Torek, 19. 5. 2026, 6.00
2 tedna, 2 dneva
Zgodovina SP (1930 – Urugvaj)
Branko Oblak je bil prvi Slovenec na SP. Če leta 1930 ne bi bilo bojkota, bi bil drugi.
Urugvajci so leta 1930 izkoristili prednost domačega igrišča in kot prvi osvojili naslov svetovnih prvakov. Še danes veljajo za državo z najmanjšim številom prebivalcev, ki je kdajkoli postala svetovni prvak v nogometu.
Začenja se odštevanje pred letošnjim nespornim nogometnim vrhuncem, svetovnim prvenstvom v ZDA, Kanadi in Mehiki. Kako in kdaj se je sploh začela zgodba o priljubljenih mundialih? Začetek 20. stoletja za reprezentančni nogomet ni bil preveč pester. Tekmovalni vrhunec je doživljal zgolj na olimpijskih igrah, ki sta jih kot za stavo osvajali reprezentanci Anglije in Urugvaja. Nato pa se je nekaj spremenilo. Sramežljivo in s številnimi porodnimi krči se je rodila zgodba o svetovnem prvenstvu, o tekmovanju vseh tekmovanj. Led je prebilo v Urugvaju, pisalo se je leto 1930. Takrat bi lahko na svetovnem prvenstvu nastopil tudi slovenski vratar Maks Mihelčič, a ...
V času, ko reprezentančni nogomet ni imel večjega tekmovanja, na katerem bi se lahko države potegovale za svetovni naslov, se je iskal junak, ki bi premaknil kolesje in v nogometno zgodovino zapisal novo poglavje.
Svetovno prvenstvo se je rodilo po zaslugi Francoza
Tretji predsednik Mednarodne nogometne zveze (Fifa) Jules Rimet (levo) je bil najzaslužnejši za ogromno pridobitev, največje tekmovanje v nogometu.
Svet ga je dočakal v Franciji. Šele močnejše zavzemanje francoskega nogometnega zanesenjaka Julesa Rimesa, da se končno organizira neodvisno srečanje najboljših svetovnih ekip na posebnem turnirju, je postreglo z rojstvom priljubljenega mundiala.
Vsak začetek je težek, tudi pri iskanju prvega gostitelja ni bilo nič lažje. Revni južnoameriški predstavnik Urugvaj je skušal združiti izziv proslavitve stoletnega obstoja mlade državice z gigantsko športno manifestacijo, sveže ustanovljena Fifa pa mu je pri tem dala povsem proste roke. Veliki stadion Centenario je bil še pravočasno pripravljen, čeprav so gradbena dela potekala še v tednu, ko je na drugem velikem objektu Pokites potekalo slavnostno odprtje.
Le štiri evropske predstavnice
Urugvaj je v finalu na razburljivem srečanju s 4:2 premagal sosedo Argentino. Zaradi poraza in neprestanih provokacij sta nogometni zvezi po tej tekmi za dve leti celo prekinili stike.
Žal je prvo svetovno prvenstvo bojkotirala domovina nogometa Anglija, ki se je do preostalih reprezentanc obnašala snobovsko, saj ji ni bilo v čast igrati proti "slabšim", "amaterskim" ekipam.
Primat je prevzela domača enajsterica, sicer v tistih časih tudi velika favoritinja (južnoameriški in olimpijski prvak), ki je v konkurenci skromnih 13 reprezentanc (od tega zgolj štiri evropske, prav vse so se odpravile na večtedensko potovanje s čezoceansko ladjo, poleg Anglije niso nastopile Madžarska, Češka, Avstrija, Švedska, Nemčija in še nekatere reprezentance, ki so takrat izstopale v evropskem nogometu) po velikem preobratu v finalu proti sosedom iz Argentine osvojila zgodovinski prvi naslov. Domači temnopolti zvezdnik Jose Leandro Andrade je postal prvi veliki nogometni junak, ki je izstopal v zgodovini svetovnih prvenstev.
Kvalifikacij še ni bilo, na prvenstvu pa je bilo v 18 dneh odigranih zgolj 18 tekem. Za primerjavo, letos bodo ljubitelji nogometa v ZDA, Kanadi in Mehiki spremljali rekordno število dvobojev, kar 104. Prvič v zgodovini tekmovanja bo tako na svetovnem prvenstvu odigranih več kot sto dvobojev. Ko je Urugvaj leta 1930 gostil prvi mundial, so na njem nastopili predstavniki zgolj treh različnih konfederacij, manjkali pa so predstavniki Afrike, Azije in Oceanije.
Vrhunci finala med Urugvajem in Argentino:
To je bilo tudi edino svetovno prvenstvo, ki je potekalo v enem mestu. Svetovno nogometno smetano je s tremi stadioni gostil Montevideo, glavno mesto Urugvaja.
Za nastop na SP kandidiral Slovenec, a ...
Zgodovina svetovnih prvenstev se je začela leta 1930 v Urugvaju. Zmaga je ostala doma.
Barve Jugoslavije so po bojkotu hrvaških nogometašev branili le Srbi, ki so na koncu osvojili zelo solidno četrto mesto. Tako ni bilo možnosti, da bi prvenec na svetovnem prvenstvu dočakala Slovenija, saj je bil pred tem na reprezentančnem seznamu vratar Maksimilijan (Maks) Mihelčič (1905–1958), ki je tedaj zelo uspešno nastopal pri zagrebškem klubu Građanski in veljal za najboljšega vratarja na tleh Kraljevine Jugoslavije. Leta 1928 se je z jugoslovansko reprezentanco udeležil olimpijskih iger v Amsterdamu, a ni branil na nobeni tekmi.
Če bi rojeni Ljubljančan, ki je za jugoslovansko reprezentanco med letoma 1925 in 1931 zbral 18 nastopov, nastopil v Urugvaju, bi postal prvi Slovenec na svetovnem prvenstvu. Tako pa je ta častitljiva vloga skoraj polovico stoletja pozneje pripadla Branku Oblaku, ki je jugoslovanski dres nosil na SP 1974 v ZRN in bil tako dober, da so ga izbrali v najboljšo enajsterico tekmovanja.
Branko Oblak, za mnoge najboljši slovenski nogometaš vseh časov, je leta 1974 postal prvi rojeni Slovenec, ki je zaigral na svetovnem prvenstvu v nogometu.
Klubi iz Sarajeva, Splita, Subotice in Zagreba se pred SP 1930 v Urugvaju niso strinjali s tem, da bi bili njihovi igralci med državnim prvenstvom odsotni tako dolgo, zato je sledil upor. Beograjskih klubov to ni motilo.
Na nogometni zvezi Jugoslavije, ki se je takrat iz Zagreba preselila v Beograd, so se odločili, da bodo čez veliko lužo odpotovali le nogometaši beograjskih klubov. Pridružili so se jim še trije Srbi, ki so igrali v Franciji, dogajanje v izbrani vrsti pa je pozneje na filmskem traku ovekovečila srbska uspešnica Montevideo, bog te je videl.
Do leta 1930 je reprezentanco Jugoslavije vodil Hrvat Ante Pandaković. V filmu Montevideo, bog te je videl, ga je leta 2009 upodobil legendarni, žal že pokojni hrvaški trener Miroslav Ćiro Blažević. Pandaković zaradi bojkota hrvaških nogometašev ni vodil Jugoslavije na SP v Urugvaju, ampak je selektorsko vlogo opravljal Srb Boško Simonović.
Maks Mihelčič, ki je nogometno kariero začel pri ljubljanskem Hermesu, je v tistem obdobju branil ravno barve zagrebškega Građanskega. Največjemu hrvaškemu mestu je ostal zvest tudi po drugi svetovni vojni, ko se je pri Dinamu za nekaj let posvetil tudi trenerskemu delu z mlajšimi.
Največje tekme so potekale na veličastnem Centenariu, na katerem je leta 2014 gostovala tudi slovenska izbrana vrsta in na prijateljski tekmi proti Urugvaju izgubila (0:2).
Srbski nogometaši, ki so branili barve Jugoslavije, so na uvodnem srečanju na SP 1930 Brazilijo premagali z 2:1. Pozneje so nogometaši iz domovine sambe kar petkrat postali svetovni prvaki, v zgodovino nogometa pa so se vpisali kot edina reprezentanca, ki je nastopila prav na vseh svetovnih prvenstvih. Na SP 2026 se bo Brazilija v skupini C pomerila s Škotsko, Marokom in Haitijem.
Urugvajci so v finalu v slabo voljo spravili sosede iz Argentine.
SP v Urugvaju
Leto: 1930
Gostitelj: Urugvaj
Zmagovalec: Urugvaj
Finale: Urugvaj : Argentina 4:2 (1:2)
Povprečje doseženih zadetkov: 3,89
Povprečni obisk gledalcev: 32.808
Najboljši strelec: Stabile (Argentina) - 8 zadetkov
Uvrstitev Jugoslavije: 4. mesto
Polfinale:
Montevideo:
Urugvaj : Jugoslavija 6:1 (3:1)
Argentina : ZDA 6:1 (1:0)
Finale:
Montevideo, stadion Centenario, 80.000 gledalcev:
Urugvaj : Argentina 4:2 (1:2)
Dorado 12., Cea 57., Iriarte 68., Castro 89.; Peucelle 20., Stabile 37.
Urugvaj: Ballesteros, Nasazzi, Mascheroni, Andrade, Fernández, Gestido, Dorado, Scarone, Castro, Cea, Iriarte; selektor Alberto Suppici;
Argentina: Botasso, Della Torre, Paternoster, Juan Evaristo, Monti, "Arico" Suárez, Peucelle, Varallo, Stábile, Ferreira, Mario Evaristo; selektor Francisco Olazar.
SP 2026 v nogometu
SP 2026