Legendarni nogometaš Damir Pekič menja v Sloveniji službe tako kot je nekoč klube

Sportal Nikoli ni mislil, da bo delal to, danes pa: "Ostal bom v ženskem nogometu"

Nasmejan in gostobeseden je bil že kot nogometaš. Nič kaj drugače ni bilo na našem druženju v Mariboru, kjer je z veseljem odgovarjal na vprašanja in se razgovoril o svojih karierah. Tako prvi nogometni kot tudi tisti drugi, ki mineva brez žoge. Imel je kaj povedati. Kaj danes sploh počne nekdanji kralj prvoligaških strelcev Damir Pekič?

"Delam v zavarovalništvu. Že 12 let. Ko sem si začel z nogometom služiti denar, nisem verjel v to, da bi lahko po koncu kariere le še poležaval na plaži in mi ne bi bilo treba nič več delati. Že takrat je bil moj moto, da moram zaključiti študij, da bi po koncu športne poti lažje našel službo. Normalno službo. No, tako je tudi bilo. Morda je presenečenje le to, da sem se našel v zavarovalništvu. V isti panogi ostajam od samega začetka, že 12 let. Kaj naj povem … zadovoljen sem s potjo, ki sem jo ubral," so se na njegovem licu zrcalili znaki resničnega zadovoljstva in spokojnosti, ko smo ga obiskali na delovnem mestu v Mariboru.

Žena se je vrnila v službo, ostal je doma s hčerko

V NK Maribor je prišel iz matičnega kluba Maribor Tezno s 16 leti. Tako je začel kariero v istem klubu kot desetletje pred njim legendarni someščan Zlatko Zahović. Foto: Vid Ponikvar Med nogometno kariero je poskrbel tudi za svojo izobrazbo. Na mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti je leta 2007 diplomiral iz ekonomije. Tako se je bolje pripravil na začetek druge kariere. Na obdobje, ko je moral začeti služiti denar brez nogometnih čevljev. "Ko sem leta 2012 končal nogometno kariero, je bila hčerka še dojenček. Žena se je ravno vrnila v službo, meni pa je ustrezalo, da sem bil doma s hčerko. To je bilo krasno obdobje. Po treh, štirih mesecih nedela, ko sem se ukvarjal samo z gospodinjskimi opravki, pa mi je nekaj manjkalo," je začutil potrebo po tem, da bi začel hoditi v službo. Začel se je spraševati, kaj bi sploh rad počel v življenju.

"Prvo delovno izkušnjo dobiš pač tam, kjer imaš največ poznanstev. To pa je bilo zavarovalništvo," je bilo zanj koristno, da je bila takratna Zavarovalnica Maribor, danes je to Zavarovalnica Sava, vodilni sponzor NK Maribor. To pa je klub, ki ga Damir Pekič nosi globoko v srcu. Kot rojen Mariborčan je zanj odigral največ sezon, dosegel največ zadetkov in ga vzljubil do te mere, da ostaja zvesta vijolica še danes. "Vsi vodilni delavci zavarovalnice so bili takrat v klubu, zato je bilo logično, da sem si začel prve poklicne izkušnje nabirati v zavarovalništvu," nam je predstavil svojo poslovno zgodbo, ki v marsičem spominja na nogomet.

Rekli so mu, da mora menjati službo na pet let

Pri zavarovalnici je pred 12 leti začel najtežje delo. Hodil je po terenu in sklepal življenjska zavarovanja. "To mi je bilo všeč, saj nisem hotel ostati v pisarni, ampak delati na terenu z ljudmi," je bil sprva navdušen nad novimi izzivi. Ker pa je bilo to zahtevno delo, za katero v njegovi panogi pravijo, da so to nasploh najtežja zavarovanja za sklepanje, je upal in verjel, da ne bo trajalo tako dolgo. A se je motil. Vleklo se je in vleklo, na koncu pa zavleklo v kar štiri leta.

Uradno se piše Pekič. Pojavljajo pa se tudi različice Pekić. "Pravilno je s trdim č, tako je tudi v vseh mojih dokumentih. Je pa res, da moj pokojni dedek izvira iz Hercegovine. Iz mesta Konjic. Ko je pri 20 letih prišel v Maribor, je bil Pekić, a je nato prišlo do napake," je ponosen na hercegovske, hrvaške korenine. Lani je peljal družino v Hercegovino, kjer so na izletu obiskali tudi rojstni kraj njegovega dedka. "Sin je bil najbolj navdušen, šel bi še večkrat," nam je povedal, a tudi priznal, da v Konjicu nima več veliko sorodnikov. V nekdanji skupni državi jih je bilo ogromno, po nesrečni vojni v BiH pa so se porazgubili po vsem svetu. Foto: Ana Kovač

"Zato je počasi prišlo do zasičenja. Ker so bili to drugačni časi in je bilo veliko težje dobiti novo službo kot danes, sem se, ker sem pač imel že neko izkušnjo z zavarovalništvom, odločil, da kar nadaljujem v tej panogi." Tako se je pridružil konkurenčni zavarovalnici Adriatic Slovenija, ki se je malce pozneje združila z Generalijem.

Po sedmih letih pa je znova začutil, da je čas za spremembo. In res, na začetku tega leta se je vrnil na izhodiščno točko. V Zavarovalnico Sava. "Vedno so mi govorili, da bi morali delovna mesta menjati vsakih pet let. Pri Savi so mi dali dobro ponudbo, našel sem nove izzive," je zagrizel v novo delo. Podobno kot v nogometu tudi v službi stremi k boljšemu, višjemu, boljši plači in udobnejšim delovnim pogojem. "Zdaj spet čutim nov elan. Sodelavci me vseskozi hecajo, da prestopam med službami tako, kot sem nekoč v nogometu, ko sem menjal klube," je v začetku leta izkoristil "poslovni prestopni rok" in se vrnil k nekdanji zavarovalnici.

Če je bil prej kot igralec, je zdaj trener

Zdaj je že na višjem položaju. Iz čistega začetnika, pomožnega zavarovalnega zastopnika, ki je pred desetletjem opravljal samo življenjska zavarovanja, je prestopil v poslovni del, kjer sodeluje zgolj s poslovnimi strankami. "Postal sem vodja oddelka podpore poslovni mreži. Tistim, ki sklepajo zavarovanja, sem zdaj v pomoč in jim nudim podporo. To je velika odgovornost, saj so name padle tudi razvojne naloge," ima zdaj opravka z vzpostavljanjem koncepta nagrajevanj in določeno reorganizacijo na tem poslovnem sektorju. "To je veliko večja odgovornost kot prej, ko sem skrbel samo za svoj promet. Če sem bil prej igralec, sem zdaj trener," je za naše lažje razumevanje podal simpatično primerjavo z nogometnim svetom.

"Zaključek študija se je zaradi odhodov v tujino malce zavlekel. A če si postaviš neki cilj, se to da narediti. Če imaš željo, se da to spraviti skozi. To ni bila tako velika obremenitev, da bi nogometna kariera trpela. Niti približno ne. Uspešno lahko veslaš obe zadevi. Včasih nas je bilo med nogometaši zelo malo tistih, ki smo diplomirali, v zadnjem času pa jih je več, saj se igralci zavedajo, kako pomembna je izobrazba." Foto: Ana Kovač Prav nič nas ni začudilo, da nas je na kavo povabil v predelu štajerske prestolnice, kjer kraljujejo zavarovalniške zgradbe. Pozna jih tako dobro, kot je nekoč nogometne stadione. To niti ne čudi, saj se v tem poslu zadržuje že vse od leta 2012.

Zavarovanje je nujno zlo, ki ga potrebujemo vsi

Usoda je hotela, da se je po ovinkih vrnil v matično zavarovalnico. Foto: Ana Kovač Bo v primeru, da se bo še naprej vzpenjal na lestvici poslovne hierarhije, napočil tudi dan, ko se bo potegoval tudi za vodilne položaje? "Ne. Bolj ko spremljam ta koncept, bolj se ne vidim na vrhu. Višje si, več je stresov, trpi pa tudi družinsko življenje. Veliko bolj mi ustreza srednji menedžment. Čeprav, nikoli ne veš …," je 45-letni Štajerec z nasmehom dodal, da se zarečenega kruha ponavadi v življenju največ poje.

Odkar se z zavarovalništvom ukvarja profesionalno, je znova in znova tarča sorodnikov in prijateljev. Kdorkoli potrebuje nasvet glede zavarovanja in tudi pasti in ovir, ki bi znale prežati nanje, dobro ve, koga poklicati. Sam jim je vedno na voljo. "Na srečo se ljudje v mojem ožjem krogu zavedajo pomena zavarovanja. Vedo, kako pomembno je to v življenju. Zavarovanje je pač nujno zlo, ki ga potrebujemo vsi. Če ga ne, smo lahko srečni, da je to le en strošek, ki ga namenimo varnosti. Denar pa, to vemo vsi, radi zapravljamo marsikje, kjer nam ne bi bilo treba. Tisto, kar bi morali zapravljati za zavarovanje, pa žal zanemarjamo."

Ljudje so velikokrat preveč naivni

Ko je leta 2012 odigral zadnjo tekmo v 1. SNL, jo je nadaljeval na bistveno nižji kakovostni ravni v nižjih ligah v Avstriji, nato pa v različnih vlogah pomagal domačemu nižjeligašu Miklavžu. Tudi v nogometni šoli. Foto: Vid Ponikvar Ga pripombe, da gre zavarovalnicam le za profit, saj takrat, ko resnično pride do tragedij ali naravnih katastrof, stranke ne prejmejo toliko izplačil, kot bi jih pričakovale, kaj zabolijo?

"Kot nogometašu, ki je skozi leta igranja pridobil trdo kožo, mi je nekoliko lažje. Vedno je tako. Nekomu pač ugajaš, nekomu pa ne. Ko imaš dobre rezultate, si najboljši, ko pa zapraviš nekaj priložnosti, si najslabši in ti že vpijejo: 'Idi dol z igrišča'. No, podobno je tu. V zavarovalništvu je zagotovo ogromno primerov, kjer so bili ljudje prikrajšani in tudi razočarani nad izplačili, a vedno obstaja več razlogov, zakaj je do tega prišlo. Ali je bilo to dejansko na zavarovalnici, verjamem, da kdaj pa kdaj tudi, velikokrat pa smo ljudje vendarle preveč naivni in prelahko kaj sklepamo. Temu bi dal večji poudarek. Bodi previden in pozoren pri tem, kaj delaš," polaga na dušo tistim, ki sklepajo zavarovanja, naj ne izpadejo preveč naivni, ampak dobro preučijo zadevo.

"Zdaj slišiš, da smo zavarovalničarji samo nateg"

Primeri, ko ljudje v nesrečah ostanejo brez vsega, se ga še kako dotaknejo. "Vedno pravim, banalno povedano, pa me bo kdo imel za grdega in rekel, da nimam empatije in nisem čustven, a če si se odločil zgraditi novo hišo in imaš za to dovolj denarja, nimaš pa denarja, da te hiše pravočasno ne zavaruješ, potem nekaj ni v redu. To ni prav. Daj raje v hišo kavč ali omaro slabše kakovosti, da lahko pokriješ zavarovanje," opozarja, da se ljudje premalo zavedajo teh odgovornosti.

Kako je praznovati miklavža v Miklavžu?

"Ko sem bil še nogometaš, sem moral na igrišču poslušati, da nimam nič v glavi in sploh nimam pojma. No, tako zdaj slišiš, da smo zavarovalničarji, če se grdo izrazim, samo nateg. Nekateri imajo žal tudi takšne izkušnje, drugi pa so nam zagotovo hvaležni, da obstajamo. In teh je večina. Če ne bi večina verjela v sistem zavarovalništva, tako v Sloveniji kot tudi po svetu, potem ta sploh ne bi obstal. Potem to ne bi funkcioniralo," bi si moral v tem primeru najti novo službo in se posvetiti drugačnim ciljem.

Zmotil ga je zeleni znak

Ko je bil nogometaš, mu je prva izkušnja z zavarovanjem dala misliti. Žal v negativnem smislu. "Bil sem razočaran. Zgodila se mi je hujša poškodba, počila mi je ahilova tetiva. Živel sem v dobri veri, da bom zaradi tega, ker se je zgodila nezgoda in sem se poškodoval, prejel odškodnino. Pa veste, kaj sem dobil? Nič. Izključitev zaradi poškodbe ahilove tetive se takrat sploh ni upoštevala kot poškodba. Bil sem začuden, a takšna so bila takrat pač pravila, ki jih nisem poznal. Bila je moja nevednost, zato ne morem biti jezen na zavarovalnice," je opisal svoj prvi stik z zavarovanji, zaradi katerega je postal v prihodnosti na tem področju veliko bolj pozoren.

V klubih ga glede sklepanj zavarovanj ni nihče usmerjal, takrat je bil bolj ali manj prepuščen sam sebi. Zadeve so se začele izboljševati šele proti koncu kariere, zlasti po zaslugi ozaveščanja nogometašev s strani sindikata SPINS. "Zdaj je to področje urejeno, razlika pa velika kot dan in noč. Organizacija in podpora sta na veliko višji ravni. Ko sem igral za Maribor, smo bili v določenih primerih še zelo amaterski, pa je bil takrat Maribor kot klub že pred vsemi v Sloveniji." Foto: Ana Kovač

V življenju je opravil zanimiv cikel. Znova sodeluje z zavarovalnico, katere ime je pred davnimi leti nosil že kot igralec na dresu Maribora. Le da v nekoliko drugačni podobi. "Malce me je motilo, ker ima zdaj zeleni znak, a sem se nanj navadil in ga sprejel. Bilo je smešno, ko sem se o tem pogovarjal s predsednikom uprave. Dejal sem mu, da ne bi prišel nikoli sem, če nam ne bi omogočili tudi znaka zavarovalnice v vijolični in sivi barvi. Samo da ni zelen," se je nasmejal Pekič, ki je pred leti, takrat je bil nogometaš Domžal, javno naznanil, da ne obstaja niti odstotek možnosti, da bi kdaj sprejel ponudbo Olimpije. Tudi če bi bila nemoralna.

"Točno tako. Če bi bilo kaj takega, kar je bilo za tiste čase pravzaprav nerealno, me tudi tisto ne bi zamajalo pri prepričanju. Ostal bi pri svojem, da pač ne grem k Olimpiji. To pa zato, ker tam ne bi bil srečen. Osnova mojega dela pa je, da sem tam, kjer sem, in v tistem, kar počnem, srečen. Če nisem, je vse skupaj kratkotrajno, to pa se odraža tudi v rezultatih."

Maribor je bil vedno naravnan proti Ljubljani

Zelo spoštuje aktualnega selektorja Matjaža Keka: ''Bil je moj prvi cimer na mojih prvih pripravah NK Maribor na Malem Lošinju, ko sem imel 17 let. Kek je že takrat kazal svoje vrline, ki jih ima kot mentor. Ko te vzame pod okrilje, te zna poklopiti, če prehitro zrasteš, zna pa te tudi dvigniti, ko to potrebuješ. Takrat ti dvigne samozavest. Zato me sploh ne preseneča, da je postal tako uspešen trener,'' je pohvalil nekdanjega soigralca, ki je postal malce pozneje tudi njegov trener v Mariboru. Foto: Vid Ponikvar V Mariboru je že od nekdaj veliko rivalstva z Olimpijo. Pogosto se v njegovem rojstnem mestu naleti tudi na slogan "Zeleno je grdo," ki pa ga nekdanji napadalec Maribora ne doživlja kot žaljivega. "Ne, to je bolj iz šale. Zame je šaljivo. Nekaj je športno rivalstvo, kjer gre zraven še napihovanje rivalstva. Hvala bogu na koncu obveljata zdravi razum in medsebojno spoštovanje. Zdaj, ko gledam Olimpijo v Evropi, navijam zanjo kot Slovenec. In sem ponosen na to, kar je dosegla. Čustveno sem v tem pogledu še malce bolj navezan na Celje, vendarle sem igral tudi zanj, Olimpijo pa spoštujem kot klub. Kot večnega, našega največjega tekmeca, na katerega smo se Mariborčani vedno najbolj 'napalili'," je zbadanje med Mariborom in Ljubljano, ogromno rivalstvo, ki pride najbolj do izraza na večnih derbijih, spoznaval že v otroštvu.

"Nam Mariborčanom je bilo to v bistvu položeno že v zibelko. Že v osnovi je tako, da je bil Maribor vedno naravnan proti Ljubljani. Pa ne govoriva samo o športu, ampak tudi gospodarstvu, poslovnem svetu. Zelo smo občutljivi, posebej zdaj, ko je banka Nova KBM izgubila sedež v Mariboru. Ponosen sem, da je Zavarovalnica Sava, čeprav imamo lastnika iz Ljubljane, zadržala sedež v Mariboru," je z roko ponosno pokazal moderno zgradbo, postavljeno lani. To je sedež zavarovalnice, v katerem je tudi njegova pisarna.

Nikoli ne bi mogel živeti v tujini

Kot rojeni Mariborčan, ki je ostal zvest mestu ob Dravi, saj z družino že dolgo živi na njegovem obrobju, ni nikoli skrival, kje je njegovo srce. "Nikoli ne bi mogel ostati ali živeti v tujini. Sem le preveč navezan na domače okolje. Lepo je iti kdaj pa kdaj v tujino, marsikaj videti, a najljubše se mi je vrniti," je navezan na kraje, ki ga obkrožajo že od mladosti. Tudi takrat, ko je tri leta nosil dres Domžal, se je vselej vozil na treninge ali tekme iz Maribora. Še naprej je namreč živel na Štajerskem.

Pri Domžalah si je delil slačilnico tudi z Luko Elsnerjem, ki navdušuje kot trener in trenutno v francoskem prvenstvu zelo uspešno vodi Reims. Foto: Vid Ponikvar

S športom se danes ukvarjata tudi njegova otroka. Sin Jan igra nogomet, hčerka Taja pa trenira atletiko. Najbolj uživa v teku prek ovir in že osvaja državne naslove v mlajših starostnih kategorijah. Obožuje tudi mnogoboj.

Vesel je, da odhajata sin in hčerka na trening zadovoljna. Da ne visita zgolj na pametnih telefonih, ampak imata po šoli tudi obveznosti. Trenirata štirikrat na teden, nato so tu še tekmovanja. "Zaposlena sta na polno. Z ženo sva malce bolj obremenjena s 'taksi službo', a so to prijetne obremenitve."

Ni več videl smisla, da bi še naprej trpel

Veliko manj prijetno je bilo spoznanje, ki ga je prešinilo pred 12 leti, da bo treba zaradi zdravstvenih težav prekiniti nogometno kariero. Prekiniti tisto, kar je počel najraje, ko je nastopal tako v Sloveniji kot tujini, in si izklesal status enega najboljših strelcev, kar jih je bilo v 1. SNL.

"Ni šlo več naprej. Bilo je le še mučenje. Tako zdravstveno, svoje pa je pridodala še neurejenost takratnega klubskega nogometa. Na srečo se je zdaj vse uredilo. Infrastruktura, trenažni procesi, podpora … Vse je na višji ravni. Sam pa takrat nisem več videl smisla, da bi še naprej trpel. Da bi na tak način stiskal zobe, jemal protibolečinske tablete in se mučil. Ne, hvala," je resno nogometno kariero končal leta 2012.

Motilo ga je, da je bil v nogometni karieri že v zgodnjih 30 letih označen za veterana. "Kot da ne morem več in so me gledali pod posebnim povečevalnim steklom. Zdaj pa se ta leta za nogometaše bistveno podaljšujejo," nam je pojasnil. Foto: Ana Kovač

Posledice tega, da se je takrat igral z zdravjem, čuti še danes. Na to ga opozarjajo bolečine v hrbtu in kolenu. "V križu me boli tako močno, da sploh ne morem več igrati nogometa. Niti rekreativno, kaj šele veteranskih tekem, ki jim moram bolj ali manj zanemarjati, čeprav bi si želel, da bi bilo drugače. Zdaj se ukvarjam z individualnimi športi, ki mi prej niso ležali. S tekom, kolesarstvom in fitnesom," je moral temeljito spremeniti načrte.

Po koncu kariere je vedno sanjal o tem, kako bo za užitek kot športni upokojenec odigral kakšen nogomet ali tenis. Zaradi bolečin v križu je moral na vse skupaj pozabiti.

Danes je srečen, da ga niso izvolili za župana

Zaveda se, da so bolečine v križu ostale tudi zaradi pogostega sedenja v pisarnah. "Delno jih je povzročila tudi moja druga kariera, a je za zdaj še znosno."

Je bilo pa malce manj znosno, ko je pred šestimi leti zajadral v svet politike. Občinske politike. Bil je zelo resen kandidat za župana in ni manjkalo veliko, da bi to v občini Miklavž na Dravskem polju, kjer živi, tudi postal. "Po svojem prvem delu v zavarovalništvu, ko je prišlo do nasičenja, sem iskal nove izzive. V lokalnem okolju se mi je po odhodu dolgoletnega župana in nagovoru lokalnih ljudi, ki so bili vpeti v politiko, odprla nova možnost. Videl sem neki izziv. Ideje o tem, kaj vse bi se dalo še narediti," ni skrival ambicij, a nato izgubil županske volitve. Vseeno je ostal vpet v dogajanje kot občinski svetnik.

V občini Miklavž na Dravskem polju je Damir Pekič kot predstavnik stranke Dialog za napredek v drugem krogu lokalnih volitev izgubil bitko za župana proti Egonu Repniku. Pekič je prejel dobrih 41 odstotkov glasov volilnih upravičencev. Foto: Ana Kovač

"Zdaj, ko vse skupaj opazujem z razdalje, sem srečen, da nisem postal župan. Hoteli so me nagovoriti, da bi kandidiral še enkrat, a sem odklonil. Zakaj? Tam ne bi bil srečen. Zato se mi je zgodila sreča v nesreči, da se mi takrat ni izšlo. Vse je za nekaj dobro. Videl sem namreč, kako je v politiki. Da je v njej preveč sklepanj, dogovorov s hudičem. To pa me ne bi naredilo srečnega. Hvala bogu, da nisem vztrajal na tej poti," ga je negativno presenetilo, koliko metanja polen pod noge je v politiki.

Še danes vztraja pri tem, da je morda politika lepo videti na zunaj, ko pa jo je enkrat spoznal od znotraj, je hitro spremenil mnenje. "Nikoli več ne grem v politiko," je odločen.

Največji rani v nogometni karieri ga še bolita

Izlet v politične vode je tako pustil določene rane. Dve pa je pridobil tudi v pestri in bogati nogometni karieri. Bolita ga še danes. Prvo predstavlja članska slovenska reprezentanca, za katero ni odigral niti ene tekme. "V prvem obdobju selektorja Srečka Katanca sem bil prvi strelec lige (v sezoni 2000/01 je za Celje dosegel 23 zadetkov, štiri več od najbližjega zasledovalca Sebastjana Cimirotića, op. p.). Danes lahko vidite, kako hitro silijo mlade. Takrat sem bil še mlad igralec, a nisem bil vključen v reprezentanco za SP 2002. Če bi, bi se lahko moja kariera obrnila drugače," se zaveda, da je takrat morda plačal določeno ceno kot kolateralno škodo na relaciji vse bolj vročega odnosa v reprezentanci med Ljubljano in Mariborom.

V karieri je prejel tudi številna priznanja. Tako je bilo pred leti na prireditivi Spins XI. Foto: Vid Ponikvar

Druga rana je povezana z Mariborom. S klubom. "To je bila podobna zgodba. Pred 25 leti smo igrali v ligi prvakov pod vodstvom Bojana Prašnikarja. Manjkal sem le na zadnji tekmi v Leverkusnu, sicer pa na petih od skupno šestih vedno sedel na klopi, a nisem zbral niti enega nastopa. V zdajšnjem obdobju bi znali to tržiti in bolje prodati mladega domačega igralca. Takrat pa ni bilo tega. Vsak, ki je prišel od drugod, je veljal za več od mene," ga zaboli v srcu, ko se spominja, kako se je ogreval na tekmah lige prvakov, a vselej ostal brez priložnosti.

"Na prvenstvu sem igral kar veliko, v Evropi pa ne. Konkurenca na mojem igralnem mestu je bila velika. Šimundža, Filipović, Bozgo. Trojka, od katere sta vedno igrala dva. Me pa nihče ne bo prepričal, da ne bi bilo takrat prodajno gledano smiselno dati nekaj minut tudi 20-letnemu domačinu. Da si dvigne tržno vrednost. Verjamem, da jim je potem šele Zlatko Zahović odprl oči in dal vedeti, kako naj strežejo tem stvarem. Morda sem bil v ligi prvakov prehitro. Ob nepravem času," nam je zaupal najbolj boleči izkušnji iz nogometne kariere.

Ustvaril tisto, kar si njegovi vrstniki niso mogli

pa je lahko takrat, ko je večino kariere preživel v slovenskih klubih, v tujini pa se je mudil v Nemčiji, na Portugalskem in Madžarskem, privarčeval kaj denarja za bolj prijetno prihodnost? "Nekega bogastva, od katerega bi lahko živel tudi po koncu kariere, si v svojem obdobju nisi mogel ustvariti. Sem si pa ustvaril tisto osnovno, ki si je mnogi moji vrstniki niso mogli. Rešil sem si namreč stanovanjski problem. To je bila lepa zagonska stvar. S tem sem namreč preprečil, da bi bil takoj 'zapufan' ali pa odvisen od pomoči staršev. Na to sem ponosen. In s tem sem povsem zadovoljen," že dolgo uživa v mirnem in prijetnem družinskem življenju.

"V Mariboru so na srečo na Poljanah obnovili atletski stadion s tribuno, prihodnje leto bo pri nas velik atletski dogodek," si bo z veseljem s hčerko ogledal atletski spektakel, evropsko ekipno prvenstvo druge in tretje divizije. Foto: Ana Kovač

"Glede prihodnosti nimam dolgoročnih načrtov. Najbolj se trudim, da ostanem zdrav in da ostanejo zdravi vsi v mojem družinskem okolju. Delo zame se bo vedno našlo. Če sem bil do zdaj tako uspešen, da sem si našel delo, v katerem bom zadovoljen in srečen, bo tako verjetno tudi v prihodnje. Z njim pa bodo prišle tudi vse materialne vrline, na katere pa, odkrito povedano, nisem nikoli dal dosti. Zadostovalo mi je že to, da imamo vsi dovolj za živeti, sem zdrav in srečen z družino," si želi, da bi tako ostalo tudi v prihodnje in da bi v bližnji prihodnosti dočakal čim več državnih naslovov njegovega najboljšega kluba NK Maribor, katerega velik navijač je še danes.

Sportal Jelena Strel Kosmač je na razpotju izbrala poslanstvo pomagati ljudem #video

Sportal Matej Trampuž se ni imel časa ozirati nazaj #video

Sportal Maja Erkić: To darilo sem dobila ravno v pravem trenutku

Sportal Nejc Pečnik storil plemenito dejanje, ki je ganilo Slovenijo