Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Matej Podgoršek COVER1

Petek,
29. 3. 2024,
15.00

Osveženo pred

1 mesec, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,63

Natisni članek

nasvet za izlet v hribe pohodništvo hribi Vladimir Habjan Marjan Bradeško PZS Naj planinska koča

Petek, 29. 3. 2024, 15.00

1 mesec, 3 tedne

Nasvet za izlet v hribe (43.)

Po pozabljenih poteh, mimo že 50 let zapuščenih kmetij na Skopico #video

Matej Podgoršek COVER1

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,63

"Samota, posebnost in tišina." S temi besedami pohodniške poti, ki jih skozi zgodbe opisuje v svoji prvi leposlovni planinski knjigi Hodim, torej grem, označi Marjan Bradeško. To zagotovo velja za že skoraj pozabljeno pot z Drnulka mimo zapuščenih kmetij na Velikih in Malih Vršah na Vrh Skopice, na vrh nad dolino Idrijce, ki ga le redko kdo pozna, a očara z mirom in razgledi. Ste za pohod v neznano po nemarkiranih poteh? Naš tokratni petkov nasvet za izlet v hribe.

žafrani Mrzli Vrh Žiri
Sportal Pohod po vijolični preprogi žafranov. Mrzli vrh nad Žirmi. #video

 Marjan Bradeško na Velikih Vršah s svojo prvo leposlovno planinsko knjigo Hodim, torej grem | Foto: Matej Podgoršek Marjan Bradeško na Velikih Vršah s svojo prvo leposlovno planinsko knjigo Hodim, torej grem Foto: Matej Podgoršek "Razmetane skale. Skrivenčena drevesa, razmršena od vetrov. Samota, redke poti in blodnjak gozdnih cest. Tak je svet Nanosa, Trnovskega gozda, Banjšic ... Da najdeš pot, te čaka zapleteno iskanje." S temi besedami Marjan Bradeško začenja eno od poglavij v nedavno izdani leposlovni pohodniški knjigi Hodim, torej grem, ki je izšla pri Planinski založbi. "In iskalci so na koncu bogato nagrajeni, saj se znajdejo na vrhovih, ki so skriti, a razgledni; sredi vsega – če samoti lahko rečemo tako." Da je temu res tako, smo se pred dnevi prepričali novinarji, ko nas je na enega od teh popeljal prav Bradeško – na Vrh Skopice (863 metrov). Naj bo to odlična ideja tudi za vaš naslednji hribovski izlet, pa čeprav se ne zdi tako zelo atraktivna. A ne preseneti samo z mirom in razgledi, tudi z zgodbami krajev, ki so jih zadnji domačini zapustili že pred več kot 50 leti.

"So naporne službe in so še napornejše službe. In potem moraš imeti nekaj, da se nadihaš. In narava ti vrne vse to, ti vrne energijo, ti vrne razglede, optimizem. Iz hribov se vedno vrnem optimističen. Če je v dolini še toliko težav ... Ko se pet ur znojiš, se jih je veliko že izznojilo in se zdijo manj hudi." S temi besedami Bradeško vabi v hribe. Kaj pa je čar prav teh, na katere le redko kdo pomisli? Za marsikoga bi bile žalostne, ko hodimo mimo porušenih nekdanjih domov. "Enim se zdijo žalostne, meni pa se zdijo pozitivne, saj vem, da je tu bilo življenje in lahko spoznavaš, kako so tu nekoč živeli." Pohod v preteklost.

Poglejte, kako je videti pot na Skopico in nekaj zanimivih misli Marjana Bradeška:

Začetek vzpona proti Skopici | Foto: Matej Podgoršek Začetek vzpona proti Skopici Foto: Matej Podgoršek Za pohod na Vrh Skopice je pametno vzeti zemljevid, tisti dobri stari zemljevid za v roke, saj na telefonu z Google Maps tega vrha denimo ne bomo našli. Pa tudi sicer sama pot ni markirana (mi smo našli le eno samo zbledelo markacijo), so pa na nekaj razcepih smerne table, ki nam pomagajo najti cilje na poti: Velike in Male Vrše ter Vrh Skopice. Je pa čar teh že pozabljenih in odmaknjenih poti tudi v tem, da jih sami znova odkrivamo. Izgubili se ne bomo, kvečjemu nas bo zanesla radovednost! 

Samo izhodišče in dostop do njega pa je treba poznati. Gre namreč za vrh v precej odročnem severnem izrastku Trnovskega gozda nad dolino Idrijce (tako da bi pomislili, da gre za Idrijsko hribovje, a ima s tem skupno le to, da je tu veliko klopov, na katere je treba paziti že v tem času). Izhodišče je na prelazu Drnulk, dostopa sta tako dva. Prvi je iz doline Idrijce, iz Dolenje Trebuše. Od tam pelje ozka in v zgornjem delu prepadna ter makadamska cesta, ki jo je leta 1917 zgradila avstroogrska vojska. Speljana je po vzhodnem pobočju grebena, po katerem bomo hodili na tej turi, tudi pod navpičnimi stenami, imenovanimi Cilu rob. Tako je nekoliko lažji dostop po zahodnem pobočju iz Čepovanskega dola. Pri Solkanu zavijemo desno za Grgar in Čepovan in se po tej suhi dolini (nekdaj naj bi tu tekla Soča) zapeljemo do vasi Čepovan. Za vasjo je odcep desno navzgor na prelaz Drnulk. S te strani cesta ni prepadna in je le krajši del makadamska. Malo pod samim vrhom prelaza, ko se levo odcepi makadamska gozdna cesta proti Velikim in Malim Vršam, je mogoče ob cesti parkirati.

Brezavščkova domačija. Nekoč največja kmetija v Velikih Vršah, zdaj že 50 let zapuščen zaselek. | Foto: Matej Podgoršek Brezavščkova domačija. Nekoč največja kmetija v Velikih Vršah, zdaj že 50 let zapuščen zaselek. Foto: Matej Podgoršek

Pohodniške ideje Mateja Podgorška lahko na Siol.net spremljate vsak petek.
Upamo, da najdete tudi nekaj zase. 
Mateja lahko spremljate tudi na Instagramu 
Instagram.com/matejtravels, naročite pa se še na njegov kanal na YouTubu.
Kum
Sportal Tri najlepše razgledne ture v spregledanem Posavskem hribovju #video

Nad Čepovanskim dolom. Žled je tu pred desetimi leti uničil prej mogočen bukov gozd. | Foto: Matej Podgoršek Nad Čepovanskim dolom. Žled je tu pred desetimi leti uničil prej mogočen bukov gozd. Foto: Matej Podgoršek "Gore najintenzivnejše doživljaš sam. Sam največ vidiš, največ čutiš, vonjaš," pravi Bradeško in na tej poti je res tako. Verjetnost, da tu koga srečamo, je precej majhna. Pred več kot 50 leti so se na Velikih in Malih Vršah izpraznile še zadnje hiše, danes so ostale le še ruševine. Žled je tu pred desetletjem uničil mogočen bukov gozd, a po drugi strani je prav to omogočilo, da se danes na greben nekaj življenja vendarle vrača. Za sanacijo in spravilo lesa so razširili gozdno cesto, ki z Drnulka povezuje Velike in Male Vrše. Prej so bile tu le ozke gozdne poti, ki so danes ponekod skoraj zaraščene. Poleti na travnikih na grebenu spet pasejo, obnovili pa so tudi eno hišo na Velikih Vršah.

Pohod do Skopice oziroma Škopice, kot jo imenujejo v Čepovanskem dolu, fizično ni zahteven, saj bomo v obe smeri skupaj naredili okoli 250 višinskih metrov (pot gre gor in dol po grebenu). Z Drnulka torej zavijemo levo na gozdno cesto proti Vršam. Po nekaj minutah vzpona zavijemo desno na ožjo staro pot proti Velikim Vršam, do katerih potrebujemo dobre pol ure. Gre za nekoliko planotast svet travnikov. Na desni bomo videli obnovljeno hišo, mi pa krenemo naprej proti dvema že skoraj povsem porušenima (prva, Brezavščkova, je bila nekoč največja v tem zaselku). Za drugo, kjer je bil pred žledom bukov drevored (Cvekarjev drevored), se pot skoraj izgubi, a pogumno nadaljujemo po vrhu grebena, kjer se nam desno že odpirajo razgledi.

Pohod po robu grebena med Velikimi in Malimi Vršami. Desno pogled proti dolini Idrijce, Poreznu in naprej proti Spodnjim Bohinjskim goram. | Foto: Matej Podgoršek Pohod po robu grebena med Velikimi in Malimi Vršami. Desno pogled proti dolini Idrijce, Poreznu in naprej proti Spodnjim Bohinjskim goram. Foto: Matej Podgoršek

Cvekarjev drevored | Foto: Matej Podgoršek Cvekarjev drevored Foto: Matej Podgoršek Ko znova dosežemo gozd, opazimo že precej zbledelo tablo za Male Vrše. Del poti do Malih Vrš gremo spet po novi gozdni cesti, nato se vrnemo v gozd na slabovidno pešpot, ki nas mimo kraja, kjer je bila slovenska vojaška partizanska bolnišnica Pavla, popelje proti Skopici. Tik pod vrhom spet dosežemo cesto za spravilo lesa. Na enem od dreves opazimo tablo za Skopico, od katere nas loči samo še nekaj minut vzpona. Na vrhu je skrinjica, tudi z žigom. Težko je zapisati jasna navodila za samo pot, a brez skrbi, malo raziskovanja in se boste znašli. 

Marjan Bradeško in zgodbe z Velikih Vrš:

Vrh Skopice (863 metrov)

Izhodišče
: Drnulk (761 metrov)
Višinska razlika po poti: 250 metrov (v obe smeri)
Čas hoje: dobra ura v vsako smer
Zahtevnost: lahka nemarkirana pot

Najlepši razgled je tik pod samim vrhom Skopice. Takole nad dolino Idrijce in vse do Kojce ter Porezna. | Foto: Matej Podgoršek Najlepši razgled je tik pod samim vrhom Skopice. Takole nad dolino Idrijce in vse do Kojce ter Porezna. Foto: Matej Podgoršek Še lepši razgled kot s samega vrha je nekaj deset metrov naprej, ko se po precej strmi stezici spustimo v smeri Dolenje Trebuše. Tu se nam odpre pogled navzdol proti dolini Idrijce in Trebuščice, tudi v skoraj neprehodno sotesko Gačnik z okoli 40 slapovi, za prečkanje katere je Bradeško prvič potreboval kar devet ur (zelo zahtevna pot). Nad dolino Idrijce je Šentviška gora s številnimi samotnimi kmetijami, za njo zaraščena Kojca in gol Porezen, v smeri severa pa bomo videli južna pobočja Spodnjih Bohinjskih ter Tolminskih gora. "Povsem drugačen pogled na Julijce, le redko jih vidimo iz te perspektive."

Ob iskanju samote pa Bradeško Vrh Skopice in številne druge gore, ki jih z zgodbami s svojih poti opisuje v knjigi, priporoča še iz enega razloga, morda najpomembnejšega: "Razpršenost množic. Da ne bomo vsi hodili na Viševnik v kolonah, ampak da bomo mogoče šli na Skopico ali pa še kam drugam." Na Planinski zvezi Slovenije sicer intenzivno delajo na tem, da bi razbremenili najbolj oblegane gorske poti v Sloveniji. Urednik Planinske založbe Vladimir Habjan tako poudarja, da slovenske gore niso samo Triglav: "Poskušamo promovirati tudi druge lepe cilje, gore, pohodniške poti, da bi razbremenili to množično obleganost."

Pogled proti Julijskim Alpam | Foto: Matej Podgoršek Pogled proti Julijskim Alpam Foto: Matej Podgoršek "Hodim, torej grem. Če hodim, sem zdrav. Grem kot ura." Te besede je Bradeško pred leti zapisal že v uvodniku enega od Planinskih vestnikov. In zdaj so te besede uporabili za naslov njegove prve leposlovne knjige. "Če redno hodim, vedno znova želim iti. Redna hoja, redno obiskovanje gora ... Ko bomo prišli v dolino, bomo že razmišljali, kam bomo znova šli." Čeprav gre za leposlovno knjigo z zgodbami iz naših hribov in ne za planinski vodnik po pešpoteh, pa je vseeno uporabna kot zbirka idej za pohodniške izlete. Sam pa jo bom še raje v roke vzel in prebral, ko se naslednjič odpravim v gore za več dni. Čez dan aktivno na turi, zvečer pa prijetno branje ob pogledu na vršace. Je sploh lahko lepši dan v gorah? Če jo bomo prehitro prebrali, pa brez skrbi, Bradešku zgodb ne manjka in že razmišlja o naslednji leposlovni knjigi.

Poiščite še več nasvetov za izlet v hribe:

Boč velikonočnica
Sportal Pohod na štajerski Triglav, Boč, kjer marca cveti velikonočnica #video
Višarje
Sportal Pravi križev pot, a za nagrado nebeški razgled – Višarje #video
Dobrač
Sportal Dobrač, varen zimski pohod na dvatisočaka za vsakogar #video
Belopeška jezera in Rifugio Zacchi
Sportal Koča Zacchi – pravljica za pohodnike, turne smučarje in sankače
Ratitovec
Sportal Novoletni pohod na Ratitovec na najboljši flancat #video
Ciprnik
Sportal Pohod na Ciprnik z najlepšim pogledom na Planico
hribi Gradiška Tura
Sportal Pet najlepših vzponov na Nanos in Trnovski gozd #video
Krim oddajnik planinski dom
Sportal Krim in še štiri ture za nabiranje kondicije v okolici Ljubljane #video
Ne spreglejte