Četrtek, 12. 12. 2019, 4.00
4 leta, 4 mesece
Pogovor z najboljšim prostim igralcem v Evropi Janijem Kovačičem
Jani Kovačič: Toliko časa še nisem preživel v telovadnici
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,86
Jani Kovačič je bil po EuroVolleyju 2019 izbran za najboljšega prostega igralca turnirja.
Jani Kovačič, srebrni junak jesenskega EuroVolleyja 2019, ki je na noge dvignil vso Slovenijo, trenutno v Italiji naravnost uživa. Pri Ravenni, ki nikakor ne spada med favorite za lovorike, 27-letni slovenski reprezentant trdo trenira in meni, da je v tem obdobju po evropskem prvenstvu še napredoval.
Slovenija je septembra pokala od ponosa. Razveseljevali so jo slovenski odbojkarji, ki so po sanjskih predstavah v Stožicah na koncu zasedli drugo mesto. V velikem finalu v Parizu so bili od slovenskih srčnih junakov boljši le Srbi. Eden izmed junakov nove odbojkarske pravljice je bil tudi Jani Kovačič, ki je bil teden dni po koncu EuroVolleyja 2019 izbran tudi za najboljšega prostega igralca turnirja in je skupaj z Janom Kozamernikom sestavljal sanjsko postavo EP.
Kovačič se je po nekajdnevnem počitku hitro preselil v Italijo, kjer je oblekel dres Ravenne in hitro pokazal, da ima kakovost, da zaigra v najboljši ligi na svetu. S soigralci so na šestem mestu in so na dobri poti, da se uvrstijo v izločilne boje, kar bi bil za Ravenno res odličen rezultat. Nekdanji odbojkar Salonita in ACH Volleyja je eden od treh Slovencev, ki igrajo v najmočnejši ligi. Poleg Primorca sta tukaj še Kozamernik (Milano) in Klemen Čebulj (Trentino).
Dozdajšnja klubska kariera:
2009 - 2013 Salonit Anhovo
2013 - 2015 Posojilnica Aich/dob (Avt)
2015/16 AS Cannes (Fra)
2016 - 2019 ACH Volley
2019- Ravenna (Ita)
Septembra ste po letu 2015 spet šokirali Evropo. Slovenija je bila na nogah. Se vam misli še kdaj vrnejo k srebrnemu odličju in vsej evforiji, ki je vladala v tistem obdobju?
Vsake toliko časa, a z mislimi sem trenutno bolj pri Ravenni in klubskih obveznostih. Tekem sicer ni veliko, a zato toliko več treniramo in se podrobno pripravljamo na vsakega tekmeca. Prepričan sem, da sem v teh dveh, treh mesecih še napredoval.
Slovenija je pred meseci slovenske odbojkarje nosila po rokah.
Kaj pa navijači in drugi, vas še kaj trepljajo po ramenih, kot so vas še pred kratkim?
Evforije ni več, a to je bilo tudi pričakovano. Čeprav gre za vrhunski rezultat, življenje teče dalje. Podobno je bilo tudi po tistem zlatem odličju košarkarjev, v nekaj mesecih se ni več govorilo o tem, zato tega ne jemljem kot nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Tudi v slovenski ligi se vidi, da naš uspeh ni kaj veliko pomagal pri večjem obisku tekem, a taka je realnost.
Časa za počitek tako rekoč ni bilo. Reprezentančni dres ste slekli in ga nemudoma zamenjali za klubskega. Je bilo težko?
Zame osebno ne. Fantje v klubu so me res odlično sprejeli. Nisem imel nikakršnih težav s privajanjem in do zdaj lahko o novem okolju povem le najbolje. Gre za res najboljšo ligo na svetu in najboljše okolje za razvoj odbojkarja. Zelo veliko treniramo in preživimo veliko časa v dvorani, največ do zdaj v moji karieri. Tak način mi zelo ustreza, trdo delo mi ni tuje, še večjo motivacijo pa dobiš, če se trud kaže tudi na rezultatih.
Primorec je na septembrskem evropskem prvenstvu blestel pri sprejemu in obrambi.
So vam kaj čestitali za srebrno odličje?
Čestitk ni manjkalo, seveda pa so bili številni tudi malce ljubosumni, a večina je bila vesela zame. Kdaj pa kdaj me tudi zbadajo, kako lahko naredim napako, če sem najboljši v Evropi. To je plod tiste nagrade, ki sem jo dobil po EP. A imamo se super, vsak bi si želel imeti take soigralce.
Po vaših besedah je mogoče čutiti, da ste se prav odločili, ko ste se odločili za prestop v Ravenno. Tudi igrate na vseh tekmah ...
Ne obžalujem prav nič. Le tako lahko napreduješ kot odbojkar. Moraš imeti težke tekme, teh pa v Italiji ne manjka. Kot sem rekel, tudi treningi so odlični. Dokaz, da delamo dobro, so tudi zadnje zmage. Ljudje v klubu in navijači so z nami izjemno zadovoljni, upam, da bomo v tem slogu tudi nadaljevali.
Nekdanji odbojkar Salonita in ACH Volleyja pravi, da ni imel nobene težave s privajanjem na novo okolje. V Italiji naravnost uživa.
Trener ACH Volleyja Matija Pleško, ki je bil v pretekli sezoni tudi vaš trener, je pred začetkom klubske sezone dejal, da bi se prestop v Italijo, če bi imeli srbsko državljanstvo, zgodil še mnogo prej.
Verjetno, vemo, kaj Srbi pomenijo v evropski odbojki. Tudi klubi in zastopniki veliko več dajo na srbske odbojkarje kot na primer na slovenske. V zadnjih letih se mi zdi, da se je položaj popravil, kar dokazuje tudi lepo število slovenskih odbojkarjev v tujini. Toliko jih še ni igralo na tujem.
Selitev v Italijo se ni zgodila prepozno, kajne?
Tudi sam menim, da ne. Zdi se mi, da sem šele zdaj dozorel kot odbojkar in da sem izbral pravi trenutek za odhod v Italijo.
Jani je v preteklosti že igral v Avstriji in Franciji, a Italija je povsem drug svet.
Italija je znana po tem, da lahkih tekem ni. Čeprav vodilna četverica (Lube, Perugia, Modena, Trentino) po kakovosti malce izstopa, so tudi preostale ekipe izjemno nevarne. V tej sezoni smo videli že številna presenečenja.
Prav vsaka ekipa ima svoja orožja. Če že kot celota ni najboljša, pa ima vsaka ekipa vsaj enega izjemno nevarnega igralca, ki lahko povzroči veliko škode. Mi poskušamo vsako tekmo dobiti, ne glede na to, kdo stoji na nasprotni polovici, in mislim, da nam je šlo do zdaj kar dobro. Tiste najbolj pomembne tekme smo osvojili in tudi tistim najboljšim odščipnili kakšno točko. Lahko rečemo, da smo lahko z dozdajšnjim potekom zelo zadovoljni.
Pred vrnitvijo v ACH Volley ste igrali za avstrijsko Posojilnico in francoski Cannes, a Ravenna je zagotovo povsem drug svet.
Težko je primerjati. Francija ima močno ligo, a kar zadeva organizacijo, taktiko in kakovost, je Italija za eno raven, če ne kar dve pred vsemi.
Za konec pojdimo še na januarske dodatne kvalifikacije za nastop v Tokiu 2020. Turnir v Berlinu je pred vrati, se že kaj razmišlja o njem?
Ravno pred nekaj dnevi me je obiskal selektor Alberto Giuliani, s katerim sva malce pokramljala. Vsaj malo smo o tem razmišljali že takoj po EuroVolleyju. Prav vsi imamo veliko željo nastopiti na olimpijskih igrah, vemo pa, da ne bo lahko. Nasproti nam bo stalo pet reprezentanc, ki imajo enako željo kot mi, nastop na olimpijskih igrah pa si zagotovi le prvi.
Pred odhodom v Italijo je tri sezone igral za najboljšo slovensko ekipo ACH Volley.
Skupina A je sicer ugodna - Nemci in Belgijci so zagotovo manj kakovostni kot Francozi in Srbi.
Vsekakor, a turnir se konča po skupinskem delu. V Berlinu ne bo treba premagati le Nemcev in Belgijcev, temveč v polfinalu, če se seveda tja uvrstimo, tudi Srbe in Francoze. Prostora je res tako malo, da o tekmecih nima smisla razmišljati, če bomo premagali vse, bomo nagrajeni, sicer pa ne.
Skupina A: Slovenija, Nemčija, Belgija, Češka
Skupina B: Srbija, Francija, Bolgarija, Nizozemska
Prvi dve ekipi iz vsake skupine se uvrstita v polfinale. V Tokio bo leta 2020 odpotoval le zmagovalec. Slovenci se bodo zbrali 27. januarja v Ljubljani. Pred odhodom v Berlin pa bodo odigrali tri prijateljske tekme z Nizozemsko.
Zberete se konec januarja. Časa za skupni trening skoraj ne bo, a enako velja za vse.
V tem ne vidim težav, saj fantje že veliko časa igramo skupaj in se dobro poznamo. Kakovostni smo, to smo že večkrat pokazali in vsi smo odločeni, da bomo to storili tudi v Berlinu.
Pred slovensko reprezentanco je nov velik izziv. Januarja bo v Berlinu lovila olimpijske sanje, a naloga bo vse prej kot lahka. Slovenci bodo morali za Tokio premagati ovire, ki slišijo na ime Srbija, Francija, Nemčija ...
Kaj pa neigranje kapetana Tineta Urnauta, Mitja Gasparini ni pravi na Japonskem ... Je to razlog za skrb?
Po mojem mnenju ne. Tine sicer nima tekem, a ima vsak dan vrhunske treninge pri Monzi. Tine je tako profesionalen igralec, da ničesar ne prepušča naključju, zato se zanj niti malo ne bojim. Tudi za Gasparinija sem prepričan, da bo pravi, ko bo oblekel slovenski dres. Pa ne samo onadva, verjamem, da bomo na zbor prav vsi prišli odlično pripravljeni, z motivacijo pa tako ali tako ne bo težava.
V Berlin torej po olimpijske sanje?
Ni druge. Moramo imeti najvišje cilje in to je v tem primeru olimpijska vozovnica. Od prvega dne, ko se bomo zbrali, pa do zadnjega moramo stremeti k temu cilju. Mislim, da je ključ, da si lahko na koncu prvi. Ne bi bilo slabo, če bi s fanti spet malce dvignili temperaturo Sloveniji. Sploh zdaj, ko zunaj niso najvišje.
Preberite še:
