SiolNET. Sportal RIO 2016
8,48

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Veselin Vujović, rokometni selektor

Selektor Slovence sprašuje, ali imajo raje ''dunajca'' ali čevapčiče

8,48

termometer

veselin vujovic
Foto: Urban Urbanc/Sportida

"Nisem Slovenec, a spoštujem vašo himno in zastavo ter spodbujam rokometno domoljubje," pred nedeljskim začetkom olimpijskega rokometnega turnirja v Riu de Janeiru poudarja selektor slovenske reprezentance Veselin Vujović, sicer nekdanji vrhunski rokometaš, ki je bil leta 1984 z Jugoslavijo tudi olimpijski prvak.

Veselin Vujović. Rokometna ikona v nekdanji skupni državi, najboljši strelec jugoslovanske reprezentance vseh časov. Lik, ki je kot selektor rokometne reprezentance rezultatsko krivuljo v le nekaj mesecih usmeril ostro navzgor.

Od pozimi zamrznjenih odnosov in rezultata – ne toliko igre – na evropskem prvenstvu, kjer mu niso šle na roke niti okoliščine niti tekmeci. Do spomladanskega brstenja na uspešnih olimpijskih kvalifikacijah kljub (ob)stranski vlogi in zmagovito sklenjenih poletnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo proti četrti ekipi EP Norveški.

Zdaj ima Vujović priložnost, da Slovence popelje do zgodovinske uvrstitve. Želja je kolajna. Kot selektor je še ni osvojil, kot igralec dve. Najboljši rezultat v treh nastopih pa bi bilo že vse, kar bi se končalo na mestih, višjih od osmega. 

Minilo je 32 let od vašega olimpijskega krsta. Kakšna je vzporednica med Los Angelesom 1984 in Rio de Janeirom 2016?
Po debelih treh desetletjih in vseh spremembah bi človek pričakoval občutno boljšo organizacijo. Toda žal ni tako. Brazilci so nogometen narod. Verjamem, da je bilo svetovno prvenstvo pravi hit. Olimpijske igre pa … Zdi se, da je to zanje prevelik zalogaj. Srečujejo se s športi, pri katerih so povsem neuki. Nimajo pravega občutka. Marsikaj rešujejo z improvizacijo. Bojim se, da bo Los Angeles ostal moj najljubši olimpijski spomin.

"Polfinale bi bil objektiven cilj," meni Veselin Vujović. "Polfinale bi bil objektiven cilj," meni Veselin Vujović. Foto: Stanko Gruden, STA

Kakšno energijo je Slovenija kot popotnico dala rokometni reprezentanci? 
Naša reprezentanca je z uvrstitvijo na olimpijske igre presenetila celoten rokometni svet. Čutim, da je zaradi tega v državi nastala rokometna evforija. To je nagrada za fante in signal, da je to njihova velika priložnost.

Priložnost za … 
Boj za kolajne.

Redko govorite o ciljih v Riu … 
Osnovni cilj je seveda četrtfinale. Ta je nekakšna naša obveza. Polfinale pa bi bil ta trenutek objektiven cilj po letu dela z reprezentanco. Vsaka medalja bi bila velika nagrada za Slovenijo, vodstvo zveze, igralce, ki jih ni več zraven – brata Žvižej, Jureta Natka, Matjaža Brumna, Dragana Gajića. Pustili so velik pečat. Če ne bi bilo njih, potem tudi takšnega rokometa ne bi bilo. Želim si, da bi prišli pozdravit reprezentanco, ko le morejo. Tudi oni so del reprezentance, čeprav jih ni tu.

Na olimpijskih igrah je pomembno dejstvo, da reprezentanti branijo barve svoje države. Nacionalni naboj je velik. Kako pa to doživlja tujec v selektorski vlogi, za katerega je to pravzaprav služba? 
Spoštujem vse himne. Lagal bi, če bi dejal, da ob Zdravljici podobno čutim kot ob črnogorski ali srbski himni. A storil bom vse za čaščenje slovenske zastave in himne. Ko igralec začuti, da selektor ne ceni njegove države, je sodelovanja konec. Imate prav, na olimpijskih igrah je patriotizem zelo pomemben. Včasih celo odločilen. Jaz ga spodbujam, čeprav nisem Slovenec.

Čeprav ni Slovenec, poudarja nacionalni duh. Čeprav ni Slovenec, poudarja nacionalni duh. Foto: Vid Ponikvar
 

Omenili ste srbsko in črnogorsko himno. Katera vam je bližje? 
Najraje bi prisluhnil himni Hej Slovani. Ha, ha … Obe himni sta mi blizu. Sem Črnogorec. A odlično sem se vklopil v srbsko družbo. Tam imam družino in prijatelje ter navsezadnje tudi potni list.

Se znate v Srbiji nasmejati vicem o Črnogorcih?
Rad imam zgolj vice, v katerih Črnogorci zmagujejo.

Ko ste prihajali v Slovenijo, ste dejali, da ste bili prej ljubosumni na selektorje, ki so vodili slovensko reprezentanco. Menite, da so zdaj drugi trenerji ljubosumni na vas? 
Morali bi biti. (smeh) Na kaj sem ponosen? Bil sem na trenerskem seminarju v Tuniziji, kjer je bilo veliko strokovnjakov. Skoraj vsi so v krogu za dobitnike kolajn omenjali tudi Slovenijo. Mislim, da smo z reprezentanco, ki v svetovnih okvirjih ni delovala tako prepričljivo, v enem letu dosegli velik napredek.

Sodeluje na četrtih olimpijskih igrah. Kot igralec je v letih 1984 in 1988 osvojil zlato in bronasto kolajno, kot selektor je bil leta 2000 z ZR Jugoslavijo četrti. Sodeluje na četrtih olimpijskih igrah. Kot igralec je v letih 1984 in 1988 osvojil zlato in bronasto kolajno, kot selektor je bil leta 2000 z ZR Jugoslavijo četrti. Foto: Stanko Gruden, STA

Na januarskem evropskem prvenstvu (EP) si sicer nismo zaslužili pozitivne ocene (za 14. mesto, op. a.), a smo odtlej premagali drugo-, tretje- in četrtouvrščenega za EP (Španijo, Hrvaško in Norveško, op. a.). To ni uspelo nobeni drugi reprezentanci na svetu. Dve od omenjenih ekip smo izločili iz boja za velika tekmovanja, Špance in Norvežane, ki so sicer pozneje dobili posebno povabilo. Nekatere stvari sicer delujejo precej bolje, ko jih gledaš od zunaj. 
 
Katere odlike ima Slovenija, a jih niste pričakovali? 
Vsi smo mislili, da Slovenci nimajo značaja in čvrstosti za resno obrambo. Prej je njihov rokomet velikokrat temeljil na zelo visokem številu zadetkov. Menim, da so igralci z mojim stilom, načinom vodenja in osebnostjo postali bolj čvrsti in borbeni. Pokazali smo, da lahko igramo učinkovito in hitro ob odlični obrambi. To je formula za dobro reprezentanco. 
 
Kdaj Veselin Vujović pohvali igralce? 
(smeh) Uh … Zelo redko. Igralcem sem rekel, da nikakor ne morejo preseči 50 odstotkov tistega, kar od njih pričakujem. Vseskozi se gibljejo med 42 in 45 odstotki. Drži, da moja navodila temeljijo predvsem na slabih stvareh, čeprav igralcem govorim, da zaradi tega ne smejo skloniti glave. Veliko stvari delajo dobro, a res nima smisla, da jim govorim o tem. Bolje je, da izpostavim slabe stvari. Redko pohvalim, a se zgodi. 
 
Na pripravljalnih tekmah v Kopru in Trbovljah so bile tribune polne, v Mariboru še zdaleč ne. Kaj narediti, da bi reprezentanca pritegnila še več občinstva? 
Menim, da se moramo izogibati velikih ''rokometnih'' mest, kot sta Celje in Maribor. Ne vem, zakaj tribune tam niso bile polne. V manjših mestih je pravo vzdušje. Zdi se mi, kot da v večjih živi športna gospoda, ki izbira dogodke, ne poistoveti pa se z reprezentanco, ki gre na olimpijske igre. Igramo zaradi tistih, ki prihajajo v dvorano in nas imajo radi. Tudi takrat, ko ne gre vse po maslu.

Devetdeset odstotkov takšnih gledalcev navija za nas. Po nekaterih mestih pa sem dobil občutek, da devetdeset odstotkov želi, da igramo slabo, da bi nas lahko kritizirali. Tega zadovoljstva jim ne bomo privoščili. Kje smo se tako počutili? Ne bi o tem. 

Zadnje zgodbe iz rokometnega tabora:

V različnih medijih ste omenili ponudbe, ki ste jih dobili na svoj naslov. Španska La Rioja, poljska Wisla, katarski Al Sadd, reprezentanca Irana in celo Španije ter še kaj. Kaj med naštetim je bilo najbolj konkretno? 
Iranci so mi rekli, da mi bodo ponudili znesek, ki ga ne bom mogel odbiti. Odvrnil sem jim, da takšne številke ni. Malo sem se izogibal tem pogovorom, ker ne želim zapustiti Zagreba in slovenske reprezentance. To je delo, v katerem uživam.

Veste, pred kratkim sem sedel v Kopru v neki restavraciji. Koliko ljudi je prišlo, da bi se fotografirali z mano, koliko pijače so mi prinesli na mizo. Kakšna priljubljenost za nekoga, ki je tako kratek čas v deželi, v kateri naj bi živeli hladni ljudje. Vsekakor nimam takšnega občutka. Pogodbo imam tako v Zagrebu kot v Sloveniji. Tu bom, dokler me ne naženejo.

O novih pravilih:

Veselin Vujović se je dotaknil tudi pred kratkim uvedenih novih rokometnih pravil, ki bodo v Riu prvič preizkušena na velikem tekmovanju članske kategorije. Eno bolj razvpitih govori o možnosti začasne menjave vratarja z igralcem, kar je zaradi praznih vrat seveda tvegana poteza.

[video: 59421 / ]


"Rokomet je edini šport, pri katerem si je treba pravila tolmačiti. Ponavadi jih razlagajo sodniki. Nova pravila ne bodo prinesla nič novega, le več zmede. Ali igralec nosi označevalno majico, koliko podaj naredi rokometaš … Tudi sodnike sem vprašal, kaj se bo zgodilo, če na primer v igro pošljem sedmega igralca, tekmeci zgrešijo naša prazna vrata, naš vratar noče vstopiti nazaj, igralec pa žoge ne sme poslati v polje. Bo naš vratar dobil rdeči karton, ga bom jaz? Takšen položaj bi se lahko zgodil, če bi na primer mi vodili za dva gola kakšno minuto do konca. Pravila so premalo definirana. Mislim, da bi lahko bila nekatera od njih po olimpijskih igrah ukinjena."

Po sledi kakšne ponudbe bi odšli s svojih zdajšnjih delovnih mest? 
Odšel bi, če bi me poklicala Barcelona. Tam sem končal igralsko kariero, zraven sem bil, ko je osvojila prvi naslov evropskega prvaka, odlično govorim jezik, tam študira moja hčerka, imam veliko prijateljev. Španija je najbližja moji miselnosti, Barcelona je velik klub. A osebno ne verjamem, da bi lahko dobil njeno ponudbo. 
Z Zagrebom bo drugič zapored v isti skupini lige prvakov kot Celjani. Z Zagrebom bo drugič zapored v isti skupini lige prvakov kot Celjani. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Je združevanje služb večje breme ali izziv? 
Zelo veliko breme. Živahen človek sem, ampak res upam, da v prihodnjih letih ne bo toliko reprezentančnih akcij kot letos. Troje kvalifikacije, evropsko prvenstvo, olimpijske igre … Utrujajo me potovanja, čakanje na letališčih, kontrole. Od rokometa pa se nikakor ne morem utruditi. 
 
Slovenci smo si želeli ali si še želimo postati nova Švica. A nam ne uspeva. Je slovenska reprezentanca vendarle potrebovala balkanski temperament vašega tipa? 

Ne poznam formule za uspeh. Poznam pa jo za neuspeh. Če boš želel vsakomur ugajati in se mu udinjati, boš propadel. Delam tako, kot čutim, da je prav. Postavljam stvari na svoje mesto. V reprezentanci obstajata dve pravili. Prvo je, da ima Vuja vselej prav.

Drugo pa je, da če kaj ni jasno, se vrneš na prvo pravilo. Ne, to ni šala. Seveda se posvetujem s sodelavci in s kapetanom Urošem Zormanom glede večine stvari, logično pa je, da je končna odločitev moja.

Nanjo je težko vplivati. Kot selektor uživam. Ne glede na željo po novi Švici korenine Slovencev vseeno segajo na Balkan. Odločitev, ali imate raje dunajski zrezek ali čevapčiče, pa prepuščam vam. 
 
Zdi se, da ste z Urošem Zormanom uredili tako odnose na igrišču kot zunaj njega. Da on točno ve, kaj od njega pričakujete in kaj lahko da ter kaj pričakuje od vas. Drži? 
Verjamem, da v svoji karieri ni imel takšne igralske in trenerske avtoritete, kot sem jaz. Morda je kdaj v preteklosti vplival na neke odločitve, z mojim prihodom tega ni. Če ga vprašam za nasvet, naj mi pove. Če ne, pa ne. Spet smo pri pravilu ena in dva. A mislim, da je on izjemno velik igralec, mora se ukvarjati s trenerskim poklicem in nekoč postati selektor Slovenije. 

Ne prezrite:

- To je slovenska olimpijska reprezentanca
- Ponosno v olimpijsko areno, pogumno na umazano vodo
- Utrip Ria de Janeira
- Še veliki Michael Phelps ni vedel, ali naj pristopi k Đokoviću

- Slovenski olimpijski tatuji
- Najlepša slovenska olimpijka je  ...

Kako ste zadovoljni z ''natečajem'' za leve zunanje igralce, nekakšno ahilovo peto slovenske reprezentance? Preizkusili ste Gregorja Potočnika, Luko Groffa in najbolj intenzivno 20-letnega Nika Henigmana. 
On je naš vložek v prihodnost. Stopa po pravi poti. Izboril si je mesto v reprezentanci, igralci ga spoštujejo. Žal se je Gregor Potočnik poškodoval. Luka Groff je še mlad. Mislim, da njegova odločitev za Nizozemsko ni dobra, da se tam ne bo ustrezno razvijal. V vsakem primeru ga bomo spremljali. Direktorja reprezentance Uroša Mohoriča sem prosil za seznam vseh levih zunanjih v ligi. Po drugi strani pa čakam vrnitev Boruta Mačkovška v Celje, da bo delal z ''našimi'' trenerji in da bom v bližnji prihodnosti spet lahko računal nanj.

Prošenj za fotografiranje in podpise Vujoviću res ne primanjkuje. Prošenj za fotografiranje in podpise Vujoviću res ne primanjkuje. Foto: Vid Ponikvar

V nedeljo bo šlo zares. Že sanjate o Egiptu, vašem prvem tekmecu? 
Ne glede na visoke cilje je za nas trenutno prav Egipt najbolj pomemben. Gre za reprezentanco, ki zna zagreniti življenje marsikomu. Verjamem, da ga ne bo nam. Dobro smo se pripravili na njih. Kako so se oni na nas, ne vem. Do zdaj so bili do evropskih tekmecev pogosto prepotentni. Za njih v Evropi nekaj veljajo le Francozi, Španci, Nemci in morda Hrvati. Slovenija je nepomembna.

Utrinki s priprav:

Kaj bi označili za ključno razliko v vodenju ekipe na olimpijskih igrah ali pa evropskem oziroma svetovnem prvenstvu? 
Osredotočenost. Zdi se mi, da je na prvenstvih samoumevna. Olimpijske igre pa prinašajo toliko drugih dejavnikov, da je to občutno težje. Ko se sprehajamo po olimpijski vasi, srečujemo Novaka Đokovića, sestri Williams … Vse lepo in prav, a v Rio smo prišli zaradi rokometa. Motivacija je zaradi tega še bolj pomembna. Podobno je z vsemi težavami v olimpijski vasi, kot so neudobne sobe, slab prevoz … Vse to načenja osredotočenost. Toda tisti rokometaš, ki bo znal ob vstopu na igrišče to odmisliti, bo zmagovalec.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 256
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin