Ponedeljek, 4. 2. 2019, 4.00
5 let, 9 mesecev
Intervju z Nerminom Bašićem, novim trenerjem ND Gorica
"Tam neki Bosanec", ki ga bo kmalu spoznala širša slovenska javnost
"Vem, da marsikdo dvomi o meni, kar je povsem normalno. Namesto legende, ki je klubu posvetila življenje, sem prišel jaz. Tam neki Bosanec, ki ima komaj 35 let. Toda kljub temu pritiska ne čutim, saj vem, da sem pripravljen dan in noč delati za klub. Pripravljen sem umreti za Gorico," nam je povedal Bosanec Nermin Bašić, najmlajši trener z najvišjo trenersko licenco v Evropi, ki je na klopi Gorice nasledil legendarnega Mirana Srebrniča.
Nermin Bašić je eden iz morja tistih, ki so sanjali, da bi uspeli z obutimi nogometnimi čevlji, a je življenje hotelo, da so se sanje kmalu predrugačile. Zaradi hude poškodbe je moral križ čez idejo o tem, da bi nekoč brcal na največjih nogometnih štadionih na svetu, potegniti zelo hitro. Takrat je mislil, da se mu je podrl svet, a ni dolgo objokoval svoje usode.
Na odrekanje in spremembe ga je navadilo življenje, v katerem njemu in njegovi družini ni bilo najlažje. Če se je s sedmimi leti mlad prilagodil na selitev iz domačega Travnika v Bosni v Hercegovini v takrat zanj povsem neznano Nemčijo, v katero so njegovo družino prisilile vojne grozote, je bila nova ovira pravzaprav lahka. Vrgel se je v trenerske vode, se zakopal v delo in začel sanjati o tem, da bo pomembno vlogo v nogometu začel igrati na nekoliko drugačen način. Ob igrišču, s trenerskimi zapiski ob sebi. Vsak prosti trenutek je izkoristil za to, da bi se učil in trdo delo se je obrestovalo.
Začel je v Bosni in Hercegovini in z 28 leti postal najmlajši trener z najvišjo UEFA Pro trenersko licenco v Evropi. Prve trenerske korake je naredil v domačem Travniku in ga v tamkajšnji prvi ligi vodil že s 27 leti. Tudi to mu je uspelo kot najmlajšemu na evropskih tleh. Potem ga je pot prek NK Metalleghe in FC Tuzla City vodila do Radomelj, kamor ga je poleti 2017 kot popolnega neznanca v slovenski nogometni prostor pripeljal predsednik NK Radomelj Matjaž Marinšek.
Leto in pol pozneje je slovenska nogometna stroka že precej pozorna nanj. Zaradi tega ne preseneča, da so se pri Gorici po odhodu legendarnega Mirana Srebrniča odločili prav zanj in namesto človeka, ki je v klubu preživel tako rekoč celo življenje, izbrali 35-letnega strokovnjaka iz Bosne in Hercegovine. Ta je za širšo slovensko nogometno javnost sicer še vedno anonimnež, a se to utegne kmalu spremeniti. Če drži vsaj polovica komplimentov, ki smo jih o njem slišali iz ust ljudi, s katerimi je do zdaj sodeloval, potem se bo to skorajda zagotovo zgodilo ...
Leto in pol je bil trener Radomelj.
Ne zgodi se pogosto, da tako mlad tuji trener pride v Slovenijo. Kaj se je zgodilo leta 2017, da ste pristali v Radomljah?
Ko sem prenehal delo v Bosni in Hercegovini, sem bil nekaj časa v dilemi, ali bi sploh še vztrajal v tem poslu. V Bosni je namreč uspeh odvisen od milijon dejavnikov. Pomembno mi je bilo predvsem to, da pridem nekam, kjer bom lahko delal. Nekam, kjer se mi ne bo treba ukvarjati še z desetimi drugimi stvarmi. Z Radomljami in njihovim predsednikom Matjažem Marinškom sem bil prek svojega zastopnika v stikih kar osem mesecev in na koncu se je le izšlo tako, da sem prišel.
Bil sem zelo srečen, da sem odšel iz Bosne. Ko sem videl, da sem prišel v klub, v katerem so ljudje, ki so pripravljeni prisluhniti mojim idejam in mi stati ob strani, je bilo to to. Vedel sem, da bo to lepa zgodba. Vesel sem bil, ker sem prišel v državo, kjer me bodo ljudje ocenjevali zaradi mojega dela in mojih sposobnosti, ne pa sto in ene druge stvari. Počaščen sem bil, da sem dobil priložnost v Radomljah in Sloveniji, zato sem dal res vse od sebe, da bi bilo sodelovanje uspešno. Mislim, da smo v letu in pol naredili dober posel.
O vas sem od vaših nekdanjih sodelavcev iz Radomelj in še marsikoga slišal same lepe stvari. Da ste odlično strokovno podkovan, da sijajno delate in da ste na koncu tudi človek, ki združuje in ne razdvaja.
Presrečen sem, da sem delal tam. Imel sem predsednika in sodelavce, ki me niti v enem trenutku niso ovirali pri čemerkoli. Vseskozi so me podpirali. Pa vem, da to ni bilo lahko. Ne nazadnje sem v Slovenijo in Radomlje prišel kot popoln neznanec. Tam neki Bosanec, ki je prišel pametovat in uveljavljat svojo filozofijo. Kljub temu sem imel od prvega do zadnjega dne vseskozi veliko podporo. Vsi smo sodelovali in delali za eno. Uspeh ekipe.
Ljudi, s katerimi sem sodeloval, pa tako ali tako ne morem prehvaliti. To so v prvi vrsti odlični ljudje, potem pa tudi vrhunsko podkovani strokovnjaki. Vasja Simčič, Sanel Konjević, Domen Zupan in preostali. Zadnje leto in pol je bilo najbolj srečno v mojem trenerskem življenju. Zelo sem ponosen na to, kar smo opravili skupaj.
Z Radomljami je bil lani v drugi ligi četrti. V tej sezoni je osvojil jesenski naslov.
Je bilo zaradi tega, ko je prišel klic Gorice, težko oditi. Kaj se je takrat dogajalo?
Kot igralec in tudi trener si vedno želiš napredovati. Vedno si pripravljen, da te kdo pokliče. Bil sem srečen, da so me poklicali ravno iz Gorice, saj mislim, da je to velik klub z veliko tradicijo. Zato sem bil ljudem iz Gorice zelo hvaležen in hkrati počaščen, da so se spomnili name.
Po drugi strani pa mi ni bilo lahko, saj sem v Radomljah preživel res lepo obdobje. V tem klubu sem pustil dušo in srce, zato mi ni bilo lahko priti do predsednika in mu reči, da bi rad odšel. Edino, kar sem vedel, je bilo to, da ljudi iz Radomelj zagotovo ne bom izsiljeval. Predsedniku sem rekel, da sem dobil klic ljudi iz Gorice in ga prosil, da se usede z njimi. "Če se boste dogovorili glede mojega odhoda, sem za. Če ne, bom ostal," sem rekel predsedniku.
Nisem hotel, da bi se zgodilo, kot se pogosto dogaja v nogometnem svetu, ko potem nekateri nogometaši izsiljujejo svoj klub in se delajo neumne. Tega si res nisem želel, oditi sem želel na korekten način. Prav zato sem nadvse vesel, da sem iz Radomelj odšel kot človek. Vse strani so bile na koncu zadovoljne. To je moja največja zmaga.
Kakšen je bil končni dogovor? So Radomlje z vašim odhodom kaj zaslužile?
Ne poznam podrobnosti, a vem, da sta kluba dosegla neki dogovor, ki je odvisen od Evrope in rezultatov za dve leti in pol, kolikor traja moja pogodba, ki sem jo podpisal z Gorico. Odvisno je od rezultatov.
Z Gorico je podpisal pogodbo za dve leti in pol.
Kakšna je vizija Gorice, s štirimi naslovi državnega prvaka tretjega najuspešnejšega slovenskega nogometnega kluba?
Naš glavni cilj je, da poskušamo igrati napadalen, atraktiven nogomet. Želimo spremeniti razmišljanje nogometašev. Hočemo, da bodo bolj agresivni in bodo pokazali več želje. Talenta je precej, a manjkajo nekatere takšne stvari. Želimo narediti korak naprej.
Ne bo lahko, saj je Gorica v zadnjem času igrala malce drugače. Moj predhodnik je bil odličen trener, pod njegovim vodstvom je ekipa v obrambi igrala zelo dobro, a zdaj bo treba stvar spremeniti in igrati bolj napadalno. Z več presinga, z več energije. Želim si, da moji nogometaši v vsakem trenutku od sebe dajejo sto odstotkov.
Želim si tudi več žara, čustev. Hkrati je pomembno tudi to, da vsak, ki pride v klub, ve, da so napake dovoljene. Ne smemo se jih bati. Vztrajam pri tem, da nogometaši k delu pristopijo na način, da so pomembni vsaka minuta, vsak dvoboj in vsaka žoga. Hočem videti, da nasprotnika napadamo na njegovi polovici.
Vse to skupaj je velik izziv. Ali mi bo uspelo in kdaj, je vprašanje. Do zdaj mi je tam, kjer sem bil, uspevalo. Bomo videli, ali mi bo tudi tukaj. Pripravljen sem delati noč in dan, da mi bo.
O Miranu Srebrniču ima zelo visoko mnenje.
Stopate v velike čevlje. Zamenjali ste Mirana Srebrniča, ki je klubu v takšnih in drugačnih vlogah posvetil tako rekoč celo življenje. Ob njegovem odhodu je bilo nezadovoljstvo navijačev precejšnje. Se bojite, da vam bo zaradi tega težje?
Enkrat sem že rekel, da se počutim podobno, kot se je verjetno počutil tisti, ki je pri Manchester Unitedu nasledil legendarnega sira Alexa Fergusona. To mislim skrajno resno, saj gre za igralsko in trenersko legendo Gorice, ki je praktično celo življenje s srcem v klubu. Potem pa pride tam neki 35-letni Bosanec in ga zamenja.
Ni mi enostavno, a ob tem ne čutim pritiska. Veste, zakaj? Zaradi tega, ker sem pripravljen delati za klub noč in dan. Pripravljen sem umreti zanj. Delati 24 ur na dan, od jutra do večera.
Sicer pa moram povedati tudi to, da je Srebrnič prek pomočnika stopil v stik z menoj in izrazil željo, da bi se dobil z menoj na kavi. Dobila sva se, spila kavo in se pogovorila zelo neposredno, iskreno. Podprl me je in tega sem bil zelo vesel. Res je, da sem bil tudi jaz zelo korekten do njega, tako v izjavah kot tudi drugače, a se takšne stvari žal dogajajo preredko. Velik človek, res velik človek. Pa tudi odličen trener. Verjamem, da bova dobro komunicirala tudi v prihodnosti. Kmalu ga bom poklical, da se spet dobiva.
Kar se tiče navijačev, pa lahko povem le to, da jih potrebujemo. Upam, da bodo prepoznali naše delo in predvsem to, da na igrišču iz dneva v dan dajemo vse od sebe. Verjamem, da nam bodo stali ob strani. Predvsem v tem prehodnem obdobju bo to najpomembnejše. Z njihovo podporo nam bo zagotovo veliko lažje.
Kakšna pa je ekipa, ki ste jo dobili v roke?
Iskreno, vidim nekaj taktičnih primanjkljajev, kar se tiče igra v napadu. Tu je veliko prostora za napredek. Glede kondicijske pripravljenosti nogometašev sem zelo zadovoljen s tem, kar sem videl.
Z nekaterimi nogometaši nismo našli skupne točke, zato smo se dogovorili, da je najbolje, če odidejo nekam drugam, kjer bodo igrali. Upam, da bomo dobili dve, tri okrepitve, ki bodo vnesle malce sveže krvi.
Veste, kako je s tem. Če pridete in ne prinesete nič novega, potem niste naredili nič. Tem igralcem je treba dati nekaj nove energije. Moramo jih spraviti iz cone udobja, v kateri so se morda našli. Enostavno se morajo boriti za pozicije, ki jih imajo. Morajo se boriti za dres, ki ga nosijo. Nihče ne sme biti "siguren". Vsi morajo biti prepričani le o tem, da dajejo vse od sebe za klub.
Odkar je prišel v klub, pod vodstvom novega trenerja Gorice trenira tudi Etien Velikonja.
Bi utegnil biti eden izmed tistih dveh, treh okrepitev Etien Velikonja? Nekdanji veliki up slovenskega nogometa, ki je v majici Gorice že blestel, in zdaj, ko okreva po hudi poškodbi, že nekaj časa trenira z vami, igra pa tudi na prijateljskih tekmah?
On je bil tukaj, že preden sem v klub prišel jaz. Ostal je zraven tudi zdaj. Moja velika želja je, da bi ostal. Tako kot človek kot tudi kot igralec bi nam lahko prinesel veliko. Klub in ekipa bi z njim precej pridobila. Predvsem mlajši igralci.
Nemogoče se je zanašati samo na mlade, da bi igrali dober nogomet. Mora biti sinergija. Nekje dva, trije starejši, pa potem sedem, osem mlajših, ki lahko skupaj igrajo odličen nogomet. S pomočjo starejših se lažje razvijajo tudi mlajši. Manjša so psihološka odstopanja ob porazih in tudi ob zmagah.
Moja velika želja zaradi vsega tega, ker sem naštel, je, da bi ostal. Seveda pa dobro vem, da si želi igrati predvsem v tujini, a vseeno obstaja upanje, da bi ostal. Kmalu naj bi bilo jasno …
Z Gorico želi igrati napadalno in agresivno.
Gorica je bila na začetku sezone pri vrhu lestvice, prezimila je na sedmem mestu. Predvsem po zaslugi izjemno črnega niza, saj v zadnjih sedmih tekmah jesenskega dela ni zmagala niti enkrat in je doživela kar šest porazov. Vmes je izpadla tudi iz pokala. Kako ekipo dvigniti po tako slabi seriji?
Fantje so kar potolčeni, a ko sem se z njimi posamično pogovarjal, so bili precej realni in objektivni. Povedali so, da tudi takrat, ko jim je šlo res dobro in so bili na lestvici celo drugi, ni bilo vse tako dobro, kot se je zdelo. Bili so precej samokritični.
V klubu imamo psihologinjo, ki se ukvarja tudi s tem. Veliko delajo z njo, tudi ona se precej ukvarja z njimi. Mislim, da jim je počasi uspelo prebroditi težave in začeti verjeti, da ustvarjamo nekaj novega. Začeli so verjeti v boljše čase. Kar je bilo slabega, je ostalo za nami. Na slab niz gledajo predvsem kot na izkušnjo za prihodnost. Predvsem za mlade nogometaše je to pomembno. Morajo vedeti, da je poraz samo lekcija, iz katere se je treba kaj naučiti.
Primorski nogometni bazen je bil vedno bogat s talenti. Tudi v Gorici je bilo vseskozi podobno. Boste poudarek dajali tudi mladim? Boste – tako kot ste to počeli v večini vaših prejšnjih klubov – tudi tukaj veliko gledali na delo mladinskega pogona?
Moj pomočnik Saša Kolman je koordinator mladinskega pogona, ki je zadolžen za strokovni del mladinske šole. V polovici leta, kolikor je tu, se je spremenilo že marsikaj. Nadaljevali bomo to miselnost, vizijo, model igre in profesionalizma, ki jih hočemo vcepiti med mlade. Želimo narediti hrbtenico moštva.
Še vedno mislim, da je domač igralec najboljši, ampak dajte nam čas in možnost, da naredimo nogometaša, ki bo pri 19 letih zrel za igranje na članski ravni. Ne pa, da ga v roke dobim jaz in se moram ukvarjati z nekaterimi osnovnimi taktičnimi zamislimi in podobno. Zagotovo se bomo z mladimi ukvarjali veliko. Želim narediti preskok.
Obljublja, da bo delal noč in dan.
Kakšni pa so rezultatski cilji, ki so jih postavili pred vas?
Jaz si v sebi vedno postavljam najvišje cilje. Vedno želim doseči čim več. Moja želja in tudi želja vseh v klubu je, da bi naredili čim več. Sanjamo Evropo. Ni pa to cilj, za katerega se bo treba ubiti. Naš prvi cilj je, da igramo dober, atraktiven nogomet. To je naš glavni cilj. Če igrate dober nogomet, s presingom, s čustvi in tranzicijo … Če nam uspe nekatere parametre usmeriti v drugo smer, sem prepričan, da bomo blizu svojih sanj. Ampak najprej pa je vseeno pomembno predvsem to, da igramo dober nogomet.
Zdi se, da je vaša miselnost precej drugačna od balkanske. Verjetno predvsem zaradi tega, ker ste odraščali v Nemčiji. Koliko vam je ta izkušnja pripomogla?
Mislim, da kar precej. Veste, kako pravijo, če Bosancu uspete vsiliti nemško miselnost, potem je to sijajna kombinacija. Upam, da mi je to uspelo. Zagotovo imam precej nemške miselnosti, tam sem odrasel in obiskoval celotno osnovno šolo. To mi zelo pomaga.
Kako pa bi primerjali nogometno delo v Bosni in Hercegovini in Sloveniji, kjer ste zdaj že nekaj časa?
V Bosni je predvsem veliko več takšnega in drugačnega pritiska. Ko zjutraj vstaneš, je vojno stanje. Ko greš zvečer spat, je podobno. Nikoli ni miru. V Sloveniji je precej drugače. Tukaj imaš precej več časa, da kaj narediš. Tudi liga je veliko bolj čista, boljša za razvoj nogometašev kot tudi trenerje. Lažje se razvijaš, tudi pogoji za delo so precej boljši. Srečen je trener, ki je prišel iz Bosne v Slovenijo. Zato sem srečen.
2