Čeh obljublja, da ga bomo še videli

Na tokijskem olimpijskem štadionu ne manjka le olimpijski ogenj, ki so ga japonski organizatorji po otvoritveni slovesnosti, na kateri ga je prižgala teniška zvezdnica Naomi Osaka, prenesli na enega od trgov. Manjkajo tudi gledalci. Le ugibamo lahko, kakšno vzdušje bi ob tekmovanjih v kraljici športa na osrednjem objektu, na katerem je prostora za 68 tisoč navijačev, vladalo v normalnih ali predkovidnih razmerah.

Toda v zgodovinskih knjigah ob imenih dobitnikov medalj ne bo pisalo, kakšno je bilo vzdušje na štadionu. Kot tudi ne, da je odličje osvojil tisti, na katerega so stavili v slovenskem taboru. Najboljši slovenski metalec nove dobe Kristjan Čeh je namreč z metom 66,37 metra pristal na petem mestu.

"Nisem razočaran. Peto mesto je vrhunski rezultat. Mlad sem. Star komaj 22 let, kar je med metalci diska zelo malo. Tudi rezultat ni slab. 66 metrov je pač moja letošnja konstanta. Bi se dalo več? Da, čutil sem, da bi se. A ni se zgodilo. V prvih treh metih sem bil zaradi živčnosti zakrčen. Lahko pa rečem, da sem pokazal vse, kar sem bil v tem trenutku sposoben," je v prvem odzivu dejal Čeh.

Daniel Stahl je upravičil status prvega favorita. Foto: AP / Guliverimage

"Upal sem, toda …"

Že začetek finala ni bil obetaven in je dal slutiti, da Čeh tokrat ni na povsem najvišji ravni. V prvem poskusu je 22-letni Ptujčan v goreči želji po metu, ki bi mu v nadaljevanju prinesel mirnost, prestopil. Bolj nadzorovani drugi met je bil prekratek za želeni rezultat (62,95 m), a vseeno po spodletelem tretjem poskusu dovolj dolg, da si skozi šivankino uho, za 39 centimetrov, izboril prevoj v krog osmerice z dodatnimi tremi priložnostmi.

V nadaljevanju sta mu sicer uspela dva boljša meta, oba prek 66 metrov. V kratkem obdobju je držal celo tretje mesto, a sta ga nato premagala srebrni Simon Petterson, ki je ob pričakovanem prvaku Danielu Stahlu dopolnil dvojno švedsko zmago, in Avstralec Matthew Denny. Ta je s svojim rezultatom sezone pristal na četrtem mestu, bron pa je osvojil Avstrijec Lukas Weisshaidinger.

Za zlato je bilo treba tokrat vreči 68,90, za bron 67,07. "Ko sem se prebil na tretje mesto, sem upal, da bi bilo to lahko celo dovolj za medaljo. Po drugi strani pa sem vedel, da so se prav vsi pripravljali na te olimpijske igre. Vsi so metali daleč," je po tekmi dejal študent agronomije, ki rad poudari, da še vedno rad poprime tudi za dela na domači kmetiji.

Foto: Anže Malovrh/STA

Pogled v prihodnost

Umirjeni štajerski olimpijec resda ni v nobenem trenutku napovedoval kolajne. Še več, ko se je pogovor dotaknil te teme, se je spretno izmaknil. Lahko zdaj, po končanem olimpijskem krstu, le pove, kakšne misli so mu švigale po glavi? "Vedel sem, da sem sposoben vzeti kolajno. Tudi formo sem stopnjeval. A na koncu je vedno tako, da moraš pravo tehniko in rezultat pokazati v finalu," odgovarja Čeh in ponavlja, da je met 66,37 metra dober. Vseeno meri dlje. To namerava potrditi v nadaljnjih treh letih do olimpijskih iger. Obljublja, da ga bomo videi v Parizu.

Do takrat pa ostaja nedotaknjen tudi olimpijski rekord. Že kar 17 let ga ima v lasti Litovec Virgilihus Alekna. Še precej daljšo brado ima zdaj že 35 let stari svetovni rekord. Nemec Jürgen Schult je namreč junija 1986 disk vrgel neverjetnih 74,08 metra daleč, kar je še vedno nedosegljiva znamka. Kdo ve, morda je to dolgoročni karierni izziv za slovenskega rekorderja, ki je bil v Tokiu z naskokom najmlajši finalist. Od naslednjega najmlajšega sta ga ločili dve, od najstarejšega pa kar osem let.

Sportal Ko na sceno stopi Luka Dončić …

Sportal Scariolo o Sloveniji: Kar me najbolj preseneča, ni Dončić, ampak ...

Sportal Kristjan Čeh ostal brez odličja

Sportal Kristjan Čeh na koncu peti, Dvoršakova sedma