SiolNET. Sportal Prva liga
1,83

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Komentar po koncu Prve lige Telekom Slovenije 2018/19

Ustvarjanje čudežev iz ničesar #komentar

1,83

termometer

NK Maribor
Predsednik NK Maribor Drago Cotar je pred kratkim zaploskal novemu naslovu državnega prvaka. Foto: Grega Valančič / Sportida

Nogomet je postal industrija, v kateri se velikih zaslužkov skoraj vedno razveselijo le najmočnejši v Evropi. V nogometno najrazvitejših državah. Pa še tisti ne vselej, saj predstavlja tako nepredvidljivo polje vzponov in padcev, da lahko ob nespametnem početju ali slabi strategiji hitro izkusiš grenko plat, ki ti izprazni blagajno. V Sloveniji velja nekoliko drugačen sistem, kar je potrdila tudi sezona 2018/19.

V Sloveniji so okoliščine takšne, da je realnost manj bajna. Lahko bolj ali manj pozabiš na velik zaslužek ali na finančno injekcijo v nogomet zaljubljenega in bogatega sponzorja, ki v njem vidi določen poslovni izziv. Če nisi ravno Olimpija. Veljajo drugi zakoni, na površje hitro priplava taktika preživetja. Res je, obstajajo tudi izjeme, a so tako redke, da se izgubijo v morju drznih načinov iskanja rešitev, s katerimi bi klub dočakal konec sezone brez rdečih številk in si ustvaril znosne pogoje za nadaljevanje prvoligaške zgodbe.

NK Mura, NK Rudar Velenje, Prva liga Telekom Slovenije Sportal Fazanerija na nogah: Mura je v Evropi! #video

Klubi ne tekmujejo le z nalogo, kako se na lestvici povzpeti čim višje, ampak zlasti z usmeritvijo, ki bi jim zagotovila preživetje. S tem, kako zadostiti visokim potrebam sodelovanja v najvišjem tekmovalnem razredu v Sloveniji. Zaradi majhnega in podhranjenega trga so primorani graditi filozofijo na prodaji igralcev ali nagradah za sodelovanje v evropskih tekmovanjih. Igralce, ki jih želijo ponuditi mednarodnemu nogometnemu trgu, črpajo ali iz klubskega podmladka, skupine ambicioznih tujcev z manjšo tržno vrednostjo, pri katerih v zadnjih sezonah praviloma prevladujejo Hrvati, ali pa povratnikov v domovino, ki niso našli sreče v tujini in jih lahko dobijo brez odškodnine.

Večjih zaslužkov od prodaje vstopnic ali televizijskih pravic preprosto ni. V takšnih razmerah je težko ustreči največji želji nogometne javnosti. Da bi Prva liga Telekom Slovenije zagotavljala neprestan vir spektakla. Da bi se ves čas dogajalo na vso moč, da bi gledalci uživali ob atraktivnih predstavah, številnih zadetkih, da bi bile tribune polne, mediji od Pirana do Lendave pa neprestano razglabljali o vročih prvoligaških temah. Pričakovanja so ogromna, včasih tako nesramno velika, da so klubi izpostavljeni pritisku. Gledalci so ob poplavi vsakodnevnih prenosov tekem iz močnejših lig, ki se praviloma igrajo v državah z mnogo večjim številom prebivalstva in športu bolj naklonjenimi kazalniki gospodarske uspešnosti, že tako razvajeni, da jim junaki prvoligaških zelenic na sončni strani Alp ne morejo več ustreči. Pa praviloma ne bi smelo biti tako.

Javnost bi morala vedeti, da se trudijo na vso moč. Da včasih z nadčloveškimi napori in trpljenjem igralcev, ki bi si zaslužili višje plače, a jim jih klubi preprosto ne morejo dati, ker se v blagajnah nabira pajčevina, ustvarjajo čudeže. In zelo gledljivo ligo, polno zanimivosti, velikih rivalstev, preobratov, talentov. Skoraj ga ni delavca - pa naj gre za trenerja prvakov Darka Milaniča ali pa že skoraj legendarnega napadalca Etiena Velikonjo, ta bo moral še nekaj časa trepetati za obstanek v prvi ligi -, ki ne bi opozarjal, da se 1. SNL navzven preveč podcenjuje. Da je deležna ocen, ki si jih ne zasluži, in da ponuja mnogo več od tega. To navsezadnje dokazujejo tudi številke.

V sezoni, ki se je z zadnjim krogom končala v soboto, je padlo 553 zadetkov. Več kot trije na tekmo, kar je sploh prvič v tem tisočletju. Povprečno je bilo na tekmi 1.462 gledalcev. Pa prejšnjo sezono? Zadetkov je bilo bistveno manj, usoda matematike je hotela, da so jih strelci dosegli okroglih 500 (2,78 na tekmo), gledalcev pa je bilo "le" 1.199 na dvoboj. To zelo preseneča, saj smo spremljali napet boj Olimpije in Maribora za naslov prvaka vse do zadnjih sekund prvenstva, navijači omenjenih klubov pa so za usodo svojih ljubljencev praviloma trepetali na stadionih.

Sezona 2018/19 takšne dodatne zanimivosti ni ponudila, prvak je bil odločen že krepko pred koncem, Maribor je zelo hitro pobegnil Olimpiji, a je bilo gledalcev vseeno več. Zakaj? Zaradi nečesa najlepšega, kar se je lahko zgodilo slovenskemu prvenstvu. Zaradi Mure, ki se je vrnila med najboljše in zamenjala nezanimive primorske brezdomce iz Ankarana. Podprta z ogromno navijaško energijo in strastjo mesta, okolja, celotne regije je dosegla skoraj nemogoče. Po naslovu drugoligaškega prvaka se je ekspresno dokopala do evropske vozovnice, obenem pa ostala edina, ki v prvenstvu ni niti enkrat izgubila proti suverenemu prvaku Mariboru. To je dosežek, ki je uspel Anteju Šimundži in za katerega je bil tudi nagrajen z nagrado za najboljšega trenerja sezone.

Mura je tudi rešila pomanjkanje dramatičnega zapleta v zadnjem krogu, vsaj kar zadeva boj za prvaka. Ponudila je obilico zanimivega, saj je v supernapetem obračunu v Murski Soboti lovila zadnjo evropsko vozovnico proti Celju. To je bila tekma, vredna najlepše reklame za slovenski nogomet. Nista igrala ne Maribor ne Olimpija, ki je po zadnji menjavi trenerja povsem izgubila stik z občinstvom, tako da Stožice, razočarane nad neprestanimi in na trhlih temeljih argumentiranimi razlogi za menjave strokovnega kadra, na tekmah bolj ali manj samevajo. Čeprav je Ljubljana skoraj 20-krat večja (in številčnejša) od Murske Sobote, pogled na tekme v Fazaneriji, ki je letos dobila še reflektorje, odkriva najpristnejše ugodje v nogometu. Ljubezen do kluba, zvestobo in pomoč takrat, ko jo najbolj potrebujejo. V takšnem okolju potem tudi čudežna gostovanja v Ljubljani ali Mariboru, kamor je odpotovala več kot dvatisočglava črno-bela vojska navijačev, niso nekaj nemogočega, ampak zgolj logična posledica najbolj nogometnega prizorišča v Sloveniji. Takšnemu od srca privoščiš evropsko vozovnico, čeprav ne bi bilo nezasluženo, če bi jo osvojilo pomlajeno in pogumno Celje, ki je nesrečno ob nepravem času ostalo brez najboljšega igralca Rudija Požega Vancaša.

Kar zadeva prvaka, je naslov Maribora povsem zaslužen. Zbrali so največ točk, pokazali, kako se premaguje manjše krize in kako se para živce tekmecem. Hočeš, nočeš, kar zadeva vrhunskost klubov, so vijolice še vedno daleč v ospredju kot vzoren primer. Ideal tistega, čemur se poskušajo približati tekmeci. Maribor predstavlja velik magnet, najhitreje se poveže s pridevnikom evropski. Posluje racionalno, po suhoparnem zimskem prestopnem roku se obeta veliko bolj razburljivo poletno poslovanje, kar sta nakazala že dva "spomladanska" prihoda med sezono, morda se pridruži celo Rok Kronaveter. In to zastonj, kar bi bil nov poslovni presežek Zlatka Zahovića.

Mariborčani si črno piko zaslužijo le zaradi svojega pretiranega občutka nepravičnosti, ki so ga širili po medijih, na tapeti pa so se znašle sporne sodniške odločitve. Povzdigovali so glas skoraj ob vsaki napačni sodniški odločitvi, ki se jim je zgodila, s tem pa si tudi gradili alibi za morebiten neuspeh. Če bi jih kateri izmed tekmecev prehitel, bi lahko vesoljni Sloveniji ponudili zgodbo o namernem poskusu sodnikov, da jim uničijo uresničitev glavnega športnega cilja. To je bilo nepotrebno, prednost na lestvici je bila tako mogočna, da bi se lahko zadržali. Sodniki so bili zaradi tega na tekmah Maribora pod pritiskom in obremenjeni, tako da so se po njihovih tekmah delali različni zaključki. Moralo bi ostati pri zgodbah o tem, kako je Maribor na igrišču dosegel največ zadetkov, jih najmanj prejel, ustvaril največ zmag, ne nazadnje pa tudi poskrbel za največji obisk. In najbolj prepričal, saj v boju za naslov prvaka štejejo točke, nikakor pa umetniški vtis.  

Maribor je poseben kraj. Tam so čustva tako ekstremna, da se je po ogromnem udarcu, pokvarjeni zabavi in proslavi naslova zaradi poloma proti Olimpiji na domačem večnem derbiju, zgodilo nekaj nepredstavljivega. Proti Zahoviću (morda Darku Milaniču?) je z vzhodne tribune po rezultatu 0:3 poletela bakla. Na srečo se ni zgodilo nič hujšega, vroči "izstrelek" je zgrešil cilj. Le nekaj dni pozneje pa so Mariborčani hitro preboleli grenak poraz. V deževnem Celju niso deževale le kaplje, ampak tudi šampanjec in solze sreče. Po odlični jeseni in trmasti pomladi, v kateri ni navduševal, a tudi ni prejemal veliko zadetkov, kar je dobra napoved za prihajajoče evropske izpite v kvalifikacijah za ligo prvakov, je ohranil veliko prednost pred Olimpijo.

Pokazal ji je, kako se dela, ko ne gre vse po načrtih. Najprej se je treba pogovoriti, nato pa se skuša nekaj spremeniti, a ne na najbolj odgovornem položaju. Nato se gre dalje. Milanič tako ni zapustil stolčka. Odšla sta njegova sodelavca, vijoličasta barka pa je varno priplula v šampionsko pristanišče in mesto ob Dravi spravila na noge. Pa čeprav Maribor v nasprotju z zmaji ne more računati na finančno ugodje, ki ga ponuja premožen predsednik iz ZDA. Zna pa igrati igrice, kar je Zahović mojstrsko dokazal tudi pred pokalnima spopadoma z Muro, ko je izkoristil veličino kluba in zmedel tekmeca s "prevzemom" Špira Peričića.

V prejšnji sezoni je Maribor skoraj sam ponudil Olimpiji možnost, da postane prvak. Zanos v preveliki želji Milaniča, da pokonča Olimpijo, ga je stal naslov. Proti zmajem je vodil z 2:1, a nato zaradi tvegane igre, ko je hotel na vsak način povišati prednost, ostal brez vsega (2:3). Olimpija je izkoristila posledice Zahovićeve afere na novinarski konferenci, do živega ji niso mogle niti obtožbe Maribora o darežljivih sodnikih in (pre)velikem številu kazenskih strelov. Ljubljančani so to izkoristili, a se nato na dvojno krono odzvali, kot da je sploh niso potrebovali. Kot da bi jim bilo vseeno. Šampionska postava je hitro razpadla, le nekaj dni po koncu sezone je odšel še njen glavni idejni tvorec Igor Bišćan. V nogometu se zelo težko zgradi kaj konkretnega na hitro. Primanjkuje instantnih učinkov.

Tega bi se tako izkušeni nogometni delavec, kot je Milan Mandarić, moral zavedati, a je naredil preveč napak. Čudnih odločitev je kar mrgolelo. Nenadnih odhodov, zamer, nikoli v medijih razjasnjenih sporov. Velik klub je izgubljal ugled, spomladi pa žal še navijače. Čeprav je postal trener priljubljeni Safet Hadžić, ki pooseblja zvestobo in ljubezen do zeleno-belih, navijači ne verjamejo več osnovnemu poslanstvu vodstva Olimpije. Mladi resda napredujejo, a je vprašanje, ali je to kader, s katerim bi Mandarić poskušal popeljati Olimpijo na vodilni položaj v regiji. Mariboru je lahko konkurenčen, to dokazuje z derbiji v Ljudskem vrtu, manjka pa stalnost osvajanja točk na majhnih tekmah. Tam, kjer je Olimpija absolutni favorit. Zato zdajšnji Olimpiji še veliko manjka, da bi lahko spet posegla po vrhu.

V prihodnji sezoni bi lahko bilo končno malce bolj zanimivo. Domžale ne želijo več tako sramežljivo in diplomatsko napovedati ciljev sezone. Ponavadi je to nastop v Evropi. V tej sezoni so bile ponovno blizu evropskemu uspehu, a ponovno tako daleč. Pa izpad iz Evrope kot leto prej ne sme biti izgovor za manj uspešno jesen. Na voljo so imele, glede na primerjavo z večino tekmecev v Sloveniji, dovolj dolgo klop, da jih to ne bi smelo zmotiti. Dobrih igralcev na klopi je bilo celo preveč, tako da je pozimi odšlo kar nekaj zvenečih imen. Simon Rožman je dolgo časa bolj zaupal povratnikom kot novincem iz podmladka, čudežna zmaga v Kranju (4:1), ko je imela enajsterica v povprečju manj kot 20 let, Domžale pa so v tej sezoni ponovno blestele v mlajših kategorijah, priča o tem, da je pred rumenimi lepa prihodnost.

Ko dodaš besede kapetana Senijada Ibričića, ki noče nikamor, ampak ostati tukaj in se boriti za naslov prvaka, se lahko prepozna večja ambicija. Kot tudi podaljšanje pogodbe s študioznim mladim trenerjem. Po zakonu matematičnih številk bi jim lahko po številnih poskusih končno uspelo priti tudi v skupinski del evropske lige. Že zaradi nesrečne prigode z Jokićevo Ufo lani. Domžale se borijo, Zlatko Zahović jih zelo spoštuje. Dobro ve, kako težko je brez osrednjega sponzorja peljati prvoligaško zgodbo z vsebino in dušo. Kako zaključiti finančno konstrukcijo brez rdečih številk. Zato bo težko zadostiti vsem domžalskim željam, saj bi lahko poletje prineslo odhod najbolj vročega slovenskega najstnika ta trenutek Adama Gnezde Čerina. Preprosto zaradi tega, da se zasluži, klub pa preživi.

To pa je težava, ki je ne gre prezreti na začetku prispevka. Zaradi nje je treba biti še bolj ponosen na vse prvoligaške klube, ki znajo v zahtevnih okoliščinah navijačem pričarati toliko užitkov, kot jih lahko v danem trenutku. Domačega se ne bi smeli sramovati, ampak pokazati spoštovanje. Tudi Krškemu, da čim prej združi sprta bregova, najde rešitev in v prihodnosti spomni na ponos posavskega nogometa, zaradi katerega so se nekoč na prvoligaških tekmah na stadionu ob reki Savi iskale dodatne vstopnice.

Jasmin Handanović Sportal Ljubljana se mu je zamerila, danes je mariborska ikona #video Amedej Vetrih Sportal Vsi veseli: Domžalam zmaga, Zahović na vrh liste strelcev #video Kaj bo naredil Milan Mandarić? Sportal Jasno sporočilo navijačev Olimpije: Milan, adijo. #video NK Triglav NK Krško Prva liga Sportal Krčani so se poslovili z zmago, Goričani z mislimi že v kvalifikacijah #video Amadej Maroša Sportal Točka je bila dovolj za rajanje v Murski Soboti #video Luka Majcen Triglav Kranj Sportal Luka Majcen razveselil Triglav tudi na zadnji tekmi #vido NK Bravo prvak 2019 2SNL Sportal Ljubljana ima novega prvoligaša! Bravo prvak, tekme z Ankaranom sploh ni bilo. #foto

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin