Nedelja, 26. 11. 2023, 4.00
9 mesecev, 2 tedna
Skok v športno preteklost: Ermin Šiljak
Slovenec, ki se je čudežno vrnil in šokiral zdravnike
Slovenski nogomet je ponosen na številne dosežke. Pod enega najprestižnejših se je podpisal Ermin Šiljak. Bil je najboljši strelec celotnih evropskih kvalifikacij za Euro 2004. To je bilo prvič in za zdaj tudi zadnjič, da se je lahko s tako odmevnim nazivom pohvalil Slovenec. Njegovemu dosežku pa se je treba še toliko bolj pokloniti, ko si prikličemo v spomin njegovo kalvarijo z zdravjem. Pred 25 leti je v Atenah doživel eno najtežjih poškodb v zgodovini nogometa, tako da je njegova vrnitev med elito mejila na čudež.
Slovenska nogometna reprezentanca se je v ponedeljek uvrstila na Euro 2024. Na največji evropski nogometni spektakel se vrača po 24 letih. Ko je nastopila na prvem, je njene barve branil tudi Ermin Šiljak. In ni dosti manjkalo, da bi še na enem. Če le ne bi na znameniti tekmi v Zagrebu, 15. novembra 2003 se je igrala prva tekma dodatnih kvalifikacij za Euro 2004, v končnici srečanja prejel rumeni karton. Pred tem je na stadionu Maksimir izenačil na 1:1 in predstavljal ogromno nevarnost za hrvaško obrambo.
Na povratni tekmi za Bežigradom žal ni smel igrati, takratna Prašnikarjeva četa pa je kljub prednosti, dobršni del srečanja je imela igralca več, izpustila iz rok izjemno priložnost za novo uvrstitev na Euro. Hrvaška je zmagala z 1:0, razočarani slovenski navijači pa so si lahko le domišljali, ali bi se dvoboj razpletel drugače, če bi Sloveniji pomagal še Šiljak. Takrat je bil v življenjski formi. Ne le da je zadeval skoraj na vsaki tekmi, z devetimi zadetki je bil celo strelski kralj celotnih kvalifikacij v Evropi.
Zdravniki so mislili, da ne bo mogel več normalno hoditi
Ljubljančan, ki je letos praznoval abrahama, je za slovensko reprezentanco odigral 48 tekem in dosegel 14 zadetkov. Zgodba o njegovem uspehu pa je še toliko bolj odmevala, saj je imel pet let pred tem neverjetno smolo z zdravjem, po kateri je bilo vprašljivo celo njegovo nadaljevanje kariere. In to pri rosnih 25 letih, ko je imel še marsikaj za pokazati. Poškodbe so žal sestavni del nogometa, a s tako hudo, kot se je spopadel Šiljak, je imel opravka le malokdo. Ljubljančan pa se je navkljub črnim napovedim, zdravniki so bolj ali manj izključevali možnost, da bo še nadaljeval kariero, le vrnil na igrišča. Po 19 mesecih. In nato zažarel v novi vrhunski luči v kvalifikacijah za Euro 2004, ko je njegov strelski pohod z občudovanjem spremljala vsa Evropa.
Zgodba o krutosti njegove poškodbe sega še v prejšnje stoletje. Slovenska nogometna reprezentanca je 6. septembra 1998 v kvalifikacijski ciklus za EP 2000 vstopila z remijem v Atenah (2:2). Ni razočarala, ampak nakazala nove smernice, ki so pod vodstvom Srečka Katanca doživele vrhunec na EP 2000 in SP 2002. Vseeno pa je točko na gostovanju v Grčiji plačala zelo drago, saj je za dalj časa izgubila pomembnega napadalca. Šiljak je doživel grozno poškodbo le dve minuti po vstopu v igro, ko ga je Grk Vasilios Borbokis od zadaj udaril po stojni nogi, podrl in brutalno poškodoval, s tem pa tudi za dalj časa oddaljil od igrišč.
"To je bila ena najtežjih poškodb v zgodovini nogometa. Če primerjamo mojo poškodbo s tisto od Eduarda (ko je nekdanji hrvaški reprezentant brazilskih korenin še branil barve londonskega Arsenala, op. p.), se njemu ni zgodilo nič. Imel je zlomljen gleženj in počeno fibulo, po štirih mesecih pa je že lahko tekel. Sam sem moral nositi mavec štiri mesece in nisem smel stopiti na nogo, vrnil pa sem se lahko šele po 19 mesecih. Imel sem trikratni zlom gležnja, vse vezi so bile potrgane, na koncu pa sem imel v gležnju kar 13 vijakov. Zdravniki mi na začetku raje niso nič omenjali, da mi ne bi zbili volje. Mislili so, da ne bom mogel več normalno hoditi, kaj šele igrati ... Ko sem se vrnil, so bili vsi po vrsti začudeni," se je 19-mesečne nepredvidljive zgodbe s srečnim koncem pred leti v pogovoru za Sportal spominjal Ermin Šiljak.
Na dvoboju v Atenah je imel trikratni zlom gležnja. Vse vezi so bile potrgane, na koncu je imel v gležnju kar 13 vijakov.
Zdravljenje je vodil na lastno pest
Argentinski Slovenec Martin Magister je bil svojčas tudi sodelavec Matjaža Keka. Bil je kondicijski trener slovenske reprezentance na SP 2010 v Južni Afriki. Takrat je bil star 25 let. Po uspešnem obdobju, ki ga je preživel pri francoski Bastii, s katero je osvojil tudi pokal Intertoto, se je ravno pridružil švicarskemu Servettu, nato pa v reprezentančnem dresu Slovenije v uvodni tekmi kvalifikacij za EP 2000 doživel poškodbo, ki ga je od igrišč oddaljila za 19 mesecev!
Znašel se je v težavah, saj v Sloveniji ni našel pravega rehabilitacijskega centra. Veliko napotkov je dobil od tujih strokovnjakov, zdravljenje pa vodil na lastno pest. "Dodatno sem hodil na akupunkturo in razgibavanje v tivolski bazen. Strokovno ekipo so sestavljali kondicijski trener Martin Magister, za prehrano je skrbel Simon Rudež, za akupunkturo pa je bil zadolžen Edvin Dervišević," je pojasnil 48-kratni reprezentant, ki je dosegel 14 zadetkov in na večni lestvici najboljših strelcev slovenske reprezentance še danes zaseda visoko peto mesto.
Mnogi imajo težavo z vključitvijo v normalno življenje
Ko se je po 19 mesecih vrnil na igrišče, ga je skrbelo, ali bo še kdaj zaigral na takšni ravni, kot je pred usodno poškodbo na Olimpijskem stadionu v Atenah. "Alessandro del Piero (legendarni italijanski nogometaš, op. p.) je bil zaradi kolena odsoten osem mesecev, pravi ritem pa je ujel šele po enem letu. To je zelo težka stvar. Ko sem se vrnil, sem bil po opravljenih testih še boljši kot prej. Dvignil sem se na višjo raven, ponovno igral za reprezentanco, bil najboljši strelec kvalifikacijskega ciklusa, kar ni majhna stvar, pa tudi najboljši strelec azijske lige prvakov," je ponosno zaupal Ljubljančan, ki se je pozneje podal v trenerske vode.
Po uspešni vrnitvi je zaigral tudi na evropskem prvenstvu v Belgiji in na Nizozemskem. Prizor je s tekme med Slovenijo in Norveško, ki se je v Arnhemu končala brez zadetkov.
Seznanjanje z nevarnostjo poškodb in posledicami, za marsikoga kar usodnimi, bi po njegovem mnenju morali opravljati trenerji, ki pa (še) niso kos nalogi. "Trenerji ne pripravljajo igralcev na možnost, da bi se kaj podobnega lahko nekoč pripetilo tudi njim. Ko pa pride do tega, pa pride do depresije. Mnogi se ne vrnejo, nato pa imajo še težavo z vključitvijo v normalno življenje, saj drugega kot igrati nogomet niti ne znajo. Mnogi se težko prilagodijo na nov ritem. Igralci bi morali o tem več razmišljati, morali pa bi tudi najti nekoga, ki bi jih lahko pripravljal na take stvari," je prepričan Šiljo, ki je dodatno moč pri vrnitvi, predvsem tisto psihološkega značaja, črpal v družinskem okolju, prisotna pa je bila tudi goreča želja po tem, da dokaže drugim, da se zmore vrniti tudi po poškodbi takšne narave.
Podobno poškodbo sta utrpela sloviti Nizozemec Marco van Basten in Šved Thomas Brolin, ki se nista več vrnila na prejšnjo raven. Ermin Šiljak je svojo čudežno še presegel.
Lassie se je vrnil
Želel se je vrniti na vsak način. In tudi za ceno ogromnega odrekanja in nadčloveških naporov. Vsak dan je garal po deset ur, ko pa se je po 19 mesecih mukotrpnega dela vrnil na zelenice, je zdravnike pustil odprtih ust. Ko se je končno znašel na pravem treningu, mu je odleglo. A le do neke mere, saj je naletel na novo oviro.
Strahu pred krvoločnimi posredovanji branilcev ni čutil. S pomočjo avtogenega treninga si je dopovedal, da ga tovrstna srečanja ne smejo skrbeti.
"Težko je bilo najti klub, saj me po takšni poškodbi ni hotel nihče. Na srečo sem na koncu le našel novo okolje. Odšel sem na Švedsko (Hammarby), ujel ritem, igral samo za hrano in stanovanje, potem pa odšel za leto in pol v Grčijo (Panionios). V deželo, kjer sem doživel nesrečo. Lahko bi kar rekel, da se je Lassie vrnil," se je pošalil.
V kvalifikacijah za EP 2004 je zatresel mrežo vseh tekmecev razen takratne evropske prvakinje Francije na čelu s prvim zvezdnikom Zinedinom Zidanom. Vrnili so se tudi zadetki, z njimi vred pa se je krepila samozavest. Strahu pred krvoločnimi posredovanji branilcev ni čutil. S pomočjo avtogenega treninga si je dopovedal, da ga tovrstna srečanja ne smejo skrbeti. Raje se je vrnil k tistemu, kar je najbolj krasilo njegovo kariero. K zadetkom. Najbolj so prišli do izraza v kvalifikacijah za EP 2004. Ko je zadeval kot za stavo. Bil je v življenjski formi, štirikrat je zatresel mrežo Cipra, trikrat Malte, po enkrat pa Izraela in Hrvaške.
Manjkala je le še pika na i, žoga v mreži Francije, takratnega aktualnega evropskega prvaka. Čeprav si je v Stožicah priigral kar nekaj priložnosti, žoga proti galskim petelinom, ravno predstavnikom države, v katero se je napotil s trebuhom za nogometnim kruhom iz ljubljanske Olimpije (Bastia), ni hotela v mrežo. A ostala sta zadoščenje in ponos, da je bil najboljši strelec evropskih kvalifikacij. Tudi pred Francozom Thierryjem Henryjem, dokazanim velemojstrom, ki je igral v isti skupini in imel opravka z enakimi tekmeci kot Šiljak, a je dosegel "le" šest zadetkov.
Slovenska reprezentanca na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij za Euro 2004 ni mogla računati na pomoč kaznovanega Ermina Šiljaka. Bežigrad je padel, Hrvaška je zmagala z 1:0 in Prašnikarjevi četi pred nosom zaprla vrata evropskega prvenstva na Portugalskem.
Žal pa si je nekdanji napadalec in trener Olimpije nato v play-offu, ko je Slovenija naskakovala tretji zaporedni nastop na velikem tekmovanju, kar bi bil za tako majhno deželo podvig nad podvigi, prislužil rumeni karton v Zagrebu. Naivno je nasedel provokaciji, zaradi katere je moral počivati na povratnem dvoboju in s težkim srcem čestitati Hrvatom (0:1) za preboj na Euro. Od njegove druge udeležbe na Euru ni bilo nič.
Odlične predstave v kvalifikacijah je dobro vnovčil, se podal na drugi konec sveta in navduševal na Kitajskem, kjer je postal tudi prvi strelec azijske lige prvakov (Dalian Shide). Na osmih tekmah je dosegel osem zadetkov. Strelski kralj je postal še na drugi celini, se nato vrnil v Evropo in izbral ponudbo belgijskega Mouscrona, pri 33 letih pa nato le pospravil nogometne čevlje v kot in sklenil kariero.
V dresu kitajskega kluba Dalian Shide je postal najboljši strelec azijske lige prvakov. Slednjo je pozneje kot edini izmed Slovencev osvojil Zlatan Ljubijankić.
Zdravniki so bili po tisti grozni poškodbi v Atenah mnenja, da bo trajala še manj, a jo je kakovostno podaljšal. Zelo kakovostno. Prvak je postal kar v treh državah, hkrati pa dokazal, kaj vse se zmore, če vztrajaš do konca in za dosego cilja drzno preskakuješ meje nemogočega. Motivacije in volje mu ni nikoli zmanjkalo. Šiljak se je vrnil, Slovenija pa ima po njegovi zaslugi na seznamu vseh najboljših strelcev kvalifikacij za evropska prvenstva, na katerem ne manjka izjemnih imen, največjih napadalcev svojega časa, tudi svojega predstavnika. Čestitke!
Naj strelci kvalifikacij za evropsko prvenstvo:
EP 2024 – Romelu Lukaku (Belgija) 14 zadetkov
EP 2020 – Harry Kane (Anglija) 12
EP 2016 – Robert Lewandowski (Poljska) 13
EP 2012 – Klaas-Jan Huntelaar (Nizozemska) 12
EP 2008 – David Healy (Severna Irska) 13
EP 2004 – Ermin Šiljak (Slovenija) 9
EP 2000 – Raul Gonzalez (Španija) 11
EP 1996 – Davor Šuker (Hrvaška) 12
EP 1992 – Darko Pančev (Jugoslavija) 10
EP 1988 – John Bosman (Nizozemska) 9
EP 1984 – Karl-Heinz Rummenigge (ZRN) 7
EP 1980 – Kevin Keegan (Anglija) 7
EP 1976 – Don Givens (Irska) 8
EP 1972 – Gerd Müller (ZRN) 7
EP 1968 – Janos Farkas (Madžarska), Gigi Riva (Italija) 6
EP 1964 – Ole Madsen (Danska) 11
EP 1960 – Titus Bubernik (Češkoslovaška), Just Fontaine (Francija) 5