Sani Trgo. Nogometni otrok Olimpije, ki se je zameril sreči.

Sportal Jurij Goličič: Vedno sem želel leteti, pa je hokejska kariera kar trajala in trajala

Takrat so bili nedvomno drugačni časi. Sani Trgo je oboževal nogomet. Bil je tako talentiran in delaven, da je v mlajših letih zastopal vse mogoče selekcije slovenske reprezentance. Bil je otrok Olimpije, eden najboljših branilcev svoje generacije v državi. Zelo je obetal, a se mu nato v članski karieri nista cedila med in mleko. Naletel je na številne ovire, ni manjkalo niti neljubih zapletov, pri katerih je potegnila krajšo njegova denarnica.

Na kateri dosežek je najbolj ponosen v karieri, kaj pa najbolj obžaluje?

Vseeno se ni kar tako predal. Na igrišče ga je tudi takrat, ko je bil obdan z lažnimi obljubami, vedno gnala ljubezen do nogometa. Kakšen denar le? Takrat je razmišljal le o enem. O tem, kako je lahko srečen, da opravlja tisto, v čemer najbolj uživa. To pa je igranje nogometa. Pa tudi če zastonj. Tako je čutil mnogo let, dokler ni imelo tudi potrpljenje svoje meje.

Najbolj je užival za Bežigradom, na znamenitem dotrajanem Plečnikovem stadionu, ki ga je dodobra spoznal že kot mladenič ob koncu prejšnjega stoletja. Ko se je iz Olimpije odpravil k "evropskemu" Mariboru, mu je Matjaž Kek uničil sanje v Ljudskem vrtu, nato pa je vstopil v obdobje neizmerne smole in naivnosti, saj je sprejemal ponudbe klubov, pri katerih je zaradi finančnih težav ostajal brez zasluženega plačila.

Po rojstvu sina Gala je njegovo srce znova zažarelo v vsej nogometni lepoti. Foto: Ana Kovač Obdobje trpljenja je, kako simbolično, sklenil prav za Bežigradom. Stara Olimpija je leta 2005 dokončno propadla in izdihnila, kmalu za tem pa je začela bledeti Sanijeva želja, da bi še resneje vztrajal na igriščih.

Počasi se je poslovil, po rojstvu sina Gala pa je njegovo srce znova zažarelo v vsej nogometni lepoti. Zdaj gre sin po njegovih stopinjah in trenira nogomet pri Bravu, ob tem pa začudeno ugotavljata, kaj vse se je spremenilo od takrat, ko je v svet nogometa vstopal sam.

Odraščal v Bosni, nato se preselil na Gorenjsko

Sanijeva zgodba se ni začela v Sloveniji, ampak v oddaljenem mestu Visoko, nedaleč od Sarajeva. Ravno v tistem mestu v Bosni in Hercegovini, ki se ga že nekaj časa drži sloves prvovrstne turistične atrakcije, domnevno najstarejših piramid na svetu in skrivnostnih predorov, skozi katere naj bi se pretakala in zbirala posebna energija. A takrat, ko se je mladi Sani, ki se je rodil leta 1978 v Postojni, še kot skoraj dojenček preselil v Visoko, je bilo marsikaj drugače.

Po trditvah arheologa dr. Semirja Osmanagića je v bližini mesta Visoko več starodavnih piramid. Največja, tako imenovana Piramida Sonca, se po njegovih besedah obnaša kot nekakšen energetski stroj. Foto: R. P.

"Moja starša sta se spoznala v študentskih letih v Ljubljani, ko pa sem bil star eno leto, smo odšli v Visoko. Tam sem živel do desetega leta, nato smo se vrnili v Slovenijo. Preselili smo se v Tržič," se je mlada družina Trgo še v obdobju nekdanje skupne države Jugoslavije iz Visokega odpravila na Gorenjsko.

"Na začetku sem naletel na težave, saj je bila v Tržiču prisotna druga kultura. V Bosni smo bili vedno na ulici, po šoli smo šli takoj ven in igrali nogomet. Bloki smo tekmovali med seboj, stalno so se igrale tekme, v Sloveniji pa je bilo drugače. Že so bili prisotni računalniki. Saj smo se tudi družili, a ob igranju nogometa ne toliko kot v Bosni," se je mladi Sani vrnil v Slovenijo nekaj let pred začetkom krvavih spopadov na tleh ranjke Jugoslavije.

Piramida? Ne, takrat je bila to njihova Šmarna gora.

Pa je Sani že kot otrok v Visokem občudoval fenomen skrivnostnih bosanskih piramid? "Ne, kje pa. Takrat je bil to le hrib. Imenovali smo ga Visočica. Dojemali smo ga podobno kot Ljubljančani Šmarno goro. Bil je pač priljubljen kraj za izlete. Drugače pa nič. Šele kako desetletje pozneje so našli predor in druge zadeve. Nekateri govorijo, da je nekaj definitivno na tem, spet drugi o tem dvomijo. No, Nole (srbski teniški as Novak Đoković, op. p.) nekaj čuti. Tam si je zgradil hišo in pomagal urediti teniški center. A če mi verjamete ali ne, teh kompleksov v Visokem sploh še nisem obiskal," nam je pripovedoval, da je bila prelomnica pri tej odločitvi leto 1999.

Teniški zvezdnik Novak Đoković je leta 2022 odprl teniška igrišča v "piramidnem parku" v mestu Visoko. Srb, znan po svojem zanimanju za duhovnost, ima rad to hribovsko mesto, kamor se redno vrača, da si napolni baterije. Foto: Guliverimage

Takrat je izgubil strica, s katerim se je odlično razumel. Življenje je izgubil pri zgolj 35 letih v prometni nesreči. "Takrat sem izgubil voljo do obiska Visokega. Pa imam tam še vedno prijatelje, s katerimi sem odraščal. Kdaj pa kdaj me obiščejo v Sloveniji ali pa se odpravimo skupaj na morje, v Visokem pa nisem bil."

Vsak dan z avtobusom na trening v Ljubljano

Mlada družina Trgo se je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja iz Bosne in Hercegovine (Visoko) preselila v Tržič. Foto: Bojan Puhek Ko je konec osemdesetih letih prejšnjega stoletja prišel v Slovenijo, je pogrešal nogometni klub. V Tržiču ga za razliko od Visokega, kjer je treniral za lokalni klub Bosna, ni bilo. Zato se je razveselil, da je lahko čez dva meseca začel obiskovati treninge Olimpije.

Začel je pri legendarnem pedagogu Radoslavu Bečejcu, ki je nekoč igral v evropskem finalu in s Partizanom izgubil proti madridskemu Realu (1966), nato pa se preselil v Slovenijo in ostal v Ljubljani.

"Šolo v Tržiču sem končal ob dveh, ob pol štirih odšel z avtobusom v Ljubljano, opravil trening, ob osmih, devetih pa se vrnil domov. In je šlo," mu vsakodnevni ritem ni bil preveč naporen. Ljubezen do nogometa je bila večja od vsega, zato je marsikaj pretrpel. Pozneje ga je nogometnih korakov pri Olimpiji učil tudi Vukadin Lalović.

Z Andrejem Jermanom kraljevala na krosih

Zimski športi ga v Tržiču niso zanimali. Njegovo dekle je resda treniralo alpsko smučanje, sam pa je raje ostal zvest nogometu. "Je bil pa moj sošolec Andrej Jerman. Na regijskih krosih sva bila vedno najboljša in se dajala, kdo bo prvi. Imel je noro veliko kondicije," je bil na krosu njegov največji tekmec bodoči smučarski as, ki je zmagoval tudi na tekmah za svetovni pokal v smuku, zdaj pa živi na Norveškem.

Andrej Jerman se je v zgodovino alpskega smučanja vpisal kot prvi Slovenec, ki je zmagal na tekmi za svetovni pokal v smuku. To mu je uspelo leta 2007 v Garmisch-Partenkirchnu, dve leti pozneje je zmagal še v Bormiu. Foto: Vid Ponikvar

Njegova soseda je bila tudi Andreja Grašič, bodoča izjemna biatlonka, danes poročena Koblar, ki tudi živi na Norveškem, njenega sina Tinusa Luca Koblarja pa je veliki Toronto pred kratkim izbral na naboru lige NHL.

V drugem letniku gimnazije se je preselil v Ljubljano. Spal je v garsonjeri Kasima Kokota, legende Olimpije. Stroški niso bili visoki, tako da s tem ni bilo večjih težav. Na športni gimnaziji v Šiški je bil njegov sošolec Jaka Jakopič, šolske klopi si je delil tudi s soigralcem pri Olimpiji in bodočim slovenskim reprezentantom Suadom Filekovićem. "Hitro sem se zaljubil v Olimpijo. Pa ne le v nogomet. Navdušeno sem obiskoval, če sem seveda prišel do vstopnic, tudi tekme košarkarjev v Tivoliju. Takrat so 'harali' v Evropi. Saj veste, Marko Milić, Vitalij Nosov in druščina," se je zasmejal.

Šport mu je bil pomembnejši od izobrazbe

Pri Olimpiji je dosegal lepe uspehe že v mlajših kategorijah. Bil je tako dober, da se je pogosto znašel na reprezentančnih seznamih. Na fotografiji je tretji iz desne v spodnji vrsti. Foto: Osebni arhiv Šola se je vendarle malce zavlekla. Zapletlo se je v tretjem letniku, ko je imel avgusta popravni izpit iz matematike. "Z reprezentanco smo imeli takrat tekmo, tako da nisem šel na avgustovski rok. Nato pa mi je učiteljica Breznik, še danes se spominjam njenega priimka, zamerila, da mi je šport pomembnejši od izobrazbe. Septembra sem imel še en rok, a ga nisem naredil. Nato nisem hotel ponavljati letnika," nam je pojasnjeval, da takrat v Šiški še ni bilo nogometnega razreda.

Bilo je malce več telovadbe, pa malce bolj prilagodljiv urnik, a nič posebnega. Zdaj, ko imajo nogometaši skupne treninge, je povsem drugače. "Rekel sem si, da bom drugo leto opravil šolo po izpitih. Potem se mi je zavlekla, tudi mature nisem naredil do konca. Imel sem čas, da bi jo opravil, a je vedno nekaj prišlo vmes."

Ko je Ivan Zidar udaril po mizi, se je čutila moč

Takrat je že igral nogomet v 1. SNL. Bil je obetaven branilec zmajev, po zaslugi odmevnih predstav pa je postal tudi mladi reprezentant do 21 let. Imel je le to smolo, da je za člane Olimpije začel igrati leta 1997, ko zmaji niso več bili najmočnejši klub v državi. To vlogo je prevzel Maribor.

"Poznalo se je, da sem bil še mlad. Ko smo šli na karanteno v Preddvor, so starejši igralci notri igrali karte, nas mulce pa poslali po cigarete. Ni bilo enostavno, saj si moral biti do desetih zvečer že v sobi, tako da nisi vedel, kaj sploh narediti," se je spominjal anekdot iz zmajevega gnezda.

Ivan Zidar je bil dolgoletni predsednik NK Olimpija. V zgodovino ljubljanskega kluba se je vpisal kot eden najbolj razvpitih predsednikov, zmaji so pod njegovim vodstvom v 1. SNL v obdobju državne samostojnosti osvojili štiri državne naslove zapored. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Dobro se spominja tudi takratnega avtoritativnega predsednika Olimpije Ivana Zidarja. "Ko smo hodili na kosila v gostilno Janežič, ga je na mizi vedno morala pričakati steklenica njegovega najljubšega vina. Enkrat pa so se zmotili in je znorel. Takrat je snel z roke svojo uro in jo postavil na mizo. Nato nas je gledal in rekel, da je tista ura vrednejša od vseh nas, ki smo tu. Bil je odštekan'. V mladosti je bil boksar. In ko je udaril po mizi, se je čutila ta moč," je nekdanji prvi mož pozneje propadlega gradbenega velikana SCT imel pogosto izpade in je znorel v družbi nogometašev.

Maribor? Kot da bi šel iz Olimpije v Barcelono!

Bojan Prašnikar ga je med znamenito sezono 1999/2000 povabil v Ljudski vrt. Foto: Ana Kovač Trgo se pri Olimpiji ni tako razvijal, kot bi si želel. "Nisem bil branilec, ki bi prisegal na drzno igro, polno prekrškov. Znal sem dobro brati igro in tudi odpeljati žogo ven. To se ceni pri štoperjih. Da dobiš in odneseš žogo ter pri tem narediš višek," je po svoje še najbolj ustrezal profilu nekdanjega kapetana Olimpije Marcela Ratnika, ki je tudi oboževal aktivno udeležbo in odgovornost pri gradnji igre, hkrati pa njegova posredovanja niso bila umazana in krvoločna.

Leta 1999 je bilo igralnih minut za Bežigradom vedno manj, zato se je odločil za selitev. Izbral je ponudbo Maribora, ki ga je takrat zelo uspešno vodil Bojan Prašnikar, vijolicam pa je uspel senzacionalni preboj v ligo prvakov. "Takrat sem imel 21 let. Nekateri igralcem Olimpije očitajo, kako so sploh lahko odšli v Maribor. A bil sem mlad in Maribor sem doživljal kot izziv. Ko sem zamenjal klub, je bilo tako, kot da bi odšel iz Olimpije v Barcelono. Tako velika je bila razlika," je bil navdušen nad organiziranostjo mariborskega kluba in opremo, ki ga je čakala v Ljudskem vrtu. Vseeno pa je v srcu ostal navijač Olimpije. To je bil njegov prvi klub, ki ga je še vedno doživljal z največjo strastjo. "Olimpija je bila vedno moj klub. In vedno tudi bo," poudarja še danes.

S trenerjem Kekom se je skregal

Matjaž Kek je v začetku leta 2000 postal prvi trener NK Maribor. Na vročem stolčku je nasledil Bojana Prašnikarja, Saniju Trgu pa ni ponudil niti ene priložnosti za nastop. Foto: Guliverimage Na Štajersko se je iz Ljubljane preselil skupaj z napadalcem Ismetom Ekmečićem. Medtem ko je zadnji redno igral in tudi dosegal zadetke, pa je Trgo vselej le grel klop. Ali pa še tega ne. "Ko sem odšel v Maribor, je bil trener Prašnikar. Odšli smo na priprave v Italijo, v Kalabrijo, tam pa se mi je vnela tetiva, zato sem bil tri mesece brez nogometa. Takrat so pri Mariboru zahrbtno zamenjali trenerja. Matjaž Kek, ki je bil pred tem pomočnik, je postal glavni trener, jaz pa sem se z njim skregal," se mu v mestu ob Dravi ni obetalo nič dobrega.  

Kek mu ni prirasel pri srcu, dodatne negativne točke je prejel ob koncu sezone. Čeprav je Maribor postal prvak že mnogo krogov pred koncem, Trgo sploh ni dobil priložnosti za nastop. Ostal je na klopi ali pa sploh ni kandidiral za tekme. "Bil sem mladi reprezentant do 21 let, igral vse prijateljske tekme, prave pa niti ene. Ko je Maribor postal prvak, je Kek raje poklical igralce, ki so bili na posoji, na dvojni registraciji, pri Železničarju. Tako za Maribor nisem zbral niti enega nastopa," je še danes razočaran.

V drugem delu sezone 1999/2000, ko se je vrnil po poškodbi, je imel velike cilje z Mariborom, a se mu želje niso uresničile. Foto: Ana Kovač

Zakaj pa je bil tako šikaniran in že vnaprej obsojen na neigranje? "Morda je bila težava, ker nima rad Ljubljančanov. Na treningih me je vedno omenjal. Vedno mi je govoril Trgo gor, Trgo dol, pojdi to, pojdi tam. Tega sem imel dovolj, počil mi je film in sem ga nekam poslal. Takrat pa je bilo konec," priznava, da je bilo težko zdržati v tistem obdobju.

Podobno je po igralnih minutah, vsaj tistih v elitni ligi prvakov, pri Mariboru zaman hrepenel Damir Pekić, ki nam je o tem več povedal pred meseci v Drugi karieri. "Z njim sem se dobro ujel. Od 14. leta sva bila skupaj v reprezentanci. Bila sva prva generacija, ki se je uvrstila na evropsko prvenstvo (Euro do 16 let – leta 1995 v Belgiji, op. p.)," je zelo ponosen na nastop na velikem tekmovanju s slovensko izbrano vrsto.

V Mariboru zaslužil trikrat več kot pri Olimpiji

Kek ga je tako dal na stranski tir, zato je Maribor zapustil že po pol leta. Je pa pozneje še večkrat ugotovil, v kako velikem klubu je bil takrat. Vsaj za slovenske razmere. "Ko sem šel oktobra v Sežano, sem prejel še premijo iz Maribora. Na začetku sploh nisem vedel, za kaj sem dobil denar. A z Mariborom smo bili prvaki, vse je bilo organizirano na visoki ravni."

Z Mariborčani je proslavljal svoj edini naslov državnega prvaka v članski kategoriji. Na fotografiji je v zgornji vrsti tretji z desne, med Fabijanom Cipotom in Antejem Šimundžo, pod njim pa sta Gregor Židan in Kliton Bozgo. Foto: Osebni arhiv

Ko je pred tem nastopal za Olimpijo, je plače prejemal dokaj redno. "Čeprav … Že takrat so se čutile finančne težave, tako da mi pri Olimpiji niso ostali dolžni le plačo ali dve. V Mariboru pa je bila moja plača trikrat višja. Pri Olimpiji smo imeli dva kontejnerja, kjer sta Arif in Fata (zakonca Behrić, legendarna dolgoletna ekonoma Olimpije, op. p.) na roke prala drese, kar je bilo noro in občudovanja vredno z njune strani, ko pa sem prišel v Maribor, sem doživel preskok, kot da bi iz Olimpije šel v Barcelono. Kar žalosten občutek za Ljubljančane, čeprav ravno zaradi tistega, kar se mi je tam zgodilo, ne maram Maribora. Je pa Maribor veliko bolj nogometno mesto kot Ljubljana," je ponudil primer, kako so v mestu ob Dravi, pa čeprav je bil še mulec, kamorkoli je šel na pijačo, vsi vedeli zanj.

"Čeprav sploh nisem igral," se je čudil Sani, ki ga ljudje v Ljubljani še zdaleč niso tako prepoznavali na ulici. "Če si igral nogomet, so te v Mariboru nosili po rokah. Zelo so te cenili. Ni bilo tako kot v Ljubljani."

Ostal brez denarja, nato si je moral še plačati avto

Iz Maribora je odšel v Sežano. Na Krasu je bilo leta 2000 čutiti nov nogometni zagon. Tabor je igral v prvi ligi, prišla je kopica znanih igralcev. Denimo Novica Nikčević in vratar Boško Bošković, iz Hrvaške pa mladi napadalec Romano Obilinović, ki je zaradi živahnega karakterja, a tudi navezanosti na nešportno življenje hitro postal zabavljač slačilnice. "Naš trener je bil Borče Sredojević. Takrat sem igral verjetno najboljšo sezono v karieri. Če ti trener zaupa, ti to veliko pomeni," mu je bilo všeč na Krasu.

Kje je preživel najlepša leta v karieri?

Imel je dobro pogodbo, a je Sredojević nato odšel v Domžale. Prišel je legendarni, danes žal že pokojni Vladan Mladenović, z njim vred pa 16 novih igralcev! "No, prišli so igralci, denarja pa je zmanjkalo. Ni ga bilo več, sistem je razpadel. Ostali so mi dolžni okrog 20 tisoč nemških mark. To je bila moja prva finančno slaba izkušnja v karieri."

Ker je s klubom sodelovala tudi neka avtohiša, je prek nje aprila naročil avto. Obljubljali so mu, da bo namesto dolga prejel vsaj avto. "Naročil sem avto, ki pa ga takrat ni bilo na zalogi. Moral sem počakati, ko pa je prišel, je klub vmes že propadel. Tako sem moral na koncu avto plačati s svojim denarjem, hkrati pa so mi ostali še dolžni," mu je v Sežani, kjer je sicer užival kot igralec, nenazadnje je blizu v Divači živela tudi njegova babica, sreča obrnila hrbet.

Ko je Črnigoj zaprl pipico, je bilo vsega konec

Nekdanja prva moža gradbenih podjetij SCT in Primorje, Ivan Zidar in Dušan Črnigoj, sta bila vrsto let predsednika slovenskih nogometnih klubov, Olimpije in Primorja. Foto: STA , Zapustil je Sežano in šel po stopinjah trenerja Sredojevića v Domžale. "Imeli smo visoke cilje, želeli v Evropo, a v sezono vstopili slabo. Trener je dobil odpoved, čez pol leta pa je prišel Drago Kostanjšek. Vsem so zniževali pogodbe za 20 ali 30 odstotkov. Tega nisem hotel podpisati, zato sem odšel v Primorje. Igral sem dobro, se enkrat znašel celo na razširjenem seznamu reprezentance A pod vodstvom Prašnikarja," je s sinovi burje igral tudi v Evropi. Zlahka je izločil armenski Zvarnots (6:1 in 0:2), nato pa gladko izpadel proti poljski Wisli Krakow (0:2 in 1:6).

"V Ajdovščini je bilo vse krasno, potem pa je Črnigoj (Dušan Črnigoj je bil generalni direktor in največji lastnik družbe Primorje, ki je šla leta 2012 v stečaj, op. p.) zaprl pipico in je bilo vsega konec," je znova okusil igranje v klubu, ki se je otepalo finančnih težav.

Bilo je grozno, pol leta ni dobil niti evra

Vrnil se je v Ljubljano, a ne k Olimpiji, temveč v Šiško. V finančnem smislu je bila to nova napaka. "Pol leta nismo dobili nič. Niti evra. A sem vseeno vztrajal," je podal primer, ki nazorno priča o tem, da je vseeno verjel v srečen konec. Ko so februarja z Ljubljano začeli priprave, ga je dekle vprašalo, ali bi šla za teden dni smučat v Francijo.

"Rekel sem ji, da ne bo šlo, ker imamo priprave. Pa se je začudila, kakšne priprave le, če že pol leta nisem dobil nič denarja. A nisem hotel zapustiti Ljubljane. Bil sem povsem v nogometu. Vedno sem pričakoval, da bo bolje. Vedno sem verjel v obljube, a žal tega nisem dočakal. Ni bilo denarja. Vseeno pa smo bili prava klapa. Lepo smo se imeli, zato mi ni žal za to izkušnjo," je naletel na nevšečno obdobje, v katerem je številnim njegovim delodajalcem kljub ambicioznim projektom zmanjkalo denarja, potem pa je šlo vse k vragu.

Da je prebrodil finančno zahtevno obdobje, saj pri Ljubljani v šestih mesecih ni prejel prav nič denarja, je moral za pomoč prositi svoje starše. Foto: Ana Kovač

Kako je sploh zdržal oziroma preživel, če v šestih mesecih ni prejel niti enega evra? "Bilo je res grozno. Vse sem si moral plačevati sam. Če mi ne bi pomagali starši, ne bi preživel. Pred četrtfinalno pokalno tekmo so nam spet obljubljali denar, a ga ni bilo. Takrat sem imel vsega dovolj. Sploh nisem šel na tekmo, ampak domov. Vsak teden znova so nam obljubljali denar. Vsak teden. A bil sem mlad in sem verjel," je takrat preživel le s pomočjo staršev. ''Tista sezona je bila res groza.''

Iz finančnih težav so se že norčevali

Groza pa ima lahko več stopenj. Najvišjo je doživel v sezoni 2004/05, ko je stara Olimpija, njegov ljubljeni klub, ki je takrat stanoval za Bežigradom, doživel hud udarec in še zadnjič nastopil v prvi ligi. Nato je padel v najnižjo ligo.

Nogometaši Olimpije so zadnjo sezono na bežigrajskem stadionu v prvi ligi odigrali pred dvema desetletjema. Zadnji trener zmajev je bil Hrvat Milivoj Bračun. Foto: Osebni arhiv

"Takrat sem bil še mulec. Ko smo hodili na treninge, smo se zaradi finančnih težav v klubu že norčevali. Vratar Nihad Pejković je nosil majico, na njej pa je bila upodobljena Grupa TNT iz stripa Alan Ford. Kratica je po njegovi razlagi pomenila Treniram, ne dobim denarja, treniram," se je nasmejal, ko smo obujali njegove nogometne spomine v enem izmed gostinskih obratov v Štepanjskem naselju. Ravno v delu Ljubljane, kjer je odraščal omenjeni čuvaj mreže Pejković, danes trener vratarjev v reprezentanci Uzbekistana, ki se je uvrstila na SP 2026.

Člani navijaške skupine Green Dragons so bili v turbulentni sezoni 2004/05 zelo nezadovoljni nad rezultati Olimpije. Tako so nogometašem dali vedeti, naj se na igrišču bolj potrudijo za zeleno-beli dres. Skupil jo je tudi jekleni konjiček Sanija Trga. Foto: Osebni arhiv "Ko smo z Olimpijo odšli na zadnjo tekmo, to je bilo gostovanje v Celju, nam je večerjo na Trojanah plačal kar tast od soigralca, ki je imel podjetje. To je bila zadnja tekma Olimpije. Izenačili smo na 1:1, nato pa izgubili z 1:2. In se je že govorilo, da je bilo tako zaradi stav. Ni manjkalo govoric. Takrat smo potihoma še upali, da bo klub obstal, a smo bolj ali manj že vedeli, da je bilo to to. Tako hitro se je vse skupaj odvijalo, da se še zdaj ne zavedam," ga je začudil neslavni propad Olimpije.

Tisto sezono so pozimi odšli na priprave v Medulin. Trener je bil Milivoj Bračun, prišlo je še nekaj igralcev, tudi Viktor Trenevski, a ni šlo. "Nismo imeli slabe ekipe, a če ni denarja, pač ne moreš dosegati rezultatov."

Oboževal je Bežigrad, zdaj ga boli srce

Z Olimpijo je tako izkusil marsikaj, tudi bridki konec, po katerem so zmaji po finančnem zlomu padli v najnižjo ligo. "Olimpija mi je ostala dolžna še veliko denarja. Približno toliko, da bi si lahko zdaj kupil dober avto. A vseeno ne obžalujem, da sem bil takrat njen nogometaš. Ko sem vstopil skozi tista vrata na stadion za Bežigradom – tega se spominjam, kot da bi bilo včeraj –, je bilo prekrasno. Veličastno. Me pa boli, kaj se je pozneje dogajalo s stadionom. Pred kratkim sva šla s sinom mimo stadiona in je bilo odprto. Pokukal je notri in se prepričal, kakšna žalost je nastala. Vse so pobrali, ne moreš verjeti," ne more ostati ravnodušen, ko spremlja propadanje nekdanjega svetega objekta za vse zaljubljence v zeleno-belo barvo, pa tudi nekdanjo trdnjavo slovenske reprezentance in zlate Katančeve čete.

Trenutna podoba nekdanjega nogometnega doma Olimpije, štadiona za Bežigradom, je žalostna. Foto: Osebni arhiv

Vse lepo se enkrat tudi konča. Sani Trgo je po neprijetni izkušnji z Olimpijo, takrat je imel 26 let, počasi začel razmišljati o koncu kariere. "Želel sem še kje igrati, a ni bilo nikjer kaj veliko denarja. V Ljubljani ni bilo več nobenega prvoligaša. Nekaj časa sem tako še igral v drugi ligi," je nosil dres kranjskega Triglava, Livarja iz Ivančne Gorice in Krškega, a ga to ni zadovoljevalo. "Počasi sem se naveličal nogometa," se je leta 2011, takrat je ravno vstopil v Kristusova leta, odločil, da bo nogometne čevlje postavil na klin.

Ne obžaluje ničesar

V karieri, ki jo je prebil le v slovenskih klubih, se ni pretirano obogatil. Tako ni mogel kaj privarčevati, a ga to ni motilo. "Ne obžalujem ničesar. Če bi imel še enkrat tako možnost, bi se odločil podobno," je vendarle toliko užival v nogometu in ekipnem duhu, da je ta občutek zadovoljstva vedno postavljal pred tistega, bolj materialnega, povezanega s financami. Največ mu je pomenilo, da so bili s soigralci prava klapa.

Je zadovoljen s tem, kar je napravil v nogometni karieri?

Ko je nastopilo slovo z igrišč, se je znašel v povsem novem svetu, ki ga ni bil vajen. "Imel sem kar nekaj težav. Večina profesionalnih športnikov je navajena na ritem treningov in tekem. V mojih časih tudi ni bilo dodatnih treningov, tako da smo se še toliko bolj družili, hodili na pijačo, pa kaj pojedli in skupaj čakali na treninge. In ko to počneš deset ali 15 let, ti to tako zleze pod kožo, da ti je težko opravljati delo v pisarni in tam preživeti vsak dan osem ur. Marsikdo se po koncu kariere ne znajde. Tudi sam sem se dolgo lovil," je priznal, da je imel v tistem obdobju kar nekaj težav.

V pisarni se ni dobro počutil

Še vedno je aktiven na nogometnih igriščih. Obožuje zlasti veteranske tekme. Tako se je na dvoboju veteranov Olimpije in Maribora boril proti Klitonu Bozgu. Foto: Osebni arhiv Kmalu je ugotovil, da bo moral nekaj početi v življenju. Tako je sprva delal pri sestri v oglaševalski agenciji. Vodil je projekte. "Dneve sem preživljal zgolj v pisarni, po pol leta pa ugotovil, da to ni zame. Naveličal sem se tudi igric na računalniku," se je zasmejal. Po tej izkušnji se je odpravil drugam in spet pomagal sestri. Tokrat v njenem podjetju, kjer se ukvarjajo z glino in keramiko.

"Bilo je veliko dela. Bilo je zanimivo, a ko si enkrat v športu, ga težko zapustiš. Ko se je rodil sin Gal, sem ga navdušil za nogomet. Z nami je hodil na tekme, pa na moje tekme veteranov. Tako sem znova padel v nogomet in začel spet opravljati licence za trenerja," ga vse bolj vleče v trenerski posel.

V to ga nagovarja tudi njegov nekdanji soigralec in prijatelj Dušan Kosić, ki v tej sezoni zelo uspešno v Bolgariji vodi Lokomotiv iz Plovdiva in ga danes čaka derbi s prvakom Ludogorcem. "Upam, da bom v dveh, treh letih prišel do licence A," se želi v prihodnosti podati v trenerske vode.

Treniranje otrok je postalo posel

Do takrat namerava opravljati še druga dela. V zadnjih letih pomaga partnerki, s katero sta skupaj že četrt stoletja, z raznimi deli, ki jih opravlja za založbo Didakta. Glede dela pa je tako … "Športniki smo specifični. Saj mi ni težava delati, a nimaš tiste navade, da bi šel ob sedmih zjutraj od doma, ob štirih popoldan pa se vrnil domov. Moral bi narediti klik v glavi in začeti. Veliko je takšnih nekdanjih nogometašev. Nekateri imajo lokale, drugi so menedžerji, skavti in podobno. Tisti, ki je kaj zaslužil, je lahko kupil kakšno nepremičnino in kaj odprl, drugi pa … Ne poznam veliko nekdanjih soigralcev, ki bi hodili v vsakodnevne službe," je v zadnjih letih veliko doma, največkrat s sinom, hkrati pa je vse bolj odločen, da opravi potrebno trenersko licenco.

V prihodnjih letih bo skušal pridobiti trenersko licenco A. Foto: Ana Kovač

Občasno zastonj trenira otroke nekdanjih soigralcev, a pri tem večkrat naleti na ovire, saj v Ljubljani in okolici ni na voljo primernih igrišč. Če bi bilo po njegovo, bi marsikaj spremenil. "Treniranje otrok je res postal posel. Drugače se računa tudi po 40 evrov na uro. Včasih to ni bil takšen strošek. Ko sem treniral nogomet, ni bilo treba trošiti denarja za drese, žoge, vadnine ali potovanja. Ko sem bil otrok, smo na tekme vedno potovali z avtobusom. Oče me ni niti enkrat kam odpeljal z avtom, niti na trening. Zdaj pa moraš vse to plačevati, največkrat pa še sam peljati otroka na turnirje," se zaveda drugačnosti časov, ki staršem praznijo denarnice.

"Res imam rad Olimpijo. Pri njej sem preživel čudovito obdobje od desetega do 20. leta, pa se potem še vrnil. Spoznal sem ogromno ljudi, veliko smo se družili, tudi po treningih. Kaj pa zdaj? Danes pride vsak starš po svojega otroka in ga odpelje domov. Včasih smo se domov vračali kar sami. Res smo bili klapa," pogreša tiste čase, ki jih je zaznamovalo še nekaj: takrat ni bilo mobilne telefonije in interneta.

Najbolje bi bilo pri Olimpiji in Mariboru

Občuduje delo z mladimi nekdanjega soigralca pri Olimpiji Jalna Pokorna. Foto: Ana Kovač Kakšni so torej njegovi načrti za prihodnost? "Želim si, da bi dobil sponzorja in vodil mlade v selekcijah od osem pa vse do 14 let. V tem je zelo uspešen Jalen Pokorn. V Škofji Loki ima zasebne treninge in zelo dobro dela. Sva kar v stiku. Veliko ljudi je, ki dobro poznajo nogomet in vedo, kaj bi bilo treba postoriti za napredek mladih, a ne dobijo priložnosti. Sam bi z zadovoljstvom delal z mlajšimi in opazoval njihov napredek. Je pa hkrati smešno, ko mnogi starši mislijo, da je njihov sin Messi," se je nasmehnil in dodal, da bi ob zasebnem vodenju najmlajših vendarle lahko naletel na težave. To pa zato, ker bi lahko prišel kateri izmed velikih klubov in mu vzel nadarjene otroke brez nadomestila.

"Zato bi bilo najbolje delati v klubu, kot sta Olimpija ali Maribor. To sta najboljši nogometni znamki v Sloveniji, saj veš, da bo otrok vedno tam in da bo šel potem le na bolje. Je pa to težko," pogleduje v prihodnost. Njegov največji cilj je torej, da opravi licenco in se vrne v nogomet. "Tako mi bo lažje," je prepričan.

Obljubljenega denarja ni videl nikoli

Njegov sin Gal v dresu, ki ga je pred leti za Bežigradom pri Olimpiji nosil Sani Trgo. Foto: Osebni arhiv Večino dni preživlja s sinom Galom, ki ga je hitro omrežila ljubezen do Olimpije. "Star bo 11 let, hodi v glasbeno šolo in igra nogomet. Ne pri Olimpiji, ampak pri Bravu, a vseeno … Ni na cesti, pomembno je, da ima dejavnost. Nekaj najboljšega mi je, če grem lahko z njim na morje ali kaj podobnega. To mi pomeni še več, kot pa da bi me Barcelona povabila, če bi šel k njej trenirat otroke," se je zelo navezal na sina, ki mu želi v življenju in nogometni karieri vse najboljše.

Glede na izkušnje in ponesrečene odločitve, zaradi katerih se je v nogometni karieri poslovil od zajetnega dela prigaranega denarja, bi mu znal dobro svetovati. "Mogoče sem se nogometa tudi malce zasitil, a pri teh klubih, kjer sem igral, se je povsod borilo za golo preživetje. Obljubljali so ti dobro plačo, a je nisi dobil. In jih nisi mogel niti tožiti. Ta denar je tako šel v prazno. Nikoli ga nisem videl. Imel sem le to 'srečo', da sem bil član Maribora, ki je edini dobro in redno plačeval, a je tudi ta zgodba za čimprejšnjo pozabo," se mu je takrat pač zameril trener Matjaž Kek.

Reprezentančni nogomet v Sloveniji nazaduje

Kakšno mnenje pa ima o delu Mariborčana, ki je Slovenijo popeljal na SP 2010, se nato devet let pozneje vrnil na položaj selektorja in lani vodil varovance do zgodovinskega uspeha na Euru 2024 v Nemčijo, na začetku kvalifikacij za SP 2026 pa proti Švedski (2:2) in Švici (0:3) osvojil le točko?

"Slovenija na zadnjih tekmah ni imela nobene igre. Naša reprezentanca je imela veliko sreče. Igramo bolj ali manj na dolge podaje, pa na odbite žoge. Ni sistema, v katerem bi se kaj vedelo. Selektor ima srečo, da je dober z začetnimi 11 igralci. Redkokdaj jih rotira. Preostali so zraven le za številko. Tako je tudi, ko Slovenija izgubi. Nikoli ne bo kritiziral igralcev. Vedno jih ščiti, zato pa ga imajo radi. Je pa ta generacija nekoliko padla, Šeško ni v formi, poleg njega pa ni nobenega drugega," je predstavil svoj pogled na člansko izbrano vrsto in njene domete.

Slovenija je zadnjo kvalifikacijsko tekmo za SP 2026 v Baslu izgubila proti Švici z 0:3. Vse tri zadetke je prejela v prvem polčasu. Foto: Guliverimage

"Glede na naše število prebivalcev smo naredili krasne izide. Obstali smo v ligi narodov B, igrali na Euru 2024, kjer smo imeli na golu Oblaka. Takrat smo se dokazali, saj ne moreš imeti sreče na vsaki tekmi. Se mi pa zdi, da zdaj ta koncept nazaduje. Govorim za prihodnost. Mladi do 21 let so proti Norveški izgubili z 0:5. Nogomet nazaduje, ker je preveč tujcev. Le Celje nas rešuje, pri Olimpiji in Mariboru pa igra premalo Slovencev. Mladi gredo prehitro v tujino in tam nič ne igrajo. Morali bi imeti drugo ligo z manj tujci, a se dogaja, da jih ima Triglav 14, Tabor pa še več. Potem je seveda težje mladim Slovencem, a bi se dalo storiti drugače. To dokazuje Bravo, ki vsako leto uveljavi nekaj mladincev. Kakor radi pljuvamo Riero pri Celju, ima veliko dobrega v sebi. Igralci mu zaupajo, so kot družina in igrajo nogomet," se mu je vtisnil v spomin trenutek, ko so igralci Olimpije, takrat je Španec še vodil zmaje in z njimi osvojil dvojno krono, prišli do njega, ko mu je umrl oče. Čutila sta se ljubezen, spoštovanje, Riera je okrog sebe ustvaril pravo družino.

To pa so vrednote, na katere prisega tudi Sani. Še zlasti zdaj, ko se z nogometom ukvarja tudi njegov sin Gal, za katerega stiska pesti, da bo nekoč presegel njegovo kariero. In še nekaj je, kar je želel nekdanji mladi slovenski reprezentant poudariti ob koncu prijetnega klepeta: "Olimpija je bila vedno moj klub. In vedno tudi bo."

Sportal Pot Gregorja Krušiča, ki ni bila preprosta

Sportal Tilen Bartol na novi poti: Zagotovo je bolj zahtevno, kot sem si predstavljal #video

Sportal Maja Mihalinec Zidar obžaluje le eno: Večkrat se vprašam, kaj bi bilo, če bi bilo drugače #video

Sportal Borut Fonda, nekdanji kolesar, ki je ljubezen do športa in tehnične perfekcije pretopil v uspešen posel

Sportal Menjava v vrstah Smučarske zveze Slovenije in nova vloga za Štefana Hadalina