Četrtek, 19. 8. 2021, 10.38
2 meseca, 1 teden
Izkoristi dan za gore: življenje oskrbnika planinske koče na prečudoviti kraški planoti
Vroče avgustovsko jutro v dolini je bila idealna priložnost za temperaturno osvežitev malce višje, da ponovno poženemo Rifterja in izkoristimo dan za gore. Tokrat smo se odpravili na prečudovito kraško planoto.
V slovenskih planinskih kočah planinci nikoli niso lačni. Le redkokdaj pa pomislijo, kako sta vsa ta hrana in pijača sploh prišli tja visoko nad dolino in koliko logistike je potrebne za to. Spoznajte Roka Žerjala, oskrbnika Vojkove koče na Nanosu, kjer se srečata mediteranska in celinska Slovenija. Visoka kraška planota Nanos je dolga kar 12 in široka šest kilometrov. Njen najvišji vrh Pleša se dviga 1262 metrov nad morjem in je razgledna točka na skoraj vso jugozahodno Slovenijo, celo do Furlanije in proti Benetkam.
Z razgledne točke na Pleši nam pogled seže na Polhograjsko hribovje, Kamniške Alpe, Slivnico, Javornike, Postojnsko polje, Snežnik, Vremščico in Slavnik, z roba Nanosa, na južnejši strani Pleše, pa prek Vipavske doline vse do morja in Furlanije.
Izkoristite dan za gore!
Peugeot Rifter, idealno vozilo za prosti čas in sopotnik planinskih podvigov v slovenskih gorah, je partner pri projektu Naj planinska koča, v katerem s pomočjo bralcev poteka izbor naj planinske in naj visokogorske planinske koče leta 2021. Nekatere koče, številni dostopi in vznožja so dosegljivi tudi z zanesljivim avtomobilom, za kakršnega se vedno izkaže tudi Peugeot Rifter. Ga želite preizkusiti?
Peugeot Rifter ima odločno inovativno obliko karoserije, ki je ukrojena za vsakodnevne avanture ter uspešno združuje vzdržljivo in elegantno stilsko zasnovo. Po zaslugi pustolovskega duha se dobro znajde tako v mestnem vrvežu kot tudi na neutrjenih poteh do planinske koče.
Obdan z veselimi, nasmejanimi ljudmi
Rok Žerjal je svojo oskrbniško pot začel pred dvema letoma, ko je prevzel planinsko kočo Nanos, ki stoji pod Vojkovo kočo. "Lani mi je Planinsko društvo Postojna ponudilo priložnost tudi za oskrbništvo te koče, s katero imam dolgoročne načrte in širšo sliko. Ne samo s kočo, pač pa z raznolikimi aktivnostmi na planoti. Želim predvsem dobro zastaviti zgodbo, temelje kulinarike, gostoljubja ter drugih športnih in preostalih aktivnosti, ki so vezane na okolico koče," uvodoma razloži sogovornik, ki prihaja iz podjetniških voda.
"Največji čar vloge oskrbnika planinske koče je zame to, da vsega skupaj ne jemljem kot delo, pač pa kot letni dopust. Čar vsega tega je, da si veliko na svežem zraku, po eni strani odmaknjen od podjetniške klasike v dolini, istočasno pa nenehno v stiku z ljudmi. Še posebej imam rad to, da sem v stiku z veselimi, nasmejanimi ljudmi, od katerih resnično veliko dobim. Tudi če delaš ves dan, te ravno ti dobri odnosi poganjajo naprej," pove Rok Žerjal.
Sodelovanje z lokalnimi ponudniki
Življenje med gorami je precej drugačno kot tisto v dolini. Ne govorimo o stereotipni romantiki, saj imajo gore tudi svojo temno plat. Predvsem se je treba zavedati, da vselej ni razgleda in da ima samoumevno udobje, ki smo ga vajeni v dolini, v gorah precej drugačne meje. Živeti tam zgoraj ni samo lepo, je najprej precej drugačno. Oskrbovanje doma v planinah med drugim pomeni pripravo hrane ter dostavo hrane, pijače in vseh potrebščin iz doline na planino. Kakšno logistiko prinaša oskrbovanje visokogorske koče?
Na Vojkovi koči imajo to "srečo", da je koča dostopna z avtomobilom (mi smo se do nje brez težav pripeljali s Peugeot Rifterjem). "Je pa seveda dobro, da je ta modularno prostoren, kakovosten, s privzdignjenim podvozjem, da se lahko podrejo sedeži. Tako je seveda lažje. Za zdaj uporabljamo lastni prevoz. Pri dobaviteljih poberemo in kupimo vse stvari, hrano, pijačo, sestavine za kuhinjo, pripomočke za oskrbovanje. Če hočemo dobiti 'prave' stvari, to vzame kar nekaj časa. Obiskati je treba kar nekaj točk, trgovino s pijačo, kmetije, mesarje, da lahko sestavimo domače, sveže obroke. Sodelujemo z lokalnimi kmetijami, kjer dobimo krompir, suhomesnate izdelke, vrtnine, žganje, sokove … To je kar velik logistični zalogaj, a pomaga, da koči, pri katerih sem oskrbnik, Vojkova koča in koča Nanos, med seboj sodelujeta in sta povezani. Prizadevamo si, da so surovine čim bolj lokalne, od lokalnih kmetov dobivam vse, od krompirja, jajc, zelja, skute, sezonskega sadja do zelenjave. Pri kulinariki si prizadevamo za klasično, staro recepturo. Strežemo štruklje, joto, zelje, ješprenovko, domače njoke, divjačinski golaž. Za vsakega se najde nekaj, imamo pa tudi bogato ponudbo za vegetarijance," razloži.
Gostoljubje vodilo vsega
Dodaja, da je njihova glavna odlika gostoljubje. "Posvetimo se vsakemu in nikogar ne jemljemo kot številko, ki zgolj pride in naroči hrano ali pijačo. Presenečen sem bil, kakšna masa obiskovalcev je na Vojkovi koči. Z vsemi poskušamo vzpostaviti pristen odnos, kar mi je v celotni zgodbi najpomembnejše. Sam skrbim predvsem za vso organizacijo, logistiko, nabavo, ki ji največjo pozornost namenim predvsem v začetku tedna. Na Vojkovi koči imam sicer številne pomočnike, starše in ekipo mladih, zagnanih sodelavcev. Brez njih preprosto ne bi šlo," pove.
Priznava, da mora imeti oskrbnik precej debelo kožo. "Zavedati se mora, da ni vedno lepo vreme in da je gostov lahko tudi manj. Predvsem v vlogi oskrbnika ne gre obupati po enem letu. V prvem letu je vložek res največji, pa ne samo finančni, pač pa tudi z vidika truda, idej, postavljanja temeljev, preverjanja terena, spoznavanja tega, kako koča diha z gosti. Sčasoma spoznaš, kje so prednosti in pomanjkljivosti, uvidiš, kje si dober in kje so še možnosti za napredek. Da, oskrbnik v tem smislu mora imeti trdo kožo, pa tudi kar nekaj kilometrine. Sam prihajam iz klasičnega posla, a sem se v tej vlogi dobro znašel, ker preprosto uživam v razgibanem urniku. Kar zadeva finance, promet, moram poudariti, da smo v prvi vrsti odvisni sami od sebe. Če bomo pravi, ponudili prave stvari, se bodo ljudje vračali. Jaz vedno rečem: kar daš, to tudi dobiš. Veliko vlogo pa ima tudi sodelovanje s krovnim planinskim društvom in sosednjimi kočami," pripoveduje Rok Žerjal.
Največ domačinov, a stalnica so tudi raznovrstni gostje iz tujine
Kaj pa obisk in struktura gostov? "Našo kočo obišče veliko domačinov. Nanos je v 90 odstotkih primerov obiskan iz smeri Razdrtega, se pa odstotek pohodnikov, ki prihajajo z vipavske strani, povečuje. Tam je pot z lepšimi razgledi, primernejša za družine z mlajšimi otroki. Domačini so bili v zadnjem času glavni gostje predvsem zaradi nedavno zaprtih regij, se pa zdaj viša deleže tudi preostalih. Resda teh ljudi tukaj v tem času kar malo zmanjka, ker se poleti 'odpre' visokogorje, vseeno pa imamo konce tedna polne pohodnikov z vseh koncev Slovenije, iz Maribora, Ljubljane, z Obale, tudi tujce - od Nemcev, Kitajcev, Francozov, ki pa jih je res več čez teden," odgovarja in poudarja, da ni privrženec letnih menjav oskrbnikov.
Dolgoročna vizija
"Prvo leto porabiš ogromno energije, da stvar postaviš, nato pa jo z leti nadgrajuješ. Moj pogled je dolgoročen. Naslednji korak je obnova koče, ki se obeta prihodnje leto in bo gotovo kar konkreten projekt. Skladno s tem bomo uredili tudi neposredno okolico koče, veliko pa se bo dogajalo tudi malce stran od koče. Ključna vizija je, da v sodelovanju z naravo vzpostavimo do družin prijazno planinsko kočo s kopico interesnih aktivnosti. Načrtujemo različne labirinte v naravi, povezane z aplikacijo. Naša želja je, da bi skozi igro izobraževali mlade o tem, kakšne živali živijo na Nanosu, kakšno je drevje, kakšna je klima. Poleg pohodništva želimo krepiti kolesarstvo, tako kot na koči Nanos pa bo v prihodnje tudi na Vojkovi koči mogoče jezditi konje. Ne želimo pa, da koča postane restavracija, želimo imeti pristno kulinariko, ki je za te kraje značilna že od nekdaj, in sodelovati z lokalnimi ponudniki," pove sogovornik, ki se je v dveh letih vloge oskrbnika planinske koče naučil veliko novega.
Ekipa, ki diha kot eno
"Vloga oskrbnika me je navadila oziroma opomnila na to, kako pomembno je ekipno delo, kako pomembno je, da ekipa diha kot eno. Če bomo delali enotno, bomo vsi imeli nekaj od tega, ljudje bodo zadovoljni. Če bomo solirali, gledali samo na dobiček, ne gre računati na dolgoročni uspeh. Pomembno je, da tudi ob uspehih ostaneš skromen, znaš vračati kadru in ga poslušati," meni sogovornik, ki je tudi v prostem času povezan z gorniškim življenjem, a kot pravi, mu časa za izlete v hribe v zadnjem času primanjkuje. Upa, da se bo to kmalu spremenilo, in h koči vabi goste iz vse Slovenije. Ne bom jim žal.
"Povabil bi goste iz vse Slovenije, da obiščejo naše konce, Nanos, ki je lepa točka tako za družine kot izkušenejše pohodnike. Izkušenejši praviloma izberejo smer iz Razdrtega, družinam pa za pot k nam priporočam štart iz smeri Podnanosa, kjer je zanje izredno lepa pohodniška pot po celem grebenu z imenitnimi razgledi. Vsi bodo pri nas nedvomno deležni gostoljubja, dobre hrane in občutka, kot da so doma," sklene sogovornik.
