Previdno, da se ne bomo vrnili v leto 1996

Sloveniji se je sploh prvič zgodilo, da je četrtič v nizu ostala brez nastopa na največjem nogometnem tekmovanju. Se bo zgodilo še petič, šestič, morda celo sedmič zapored, da bomo ob sodih letnicah poletja, ko svet diha z nogometom, obstranski opazovalci? Se nam bo pripetilo podobno kot našim zadnjim gostom, simpatičnim Škotom, ki čakajo že vse od leta 1998 in svetovnega prvenstva v Franciji? Ne bi se nam smelo. Zato, ker imamo dobre nogometaše.

Resda peščico takšnih, ki redno igrajo na res najvišji ravni, a zato ogromno tistih, ki se lahko pohvalijo z velikim številom tekem v zelo spodobnih tujih evropskih ligah, nekateri celo v tistih najboljših. Na voljo je še nekaj takšnih, ki so igrali tudi na svetovnem prvenstvu. Ne nazadnje imamo Maribor, ki igra v ligi prvakov, in slovensko ligo, ki iz leta v leto poskrbi za kakšno zanimivo nogometno ime.

Argumentirano o tem, kdo in kaj so, ob drugi priložnosti in na drugem mestu, a slovenski nogometni bazen ni na pol prazen, ampak na pol poln. Zelo pomembno bo, kakšen bo v očeh naslednjega upravljalca, ki ga bo dobil v roke. Še veliko pomembneje bo seveda, kako bo, ko bo dobil nadzor nad njim, ta bazen videti okolici. To bo v največji meri odvisno od tega, koga bo doletela čast, da ga upravlja.

Kandidatov, ki se potegujejo za ključe reprezentančne prihodnosti slovenskega nogometa, je veliko. Tako je vedno, selektorski stolček najboljše selekcije v državi je najbolj zanimiv. Posvetimo se možnostim, ki se zdijo najverjetnejše.

Tomaž Kavčič

Srečko Katanec je s prstom pokazal na človeka, ki ga je slovenska širša športna javnost spoznala v ekspresnih intervjujih pred tekmami slovenske nogometne reprezentance na nacionalni televiziji. Govoril je tiho in zadržano, tak je tudi sicer. Verjetno tudi zaradi tega je marsikdo dvignil obrv, ko je postal kandidat za slovensko klop. Morda celo favorit številka ena.

Pravzaprav je logično, da je tako. Pri nogometnem razvoju velikega dela številnih reprezentantov je pomagal, ko je z njimi vrsto let sodeloval v mladi vrsti. Pri večini je zelo dobro zapisan. Na čelu z Janom Oblakom, Kevinom Kamplom, ki bi pod njegovim vodstvom verjetno zadihal s polnimi pljuči in kot tak Sloveniji (in marsikateri drugi reprezentanci) prišel še kako prav, in Josipom Iličićem. Pri njegovi preobrazi v reprezentanta s faktorjem Lionela Messija (igralca, od katerega vseskozi pričakujemo nepričakovano; naj vas ne zmede) v zadnjem času je imel pomembno vlogo. Podporo 63-letnemu trenerju je javno izrazil tudi kapetan Boštjan Cesar.

Zdi se, da jo ima tudi v medijih, kar po zadnjem turbulentnem obdobju prav gotovo ni odveč. Če je res, da je bil eden glavnih ciljev dozdajšnjega selektorja pomladitev reprezentance in so, kot je dejal Radenko Mijatović, štiri petine dela opravljenega, potem se zdi tisti, ki je bil zraven pri procesu, prava izbira.

Dvom seveda prinaša vprašanje, kako bi se znašel ob pritisku javnosti, na katerega bi naletel ob najbolj izpostavljeni službi v slovenskem nogometu. Minus je prav gotovo tudi dejstvo, da je njegov do zdaj največji podvig treniranje mlade reprezentance, a hkrati je to morda tudi plus. Takšen je trend v svetovnem nogometu. Podobno pot so prehodili tudi zdajšnji šefi A-selekcij reprezentanc, kot so Španija, Anglija, Francija, Ukrajina, po novem Hrvaška …

Matjaž Kek

Prvi kandidat širše javnosti, kar ni niti najmanjše presenečenje. Tako je bilo tudi ob koncu leta 2012, ko je odhajal Slaviša Stojanović. Kako tudi ne bi bil. To je trener, ki je poskrbel za zadnjo veliko vseslovensko nogometno evforijo in bil le nekaj minut oddaljen od z naskokom največjega uspeha v zgodovini slovenskega nogometa – uvrstitve v izločilne dele svetovnega prvenstva.

Hkrati človek, čigar besede so vedno premišljene, na mestu in kot take balzam za ušesa vsakega, ki na štadione hodi v dresu. To je tudi trener, ki je poskrbel, da lahko Slovenci Hrvatom pod nos vržemo vsaj koga, ko beseda nanese na nogomet. Če ne bi bilo tako, danes, ko Slovenija išče novega selektorja, na Reki ne bi vpili: "Ne damo!"

To je tudi ena izmed največjih ovir, da bi prišel. Z Rijeko, pri kateri skrbi za zgodovinske mejnike, je pred kratkim podpisal novo, petletno pogodbo. V njegov prid zagotovo ne govori niti javno znana skrivnost, da so ga iz reprezentance odnesli tudi igralci. Bil je kolateralna žrtev spora med takratnim prvim možem slovenskega nogometa Ivanom Simićem in nogometaši. Pet let ni preveč dolga doba. Nekaj jih je še zraven.

Zagotovo se ne nasmeji niti ob misli na to, da bi lahko z vrnitvijo oskrunil svoj status junaka. Da se to včasih zgodi, je v zadnjih mesecih lahko opazoval.

Darko Milanič

Pri kandidatih ne moremo in ne smemo mimo Darka Milaniča. Bilo bi povsem neprofesionalno. Nekdanji reprezentant Jugoslavije, kapetan Slovenije na njenem prvem velikem tekmovanju in predvsem - najbolj trofejni slovenski trener.

Skoraj edini Slovenec, ki je trenerski posel okusil v kakšni izmed resnejših evropskih tujih lig. Petkratni državni in štirikratni slovenski pokalni prvak. Maribor je dvakrat popeljal v ligo Europa in letos še v ligo prvakov. Skupaj z Zlatkom Zahovićem je postavil njegove evropske temelje.

Prav športni direktor Maribora se zdi glavna ovira, da bi prišel na klop Slovenije. Svojemu dolgoletnemu nogometnemu sopotniku je enkrat, leta 2013, že obrnil hrbet. Ne verjamemo, da mu ga bo še drugič. Sploh ne zdaj, ko uživata najboljše skupne trenutke do zdaj. Da bi najboljši slovenski strelec vseh časov v krovno nogometno organizacijo vstopil skupaj z njim? Dvomimo. Šmarna gora še vedno stoji in še vedno je dokaj visoka.

Tujec

Uspehi košarkarjev, rokometašev in odbojkarjev so poskrbeli tudi za to, da se glasno sliši ideja o tem, da bi na klop slovenske nogometne reprezentance prvič v četrt stoletja sedel tujec. Zunaj slovenskih meja je ogromno dobrih, seveda, a v nogometu takšni stanejo. Z denarjem, ki bo na voljo za novega selektorja, lahko igraš samo na srečo.

Novega selektorja je treba izbrati premišljeno in s trezno glavo. Že kar nekaj časa je minilo od zadnje uvrstitve Slovenije na veliko tekmovanje. Če ga bo še enkrat toliko, ne bo manjkalo veliko, da bo postala takšna, kot njena zadnja gostja.

Škotske na svetovnih in evropskih prvenstvih ni bilo že okrogli dve desetletji. Toda njeni številni navijači, ki so v zadnjih dneh prirasli k srcem Slovencev in Slovenk, so redek primer. Naša stvarnost je drugačna. Leto 1996 in tekma z Bosno in Hercegovino za Bežigradom.