Lionel Messi
Ponedeljek, 19. 12. 2022, 4.00
2 leti
Trnova pot dokazovanja Lionela Messija
Prijazen fant brez karizme?!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,48
7
Lionel Messi je na SP 2022 z Argentino postal svetovni prvak in bil izbran za najboljšega nogometaša tekmovanja. S sedmimi zadetki je bil drugi najboljši strelec.
Lionel Messi je nesporen primer nadpovprečno nadarjenega nogometnega genija, ki z žogo počne stvari, o katerih lahko navadni smrtniki le sanjajo.
Njegova igra je čista fantazija. Že nekaj desetletij. Je pravo utelešenje popolne desetice. Simbolike največjega, kar premore nogomet. Njegov talent mu je zlahka odpiral vrata do srca najbolj izbirčnih nogometnih sladokuscev. Takšna lahkotnost preigravanj, ki jo je znal na največjih tekmah nadgraditi še z atraktivnimi zadetki, poštenostjo in nesebičnostjo, pri čemer je stalnost vrhunske forme ohranjal tako dolgo, da so se epopeje o statističnih posladkih pisale kar same od sebe, je postala nalezljiva. Mlado in staro, vsi so hoteli biti kot Messi. Ujeti vsaj delček njegovega razkošnega znanja, vstopiti v njegov svet, kjer se je vse zdelo tako preprosto. In zmagovito.
Svetovni prvak je postal v Katarju, bogati državi, s katero je navezal tesnejše stike že pri Barceloni, saj je v blagajno katalonskega kluba prek sponzorstev nosila bajne milijone. Še bolj ''katarski'' je postal v Parizu, saj delovanje PSG napaja ravno kapital iz omenjene dežele.
A spoštovanja si ni nabral pri vseh. V pestrem obdobju vročega rivalstva s Cristianom Ronaldom, ko se je pazilo in opozarjalo na vsako malenkost, ter ob nostalgičnih primerjavah z nogometnimi čudeži Diega Armanda Maradone mu je vselej nekaj manjkalo, da bi se mu priklonili tudi najbolj iskrivi kritiki. Treba je bilo počakati do Katarja, usoda pa je hotela, da mu je to uspelo šele takrat, ko je opustil značaj ponižnega in nekonfliktnega športnika.
Prijazen fant, na katerega se nikoli niso lepili škandali, niti se ni nikoli trudil, da bi kako drugače kot na nogometni zelenici povečeval zanimanje za svoje ime, se je prelevil v bojevnika. Spremenil je osebnost. Jo nadgradil. Prvič v karieri se je pokazal v bolj drzni, neposredni luči. Soigralci so mu verjeli, z njim so bili pripravljeni tudi umreti, če bi bilo treba. Prepričal jih je, takšen Messi je klical po akciji s srečnim koncem.
In kako mu je to uspelo? Izposodil si je ščepec čarobne energije večnega upornika in fakina, s katero je nekdaj osvajal svet njegov veliki rojak Maradona. Zdaj sta si bot. Oba sta popeljala gavče do svetovnega naslova. Oba z zlato levico in desetico na hrbtu. Nikoli nista pretirano zrasla. A to velja le za njuni človeški podobi. Kar zadeva njun nogometni prispevek, sta prerasla v nogometni božanstvi, ki sta očarali na milijone fanatičnih vernikov. In sprožili fenomen množičnih romanj na največja tekmovanja.
Večkrat med prvenstvom je priznal, da v Katarju neizmerno uživa, saj ga je na delu spremljala tudi družina.
Zdaj ni več izgovorov, zakaj se Lea Messija ne bi smelo upoštevati kot enega najboljših vseh časov. Milo rečeno. Ker glede na neverjetno pot, ki jo je prehodil v klubskem svetu, tam pa premikal mejnike tako igrivo in uspešno kot še nihče pred njim, je pred SP 2022 obstajala le še dilema, ali je Lionel, tisti nadobudni fant iz Rosaria, ki se je v mladih letih podal čez lužo v Barcelono, nato pa postal nogometna ikona 21. stoletja, največji vseh časov. In glede na to, kako je osvojil letošnje svetovno prvenstvo v Katarju, obenem pa "galvaniziral" soigralce, da so v državnem dresu leteli po igrišču in pri tem grizli travo, vse z namenom, da premagajo tekmece in postanejo najboljši na svetu, ne bi smelo biti več dvoma.
Ni mu bilo lahko, Argentina v primerjavi z drugimi velesilami, ki so v Katarju spadale med osrednje favorite za naslov, začenši z (neuspešnimi) branilci naslova iz Francije, pa Brazilci, Španci, Nemci, Angleži, ne nazadnje tudi Portugalci, ni računala na tako širok izbor dokazanih in že uveljavljenih zvezdnikov. Takšnih, ki bi avtomatično delali razliko na igrišču. Messi nima dosti takšnih soigralcev, zato je moral spremeniti osebnost, postati drugačen, se še bolj povezati s skupino igralcev, ki ga tako osrečuje. Zato je treba njegov dosežek na tem prvenstvu, čeprav je bližnjico do veličastne statistike spretno izkoriščal prek zelo pogostih dosojenih kazenskih udarcev v prid Argentine, še bolj ceniti. Ni imel namreč na voljo tako kakovostnega kadra kot kar nekaj drugih reprezentanc.
Po finalu SP 2022 je sporočil, da namerava nadaljevati reprezentančno kariero. Za zdaj je v 172 nastopih dosegel 98 zadetkov. Tako bi lahko prihodnje leto dočakal preboj v častitljivi "klub 100". Splošni rekord si lasti Cristiano Ronaldo (118), pred Messijem je tudi še Iranec Ali Daie (109), to pa je tudi vse.
Je pa imel nekaj drugega. Pogum, motivacijo, odločenost, tisti lesk v očeh, ki je vse, ki so se mu znašli na poti in ga poskušali izločiti s tekmovanja, opozarjal na scenarij, mogočno argentinsko veselico na stadionu Lusail, ki bi se lahko zgodila 18. decembra. In se tudi je. Pri 35 letih je uresničil otroške sanje, dosegel tisto, po čemer je hrepenel v vseh tistih letih lucidnega mojstrstva, ko je v dresu Barcelone navduševal iz tedna v teden, medtem ko so v domovini zaradi pomanjkanja reprezentančnih superdosežkov naj še vedno gledali z zadržkom. To ga je zelo motilo. Čakal je na dan, ko bi bilo lahko zadoščeno pravici, ko bi dvignil v zrak pokal za najboljšega na svetu tudi on. In to se je zdaj zgodilo.
Argentina je vedno veljala za nekaj posebnega. To je dežela, tako nora na nogomet, da ne potrebuješ dosti za sprožitev evforije. Takšnih navijačev pravzaprav ne moreš preslepiti. In če kdaj, so v Messijev srečen epilog po vseh tistih neuspešnih dokazovanjih na svetovnih prvenstvih verjeli ravno v Katarju. Čutili so, da je tokrat prisotna nova energija. Usoda ali ne, pravici je bilo zadoščeno šele takrat, ko je pokazal drugačno osebnost. Ko je posnemal pokojnega idola Maradono. Kot da bi mu hotel dokazati, da zelo se je "mali zeleni" motil, ko so ga leta 2016 novinarska ušesa ujela pri pogovoru z legendarnim Pelejem. Takrat ga je Brazilec vprašal, kakšen je Messi kot oseba. Maradona mu je brez ovinkarjenja hitel pojasnjevati, da je Messi resda prijazen fant, ki pa nima osebnosti, karizme, da bi bil lahko vodja.
Ko si je v Katarju izposodil delček nemirnega duha Diega Armanda Maradone, je Lionel Messi zažarel v tako prepričljivi luči, da je hitro prepričal tudi navijače.
Ta pripomba ga je zagotovo zabolela, a mu tudi dala misliti. Maradona je namreč izpostavil nekaj, kar je Messija gnalo k iskanju rešitev, novih smernic. Ko je postal bojevnik, ko se je samozavestno spuščal v provokativne dvoboje z Nizozemci in pokazal drugačen obraz, je postalo dokončno jasno, da v Katarju nastopa neki nov Messi. Navijači in soigralci so to prepoznali. Kakor je Messi v Katarju ves čas verjel, da mu bo s pomočjo božje naklonjenosti uspelo priti do naslova, tako so njegovi soigralci ves čas verjeli, da jih ne bo nikdar pustil na cedilu. Morali so mu le slediti in skrbeti, da iz njega ni izpuhtel bojevniški duh. Uspelo jim je.
V infarktnem finalu, v katerem so Francozi tako v rednem delu kot podaljšku dvakrat vstali od mrtvih, je bil Messi izjemen. Videli smo ga lahko po vsem igrišču. Skoraj vsaka njegova poteza je mejila na mojstrstvo, nikoli ni obupal, niti v podaljšku. Bil je kos vsem šokom, zadel še za 3:2, na koncu pa dočakal tisto, po čemer je hrepenel vso kariero. Postal je svetovni prvak. In odstranil še zadnji očitek, ki ga je ločeval od tega, da bi bil prepoznan kot največji vseh časov.
7