Prišel je kot zmagovalec, odhaja kot velik poraženec

Leta 1997 je prišel tiho in z enim nogometašem, vajenim nogometa na vrhunski evropski ravni in slave, ki jo ta prinaša, uspel. V petih letih je Slovenijo popeljal najprej na njeno prvo, potem v nizu še drugo veliko nogometno tekmovanje in postal velik slovenski junak.

Leta 2012 je prišel glasno in s kar nekaj nogometaši, vajenih igranja najbolj vrhunskega nogometa, pa v petih letih pogorel. Obljubljal je, da bo gradil, a na koncu se je izkazalo, da je bil to bolj kot ne alibi. Gradil je namreč leta 2013, gradil je leta 2015, gradi tudi danes. Zgradil ni prav veliko. Prej porušil.

Nenehni eksperimenti niso dajali vtisa, da ima stvari pod nadzorom. Na široko odprta vrata reprezentance, ki je (bila) na trenutke videti kot glavna avtobusna postaja (v petih letih je pod njegovim vodstvom igralo kar 62 nogometašev), še manj.

Rezultati prav tako ne. Nekaj dobrih tekem pač ni dovolj. Zanimivo, Slovenija je pod njegovim vodstvom najboljše tekme odigrala proti najboljšim (Anglija, Švica, Norveška). Morda le še ena potrditev, da iz nogometašev ni znal iztisniti vsega. Proti najboljšim in na polnih največjih štadionih pač ni težko.

Dveh od treh najboljših, kar jih premore slovenski nogomet, ni izkoristil. V drugi polovici njegovega mandata je nastal razkol s Kevinom Kamplom. V prvi je imel težave z Josipom Iličićem. Nogometašu, ki je z naskokom najbolj nevaren v slovenskem napadu, je mesto in vlogo v ekipi našel šele v zadnjem letu, dveh, in od njega takoj dobil veliko.

Če naštejemo le dve od kar nekaj težav, ki jih je v tako opevano sveti nogometni garderobi imel.

Nikakor se ni mogel udobno namestiti v novi realnosti, v kateri sodeluje z nogometaši, ki so odraščali v povsem drugem času, so vajeni drugačne miselnosti in, kar ni nepomembno, zaslužijo veliko denarja.

Ni šlo niti s privajanjem na drugačne čase od tistih, v katerih novica o tem, da je Rad z golom v zadnji minuti v Veležu zmagal z 1:0, na naslovnice časopisov potuje en dan. Danes je medijski prostor, ki ga narekujejo kliki in ogledi bralcev in gledalcev, povsem drugačen in veliko bolj neizprosen. Kritike niso več le vzklik gledalca s tribun, danes prihajajo izpod prstov množice komentarjev, ki na več mestih hkrati nastajajo vsako minuto, sekundo.

V takšni stvarnosti je javno nastopanje, kot si ga je prevečkrat privoščil selektor, le dodaten kamenček, ki poskrbi za plaz. Ta se je sprožil že pred časom, nastajal vse večji in na koncu poskrbel, da ga je zasul. Slovensko nogometno prizorišče zapušča opraskan in potolčen. Vprašanje je, ali se bo nanj v vidnejši vlogi sploh še vrnil.

Le malo je dobrih stvari, po katerih bomo pomnili njegov drugi selektorski mandat. Ena je prav gotovo vztrajanje z Milivojem Novakovićem, ki potrjuje, da je nogometaše treba deliti na slabe in dobre, ne pa na stare in mlade. Smer, ki bi se je moral držati tudi novi selektor. 

Povezana je z drugo, ki nam takoj pade na pamet. Z Boštjanom Cesarjem, v katerem smo dobili pravega kapetana. Pri 35 letih sicer ni najboljša naložba za prihodnost, a z odnosom, borbenostjo in tudi kakovostjo je pokazal, da lahko Slovenijo popelje tudi v novo zgodbo. Če si seveda želi. Če ne, si tako kot Novaković, ki je to doživel kot praktično edini iz južnoafriške pravljice do zdaj, zasluži, da odide na dostojen način.

Tako kot bi to moralo biti tudi s Srečkom Katancem. Poniževanja in udarci pod pasom so neprimerni. Kot nogometaš in trener je v svojem poslu pač naredil veliko več kot velika večina. Pa čeprav je zapravil pet let dragocenega časa najbolj nadarjenega slovenskega nogometnega rodu do zdaj.