Sreda, 8. 6. 2022, 9.00
1 leto, 10 mesecev
Komentar
Najbolj boli, ker je večini vseeno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,14
16
Po zadnjih manj prepričljivih predstavah slovenske nogometne reprezentance se poraja več težav. Na žalost ne le na zelenici, kjer imajo Kekovi izbranci opravka z boljšimi tekmeci, ampak tudi drugje. Največjo škodo povzroča ravnodušje. In to ne le ravnodušje pri nogometaših, ampak predvsem pri navijačih, kar boli še bistveno bolj od porazov na igrišču. In dolgoročno ne prinaša nič dobrega.
Ni težava biti slabši, še manj bi se to moralo doživljati kot sramota. Takšne stvari se pač dogajajo, to je povsem naravno. Slovenija ima z dvema milijonoma prebivalcev in manjšim nogometnim bazenom vendarle svoje zakonitosti in omejenosti, ki so prej ali slej morale zaživeti v realnosti. Slovenija je v preteklosti večkrat doživela svojih nogometnih pet minut, skoraj vsakomur kdaj pa kdaj zažari zvezda. Sloveniji je celo večkrat od drugih primerljivih držav, kar le dokazuje njen športni talent in navijaški fanatizem, ki ga zna ob posrečenem trenutku zvabiti na plano. To je večkrat dokazano, v skoraj vseh športih, ki jih pozna razviti svet. Tako ekipnih kot individualnih.
No, v zadnjem obdobju, od tega je že celo desetletje, v nogometu, s katerim se najbolj resno ukvarja ves svet, plačuje svoj davek majhnosti. In pri tem zapravlja ugled. Vsaj v očeh tistih, ki se ne morejo izogniti primerjavam s prejšnjimi generacijami. S tistimi, ki so zaigrale na največjih tekmovanjih. S to, ki jo trenutno vodi Matjaž Kek, očitno ni mogoče prikazati več. Tekmeci, kot so Švedi in Srbi, so toliko močnejši in bolj samozavestni, da je skoraj nerealno pričakovati boljše rezultate. In s tem niti ne bi smelo bilo kaj narobe, saj se v nogometu čudeži ne dogajajo vsako leto.
So nogometaši pripravljeni dati vse od sebe?
Veliko bolj je narobe, da se je ob porazih in manj prepričljivih predstavah v glavah Slovencev naselilo ravnodušje. Do usode reprezentance, rezultatov, statusa, ugleda, ambicij. In to ne le pri igralcih, kar je že samo po sebi žalostno, ampak tudi navijačih. To pa je še bolj skrb vzbujajoče, saj so ravno navijači tisti, zaradi katerih se nogomet pravzaprav igra. Ne igra se le za plače nogometašev, za njihovo eksistenco ali zadovoljstvo delodajalcev. Še zdaleč ne. Operacija je podčrtana kot uspešna šele takrat, ko nogometaše pozdravi delirij navijačev.
Slovenska nogometna reprezentanca letos prvič nastopa v drugem najvišjem kakovostnem razredu lige narodov. Po dveh tekmah je na dnu lestvice, brez točk in z razliko v zadetkih 1:6.
Slovenske reprezentance ni že dolgo. Včasih je tekma članske izbrane vrste veljala za dogodek in pol. Pa sploh ni bilo pomembno, kdo je bil tekmec. Če je bil dober, če je spadal med nogometne velikane, še toliko bolje. Navijači so vedeli, da bodo nogometaši na tekmi dali vse od sebe. Da, to je tista tipična nogometna floskula, ki se tako rada prikrade iz ust igralcev pred napovedmi tekem. Ob zadnjih dogodkih, ko se pred oči prikrade anemičnost, brezvoljnost igralcev na zadnji tekmi v Beogradu, se človek vpraša, ali igralci v resnici mislijo tako, ko jo izgovorijo.
Pri slovenski reprezentanci imajo na voljo vse, kar potrebujejo. Kar bi jih gnalo do večjih uspehov. Imajo velik motiv, saj igrajo proti (naj)boljšim. Precej redno igrajo v klubih, večina v tujini, zveza jim je organizirala vse, kar potrebujejo za kakovostno pripravo, rezultatov pa ni. Niti pravega odnosa.
Boljši pogoji, slabši rezultati
Slovenija očitno živi v nelogičnem športnem svetu. Manj ko imaš na voljo, slabše pogoje za trening, bolj fenomenalne rezultate dosegaš. Tujci so se večkrat čudili, od kod uspehi slovenskih športnikov. Saj verjetno poznate tiste zgodbe o telovadcih Mitji Petkovšku in Aljažu Peganu. No, odkar imajo nogometaši na voljo gorenjsko pripravljalno oazo na Brdu pri Kranju, se jim velika tekmovanja izmikajo kot po tekočem traku. Kot da slovenskim nogometašem pri graditvi ekipnega duha niti ne ustreza cona ugodja. Kot da jih moti, če imajo na razpolago preveč. Ali preveč popolno. Tako redno tekmovalno formo v tujih klubih, o čemer so lahko številni nekdanji junaki zlate Katančeve čete pred desetletji le sanjali, kot tudi pogoje za pripravo.
Jan Oblak je v zadnjih letih največji ponos slovenskega nogometa. V izbrani vrsti nosi kapetanski trak in se trudi, da bi uresničil otroške sanje o nastopu na velikem tekmovanju, a se mu želja še ni izpolnila.
Vrhunskih rezultatov že dolgo ni več. Na velikih tekmovanjih že dolgo zastopajo slovenske barve le še predsednik Uefe Aleksander Čeferin kot slavnostni podeljevalec in sodniki. Kar je še razlog več za teorije ''kavč selektorjev'' o podpihovanju sodniške mafije v krovni zvezi. O organizaciji, ki ji največje navijaške skupine v Sloveniji že dalj časa ne izkazujejo simpatij. Dogaja se, da tuji novinarji na tekmi s Švedsko v Stožicah nevede sprašujejo, zakaj in kdo sredi tekme zunaj stadiona jezno skandira nekaj o mafiji. Tako je bilo prejšnjo nedeljo, ko je v Ljubljani gostovala Švedska. Kaj bo šele prihodnjo nedeljo? Prihaja namreč Srbija, z njo tradicionalno ogromno število navijačev, privržencev, ki nosijo srbske korenine in živijo v Sloveniji. Prišli pa bodo tudi Srbi od drugod in ustvarili bučno ozračje.
Nekoč so iskali vstopnico več
Kako je s tem, smo se lahko prepričali na marsikateri košarkarski tekmi v Sloveniji v ligi ABA proti srbskim klubskim velikanom, Crveni zvezdi ali Partizanu. Na eni izmed njih, ko so v dvorani Tivoli gostovali črno-beli, dvoboj pa si je z zanimanjem ogledal tudi Zlatko Zahović, se je vendarle zgodilo nekaj, kar nas je vrnilo v pravljična leta najmočnejše košarkarske Olimpije. Zmaji so preglasili srbska grla. Bilo je čarobno, odmevala je Mala terasa. Spominjalo je na evforijo, ki se je izžarevala pod Rožnikom ob prelomu tisočletij. Takrat se je za Olimpijo v Tivoliju iskala vstopnica več, dvorana je bila premajhna za vse.
Ljubitelji košarke so letos obudili evforijo, ki je spremljala Olimpijo v njenih najlepših letih. Tako so noreli od navdušenja ob spomladanski zmagi zmajev nad beograjskim Partizanom v dvorani Tivoli.
Podobno je takrat veljalo za slovensko nogometno reprezentanco v nogometu. Brez ugodja, brez polne tekmovalne klubske forme, a z veliko srčnostjo, nepopustljivostjo in ekipnim duhom je na dotrajanem Plečnikovem stadionu za Bežigradom parala živce favoritom in se uvrščala na največja tekmovanja. Takrat je v Sloveniji gostovala tudi Srbija (takrat še ZR Jugoslavija). Pričakalo jo je noro vzdušje, ves Bežigrad je poskakoval v ritmu poskočnice ''Kdor ne slače ni Sloven'c''.
Česa podobnega v nedeljo na stadionu v Stožicah ni mogoče pričakovati. Organiziranih navijaških skupin že dolgo ni na tekmah, v zadnjem obdobju v Stožicah bolj kot ne odmevajo glasovi podmladka slovenskih klubov. Tisti, ki jim utripa srce v športnem ritmu, pa ne obiskujejo tekem, si vedno težje, zaradi različnosti televizijskih operaterjev, ogledajo tekme v neposrednem prenosu na zaslonih, številni raje svojo športno strast razdajajo drugim športom, kjer prepoznajo več želje, iskrenosti. Nogometašem več ne zaupajo, saj ponavljajo moteče vzorce, za katere so obljubljali, da jih bodo poskušali izkoreniniti.
Le redki si še grizejo nohte
Čeprav so lani po ponesrečenem gostovanju v Splitu večkrat poudarili, da ne bodo ponavljali takšnih napak in se bodo bolj razdajali za državni grb na dresu, so slabo leto pozneje, ko so bili v Beogradu še lahko srečni, da so prejeli le štiri zadetke (pa še to je najvišje število, kar jih je slovenska reprezentanca prejela v zadnjih 14 letih!), znova razočarali navijače. Na čelu s selektorjem Matjažem Kekom. Zato je napočil čas za spremembe, a se bojimo, da se bo kaj obrnilo na bolje šele takrat, ko bodo na pomoč priskočili tudi navijači. Prvi korak do njih pa bi morala narediti Nogometna zveza Slovenije in jih poskušati vrniti tja, kjer bi se lahko pisale lepe zgodbe. Na stadion.
Ko je Slovenija gostovala v Beogradu pred desetletjem, je v srbsko prestolnico odpotovalo več tisoč strastnih navijačev. Tokrat, ko je Kekova četa v nedeljo gostovala na stadionu Rajko Mitić, je bilo ljubiteljev nogometa iz Slovenije v srbski prestolnici bistveno manj. Časi so se spremenili.
Kult reprezentance se je porazgubil, od lepih spominov ni več mogoče živeti. Selektor in nogometaši resda vztrajajo, da bi niz ugodnih rezultatov in dobrih predstav lahko vrnil navijače na tribune, a časa hitro zmanjkuje. Težko bo potegniti krivuljo gor, če je napočilo obdobje, ki se nam je zdelo še pred kakim desetletjem nepredstavljivo. Ko nekateri navijači, pa čeprav digitalizirani mediji torpedirajo o najavah na vsakem koraku, sploh ne vedo, da reprezentanca igra. In proti komu. Doživljajo jo ravnodušno, brez žara. Le redki si še grizejo nohte, nogomet je podpisal predajo in padel v "drugi plan".
Takšne apatije pa se v športnem svetu ne bi smele dogajati. Že zaradi Jana Oblaka. Zvezdnika, vzornika, enega od redkih Slovencev, ki jih zlahka prepoznajo na vseh celinah. In zaradi mladih sopotnikov, novih Benjaminov Šeškov, ki za zdaj na domačih tekmah niso še nikoli izkusili tiste energije, ki sta jo nekoč dajala ''Katančev'' Bežigrad ali ''Kekov'' Ljudski vrt. In je zaradi ravnodušja očitno še dolgo ne bodo.
16