Kevin Kampl in njegova ura sprave s slovensko javnostjo

Medtem ko Slovenija nestrpno pričakuje ime novega selektorja, je za marsikoga pomembno tudi vprašanje, ali bo lahko v prihodnosti računala na enega izmed dveh svojih v svetu najbolj priznanih nogometašev, Kevina Kampla. Po novem najdražjega slovenskega nogometaša vseh časov in enega redkih, na katere so oko vrgli ogledniki največjih evropskih klubov.

"Vedno sem govoril, da bi rad igral za Slovenijo in tako je ostalo. Ko sem prvič zaigral v slovenskem dresu, sem bil najsrečnejši človek na svetu. Verjamem v to, da lahko Sloveniji dam še veliko. Prepričan sem v to, da lahko skupaj spišemo lepo zgodbo. Pred reprezentanco je zelo svetla prihodnost, a le, če bomo dihali kot eno. Nogometaši, selektor, ljudje na zvezi, navijači," je v uro trajajočem telefonskem pogovoru za Sportal iz Nemčije sporočil zvezdnik tamkajšnjega nogometa

Pred dvema letoma je bil eden izmed najbolj priljubljenih slovenskih športnikov, ki je vseskozi poudarjal, kako zelo ponosen je, da lahko nastopa za domovino svojih staršev. Danes je drugače. V očeh marsikoga je problematičen nogometaš, ki je Slovenijo večkrat pustil na cedilu. Fantu, ki je odraščal v nemško govorečem svetu, a doma z očetom vseskozi govoril slovensko, zato ni lahko.

"Seveda mi ni. Moj oče si je vedno želel, da bi s Slovenijo nastopil na svetovnem ali evropskem prvenstvu. Še vedno sanjam dan, ko bom lahko na velikem tekmovanju na ves glas pel slovensko himno," je povedal v Nemčiji rojeni član mariborske družine, ki je v tujino pred tremi desetletji odšla v iskanju boljšega jutri.

V Leipzig je prišel za 20 milijonov evrov. Foto: Getty Images V torek ste z RB Leipzigom z vašo pomočjo, igrali ste vseh 90 minut, s 3:2 premagali Porto. Zdaj ste v skupini G lige prvakov po treh krogih spet v ugodnem položaju, na drugem mestu. Verjetno ste zadovoljni?
Da, zdaj smo spet drugi in imamo vse v svojih rokah. Za nami je zelo pomembna tekma. Prišli smo do pomembnih točk. Naša želja je, da tudi po zimi ostanemo v ligi prvakov in verjamemo, da nam bo to uspelo. Igrali smo zelo dobro in zasluženo premagali Porto.

Za nami so lepi dnevi. Prejšnji konec tedna smo v gosteh premagali tudi Borussio Dortmund, tudi na tisti tekmi smo igrali odlično. Pokazali smo, kaj zmoremo. Trenutno nam gre zelo dobro.

V nemški bundesligi ste po osmih krogih na tretjem mestu. Za prvim mestom zaostajate le za tri točke.
Res nam gre zelo dobro, a gremo iz tekme v tekmo. Pred nami so zahtevne tekme. Najprej nas čaka domača s Stuttgartom, na kateri nam ne bo lahko, a verjamem, da smo zdaj dovolj samozavestni, da zmagamo.

Sledita dve tekmi proti Bayernu. Najprej se bomo z Münchenčani udarili doma v pokalu, potem še v gosteh v prvenstvu. Nato nas čaka gostovanje pri Portu v ligi prvakov. Pred nami so pomembni izpiti, a verjamem, da jim bomo kos. Imamo dobro, široko ekipo, trener si lahko privošči tudi nekaj menjav. Vsak lahko igra dobro, vsakega potrebujemo. Mislim, da smo na dobri poti.

Se lahko vmešate v boj za vrh?
Naš cilj je, da na vsaki tekmi igramo čim bolje in napredujemo kot ekipa. Jasno določenih ciljev nimamo. Želimo narediti čim več in proti vsakemu nasprotniku pokazati največ. Bomo videli, kaj nam bo to prineslo na koncu.

V klub ste prišli pred manj kot tremi meseci. Kako ste se znašli? Kakšna je vaša vloga v moštvu?
Na zadnjih tekmah sem igral kot defenzivni vezist skupaj z Nabyjem Keito (senegalskim vezistom, ki po koncu sezone za kar 70 milijonov evrov odhaja v Liverpool, op.p.). Šlo nama je kar dobro, kar me ne preseneča, saj se poznava še iz Salzburga. Odlično se ujameva. Zelo sem zadovoljen s tem, kako sem igral na zadnjih tekmah. Dobro se počutim, sem zdrav. To je najbolj pomembno. Verjamem, da bo šlo podobno tudi naprej.

RB Leipzig je iz znanih razlogov najbolj nepriljubljen klub v Nemčiji. Se zaradi tega počutite nelagodno?
Ne vem, težko govorim o tem, zakaj je tako, a dejstvo je, da je Red Bull sponzor, ki je klubu prinesel veliko denarja in poskrbel, da je zdaj tam, kjer je. Res je, da predvsem tisti, ki navijajo za klube z dolgoletno tradicijo, pljuvajo po nas.

Razumem jih, a za mene je to, kar dela Red Bull, enkratno. To je podjetje, ki je v Avstriji, Nemčiji in še kje poskrbelo za veliko število delovnih mest. RB Leipzig piše lepo, dobro zgodbo. Srečen sem, da sem del tega in da lahko pomagam.

Zakaj je RB Leipzig najbolj osovražen klub v Nemčiji

Foto: Getty Images RB Leipzig je bil ustanovljen leta 2009, potem ko se je prvi mož avstrijskega koncerna Red Bull Dietrich Mateschitz, ki je denar že prej vlagal v nogometne klube po svetu (New York Red Bulls v ZDA, Red Bull Salzburg v Avstriji in Red Bull Brasil v Braziliji), odločil, da prodre še na nemški trg.

Naletel je na veliko ovir in po nekaj letih našel rešitev v mestu z bogato nogometno zgodovino, več kot polmilijonskem Leipzigu.

Red Bull je odkupil petoligaša SSV Markranstädt, spremenil njegovo ime, drese in grb. Začel je pisati novo pot, se v sedmih letih prebil do prve lige in že v krstni bundesligaški sezoni postal podprvak.

Ker v nemškem nogometu, ki je zelo tradicionalen in ponosen na vpetost navijačev v delovanje klubov, oglaševanje sponzorjev v imenih klubov ni dovoljeno, so se v Leipzigu domislili imena Rasenballsport Leipzig oziroma kratice RB Leipzig in se na pretkan način izognili pravilom.

Še veliko bolj so jih obšli v načinu delovanja kluba, saj morajo imeti v Nemčiji člani klubov od leta 1998 vsaj 51-odstotni delež (pred tem je moral biti stoodstoten). Medtem ko imajo preostali nemški klubi na tisoče članov (Borussia Dortmund kar 140 tisoč, na primer), ki plačujejo letne članarine okoli 50 evrov in s tem vplivajo na delovanje kluba, pri Leipzigu članarina znaša kar tisoč evrov. Tako ima RB Leipzig le 17 članov. Večina jih je zaposlenih v Red Bullu.

Zato je RB Leipzig najbolj osovražen klub v Nemčiji. Proti njegovemu načinu dela protestirajo številni. Šlo je celo tako daleč, da so se zaradi tega večkrat zgodila fizična obračunavanja, navijači številnih nemških klubov pa se v znak protesta gostujočih tekem v Leipzigu ne udeležujejo.

RB Leipzig tekme igra na štadionu Red Bull Arena, ki sprejme 42.959 gledalcev in je po večini poln. V prejšnji sezoni je bil povprečen obisk domačih tekem 41.454 gledalcev.

Je to klub, v katerem želite preživeti najboljša nogometna leta, ki so pred vami?
Podpisal sem petletno pogodbo, tukaj se počutim zelo dobro. Sem v letih, ko se lahko še marsikaj naučim. Za zdaj sem z mislimi le pri Leipzigu, a v življenju in predvsem v nogometu je pač tako, da se lahko vse skupaj hitro spremeni.

Trenutno sem tukaj in upam, da bom v prihodnjih letih klubu pomagal do čim boljših rezultatov. Težko pa rečem, da bom v Leipzigu končal svojo nogometno pot. Sem še premlad.

V Leipzig ste prišli zadnji dan poletnega prestopnega roka. Pred tem so vas povezovali s številnimi klubi. Z Atleticom Madridom, Milanom, tudi s selitvijo na Kitajsko (Beijing Guoan). Kaj je bilo res in kaj ne?
Res je, da sem govoril tudi z drugimi klubi. Najbližje sem bil selitvi na Kitajsko. Malo je manjkalo, da bi pristal tam in spet združil moči s svojim nekdanjim trenerjem Rogerjem Schmidtom, s katerim sva v Leverkusnu in Salzburgu odlično sodelovala.

Tja ne bi odšel zaradi denarja, ampak zaradi trenerja, ki je za mene do zdaj naredil ogromno. Toda v Leverkusnu so za mene zahtevali preveč, potem so Kitajci vztrajali pri tem, da bi si me najprej sposodili in me kupili naknadno, zato je na koncu vse skupaj padlo v vodo.

Zdaj sem tu, kjer sem, in srečen sem, da je tako. RB Leipzig je odličen klub, zagotovo med najbolje urejenimi v Nemčiji. Ekipa, ki jo imamo, je odlična, imamo dobre rezultate, veliko igram. Počasi se tudi privajam na življenje v Leipzigu.

Za zdaj živiva z dekletom v hotelu, a se bova kmalu preselila v stanovanje, tam se nama bo pridružil še najin pes in potem bo res vse tako, kot bi si lahko le želel. Uživam!

V Leipzigu igra pod vodstvom Ralpha Hasenhuttla, s katerim sta pred leti že sodelovala. Foto: Getty Images

Z Milanom ste se tudi pogovarjali?
Sem, a na koncu nismo prišli do dogovora.

Kaj pa Atletico Madrid?
Tudi, a prej, ne zdaj poleti. Z Atleticom sem se dogovarjal kar nekaj časa, a težava je bila v tem, da so v Madridu kaznovani in ne smejo kupovati novih igralcev. Zato se poleti sploh nismo pogovarjali.

Zakaj ste prišli v Leipzig. Je odločilo dejstvo, da je športni direktor in eden izmed idejnih vodij tega kluba Ralf Rangnick, s katerim se zelo dobro poznate še iz Salzburga?
Da, pa ne samo on. Tudi s trenerjem Ralphom Hasenhuttlom se poznam, pod njegovim vodstvom sem igral v Aalenu, pa tudi z njegovim pomočnikom, ki je bil pomočnik trenerja, ko sem bil v Salzburgu. Skoraj vse tukaj poznam, tako da smo bili na koncu vsi skupaj srečni, da se je izšlo. Da me je Leverkusen pustil in sem lahko prišel sem.

Za vas so v Leipzigu odšteli 20 milijonov evrov. S tem ste postali drugi najdražji nakup v zgodovini kluba in poskrbeli za slovenski rekord. Kaj ste ob tem občutili? Breme ali zadovoljstvo?
S tem se nisem obremenjeval preveč. Vem, da je Leipzig za mene odštel ogromno, in seveda si želim, da bi ves ta denar upravičil. Lepo je, da sem poskrbel za slovenski rekord, a to ne pomeni veliko, če se ne bom dokazal na igrišču. Upam, da se bom in da bom čim prej lahko vrnil denar, ki so ga vložili vame.

Nogometna tržnica je v zadnjem času ponorela. PSG je za Neymarja odštel 222 milijonov evrov, Kylian Mbappe je Parižane stal 180 milijonov, Ousmane Dembele Barcelono 105 … Se vam zdi, da so te številke pretirane?
Seveda so. Tudi jaz se ne počutim najbolje, da je nekdo za mene odštel toliko denarja ob vseh slabih stvareh, ki se v svetu dogajajo. Ko vidiš, koliko denarja je v nogometu in koliko ga gre za odškodnine, namesto da bi se ga morda porabilo za veliko pomembnejše stvari, ti je slabo.

Vse skupaj gre v neverjetno, nepravo smer, a tak pač je danes nogomet. Mislim, da bi bilo bolje, če bi se vse skupaj malo ustavilo in bi se denar porazdelil, a jaz nisem ravno človek, ki bi lahko o tem govoril. Lahko rečem le to, da upam na boljšo in bolj pošteno razporeditev denarja v prihodnosti.

• Previdno, da se ne bomo vrnili v leto 1996

Z reprezentanco je bil nazadnje marca letos. Foto: Reuters Dovolj o klubu. Spregovoriva o tem, kar slovensko javnost najbolj zanima. O Sloveniji in predvsem o slovenski reprezentanci. Lahko?
Seveda.

Še vedno želite igrati za Slovenijo?
Seveda. Sem še mlad, pred mano so najboljša leta, lahko sem še boljši. Nikoli nisem rekel, da ne bi več igral za Slovenijo, in tega ne bom rekel niti zdaj. Seveda sem še vedno pripravljen igrati za Slovenijo in za njo na igrišču dati vse od sebe.

Ampak septembra, ko sta Slovenijo čakali pomembni kvalifikacijski tekmi proti Slovaški in Litvi, vas spet ni bilo zraven, čeprav ste bili na selektorjevem seznamu.
Ob predzadnji reprezentančni akciji sem menjal klub in urejal prestop iz Leipziga v Leverkusen. Takrat nisem mogel veliko narediti. Hotel sem priti, a do zadnjih ur poletnega prestopnega roka nisem vedel, kaj se bo zgodilo. Moral sem čakati. Nisem vedel, ali bo ali ne. Selektorju sem sporočil, da bi rad čim prej prišel, vleklo se je do konca in potem se je razpletlo tako, kot se je.

Tudi Miha Mevlja je takrat urejal prestop in med reprezentančnim premorom Rostov zamenjal za Zenit. Zakaj je on lahko in vi ne?
Ne vem, kako je bilo z njim, a položaj se od položaja razlikuje. Pri meni je bilo tako, da drugače ni šlo.

Pravite, da ste kljub vsemu želeli priti, a na koncu se je razpletlo tako, da vas ni bilo. Srečko Katanec vam je po tem, ko vas dan po zboru reprezentance na Brdu pri Kranju še vedno ni bilo, sporočil, da vam ni treba priti. Zdi se, da je v komunikaciji spet šumelo.
Ne, nič ni šumelo. S selektorjem nisem bil v stikih. Pogovarjal sem se, tako kot se vedno, kot se vsi igralci, z Leo Soklič (sekretarko moških reprezentanc, op. p.). S selektorjem se nisva slišala.

Oktobra vas ni bilo več zraven. Na seznamu za tekmi proti Angliji in Škotski vas ni bilo, čeprav ste bili zdravi. Očitno je zdaj že nekdanji selektor nad vami obupal?
Da, pač nisem dobil povabila in to sem tudi pričakoval. Vem, zakaj se je tako odločil. Jezen je bil, ker me na zadnji akciji ni bilo, a sam ne morem pomagati. Šlo je za mojo klubsko prihodnost, za moje življenje. Hotel sem iti iz Leverkusna in naredil sem vse, kar je bilo v mojih močeh, da se je to zgodilo. Potreboval sem to, kar se mi dogaja zdaj. Verjetno je bil selektor zaradi tega nezadovoljen, zato me ni vpoklical. Razumem ga. Nisem bil jezen, ker me ni klical. Pričakoval sem, da me ne bo.

Za Slovenijo je prvič igral oktobra 2012 proti Cipru v Mariboru pod vodstvom Slaviše Stojanovića. Foto: Vid Ponikvar

Zapletati se je začelo pred enim letom, ko ste kar na dan zbora odpovedali prisotnost pred pomembnima tekmama v kvalifikacijah proti Slovaški in Angliji. Kaj se je takrat res dogajalo?
Saj sem že vse povedal. Vsi smo dali iz sebe vse, kar smo mislili, in prav je, da je tako. Ni res, da sva se sprla. Mediji so potem iz vsega skupaj naredili veliko več, kot je v resnici bilo. Ne za mene ne za selektorja ni bilo lepo vse, kar se je dogajalo in govorilo. Predvsem pa to, da se je vleklo toliko časa. To je zgodba, ki se ne bi smela zgoditi.

Govorilo se je, da ste igranje v reprezentanci pogojevali z mestom v ekipi, na katerem želite igrati. Je to res?
Vsak, ki me pozna, dobro ve, da sem imel v zadnjih dveh letih veliko težav z nogami. Vsake tri dni sem igral tekme, bil sem utrujen in enkrat ti telo reče, da ne moreš več. Da ne moreš pomagati. Če si utrujen in te vse boli, potem ne bi bilo pošteno, da igraš in nekomu, ki bi ekipi lahko pomagal bolj, kot sem ji takrat lahko jaz, ukradeš mesto v ekipi. Bil sem utrujen, mediji so iz vsega skupaj naredili veliko zgodbo in bilo je, kar je bilo. To se je zgodilo pred enim letom. Nima smisla več razpredati o tem.

Šlo je celo tako daleč, da so v studiu nacionalne televizije gostili takratnega selektorja in prebirali kratka telefonska sporočila, ki sta si jih izmenjevala. Takrat je Katanec, morda nekoliko nerodno, namignil, da imate osebne težave. Precejšnji del javnosti je to razumel po svoje. Očitali so vam nešportno življenje, hitro so se začela takšna in drugačna natolcevanja.
Na takšne očitke se lahko le nasmejem. Sem eden izmed slovenskih nogometašev z največ tekmami v nogah v zadnjih letih, morda celo na prvem mestu. Igram v prvi nemški ligi, v ligi prvakov, imam dve tekmi na teden. Bi lahko to zdržal, če ne bi živel športno in bi imel težave z alkoholom oziroma s čimerkoli, kar so mi očitali? Seveda ne.

Takšni očitki me niso prizadeli, saj vem, da niso resnični, a so prizadeli marsikoga okoli mene. Ljudje pač govorijo marsikaj, seveda ne samo o meni. Bilo bi veliko bolje, da bi tisti, ki obrekujejo, najprej pomislili, kaj govorijo. Kako bi se počutili oni, če bi jih nekdo obrekoval in o njih govoril laži? Verjetno ne najbolje …

Moja osebna težava je bila le ta, da je moj oče hudo zbolel in je še vedno bolan. To je edina stvar, ki me je morila in me seveda še mori. Seveda takšne zadeve vplivajo na človeka. Sicer pa imam super urejeno življenje. Imam punco, imam psa. Živim normalno. Moje življenje ni nič posebnega.

Zato bi prosil vse, ki obrekujejo kogarkoli, ne samo mene, da malce pomislijo, kaj lahko s tem naredijo. Ne poznam enega človeka v Sloveniji, ki bi lahko govoril o mojem zasebnem življenju, saj me nihče ne pozna, razen moje sestre in babice. Škoda, da takšne laži prihajajo v javnost. Žal mi je predvsem moje družine. Jaz lahko ob vsem skupaj zamahnem z roko in se nasmejem, z mojo družino je drugače.

Koliko in kako je igral v zadnjih treh letih?

Od leta 2015 je odigral 100 tekem v klubu. Foto: Reuters Kampl je v zadnjih skoraj treh letih, odkar se je vrnil v Nemčijo in zaigral v tamkajšnji bundesligi, za Borussio Dortmund, Bayer Leverkusen in zdaj RB Leipzig, odigral 72 prvenstvenih tekem od 93, ki so bile na voljo.

Na 59 je bil član začetne enajsterice, na 48 tekmah je bil na igrišču od prve do zadnje minute. Dosegel je štiri gole in prispeval osem podaj. V sezoni 2015/16 je bil izbran v najboljšo enajsterico sezone. V ligi prvakov je do zdaj zbral 17 nastopov, dva gola in štiri podaje.

Pred tem je dve leti in pol navduševal v Red Bullu Salzburgu. Zanj je na 109 tekmah prispeval 29 golov in kar 54 podaj. Z njim je bil dvakrat avstrijski državni in dvakrat pokalni prvak. Leta 2013 je bil izbran za drugega najboljšega nogometaša prve avstrijske lige. Leto za tem je v istem izboru končal na tretjem mestu.

Pred prihodom v Avstrijo je bil član nemških Aalena, Osnabrücka, Greuther Fürtha in Bayerja Leverkusna, pri katerem je naredil prve profesionalne korake in v njegovem dresu leta 2011, ko je bil star 20 let, tudi dočakal prvi nastop v članski konkurenci.

Kako so vse skupaj sprejeli ljudje, ki so vam blizu?
Seveda jim ni lahko, ko slišijo in prebirajo marsikaj. Bolelo me je, ko me je babica iz Slovenije klicala in mi govorila, kaj se piše in govori. Seveda ona in moji starši dobro vedo, kdo in kaj sem, a oni so starejši. Njim je bilo ob vsem skupaj težje.

Moj oče si je od nekdaj želel, da bi igral za Slovenijo, in je bil najsrečnejši človek na svetu, ko sem začel igrati za mlado reprezentanco. Mama prav tako. Vsi v družini dobro vedo, da sem do tega, kjer sem zdaj, prišel z ničle. Svojo pot sem začel v blokovskem naselju, kjer smo imeli bolj malo. Danes se lahko pohvalim, da sem igral za vse največje nemške klube razen Bayerna. Nihče me ni porival, do vsega sem prišel sam. Kjerkoli sem igral, nisem imel težav.

Starši mi stojijo ob strani. Vedo, da nisem več majhen otrok. Star sem 27 let. Če me kaj muči, to povem, potem pa tudi odgovarjam za to, kar sem naredil. Dobro vem, da so name zelo ponosni, to se ne bo spremenilo ne glede na karkoli, kar se bo govorilo in pisalo. Vedo, kdo in kakšen sem. Da očitki prihajajo iz ust ljudi, ki nimajo pojma, kdo sem. Srečen sem, da imam takšno družino, da se mi zaradi tega ni treba živcirati.

Pod vodstvom Srečka Katanca je odigral 21 od 24 tekem, ki jih je do zdaj zbral v reprezentanci. Foto: Vid Ponikvar

Sta se s Katancem potem pogovorila. Vas je obiskal?
Je, skupaj s Tomažem Kavčičem in Alešem Čehom so prišli na tekmo lige prvakov med Bayerjem in Atleticom Madridom. Ogledali so si tekmo, potem smo se pogovorili. Vse je bilo okej.

Takrat se je zdelo, da so nesoglasja zglajena. Marca letos ste prišli in zaigrali za Slovenijo pri porazu na Škotskem. Kako je bilo, ko ste se vrnili?
Vse je bilo okej. Nič posebnega. Tudi junija, ko me na tekmi proti Malti ni bilo zaradi poškodbe, sem si tekmo v Stožicah ogledal v živo. Pred tem sem reprezentanco obiskal v času priprav na Brdu pri Kranju.

Pred tem je selektor rekel, da bodo imeli besedo o vašem nadaljnjem reprezentančnem statusu tudi soigralci. Ste se, preden ste se marca vrnili, z njimi pogovorili?
Ni bilo nobenih težav. Pogovarjali smo se. Jaz sem povedal, kako sem vse skupaj videl sam in zakaj me ni bilo. Rekli smo, da gremo naprej in stvari pustimo za seboj. Vse je bilo super. Nobenih težav.

Z nekaterimi iz reprezentance je v stikih, predvsem z Renejem Krhinom in Janom Oblakom. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Pa zdaj? Se vam zdi, da imate podporo soigralcev iz reprezentance?
Ne vem. Če je nimam, potem sploh nima smisla, da se vračam. Če bom čutil, da je ne bom imel, potem je nesmiselno, da gremo skupaj naprej. V ekipi mora biti dobro vzdušje. Če zaradi tega, ker bi bil jaz zraven, ne bi bilo, potem je bolje, da ne pridem.

Jaz nimam nobenih težav z nikomer. Dobro me poznajo. Vedo, da sem jaz zelo tiho. Da ne govorim veliko in vedno dajem vse od sebe. Nikoli se nisem ukvarjal s tem, kaj se dogaja ob igrišču. Ljudje, ki me poznajo, vedo, da sem vedno dajal vse od sebe. Tako v reprezentanci kot v klubih.

Ste bili v zadnjem času s kom od reprezentantov v stikih?
Sem, občasno. Predvsem s temi, ki so moji vrstniki in jih dobro poznam še iz mlade reprezentance. Z Janom Oblakom, Renejem Krhinom … Sicer pa se ne pogovarjamo veliko, kar je normalno. Vsak ima svoje klubske obveznosti.

• Padli bog slovenskega nogometa

Je vzdušje v reprezentanci res tako dobro, kot nogometaši vseskozi poudarjate v javnosti?
Je, res je tako. Vsi nogometaši, ki so zraven, imajo pravi značaj. Veliko se smejijo, a znajo biti tudi resni, ko je potrebno. Vzdušje v reprezentanci je dobro. Vedno je bilo. Upajmo le še, da bodo v prihodnosti dobri tudi rezultati.

Zadnji dve tekmi Slovenije ste spremljali?
Sem. Obe sem si ogledal in videl, da so fantje igrali zelo dobro. Že v Angliji, v Londonu bi lahko osvojili točko, če bi imeli nekaj več sreče, proti Škotski pa sploh. Morali bi zmagati. Škoda, da nam ni uspelo priti na svetovno prvenstvo.

Po nedavni tekmi s Škotsko se je Katanec poslovil od klopi Slovenije. Kritikov njegovega dela je bilo v zadnjem obdobju veliko. Ste tudi vi med njimi?
Jaz ga zelo spoštujem in sem ga vedno spoštoval. Sam z njim nisem imel nobenih težav. Ljudje smo si različni, vsak ima svoje mnenje. Če bi bili vsi enaki, svet ne bi bil zanimiv. Ne skrivam tega, da sva imela različne poglede na nogomet in se včasih nisva strinjala, a se z njim nisem nikoli sprl.

Še vedno ga zelo spoštujem. Zelo dolgo je bil selektor Slovenije. Dobro vemo, kaj je z njo naredil že pred leti in kaj vse je naredil kot nogometaš. Ustvaril si je veliko nogometno ime. V prihodnosti mu želim najboljše. Hkrati mu iskreno čestitam za vse, kar mu je v nogometu uspelo. Tega mu ne more oporekati nihče.

V reprezentanci je v skoraj natanko petih letih odigral 24 tekem in dosegel dva gola. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Koliko spremljate zgodbo o njegovem nasledniku?
Kolikor lahko, a ne vem natanko, kaj se dogaja. Bomo videli.

Kandidati, ki so se pojavili v javnosti, so Tomaž Kavčič, Matjaž Kek in Robert Prosinečki. Kaj menite o njih?
Prosinečkega ne poznam, s Kekom sem kratek čas sodeloval v selekciji do 15 let, Kavčiča poznam zelo dobro. Dolgo časa sva sodelovala v mladi reprezentanci. Tako jaz kot še nekateri drugi reprezentanti ga dobro poznamo. Zraven je bil tudi pri Katancu.

Vem, da bi bil zame Kavčič najboljša rešitev. Ne samo zaradi tega, ker sva v preteklosti odlično sodelovala in ga poznam, ampak tudi zaradi tega, ker sem prepričan, da bi reprezentanca z njim dobila veliko. Odlično nas pozna, je strokoven, ima avtoriteto, o nogometu ve ogromno in ima tudi filozofijo dela, ki bi tej ekipi prišla še kako prav.

Bil je z mlado reprezentanco, bil je na svetovnem prvenstvu 2010, v zadnjem času je sodeloval tudi s člansko izbrano vrsto. Mislim, da si to zasluži, in prepričan sem, da bi se dobro obnesel.

Pričakujete klic koga z Nogometne zveze Slovenije? Vas je kdo morda že klical?
Ne, v zadnjem mesecu se nisem slišal z nikomer. Tudi meni v zadnjem času ni bilo lahko. Zaradi vsega, kar se mi je dogajalo, sem potreboval malo miru. Da se dobro privadim na novo okolje in začnem igrati. Zdaj je za mano že kar nekaj dobrih tekem.

Moram se truditi, da bo tako tudi v prihodnosti. Vemo, da si reprezentance ne glede na vse niti ne bom zaslužil, če v klubu ne bom igral. V zadnjem obdobju smo imeli v reprezentanci veliko težav s tem, da nekateri niso igrali. Ko je tako, je težko priti in pomagati ekipi.

V zadnjem letu in pol je za Slovenijo zaigral le dvakrat

Zadnjič je igral v Glasgowu marca letos. Foto: Reuters Kampl je zaigral prvič za Slovenijo pri Matjažu Keku v selekciji do 15 let, a le za kratek čas. Potem ga nekaj let ni bilo zraven, vnovič ga je leta 2009 aktiviral zdajšnji kandidat za mesto selektorja Slovenije Tomaž Kavčič v reprezentanci do 21 let. Za njo je odigral 17 tekem in dosegel en gol.

V članski izbrani vrsti je pod vodstvom Slaviše Stojanovića debitiral oktobra 2012 na tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014 proti Cipru v Mariboru. Od takrat do danes je zbral 24 nastopov in dosegel dva gola. V zadnjem letu in pol je za Slovenijo odigral le dve tekmi, proti Litvi in Škotski v gosteh v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018.

Oktobra lani je nastop na kvalifikacijskih tekmah proti Angliji in Slovaški odpovedal zaradi preutrujenosti. Lanski novembrski tekmi proti Poljski (prijateljska) in Malti (kvalifikacijska) je izpustil zaradi poškodbe. Marca letos je pri kvalifikacijskem porazu na Škotskem zaigral.

Junija ga proti Malti v kvalifikacijah ni bilo zaradi poškodbe. Septembrski kvalifikacijski tekmi proti Slovaški in Litvi je odpovedal zaradi urejanja prestopa v Leipzig. Za zadnji tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2018 proti Angliji in Škotski ga selektor Srečko Katanec ni vpoklical.

Torej upate, da boste na naslednji reprezentančni akciji zraven?
Da. Če se bo dalo, bi rad bil zraven. Če bomo vsi mislili isto, če bom dobrodošel in bo vse tako, kot mora biti, če ne bo negativnosti, bom rade volje prišel. Dal bom vse od sebe. Rad imam Slovenijo.

Ko sem leta 2010 med počitnikovanjem s prijatelji na Mallorci Slovenijo spremljal med svetovnim prvenstvom, sem jim rekel, da bi nekoč na velikem tekmovanju rad v dresu Slovenije zaigral tudi sam. Največ bi mi pomenilo, če bi se to zgodilo.

Pred enim letom ste dejali, da se boste vrnili samo, če bo tako hotela slovenska javnost. Takrat je dvignila palec navzgor. Se bojite, da bo zdaj drugače?
Če je, potem najbolje, da me ni. Nima smisla, da igram, če me tukaj ne želijo tisti, zaradi katerih se nogomet igra. Če ljudje ne želijo, da igram za svojo državo, potem pač ne bom igral. V tem primeru je bolje za vse, da ne pridem. Če bo dobro vzdušje, če bo vse okej, če bomo šli vsi po eni poti, potem bom za Slovenijo vedno dal vse od sebe in umiral na igrišču, tako kot sem vedno.

Če ga bo slovenska javnost želela, bo z veseljem in z vsem srcem igral za Slovenijo. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Ne boste problematični zvezdnik, kakor vas je v zadnjem obdobju označil marsikdo?
To govorijo ljudje v Sloveniji, ki me ne poznajo. V Nemčiji me poznajo in dobro vedo, da ne bi igral toliko, kot igram, in za takšne klube, če bi delal težave. Nikoli nisem povzročal nobenih težav. Vsi trenerji, ki so delali z mano, lahko povedo, da na igrišču, na tekmah in na treningih, vedno dajem vse od sebe.

Nikoli nisem bil egoističen, vedno sem igral za ekipo. Tudi za Slovenijo. Od takrat, ko sem nastopal za mlado reprezentanco, pa do zdaj. Vem, kakšen športnik sem in to vedo tudi vsi, ki so z mano sodelovali. Seveda sem tudi jaz naredil kakšno napako. Z nekdanjim selektorjem pač nisva imela enakih pogledov na nogomet, a to ne pomeni, da sva se sprla.

Če ljudje mislijo, da sem drugačen in sem problematičen, je to njihova pravica. Vsak si lahko misli svoje, zaradi takšnih očitkov se sploh ne živciram.

Je morda težava v tem, ker vas ljudje ne razumejo, saj ste odraščali v drugačnem okolju in imate drugačno miselnost?
Seveda sem malce drugačen, rodil in odraščal sem v Nemčiji. Tam sem rastel, igral sem za nemške klube, imam nemško miselnost. Vsi vemo, kakšna je. Vedno si želim čim več in čim bolje. Vsak ima svojo miselnost, seveda so razlike, a na koncu je vse isto. Vsi želimo biti uspešni. Mislim, da s tem ni težav.

• Zakaj Slovenija ne sme obrniti hrbta Kevinu Kamplu?

Ste imeli kdaj zaradi zadev, ki so se dogajale v zadnjem letu, v Sloveniji s kom težave?
Ne, nikjer. Ljudje pridejo do mene, se z menoj pogovarjajo o nogometu. Podelim kakšen avtogram, se s kom fotografiram. Tako kot povsod. Nikoli nisem izkusil ničesar slabega. Mislim, da me večina ljudi razume. Seveda je tudi nekaj takih, ki mislijo drugače, kar je normalno. S tem nimam težav, a moram priznati, da v živo česa slabega še nisem doživel.

Upate, da vas bodo navijači Slovenije sprejeli nazaj?
Upam in sanjam, da bi že na evropskem prvenstvu 2020 nastopil skupaj s svojimi igralci in pred tekmo glasno pel slovensko himno.

Se torej strinjate, da ima Slovenija odlične nogometaše in je sposobna več, kot je kazala v zadnjem času?
Seveda, to sem vedno in bom vedno govoril. Imamo ekipo, ki lahko naredi marsikaj. V slovenski reprezentanci so sijajni nogometaši, ki znajo igrati odličen nogomet. Že v naslednjih kvalifikacijah lahko naredimo veliko, samo vsi moramo hoditi po isti poti. Prav vsi, ne samo nogometaši.

Moramo se usesti, zastaviti cilje in potem pljuniti v roke. Verjamem, da nam bo, če bomo od začetka do konca vsi držali skupaj, uspelo. To bi bilo sijajno. Imamo fenomenalne nogometaše, ki so tudi odlični ljudje, zato sem optimist.

Mariborčan verjame, da je prihodnost slovenskega reprezentančnega nogometa zelo svetla. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Za konec še malo o vašem Mariboru. Ste bili zelo presenečeni, ko ste videli, da je proti Liverpoolu izgubil z 0:7?
Da, nisem si mislil, da bo doživel tako hud poraz. Se pač zgodijo tekme, ko ti ne gre čisto nič, kar je ekipa, kot je Liverpool, znala izkoristiti. Nič zato, prepričan sem, da bo Maribor do konca lige prvakov osvojil še kakšno točko.

Ste potihoma pesti stiskali tudi za vašega nekdanjega trenerja Jürgena Kloppa, s katerim ste sodelovali v Dortmundu?
Ne, kje pa. Seveda sem z vsem srcem upal, da bo Mariboru uspelo osvojiti kakšno točko. Maribor je moja ekipa, Maribor je moje mesto. Vedno navijam za Maribor.

Besede, ob katerih so navijači Maribora zagotovo zastrigli z ušesi. Se lahko zgodi, da vas bodo kdaj videli igrati v vijoličastem dresu?
Nikoli ne veš, kaj bo čez pet let. Življenje je nepredvidljivo. Težko napoveš, kam bo šlo. Ne morem povedati, saj ne načrtujem niti tega, kje bom prihodnje leto, kaj šele čez nekaj let. Živim v trenutku, v katerem sem. Vedno mislim le na danes in na to, da bom najboljši zdaj.