji karieri?Najbolj logistično zahtevno je bilo iskanje treh alpinistov, ki so se pozimi izgubili na Snežniku. Bil je nek zdrs. Potem je nastala megla. Poti niso več našli. Iskati smo jih začeli v nedeljo sredi popoldneva in kolegi so jih nato k sreči našli v ponedeljek zgodaj zjutraj. Če jih ne bi našli, bi tisti trije za vedno ostali na Snežniku. Snežnik je gora, ki se nam mogoče zdi zahtevna samo v zimskih razmerah. Mislim, da jih je iskalo okoli 60 reševalcev s psi. Razmere so bile zelo zahtevne, uporabljali smo turne smuči, nikamor sicer nismo prišli zaradi globine snega.
Snežišča, ki so trenutno še v visokogorju, sva že omenila. Nam bodo dereze in cepin pomagali, če prej tega nismo nikoli preizkusili?
Če uporabe cepina in derez niste vešči, vam ne bodo pomagali. Ustavljanje s cepinom je veščina, ki jo vsako leto ponavljamo tudi izkušeni. Če nekdo to kupi, naj se uporabe priuči v sklopu tečajev, ki so na voljo v planinskih društvih, alpinističnih odsekih. Če tega niste vešči, se raje obrnite nazaj v dolino. Nevarnost lahko predstavlja že dvometrska zaplata snega.
Omenila sva začetni tempo za pot v hribe. Sva lahko konkretnejša?
Torej, če smo v skupini, tempo vedno prilagodimo najšibkejšemu ali pa naj gre naprej in nekdo hodi z njim, vsi drugi zadaj pa ga ne priganjajo. Sicer je tempo za posameznika tak tempo, v katerem lahko hodi več ur. Priporoča se "pogovorni" tempo, da se pogovarjamo, ne da lovimo sapo med stavki, ali pa tempo, v katerem lahko dihamo skozi nos z zaprtimi usti. To je tempo, pri katerem srčna frekvencane ne bo tako visoka, da tega ne bi mogli vzdrževati daljše obdobje.
V planinskih in gorniških društvih ter na različnih tečajih verjetno lahko izvemo marsikaj koristnega, še posebej začetniki. Bi jim to priporočili?
Slovenija je dežela z res zelo bogato gorniško in alpinistično tradicijo. Imamo srečo, da obstaja zelo veliko planinskih društev, različne gorniške skupine, tečaji, da imamo možnost najeti gorskega vodnika. V tujini takih društev ni, lahko pa greste na turo z gorskim vodnikom. Pri nas so vodniki in tečaji tudi cenovno dosegljivi posamezniku. Tudi članarina v posameznih društvih v okviru Planinske zveze Slovenije je poceni. In tam se ponavadi najde družba za hojo v gore, vodi pa vas nekdo z izjemnim veseljem do te dejavnosti.
Kaj pa otroci in pohodništvo, na kaj naj bomo pozorni?
Pri otrocih, ki hodijo z nami, se zavedajmo, da so fizično manj zmogljivi kot odrasli. Lahko so hitreje utrujeni, hitreje lačni, tempo je treba prilagajti njim in verjemite jim, če kdaj rečejo, da so utrujeni in da ne zmorejo več. Takrat se obrnemo nazaj. Računajmo, da je treba iti z otrokom v hribe še postopneje kot z odraslim.
Zakaj je največ nesreč?
Dobro vprašanje. Ne vzrok, ampak kaj je bilo pred tem ... Fizična pripravljenost in recimo neprimerna opremljenost. Težko sicer rečem, ker takšne evidence ne vodimo. Zabeležena sta na primer zdrs, padec, ne pa to, ali je bil pretežak nahrbtnik, slaba kondicija. V vsakem primeru hribi ne odpuščajo neizkušenosti.
Neizkušenosti hribi ne odpuščajo, je poudaril Toni, nesreče pa se zgodijo tudi zelo izkušenim. "Več časa, ko ste v hribih, večja verjetnost je, da se vam bo nekaj zgodilo. Tako kot če si dlje časa v postelji – večja verjetnost je, da se bo nekaj zgodilo (smeh, op. a.). Statistika dela svoje."
Je v naših gorah več domačih obiskovalcev ali tujcev?
Vedno več je tujcev. Slovenija ima zelo lepo gorsko pokrajino in tega se zavedajo in pohvalijo tudi tujci, ki pogosto pridejo iz bolj ravninskih dežel. Zagotovo je opazen porast tujcev. Večina je praviloma kar dobro opremljenih, žal pa preveč zaupajo mobilnim aplikacijami, ne pogledajo planinskih kart. Slepo sledijo aplikaciji, ne da bi se prej pozanimali, kakšna je ta pot.
Kako pa je z načrtovanjem poti, če smo kronični bolnik, reciva sladkorni bolnik, ali pa imamo visok krvni tlak, astmo?
Pri kroničnih bolnikih še bolj velja, naj gredo v hribe vedno v družbi nekoga, ki pozna njegovo bolezen. Če govoriva na primer o astmi, naj bodo pripravljeni, da se mu stanje lahko poslabša, naj ima s seboj dovolj zdravil. Podobno je pri diabetikih, da imajo dovolj inzulina, tudi rezervni inzulin, dovolj stvari za hipoglikemijo. Naj bodo torej pozorni na svojo bolezen, vprašajo tudi svojega zdravnika, kaj priporoča. In naj začnejo počasi.
Janez Toni, načelnik Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije (PZS), alpinistični inštruktor in gorski reševalec Društva GRS Ljubljana
Janez Toni je del svoje življenjske zgodbe začrtal pred 25 leti, ko se je začel ukvarjati z aktivnostmi v alpinističnem odseku Rašica. Kmalu ga je pritegnilo predvsem plezanje. Postal je inštruktor alpinizma, član izpitne komisije, danes je aktiven v pedagoškem delu. "Pomembno se mi zdi, da prispevam k skupnosti. Tudi zato sem se odločil, da bom načelnik komisije za alpinizem. Vidim veliko stvari, ki jih lahko naredimo za dobrobit alpinistične skupnosti. Imamo veliko projektov, ki so zelo zanimivi, na primer pomoč po nesrečah ob izgubah, tehnična analiza nesreč. Tu so nenazadnje še različni tabori in izobraževanja, namenjena usposobljenosti in varnosti plezalcev."Planinske poti so večinoma označene. Kako zahtevne pa so lahko poti?
V Sloveniji imamo izjemno dobro označene planinske poti. Označene so s Knafelčevo markacijo: bela pika, obkrožena z rdečim krogom. Je pa tako: določene poti so lahko bolj ali pa manj vzdrževane. Treba je torej preveriti, kakšne so poti in kakšne stopnje zahtevnosti – nezahtevna, zahtevna in zelo zahtevna in tudi zavarovana planinska pot. Ali je pot opremljena s klini in jeklenicami? V Sloveniji imamo poleg vodičev v knjižni obliki tudi zelo dober portal Hribi.net, kjer je res veliko uporabnih informacij s fotografijami, in tam lahko v miru razmislite o načrtovanju poti in jo dobro proučite.
Koliko se dejansko lahko zanesemo na pomoč s klicem prek mobilnika, če gre kaj narobe?
Pokritost gorskega sveta v Sloveniji z mobilnimi telefoni je daleč od idealne. Predvsem se ne smemo zanašati na pomoč od zunaj in moramo poskusiti poskrbeti sami zase. Če pa se že zgodi nesreča in nam ne uspe vzpostaviti klica, poskušamo poslati SMS-sporočilo. V njem točno navedemo, kje se je nesreča zgodila, koliko je poškodovanih, koliko ljudi je v skupini, kakšne so razmere. Da reševalci vemo, ali je treba aktivirati helikopter. Zagotovo pa je klic prva stvar pred sporočilom.
Tudi sam je že bil v resni nevarnosti. Strgal se mu je set za inzulinsko črpalko, ker je tudi sam sladkorni bolnik. V dolino so ga varno pripeljali prijatelji.
Veliko ljudi v hribe hodi s psi. Verjetno pa je odvisno tudi od pasme, ali je to zanj primerno?
Drži, ampak večinoma imajo v mladih letih precej več kondicije kot mi. In dlje časa. Tisti živahnejši pa se lahko hitro iztrošijo, ker tečejo gor in dol. Razmisliti moramo, kako na primer vročino prenaša večja ali manjša pasma, kako se bo pes gibal po zahtevnejšem terenu. S pasjimi prijatelji je tudi zelo težko premagovati kakšne zahtevne dele, ki so opremljeni z jeklenicami ali klini. Vse je treba prej razmisliti. Priporočamo, da se prej pozanimate, kje so zahtevni deli, in ste na to pripravljeni. Če pes ne bo mogel preko, se tam obrnite. Poleg vode zase računajte še na vodo za psa in prvo veterinarsko pomoč ter priboljške.
Kaj pa socializacija? Je pomembno, da je pes navajen tudi na druge ljudi in druge pse ter da vemo, kaj bi lahko storil, če bo v hribih zagledal ovco, gamsa, kozoroga?
Predvsem se moramo zavedati, da smo v hribih sami ali pa s psom gostje. Pridemo v naravno okolje, kjer bomo samo kratek čas in veljajo druga pravila. In prebivalci so drugi. V Triglavskem narodnem parku je na primer dovoljen pes, ki je socializiran, torej pes, ki sprejema druge pse, nima težav z drugimi ljudmi, predvsem pa ne bo preganjal divjadi. Če nadzornik opazi, da pes ni pod nadzorom, nas lahko tudi kaznuje.
Ali naj bo pes na povodcu ali je lahko spuščen?
Z vidika varnosti je bolje, da je pes odvezan. Ker nas lahko kje potegne čez kakšen rob. Predvsem moramo biti pripravljeni, da ne stojimo na robu, kjer bi nas pes mogoče lahko tudi spravil iz ravnotežja. Psa imamo pod nadzorom. Če pa nas je strah, da bo sam padel s kakšne pečine, vedite, da psi niso samomorilni. Lahko bi s pečine skočil za nečim, igračo, živaljo, nekaj ga bo zmotilo ... Ampak tega prej ne moremo vedeti. Naj pa bo privezen tako, da ga lahko na hitro spustimo, če bi nas potegnil.
Vi boste zaradi ljubezni, ki jo gojite do hribov, gora in plezanja, vedno iskali nekaj posebnega?
Ljudje kot družba gremo vedno bolj v kontrolirano okolje, to pa omejuje posameznika. Določen posameznik bo vedno iskal nekaj, kar je malo drugače. Tisti, ki ga ta utesnjenost v neke okvire moti – in verjetno alpinisti in hribovci smo eni takih –, imamo glede določenih stvari mogoče nek pogled, ki ni najbolj vsakdanji. Pri meni pa je verjetno tako tudi zaradi vseh lastnih izkušenj z različnih področij – osebnih, zdravstvenih, gorskih in reševalnih.
Za Siol.net smo se pogovarjali z Janezom Tonijem.
