SiolNET. Sportal Prva liga
3,57

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Mustafa Nukić

Ganljiva življenjska zgodba idola navijačev Olimpije

3,57

termometer

Mustafa Nukić | Napadalec Mustafa Nukić spada med najboljše nogometaše 1. SNL. V tej sezoni je dosegel 10 zadetkov in je tretji najboljši strelec. Olimpiji se je pridružil pri 30 letih. Nogometno pot je začel pri šestih letih pri viški Svobodi, kot najstnik nadaljeval pri Olimpiji in Interblocku, nato nosil dres Ivančne Gorice, kranjske Zarice, Celja, Radomelj, Svobode, Triglava, Kopra, avstrijskega tretjeligaša Annabichlerja, Ilirije in Brava, s katerim je osvojil naslov drugoligaškega prvaka in bil v sezoni 2020/21 najboljši podajalec 1. SNL.  | Foto: Vid Ponikvar
Napadalec Mustafa Nukić spada med najboljše nogometaše 1. SNL. V tej sezoni je dosegel 10 zadetkov in je tretji najboljši strelec. Olimpiji se je pridružil pri 30 letih. Nogometno pot je začel pri šestih letih pri viški Svobodi, kot najstnik nadaljeval pri Olimpiji in Interblocku, nato nosil dres Ivančne Gorice, kranjske Zarice, Celja, Radomelj, Svobode, Triglava, Kopra, avstrijskega tretjeligaša Annabichlerja, Ilirije in Brava, s katerim je osvojil naslov drugoligaškega prvaka in bil v sezoni 2020/21 najboljši podajalec 1. SNL. Foto: Vid Ponikvar

Mustafa Nukić živi svoje sanje. V nogometni karieri mu ni bilo postlano z rožicami. Naletel je na številne ovire, a jih je z velikim srcem, pripadnostjo in neizmerno voljo, da bi nekega dne oblekel dres Olimpije in užival v nogometu, vselej prebrodil. Želja se mu je uresničila pri 30 letih. Zdaj je eden najsrečnejših in najponosnejših Ljubljančanov. Ko boste prebrali intervju, boste lažje razumeli, zakaj.

Življenje mu ni prizanašalo. Spoznaval je temno stran nogometa in prejemal zahrbtne udarce. Tega, kar je izkusil v mlajših letih, ko se je manj uspešno dokazoval pri klubih in jih menjal kot po tekočem traku, ne privošči nikomur. A vse skupaj ga je sčasoma utrdilo. Ko je sklenil, da bo igral nogomet le še iz ljubezni, obenem pa vpisal študij in našel redno zaposlitev, so nastopili lepši časi.

Ko je z Bravom kot novopečeni očka postal drugoligaški prvak, se je zamislil. Začutil je, da njegovo nogometno poslanstvo še ni izpolnjeno. Da si njegov talent zasluži več. Začel se je vzpon, ki ga je kot najboljši asistent lige lani poleti kronal z uresničitvijo otroške želje. V svoje vrste ga je povabila Olimpija.

Sreči ni bilo videti konca, o tem je sanjal vse od mladih let, ko je sprva spoznaval Slovenijo z očmi begunca, nato pa se zaljubil v Ljubljano in jo sprejel za svoj dom. Olimpijo obožuje, njen dres je nosil že kot najstnik. Njegovo srce je razbijalo od navdušenja, ko je 13. februarja odločil o rezultatu večnega derbija v Stožicah in prejemal ovacije Green Dragons. Navijačev, ki so ga sprejeli za idola in mu skandirali, saj dobro vedo, kaj vse je moral prestati, da je oblekel ljubljeni zeleno-beli dres. Njegovo razočaranje, ker danes v Ljudskem vrtu ne bo mogel pomagati soigralcem, je zato še toliko večje. Tako je zaradi kazni, za katero je najboljši strelec Olimpije pričakoval, da bo milejša …

Napoved pred današnjim večnim derbijem:

Za vas bi lahko, glede na tako pogoste selitve in menjave klubov, dejali, da ste pravcati nogometni nomad in da zelo dobro poznate delovanje ne le v prvi, ampak tudi nižjih ligah.

Veste, ogromno klubov sem zamenjal, ker sem se še iskal. V določenem trenutku sem nogomet postavil na stranski tir in ga igral le še iz ljubezni. Nisem načrtoval, da ga bom pri teh letih še vedno igral. Moje življenje je šlo v drugo smer. Hodil sem v šolo, končal fakulteto, delal vsak dan. Štiri leta sem imel redno službo. Zjutraj sem delal, popoldne pa imel treninge.

No, potem pa še sam ne vem, kaj je bilo. Vrnil sem se k nogometu, začel igrati solidno in končno dočakal resnejšo priložnost. Da bom kdaj prišel do tako visoke ravni, na kateri sem zdaj, si nisem nikoli predstavljal. Ali domišljal. Zdaj, ko sem pri Olimpiji, sem presrečen. Zdaj živim sanje.

Ste se kdaj spraševali, kaj je bilo narobe v preteklosti, da v prejšnjih klubih niste pustili tako izrazitega pečata, kot ste ga pri Bravu ali Olimpiji, kjer ste v tej sezoni, čeprav niste igrali redno, dosegli že deset zadetkov?

Veliko je dejavnikov, ki so vplivali na to. Zagotovo nosim določeno krivdo tudi sam. V nogometu sem spoznal ogromno slabih ljudi. To moram priznati. Mlademu igralcu je v slovenskem nogometnem okolju lahko zelo težko. Vedno sem računal na podporo staršev, a za kaj več je treba imeti tudi podporo ljudi iz nogometnih krogov. Sam takšne osebe nisem imel. Skozi vse sem šel sam.

Pred sedmimi leti se je prvič in zadnjič preizkusil tudi v tujini, za kratek čas je nastopal v avstrijski tretji ligi (Annabichler SV). ''Hitro sem ugotovil, da to ni zame. Motila me je vožnja in vse drugo. Ne verjamem, da bi se po koncu kariere še takole vozil v Avstrijo in nastopal za nižjeligaške klube, kot to počne večina Slovencev. Nogomet bi rad igral, dokler sem dober. Ko bom videl, da me drugi prehitevajo in mi leta ne omogočajo več vrhunskih iger, se bom umaknil. Želim imeti čisto vest.'' | Foto: Grega Valančič/Sportida Pred sedmimi leti se je prvič in zadnjič preizkusil tudi v tujini, za kratek čas je nastopal v avstrijski tretji ligi (Annabichler SV). ''Hitro sem ugotovil, da to ni zame. Motila me je vožnja in vse drugo. Ne verjamem, da bi se po koncu kariere še takole vozil v Avstrijo in nastopal za nižjeligaške klube, kot to počne večina Slovencev. Nogomet bi rad igral, dokler sem dober. Ko bom videl, da me drugi prehitevajo in mi leta ne omogočajo več vrhunskih iger, se bom umaknil. Želim imeti čisto vest.'' Foto: Grega Valančič/Sportida

Vas niso vzeli v bran niti menedžerji?

Imel sem stik z marsikaterim, a sem le z redkimi doživel pozitivno izkušnjo. Videl sem temno stran nogometa. Nobenemu mlademu igralcu ne privoščim, da bi kdaj doživel to. Po drugi strani me je vse skupaj naredilo močnejšega. Ti dejavniki name ne vplivajo več. Moja glava je čista, nogomet igram iz ljubezni. Od tistega trenutka, ko sem si pri 24 letih rekel, da me ne zanima več, ali mi bo uspelo v nogometu ali ne, ter da želim le igrati nogomet, pa čeprav zgolj v peti ligi, in mi je povsem vseeno, saj se s tem ne mislim obremenjevati, je šlo samo še navzgor. Tako bom razmišljal tudi vnaprej. Upam, da mi bo to prineslo še veliko lepega.

Vaša zgodba je dokaz, da se ti v življenju vendarle vrne in poplača, če se trudiš in poskušaš pri tem ohraniti čisto, pošteno glavo. Zdaj lahko kot nogometaš živite več kot dostojno.

Plača, ki jo prejemam pri Olimpiji, je zagotovo najboljša v moji karieri. A tu ne gre le za denar. Vseeno bom moral po koncu kariere precej delati, da bom lahko preživel. Največ mi pomeni zadoščenje, da sem vsem, ki morda niso verjeli vame in so imeli marsikaj povedati čez mene, dokazal, da se motijo. Pa so nekateri govorili, da sem tak in drugačen, da sem pač problematičen … Dobro, saj sem bil vedno malce drugačen od drugih, a …

V slovenskem nogometnem okolju se mi zdi, da v zadnjem obdobju ni bilo veliko prostora za drugačne. Vse igralce so želeli postaviti v isto korito. Da ubogaš, si ponižen in čim manj izstopaš. Žal mi je, da je tako, ker je še ogromno igralcev, ki so mi podobni po tem, da bi bili radi drugačni od večine, a si zaradi teh ozkih kriterijev niso ustvarili bolje kariere. Pa čeprav igralce takšnega kova cenijo v tujini. Pač, v Sloveniji delamo nekaj narobe. Kaj je to, pa ne vem. Bo že stroka povedala. Verjetno vedo to bolje od mene.

Moti ga, da v slovenskem nogometnem okolju ne omogočajo toliko priložnosti igralcem, ki bi želeli izstopati iz povprečja in dodati še kakšno znanje, pozitivno drznost, ki so se je naučili pri uličnem nogometu. | Foto: Grega Valančič/Sportida Moti ga, da v slovenskem nogometnem okolju ne omogočajo toliko priložnosti igralcem, ki bi želeli izstopati iz povprečja in dodati še kakšno znanje, pozitivno drznost, ki so se je naučili pri uličnem nogometu. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste bili včasih upornik, niste hoteli spoštovati pravil trenerja?

Ne, kje pa. Lahko rečem, da sem ubogal vsa pravila. Tisto, kar je od mene trener zahteval. Sem si pa vedno želel dodati še malce sebe. Malce ulice, če smo odkriti. Ampak verjetno to komu ni ustrezalo.

Je pa zanimivo, da sem vsem trenerjem, ki so mi to dovolili, vedno vrnil več, kot so mi dali. Z njimi imam danes zelo dober odnos, z vsemi sem prijatelj. Tistim, ki niso verjeli vame, pa nisem povzročal težav, ampak se le odmaknil proč. Nisem hotel delovati v teh okoljih. Zame sta najpomembnejša zadovoljstvo in sreča igralca. Včasih sem v svojo škodo prekinil pogodbo. Samo zato, da sem šel lahko stran. Preprosto nisem bil srečen.

Katera je bila vaša najbolj neprijetna izkušnja?

Tista, ko sem se leta 2014 pridružil Kopru. Ne mislim nič slabega o klubu, ima ogromno dobrih pogojev, a s takratnim trenerjem Vanolijem nisem mogel nikakor izkusiti česa pozitivnega. Ni šlo. Nisem razumel celotnega dogajanja, sem se pa v Kopru ogromno naučil. To je klub, ki ima najboljše pogoje v Sloveniji. S pravim vodstvom in trenerjem, ki ju ima zdaj, lahko doseže marsikaj.

Po neuspešnem dokazovanju pri Kopru je že malodane opustil misel, da bi nekoč zaigral za vrhunski klub in spadal med boljše v Sloveniji. Izgubil je stik s prvo ligo, a se nekaj let pozneje, ko mu je šlo izvrstno pri Bravu, vrnil na velika vrata. Sledil je vrhunec kariere, ponudba Olimpije.  | Foto: Grega Valančič/Sportida Po neuspešnem dokazovanju pri Kopru je že malodane opustil misel, da bi nekoč zaigral za vrhunski klub in spadal med boljše v Sloveniji. Izgubil je stik s prvo ligo, a se nekaj let pozneje, ko mu je šlo izvrstno pri Bravu, vrnil na velika vrata. Sledil je vrhunec kariere, ponudba Olimpije. Foto: Grega Valančič/Sportida

Tudi vi ste med kariero dosegli marsikaj, o čemer lahko večina nogometašev le sanja. Končali ste fakulteto.

Moji starši so vedno poudarjali pomembnost izobrazbe, zato sem se med igranjem nogometa spravil v klopi. Najprej sem študiral elektrotehniko, a sem dojel, da je to študij, ki bi se mu moral povsem posvetiti. Veliko je vaj in praktičnih del, ki pa jih nisem mogel uskladiti s službo in nogometom, zato sem se vpisal na izredni študij ekonomije in ga v treh letih končal. V tistih letih, ko sem študiral, imel redno zaposlitev in še igral nogomet, sem pridobil dragocene izkušnje.

Kakšna pa je bila vaša redna služba? Kaj ste počeli?

V podjetju Extra Lux sem se ukvarjal z nabavo pisarniškega materiala. Zlasti s tiskalniki. Vodil sem svoj program tiskalnikov za najeme, poleg tega pa sem se ukvarjal z nabavo izdelkov, ki so jih potem trgovski potniki prodajali po svetu. To je bila zelo lepa izkušnja.

Ko smo bili z Bravom še v drugi ligi, sem še vedno hodil vsak dan v službo, ko smo se uvrstili v prvo ligo in sem dobil še otroka, starejšega sina, pa nisem mogel več vsega uskladiti. Takrat sem si rekel, da lahko delam še vse življenje, nogomet pa lahko igram le še nekaj let, zato sem se povsem vrnil v nogomet. Resnično sem vesel, da sem se tako odločil.

Z Bravom je postal drugoligaški prvak, po rojstvu prvega sina pa je prišel do spoznanja, da se bo posvetil profesionalnemu nogometu in za nekaj časa opustil redno službo. Tvegana poteza se mu je še kako obrestovala, postal je eden bolj cenjenih napadalcev 1. SNL, za katerim so se začeli ozirati največji slovenski klubi. Vključno s tistim, ki ga je nosil globoko v srcu. | Foto: Vid Ponikvar Z Bravom je postal drugoligaški prvak, po rojstvu prvega sina pa je prišel do spoznanja, da se bo posvetil profesionalnemu nogometu in za nekaj časa opustil redno službo. Tvegana poteza se mu je še kako obrestovala, postal je eden bolj cenjenih napadalcev 1. SNL, za katerim so se začeli ozirati največji slovenski klubi. Vključno s tistim, ki ga je nosil globoko v srcu. Foto: Vid Ponikvar

Iz Brava ste odšli k Olimpiji kot najboljši asistent in eden najboljših igralcev lige.

Bravo me je spustil k Olimpiji, ker sem imel za to vse potrebne vzvode. Lahko sem sam odločal o svoji usodi. V pogodbi sem imel namreč določeno, da lahko zapustim Bravo, če prejmem ponudbo Olimpije. Če tega ne bi imel v pogodbi, bi bila moja pot precej težja. Bravo ni bil navdušen nad mojim odhodom, a ni imel izbire. Povedal sem jim, da te priložnosti pač ne bom zamudil, ker mi Olimpija pomeni ogromno.

S kom pa ste se dogovarjali za prestop k Olimpiji? S takratnim predsednikom Milanom Mandarićem?

S poslovnim direktorjem Markom Čepelnikom. Spominjam se, kako me je poklical kapetan Timi Max Elšnik in me vprašal, ali pridem na sestanek ob 13. uri. Odvrnil sem, da se seveda vidimo. No, tam pa me je že pričakal novi trener Olimpije Savo Milošević. To je bil trenutek, ki sem ga čakal vse življenje. Dogovorili smo se v petih minutah. Pravzaprav se ni bilo treba o ničemer dogovarjati, takoj sem privolil. Ko me je Olimpija poklicala, sem imel v žepu še nekaj drugih ponudb, na katere pa pozneje nisem več odgovarjal. Čakal sem le na ponudbo Olimpije in bil srečen.

Zdaj se vam lahko smeji, živite svoje sanje. Ko ste privekali na svet, bilo je le malce pred razpadom Jugoslavije, vam je bilo vse prej kot postlano z rožicami. Doživeli ste žalostno usodo, prizore, kakršne lahko danes vsakodnevno spremljamo ob poročilih z vojnih prizorišč v Ukrajini.

Rodil sem se v Bosni in Hercegovini, a jo zapustil že z 18 meseci. Začela se je namreč vojna. Mama je zbežala z nahrbtnikom in menoj v naročju. Če se ne motim, je imela takrat v žepu sto nemških mark. To je bilo vse. Celotna zgodba o tem, kako je zbežala, je zame nepredstavljiva, filmska. Moj oče je ostal v Bosni. Mama sploh ni vedela, ali ga bo še kdaj videla. Ogromno mojih sorodnikov je v tej vojni umrlo, tudi stric.

Ta vojna je še kako zaznamovala moje življenje. Bila je zelo slaba izkušnja. Če je ne bi bilo, ne bi živel v Sloveniji, ampak še naprej v Bosni. A kaj bi? S tem živimo, druge izbire nimamo. Vojna ni še nikoli nikomur prinesla ničesar dobrega. Na žalost se moramo s takimi zadevami ukvarjati tudi v 21. stoletju.

Je bilo naključje, da ste se potem z družino nastanili ravno v Ljubljani?

Moja mama sprva sploh ni vedela, kam bi šli. Vedela je le, da mora zbežati iz Bosne. Bili smo v konvoju, šli čez mejo, nato pa so nas z avtobusi prepeljali v Zagreb. Nekaj časa smo bili v telovadnici, potem pa odšli v begunski center v Višnjo Goro. No, potem smo se počasi preselili v Ljubljano. Šli smo v begunski center na Vič, kjer sem ostal do šestega razreda osnovne šole. V Ljubljani se nam je pridružil tudi oče, ki mu je uspelo zbežati iz Bosne. Res nora zgodba. Vič je od takrat moje okolje. Nikoli ga ne bom zapustil.

Odraščal je v barakarskem naselju v Viču, kjer se je do šestega leta družil le z bosanskimi otroci, ki jih je podobno kot njega v Slovenijo pregnala vojna. | Foto: Grega Valančič/Sportida Odraščal je v barakarskem naselju v Viču, kjer se je do šestega leta družil le z bosanskimi otroci, ki jih je podobno kot njega v Slovenijo pregnala vojna. Foto: Grega Valančič/Sportida Kdaj pa ste začutili to toplino, pripadnost Ljubljani?

Ni mi bilo lahko. V begunskem centru, barakarskem naselju na Viču, smo namreč živeli v mehurčku. Tam ni bilo Slovencev, ampak sem živel s fanti z vseh koncev Bosne, ki jih je spremljala podobna usoda. Prvi stik s slovensko družbo sem doživel šele pri šestih letih, ko sem vstopil v prvi razred osnovne šole. V vrtec namreč nisem mogel hoditi.

No, ko sem prišel v prvi razred, pa sem doživel pravi kulturni šok. Nisem znal slovensko, nisem znal nič, tako da se nisem počutil dobro. Ker nisem znal jezika, so me vsi gledali malce čudno. V prvem razredu sem imel ogromno težav, doživel veliko posmehovanja. Te težave sem reševal na svoj način. Z jezikom, ki ga nisem znal, jih nisem znal rešiti. Vem, ni bil pravilni način, a drugače nisem znal.

Vsako leto je šlo na bolje. Moral sem dobiti trdo kožo, da to ni več tako vplivalo name. Lagal bi, če bi rekel, da ni, a vse življenje sem se moral nekomu dokazovati. Ko se predstaviš in rečeš, da si Mustafa, te takoj dajo v najnižji koš. Potem pa moraš poskrbeti zase, se dokazovati. Tudi v šoli sem bil zaradi tega vedno med boljšimi. Na nogometnem igrišču sem želel biti boljši, najboljši. Vedno. Na treningu, povsod. Zanimivo je bilo.

Še danes se trudim, da bi bil čim bolj normalen, dober človek za družbo. Da bi se vključil v to družbo. Mislim, da sem se in da so to ljudje prepoznali. Ponosen sem, ko me ljudje ustavljajo in mi čestitajo. Takrat vidim, da sem nekaj naredil prav. To mi daje veliko zadoščenje.

Družina mu nudi ogromno podporo na vsakem koraku. V Slovenijo je prebežal v begunskem konvoju  kot 18-mesečni otrok v naročju mame. Pozneje se jima je pridružil še oče. | Foto: Vid Ponikvar Družina mu nudi ogromno podporo na vsakem koraku. V Slovenijo je prebežal v begunskem konvoju kot 18-mesečni otrok v naročju mame. Pozneje se jima je pridružil še oče. Foto: Vid Ponikvar

Je bil nogomet v tistem stresnem obdobju, ko ste bili otrok, vaše sredstvo za sproščanje, s katerim ste bili lahko bolj enakovredni drugim?

Tam, kjer smo živeli, so nam naredili nogometno in košarkarsko igrišče. No, koše so hitro uničili, nogometnih železnih golov pa niso mogli. Tako smo imeli nogomet. Dobesedno smo živeli zanj. Po cele dneve smo ga igrali. To je bila naša najljubša igra. Z menoj je bilo veliko dobrih igralcev, a je na žalost le redkokateremu uspelo v nogometu. Veliko se jih je izgubilo na drugih področjih, a to je življenje.

Ste kmalu začutili, da je Vič prerasel v vaš dom?

Ne le Vič, Ljubljana je postala moj dom. Ko obiščem sorodnike v Bosni, mi pravijo, da sploh nisem Bosanec, ampak Slovenec, ker sem že toliko časa tukaj. V Ljubljani pa mi rečejo, da nisem pravi Slovenec, ker sem malce tudi Bosanec. Tako sem izgubljen nekje v medprostoru. Malce gor, malce dol (smeh, op. p.). Moj dom pa je Ljubljana. Ko vidim ob cesti tablo Ljubljana, vem, da sem doma. Ne predstavljam si, da bi živel kje drugje kot v Ljubljani. Imam se za Ljubljančana, tako čutim.

Tudi država Slovenija je moji družini veliko pomagala. Dali so nam dom, neko zaščito, državljanstvo, omogočili so mi šolanje. Izjemno sem ponosen, da sem lahko v mlajših selekcijah nastopal za Slovenijo. Res, hvala za vse. To je bila lepa gesta lepe države.

Vsi Sportalovi sobotni intervjuji, združeni na enem mestu.

Pri Olimpiji imate, zanimivo, opraviti z nekdanjimi legendarnimi nogometaši z območja nekdanje Jugoslavije. Najprej je bil vaš trener Savo Milošević, po novem pa vas vodi Robert Prosinečki.

Savu bom naklonjen do konca življenja. Zelo ga spoštujem. Je trener, ki je rekel da in me vzel v Olimpijo. Njegov odnos, to, kako me je treniral, kako se je z menoj pogovarjal, je nekaj neverjetnega. In to zlasti takrat, ko mi ni šlo. Podobno čutim tudi do zdajšnjega trenerja Prosinečkega. To so igralci, ki so v življenju marsikaj dosegli in doživeli. Njihove osebnosti so izpopolnjene. Nimajo kompleksov in kakšnih zadržkov. Lahko ti veliko dajo v igri. Imajo občutek za nogometaša, ki ga težko dobiš na drug način.

Na Sava Miloševića, legendarnega srbskega nogometaša, ki je v začetku sezone vodil Olimpijo, ga vežejo posebni spomini. On je namreč trener, ki je prižgal zeleno luč za njegov prihod v Stožice. | Foto: Grega Valančič/Sportida Na Sava Miloševića, legendarnega srbskega nogometaša, ki je v začetku sezone vodil Olimpijo, ga vežejo posebni spomini. On je namreč trener, ki je prižgal zeleno luč za njegov prihod v Stožice. Foto: Grega Valančič/Sportida

Veljate za nogometaša s potezo več, ki rad izstopa in naredi kaj za občinstvo, zase, za dušo. Robert Prosinečki to verjetno kot nekdanji nogometaš z domišljijo v zvezni vrsti dobro prepozna.

S trenerjem se o tem veliko pogovarjava. Takoj me je začutil, jaz pa njega, zato se želim čim prej vrniti na igrišče in mu to vrniti. Upam, da bo Prosinečki dolgo časa pri Olimpiji, ker je to dobro za ves klub. On bo vrnil navijače na tribune. Ima to karizmo.

Zdajšnjemu trenerju sem kot deček pobiral žoge, ko je še igral za Bežigradom. Dobro se spominjam dneva, ko je pred 20 leti prišel v Ljubljano. Tega, kako smo ga čakali pred tistimi ogromnimi železnimi vrati na starem stadionu. Bil sem še majhen otrok. Žoge smo mu pobirali tudi na treningih. Kdaj pa kdaj mi je rekel "daj žogo, mali" ali pa kaj podobnega.

Danes je prava legenda. Že njegov nastop v slačilnici … Njegova prisotnost dvigne vsakega igralca, tega vam ne morem opisati z besedami. To moraš preprosto doživeti. To sem doživel z njim in Savo Miloševićem. Ko trenerju ni treba ničesar reči, samo pogledaš ga in že več, pri čem si.

Je v tem pogledu velika razlika med njima in Dinom Skenderjem?

Skender ima svoj način, svoje poglede na nogomet. Za nekoga so pravilni, za nekoga drugega ne. To je stvar dojemanja. Spoštujem tudi njegov pogled, mislim pa, da je za Olimpijo bolj smiseln način igre, ki ga goji Robi. Napadalen, čisti nogomet. To je edina prava pot za Olimpijo.

Zanimivo je, da so se začeli neprepričljivi rezultati Olimpije pod vodstvom Dina Skenderja nizati po rekordni zmagi nad Aluminijem s 6:0. "Po tej tekmi sem se resnično zbal, da bi nas lahko ta zmaga zaslepila. Bili smo sicer dobri, a je bil Aluminij zares slab. S fanti sem se pogovarjal, da obstaja nevarnost, kako nismo tako dobri in bi lahko podcenjevali druge tekmece. Moj občutek me žal ni varal, nismo več dobili ene tekme. Zaostanek za Mariborom je zrasel, tako da bomo morali v Ljudskem vrtu zmagati, če se želimo vključiti v boj za naslov."
 | Foto: Grega Valančič/Sportida Zanimivo je, da so se začeli neprepričljivi rezultati Olimpije pod vodstvom Dina Skenderja nizati po rekordni zmagi nad Aluminijem s 6:0. "Po tej tekmi sem se resnično zbal, da bi nas lahko ta zmaga zaslepila. Bili smo sicer dobri, a je bil Aluminij zares slab. S fanti sem se pogovarjal, da obstaja nevarnost, kako nismo tako dobri in bi lahko podcenjevali druge tekmece. Moj občutek me žal ni varal, nismo več dobili ene tekme. Zaostanek za Mariborom je zrasel, tako da bomo morali v Ljudskem vrtu zmagati, če se želimo vključiti v boj za naslov." Foto: Grega Valančič/Sportida

Pri Olimpiji ste pod vodstvom Save Miloševića veliko igrali, pod vodstvom Dina Skenderja pa so igralne minute spomladi začele kopneti. Na koncu ste štirikrat zapored pristali na klopi.

Ne bi kaj preveč govoril o Dinu Skenderju. Lahko ste si ustvarili sliko celotnega dogajanja. Na začetku sem imel z njim zelo korekten odnos. To sem mu tudi vračal. Februar je bil zame zelo dober, nekaj tekem sem odločil, na večini pa dosegel zadetek. Po tekmi s Koprom, na kateri sem tudi dosegel gol, pa sem začutil, da se je nekaj spremenilo. Trener se je odločil, da me bo umaknil na klop. Dejal mi je, da me želi spočiti. No, potem pa me je spočil na štirih tekmah.

Žal mi je, da se je to zgodilo, saj smo ravno na tistih tekmah izgubili veliko točk in zaostali za Mariborom. Ne pravim, da bi bilo, če bi takrat igral, kaj drugače, a ostajam prepričan, da je bila to napaka trenerja. Ne le pri meni, bilo je še nekaj podobnih primerov, ko bi se lahko bolje odzval. A taka je bila njegova odločitev. Spoštujem jo, na koncu se je pač tako razpletlo.

Kako pa je trenirati pod vodstvom novega trenerja Prosinečkega?

Kar naporno. Ko pride nov trener, ga hočejo vedno vsi navdušiti in se pred njim dokazati. Na uvodnih treningih smo bili povsem izmučeni, saj smo na treningih "leteli". Dobesedno. To se je potem videlo tudi na tekmi z Radomljami. Igrali smo zelo lep nogomet, a moramo biti proti Mariboru še veliko boljši, če želimo zmagati. Tega se vsi zavedamo. In trenerji in igralci.

''Ko pride gospod predsednik Adam Delius v klub, vedno opravi razgovor z igralci. Prevajalec je direktor Igor Barišić, ki predstavlja povezavo med Deliusom in nami. Tudi njega moram pohvaliti. Vse nam omogočajo, klub je trenutno na zelo visoki ravni. Omogočajo nam vse, kar potrebujemo. Hvala jim za vse,'' je zelo zadovoljen s pogoji, ki jih ima na voljo pri Olimpiji. ''Mandarić? Zelo kratek čas sem bil pod njim, tako da ga ne morem preveč ocenjevati. Ko je bil v klubu, je bilo vse v redu. Zdajšnja raven organizacije pa je nasploh izjemna. Veliko ljudi je v klubu. Takoj opaziš, da se nekaj dogaja, kar je dobro za motivacijo.'' | Foto: Vid Ponikvar ''Ko pride gospod predsednik Adam Delius v klub, vedno opravi razgovor z igralci. Prevajalec je direktor Igor Barišić, ki predstavlja povezavo med Deliusom in nami. Tudi njega moram pohvaliti. Vse nam omogočajo, klub je trenutno na zelo visoki ravni. Omogočajo nam vse, kar potrebujemo. Hvala jim za vse,'' je zelo zadovoljen s pogoji, ki jih ima na voljo pri Olimpiji. ''Mandarić? Zelo kratek čas sem bil pod njim, tako da ga ne morem preveč ocenjevati. Ko je bil v klubu, je bilo vse v redu. Zdajšnja raven organizacije pa je nasploh izjemna. Veliko ljudi je v klubu. Takoj opaziš, da se nekaj dogaja, kar je dobro za motivacijo.'' Foto: Vid Ponikvar

Trenerja Prosinečkega na treningih še kaj privlači žoga?

Ga. Z nami se igra pepčka, in to obut v superge. Je genialec. Super je, lepo je trenirati z njim. Te izkušnje mi bodo zagotovo pomagale za naprej. Za mojo kariero, moje življenje. Nimaš prav veliko priložnosti za to, da te trenirajo takšni trenerji, nekdanji vrhunski igralci. To je res neverjetno. Nikoli si nisem predstavljal, da bo kdaj tako. Še zlasti takrat, ko sem bil deček in smo mu pobirali žoge za Bežigradom.

Pri Olimpiji je bilo takrat pred prihodom Prosinečkega tako, da marsikdo ni hotel pobirati žog. Zame to nikoli ni bila težava, javljal sem se za vsako tekmo. Ko pa je prišel Prosinečki, se je vse dvignilo na višjo raven. Vsi so ga želeli videti. Zanimanje je zraslo. Derbiji so bili nori, precej drugače je bilo vse. Nogomet je bil drugačen, prisotno je bilo več čustev, nogomet se je igral drugače.

"Nimaš prav veliko priložnosti za to, da te trenirajo takšni trenerji, nekdanji vrhunski igralci. To je res neverjetno. Nikoli si nisem predstavljal, da bo kdaj tako. Še zlasti takrat, ko sem bil deček in smo mu pobirali žoge za Bežigradom," še danes komaj dojame, kakšno srečo ima, da lahko sodeluje in trenira s tako velikim nogometnim imenom, kot je Robert Prosinečki. | Foto: Grega Valančič/Sportida "Nimaš prav veliko priložnosti za to, da te trenirajo takšni trenerji, nekdanji vrhunski igralci. To je res neverjetno. Nikoli si nisem predstavljal, da bo kdaj tako. Še zlasti takrat, ko sem bil deček in smo mu pobirali žoge za Bežigradom," še danes komaj dojame, kakšno srečo ima, da lahko sodeluje in trenira s tako velikim nogometnim imenom, kot je Robert Prosinečki. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste imeli kot podajalec žog za Bežigradom svoje trike?

Seveda. Spomnim se, da nam je eden od igralcev pred tekmo vedno govoril, da moramo, če zmagujemo, žoge podajati počasi, če lovimo rezultat, pa hitro.

Iz tistih časov mi je v spominu še posebej ostal prizor z večnega derbija, ko sem pobiral žoge za golom. Takrat so si bili Dragonsi in Viole za Bežigradom precej blizu. V nekem trenutku so začele padati z neba bele žogice. Žogice za golf! Kot otrok sem se ustrašil in stekel pod reklamne panoje. V strahu sem gledal, kaj mi bo padlo na glavo. Na srečo sem jo odnesel brez poškodb, domov pa odšel s polnimi žepi teh žog, saj jih je bilo polno po tleh (smeh, op. p.). Bilo je nevarno, a nepozabno doživetje. Česa takega do takrat še nisem občutil.

Na današnjem večnem derbiju bodo tudi Dragonsi in Viole malce bližje kot sicer v Ljudskem vrtu, saj bo južna tribuna mariborskega stadiona zaprta.

Žal mi je, da na severu in jugu ne bo Dragonsov in Viol. To daje žar nogometu, brez navijačev po mojem mnenju sploh ni nogometa.

Menite, da bosta navijaški skupini bojkotirali derbi?

Ne, saj bosta prišli, a je drugače, ko jih vidiš na severu in jugu. Zdaj bodo Viole pomešane med navadnimi gledalci. To je malce drugače. Upam, da bo čim več ljudi, da bo derbi resničen praznik nogometa. Da se bo igral lep nogomet in da bo Olimpija zmagala.

Imam idealen scenarij. Olimpija bo zmagala z 1:0, zadetek pa bo dosegel kapetan Timi Max Elšnik. Manjkal nam je v zadnjih mesecih. Zelo se je trudil, da bi se čim prej vrnil. In kaj bi bilo lahko lepše od tega, da bi tokrat odločil derbi?

Napovedal je, da bo današnji večni derbi v Ljudskem vrtu z zadetkom odločil njegov dober prijatelj, prvi kapetan Olimpije Timi Max Elšnik. "On je naš. On je zelen. Navijači ga imajo zelo radi, privoščil bi mu nov zagon po težki poškodbi," je dejal 31-letni Ljubljančan, ki je tako med poletnimi pripravami na Bledu poziral ob kapetanu in izkušenemu branilcu Maticu Finku. | Foto: Vid Ponikvar Napovedal je, da bo današnji večni derbi v Ljudskem vrtu z zadetkom odločil njegov dober prijatelj, prvi kapetan Olimpije Timi Max Elšnik. "On je naš. On je zelen. Navijači ga imajo zelo radi, privoščil bi mu nov zagon po težki poškodbi," je dejal 31-letni Ljubljančan, ki je tako med poletnimi pripravami na Bledu poziral ob kapetanu in izkušenemu branilcu Maticu Finku. Foto: Vid Ponikvar

Že dolgo veste, da zaradi kazni ne boste mogli igrati na večnem derbiju. Kako velik udarec je to za nogometaša, lahko sploh ohranjate mirno glavo?

Lagal bi, če bi rekel, da mi je vseeno. Pričakoval sem, da bom na podlagi dveh rumenih kartonov kaznovan le s prepovedjo igranja na eni, ne pa na dveh tekmah. Vsak dan, ko smo bližje derbiju, mi je težje. Ne morem se sprijazniti s tem, da ne bom mogel igrati. Da ne bom mogel pomagati ekipi na tako pomembni tekmi za Olimpijo, na kateri lahko z zmago prvenstvo naredimo zanimivo do zadnjega kroga.

V zadnjem času ne manjka nezadovoljstva z določenimi odločitvami disciplinskega sodnika o tem, koliko tekem mora kdo manjkati.

Spoštujem te ustanove in organe, a vendarle težko razumem to, da smo ena izmed redkih držav na svetu, ki pri odrejanju kazni upošteva tudi predkaznovanost. Razumel bi, če bi bilo razlog za mojo izključitev nešportno obnašanje ali ugovarjanje sodniku, v mojem primeru pa sem se takoj zavedal, da sem naredil napako, in mirno zapustil igrišče. To pravilo je za moj primer dveh rumenih kartonov nelogično. Sicer pa se ne nameravam spuščati globlje v to.

Lahko pa dodam, da sodniki v naši ligi precej manj dovoljujejo dvoboje med igro. Vse je preveč zaščitniško do igralcev. Nam, ki igramo v 1. SNL, bi bilo bolje, če bi nam sodniki pustili malce bolj moško igro. V tujini je drugače, tam se lahko igra čvrst nogomet. S tem bi naredili uslugo slovenskemu nogometu.

Ko je letos na derbiju v Stožicah odločil zmagovalca, je poskrbel za enega najsrečnejših trenutkov v njegovem življenju. | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Ko je letos na derbiju v Stožicah odločil zmagovalca, je poskrbel za enega najsrečnejših trenutkov v njegovem življenju. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Je razočaranje, ker danes ne boste mogli pomagati soigralcem v Ljudskem vrtu, še toliko večje, ker ste bili na zadnjem derbiju v Stožicah junak Olimpije in odločili srečanje v korist zmajev?

Vsekakor. To je bila tekma kot iz najlepših sanj. Še zdaj, ko govorim o njej, mi gredo dlake pokonci. Kar ne morem preboleti tega, da ne bom pomagal fantom v Ljudskem vrtu. Zadetek in razplet tiste tekme sta bila sanjska. Ta trenutek mi bo za vedno ostal v spominu. Zelo sem ponosen, da sem ga lahko doživel.

Takrat si je Maribor priigral več priložnosti, Olimpija pa je izkoristila svojo, ko je prišla do kazenskega udarca. Po tej tekmi ste dejali, da se derbiji ne igrajo, ampak dobivajo in da ni pomembno, kako se osvoji tri točke.

To je zdaj relativno. Vsak rad hvali svojega konja. Maribor ima dobro ekipo, a sem prepričan, da premoremo veliko kakovosti tudi mi. Vsi pri Olimpiji se zavedamo, kako zelo pomembna je ta tekma. Želel bi si nadaljevanja niza neporaženosti proti Mariboru. Vem, da to boli Mariborčane. Rad bi videl, da njihova bolečina traja še dlje.

"Ognjen Mudrinski je v nekem naletu. Zelo ga spoštujem. Žal mi je, ker nisem igral zadnje štiri tekme, saj bi se mu lahko približal na lestvici strelcev. Ima srečo, da pri Skenderju nisem igral zadnjih tekem. Je pa kakovosten napadalec, ki ga bomo morali zelo dobro pokrivati. Maribor ima veliko dobrih igralcev, zato moramo biti boljši od njega kot kolektiv. Ne smemo se osredotočiti le ne enega igralca. Je pa Mudrinski mariborska št. 1," je pohvalil najboljšega strelca Maribora in prve lige.  | Foto: Grega Valančič/Sportida "Ognjen Mudrinski je v nekem naletu. Zelo ga spoštujem. Žal mi je, ker nisem igral zadnje štiri tekme, saj bi se mu lahko približal na lestvici strelcev. Ima srečo, da pri Skenderju nisem igral zadnjih tekem. Je pa kakovosten napadalec, ki ga bomo morali zelo dobro pokrivati. Maribor ima veliko dobrih igralcev, zato moramo biti boljši od njega kot kolektiv. Ne smemo se osredotočiti le ne enega igralca. Je pa Mudrinski mariborska št. 1," je pohvalil najboljšega strelca Maribora in prve lige. Foto: Grega Valančič/Sportida

Številke so zares nenavadne, Maribor v Ljudskem vrtu Olimpije ni premagal že skoraj pet let. Imajo vijolice zaradi vas kompleks, kaj je razlog za tako nevsakdanjo statistiko?

Verjetno imajo Mariborčani neke psihološke težave, ko nastopi čas za večni derbi. Ne vem. To so njihove težave, bi pa rad, da se nadaljujejo in da bi jih imeli v prihodnosti še več.

Boste odpotovali v Maribor, čeprav ne smete nastopiti?

Bom. Če fantom že ne morem pomagati na igrišču, jim bom priskočil na pomoč vsaj s spodbujanjem ob igrišču.

Bo z vami tudi družina?

Ne, na tekmi bom preveč nervozen. Bolje, da me družina ne vidi takega (smeh, op. p.).

Tako se je s sinom v naročju veselil po zadnjem večnem derbiju, ki ga je odločil z zanesljivim zadetkom z bele točke.  | Foto: Vid Ponikvar Tako se je s sinom v naročju veselil po zadnjem večnem derbiju, ki ga je odločil z zanesljivim zadetkom z bele točke. Foto: Vid Ponikvar

Ali z otrokoma sicer kdaj odpotujete na tekme?

Kar zadeva moje sorodnike, sta moj oče in tast na vsaki tekmi. To, ali igramo v Murski Soboti ali Kopru, ni pomembno. Res sta moja velika podpora. Na domače tekme v Stožicah prideta tudi moj starejši sin in žena, tako da imam v družini zelo veliko in pomembno podporo.

Veliko podporo ima tudi Olimpija, čeprav tega, če sklepamo po obiskih domačih srečanj, niti ni čutiti. Kako si razlagate ljubljanski fenomen, to, da enega največjih slovenskih klubov na delu spremlja tako malo gledalcev?

Poglejte, sem Ljubljančan in Ljubljančani smo zelo specifični. Hočemo vse, tako lep nogomet kot zmage. V zadnjem obdobju Olimpija tega ni dajala navijačem. Tega se zavedam. Verjamem pa, da se bo z novim trenerjem in celotnim novim ustrojem kluba obrnilo na bolje, saj je prisotna nova energija. Vse je drugače. Sem navdušen in pozitivno naravnan. Verjamem, da bomo vrnili navijače na tribune.

Se o tem pogosto pogovarjate z navijači? Ne nazadnje vas zelo spoštujejo, ste njihov ljubljenec, pravi Ljubljančan, ki nosi Olimpijo globoko v srcu.

Že od trenutka, ko sem prestopil k Olimpiji, od Ljubljančanov prejemam ogromno podporo. Prepoznali so moj trud, mojo zgodbo. Začutili so, da si res želim igrati pri Olimpiji in da jo imam rad, tako da sem jim hvaležen. Upam, da jih bom lahko še večkrat navduševal.

"Verjamem, da se bo z novim trenerjem in celotnim novim ustrojem kluba obrnilo na bolje, saj je prisotna nova energija. Vse je drugače. Sem navdušen in pozitivno naravnan. Verjamem, da bomo vrnili navijače na tribune," ga spremlja občutek, da bodo tribune stadiona v Stožicah na tekmah Olimpije vedno bolj polne. | Foto: Vid Ponikvar "Verjamem, da se bo z novim trenerjem in celotnim novim ustrojem kluba obrnilo na bolje, saj je prisotna nova energija. Vse je drugače. Sem navdušen in pozitivno naravnan. Verjamem, da bomo vrnili navijače na tribune," ga spremlja občutek, da bodo tribune stadiona v Stožicah na tekmah Olimpije vedno bolj polne. Foto: Vid Ponikvar

Verjetno si navijači mislijo, kaj bi šele bilo, če bi bilo v udarni enajsterici pet, šest takšnih Ljubljančanov s tako močno pripadnostjo Olimpiji, kot jo čutite vi. Kako je s tem pri tujcih v dresu zmajev? Gre pri njih zgolj za profesionalizem?

Za marsikoga je igranje za Olimpijo le profesionalizem. Težko je začutiti to pripadnost, če nisi Ljubljančan. Sam sem z njo odraščal. Začel sem v Olimpiji, doživel propad stare Olimpije. Saj sem igral še pri številnih drugih klubih, a nisem nikjer začutil tako močnih čustev kot pri Olimpiji.

Zdi se mi, da so vsi kartoni, ki jih dobim, posledica tega čustvenega naboja, ki ga čutim na tekmah. Težko je brzdati čustva. Tako včasih naredim prekršek, ki ga drugače ne bi. Težko čutiš to, kar čutim jaz do Olimpije, če nisi Ljubljančan.

Ko ste bili še nogometaš Brava, ste Mariboru v Ljudskem vrtu znali pokvariti načrte.

Dobro se spominjam ene izmed svojih najljubših tekem. Tiste, ko smo z Bravom v Ljudskem vrtu 7. marca 2020 zmagali z 2:1. Darko Milanič je po tekmi odstopil, Zlatko Zahović pa nekaj dni pozneje. Tako nam je uspelo, da smo povzročili premik v slovenskem nogometu, saj sta se iz Maribora umaknila dva zelo pomembna akterja. Od takrat ima Maribor veliko težav. Srečen sem, da sem z Bravom lahko malce pomagal Olimpiji. Takrat sem bil kar zadovoljen.

V Ljudskem vrtu je zmagoval že v dresih kranjskega Triglava in Brava, v nadaljevanju kariere pa si želi, da bi to občutil še z Olimpijo. Za začetek kot navijač na današnjem spopadu. | Foto: Blaž Weindorfer/Sportida V Ljudskem vrtu je zmagoval že v dresih kranjskega Triglava in Brava, v nadaljevanju kariere pa si želi, da bi to občutil še z Olimpijo. Za začetek kot navijač na današnjem spopadu. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Kako pa je sploh igrati v Mariboru?

V Ljudskem vrtu vedno vlada naelektreno vzdušje. To je meni, ki imam rad pritisk, neko napetost, čustva, v velik užitek. V Mariboru je vedno tako. Zaradi navijačev, vodstva kluba, igralcev … Uživam na takšnih tekmah, zato sem še toliko bolj žalosten, ker ne bom mogel pomagati soigralcem na derbiju.

Ste po tisti zmagi z Bravom z 2:1 čutili, da se dogaja nekaj zgodovinskega, da bo mariborski klub doživel takšne spremembe?

Po tekmi sem se pošalil s trenerjem Dejanom Grabićem in mu rekel, da bo zdaj samo zamenjal pisarne, saj bo postal novi trener Maribora. Pa se je samo nasmejal. Čutili smo, da se bo zgodil odhod trenerja, nisem pa pričakoval odstopa Zahovića. Čutil sem dvojno zadovoljstvo. Zaradi zmage Brava in še zato, ker smo pomagali Olimpiji. To je bil res lep večer.

Viole so imele na tekmi zanimiv protest, šov z bankovci, koreografijami …

Mariborski navijači niso dobro prenesli poraza. Bravo je takrat veljal za popolnega avtsajderja, s to zmago pa je opozoril nase. Od takrat ga vsi bolj upoštevajo. Tudi danes, ko se merijo z Bravom, niso več vsi tako samoumevno prepričani o svoji zmagi.

Bilo je marca 2020, ko je Maribor presenetljivo ostal praznih rok doma proti Bravu, po dvoboju, na katerem so imele Viole marsikaj za povedati igralcem, pa sta vijolični tabor zapustila Darko Milanič in Zlatko Zahović.  | Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Bilo je marca 2020, ko je Maribor presenetljivo ostal praznih rok doma proti Bravu, po dvoboju, na katerem so imele Viole marsikaj za povedati igralcem, pa sta vijolični tabor zapustila Darko Milanič in Zlatko Zahović. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Ste bili vedno, če ste se v dresu Brava merili z Mariborom ali kom drugim, z mislimi povezani tudi z Olimpijo?

Zagotovo. Tudi v prejšnji sezoni, ko je Olimpija v zadnjih sedmih krogih uničila prvenstvo in izgubila naslov. Z Bravom sem dal vse od sebe, da bi ji pomagal. Premagali smo Maribor, remizirali z Muro. Želel sem pomagati Olimpiji, ki pa na žalost ni dobila niti ene od zadnjih sedmih tekem in je izgubila prvenstvo. Škoda.

V Ljubljani ste igrali za kar pet klubov. Za Svobodo, Olimpijo, Interblock, Ilirijo in Bravo.

V Ljubljani čutim naklonjenost tudi do viške Svobode, pri kateri sem s šestimi leti začel nogometno pot. Želim ji, da se vrne na pota stara slave. Igrati za Olimpijo ali Bravo pa je v prvi ligi povsem drugače. Pri Bravu ni imperativa zmage. Bravo je razvojni klub. Ob porazu sicer vlada razočaranje, a manjši kot pri Olimpiji. Pritiska skoraj ni, sam pa obožujem pritisk. Pri Olimpiji je ob zmagi dosti večje zadovoljstvo, pri porazu pa toliko večje razočaranje. Takšnih čustev v Bravu nisem občutil, mene pa takšna čustva napajajo, zaradi njih uživam. 

V karieri se niste preizkusili le v ljubljanskih klubih, ampak tudi v Celju, Kopru, Triglavu, Ivančni Gorici, Radomljah … Je kdaj obstajala možnost, da bi se pridružili oziroma preizkusili tudi v Mariboru?

Moram priznati, da so bila neka otipavanja določenih ljudi, a nič konkretnega. Če bi dobil ponudbo Maribora, je ne bi sprejel. Srce mi ne bi dalo, tega ne bi nikoli naredil Dragonsom in Ljubljani. Želim ostati Ljubljančan in po koncu kariere mirno hoditi po Ljubljani ter uživati v tem, da sem bil v nekem obdobju del Olimpije.

Opozarja na pravilo "kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima". Mnogi namreč v boju za naslov pozabljajo na Koper. "Zoran Zeljković dela zelo dobro. Vesel sem zanj, tudi on je Ljubljančan. Vem, koliko je naredil za ta Koper. Gledamo zelo dober, napadalen Koper. Da je ohranil celo sezono to raven igre, ostal pri vrhu, ni niti malo enostavno. Želim mu, da še naprej dobro igra, mu pa ne privoščim, da bi bil po koncu sezone pred Olimpijo (smeh)," med osrednje kandidate za naslov prvaka uvršča tudi drugouvrščene Koprčane. 
 | Foto: Vid Ponikvar Opozarja na pravilo "kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima". Mnogi namreč v boju za naslov pozabljajo na Koper. "Zoran Zeljković dela zelo dobro. Vesel sem zanj, tudi on je Ljubljančan. Vem, koliko je naredil za ta Koper. Gledamo zelo dober, napadalen Koper. Da je ohranil celo sezono to raven igre, ostal pri vrhu, ni niti malo enostavno. Želim mu, da še naprej dobro igra, mu pa ne privoščim, da bi bil po koncu sezone pred Olimpijo (smeh)," med osrednje kandidate za naslov prvaka uvršča tudi drugouvrščene Koprčane. Foto: Vid Ponikvar

Do kdaj pa še nameravate igrati nogomet?

Raje ničesar ne načrtujem, ampak samo uživam v trenutku, potem pa bom videl, kam me bo zgodba odpeljala. Rad bi igral, dokler sem konkurenčen. Dokler lahko nekaj dam Olimpiji. Idealno bi bilo, če bi lahko do konca kariere igral za Olimpijo. Upam, da mi bo uspelo.

Bi ostali pri Olimpiji tudi po koncu igralske kariere in prevzeli katero drugo klubsko vlogo?

To bi bilo nekaj neverjetnega. Če bi lahko ostal in delal za Olimpijo, bi bilo to nadaljevanje sanj št. 2. Kot funkcionar, kot uslužbenec, kdo ve … Pravzaprav bi mi bilo vseeno za to, kaj bi delal. Samo da nekje začnem in se potem postopoma dvigujem na lestvici. Če bi mi kaj takega omogočili, bi ponudbo sprejel še isto sekundo.

Milan Mandarić Adam Delius Sportal Mandarić Deliusu grozi s sodiščem. Odziv Olimpije: "Mandarić natrosil ogromno laži." Olimpija Radomlje Sportal Prosinečki: V Maribor gremo, da zakuhamo prvenstvo Maribor Olimpija 2017 Sportal Katastrofalni niz, ob katerem zardevajo navijači Maribora Nemanja Mitrović Sportal "Derbi veliko pomeni za navijače, igralce, klub, za mesto, ampak ..."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin