Četrtek, 1. 8. 2019, 18.03
5 let, 2 meseca
Življenje z gorami (8.) - Jure Jeršin
Izpoved gorskega reševalca, ki je ob srečanju s smrtjo tudi sam poklical na pomoč #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,41
3
Izkušeni gorski reševalec Jure Jeršin je decembra 2016 tudi sam moral poklicati na pomoč.
Gorski reševalec, inštruktor helikopterskega reševanja, vodnik reševalnega psa in poklicni gasilec Jure Jeršin je eden tistih ljudi, ki so na lastni koži izkusili, kako je, ko je tvoje življenje odvisno od pomoči drugih. 13. decembra 2016 je med ogledovanjem terena zdrsnil po pobočju Jalovca in se pri tem huje poškodoval. O svojem boju za preživetje in reševalni akciji, ki ga je še kot zelenca najbolj zaznamovala, je spregovoril tudi za rubriko Življenje z gorami.
Jure Jeršin iz Rateč pri Planici se je reševanju življenj zavezal že v zgodnji mladosti. "Če živiš v krajih, kjer živim jaz, je pot do gorskega reševalca kar nekako logična. Tako kot imamo v vsaki slovenski vasi gasilsko društvo in le malokateri mlad človek ni njegov član, je bilo v naši vasi biti gorski reševalec. Sam sem nanje od nekdaj gledal z velikim spoštovanjem," je med našim obiskom v Ratečah večkrat poudaril Jeršin, poklicni gasilec v Gasilsko reševalni službi Jesenic (GARS), gorski reševalec, inštruktor helikopterskega reševanja, vodnik reševalnega psa, alpinist, mož in oče.
"V zahtevnejših gorah ima človek veliko dela že sam s sabo, če pa moraš za nameček še nekoga reševati iz težke situacije, potem je vse skupaj še toliko težje. Ko sem bil mlajši, se mi je to zdelo kar nemogoče. Tudi zato so se mi gorski reševalci zdeli kot z drugega planeta in moja želja je bila, da bi se jim nekega dne pridružil tudi sam. Glede na to, da so nam hribi kar nekako položeni v zibelko, je bilo na koncu logično, da sem tudi sam postal gorski reševalec. Pot do tja seveda ni bila niti lahka niti kratka. Postati gorski reševalec ni nekaj, za kar se na hitro odločiš in potem to opravljaš nekako na pol, ampak se moraš temu delu resno posvetiti in podrediti. Navsezadnje gorski reševalci na prodaj nosimo svojo glavo in smo dolžni poskrbeti za to, da z reševanj pridemo živi in zdravi," pripoveduje 53-letni Gorenjec, ki ga gostimo v deveti zgodbi rubrike Življenje z gorami.
Kako se spominjate svoje prve reševalne akcije? Kot krstna se vam je verjetno še posebej vtisnila v spomin ...
Dobro se je spominjam. Na Jalovcu smo reševali avstrijsko alpinistko, ki je žal umrla in zdrsnila v Loški žleb. Akcija je trajala nekaj dni, do ponesrečenke smo se prebijali celo noč … To je bila moja prva akcija in verjetno sem bil eden najbolj prestrašenih v ekipi. Z leti sem pridobil izkušnje, bolj trden korak in več samozavesti.
Kako se vam je uspelo soočiti s smrtjo že kar na prvi intervenciji?
Težko rečem. V tistem času gorski reševalci nismo bili deležni kakšne posebne pomoči, kot so na primer danes pogovori s psihologi, enostavno smo se pogovarjali med sabo in določene zadeve obrnili tudi na šalo. Šale so bile kot neki amortizer, s katerimi smo slabo obrnili v dobro. K sreči prva reševalna akcija s tragičnim izidom na meni ni pustila večjih posledic. Če nisi sposoben prenesti težkih primerov, potem to delo enostavno ni zate.
Spoprijemanje s tragičnimi izidi na terenu je verjetno stvar posameznika in njegovega odziva. Kako je med reševalci sprejeto, če kdo preveč na dolgo in široko razpreda o svojih čustvih? Je to znak šibkosti ali je to dandanes celo zaželeno?
Na tem področju so se v zadnjih letih stvari precej spremenile. Tudi fantje, ki so dosti večji od mene, občasno "pojamrajo", s čimer ni prav nič narobe. Očitno smo vsi skupaj ugotovili, da ni nič narobe, če o težkih trenutkih govorimo na glas …
Človeška narava ne izbira, kaj se ti plete po glavi. Na terenu smo priča grozljivim primerom, k sreči pa tudi zelo lepim. Pri gorskem reševanju moraš enostavno biti pripravljen na to, da se ti lahko zgodijo tudi slabe stvari.
Eden od trenutkov, ki so močno zaznamovali vaše poslanstvo gorskega reševalca, je bila prav gotovo najdba posmrtnih ostankov legendarnega alpinista Staneta Belaka Šraufa, ki je decembra 1995 ostal ujet v snežnem plazu pod Mojstrovko.
Res je, ta intervencija me je osebno najbolj zaznamovala. Najdba Šraufovih posmrtnih ostankov je bila še zadnja potrditev, da je reševanje v gorah tisto, kar si želim početi.
Ob najdbi sem bil zelo mlad, imel sem 30 let, tudi moj takratni kuža Ari, star leto in pol, ki mi je pri reševanju pomagal, je bil na področju reševanja takrat še zelenec. S seboj sem ga vzel zgolj zaradi treninga, pa se je takoj izkazal.
Težko je sicer reči, da je to, da sva našla truplo, uspeh, je bilo pa po eni strani dobro, da sva ga našla. Zame je bil to sladko-grenki dogodek … Prvič sem sam našel mrtvega človeka … Očital sem si, kako je možno, da sem prav jaz, takrat res še zelenec, našel velikana alpinizma.
Celotno izkušnjo sem takrat spravil na papir (objavljen v Zborniku GRS Rateče ob njeni 50. obletnici), in to mi je bilo v veliko pomoč pri predelovanju celotne zgodbe. V glavi sem razčistil nekaj stvari, tudi to, kako me je sam dogodek zaznamoval. Tudi danes precej pišem o intervencijah, ki se jih udeležujem, o svojih plezalnih izkušnjah ...
Fotografija je simbolična.
Šraufovo truplo ste našli več mesecev po tistem, ko sta s soplezalko Jasno Bratanič izginila v plazu.
Da, bilo je maja 1996, točno pet mesecev po nesreči. V tistem obdobju smo zelo intenzivno iskali oba … Jasno so našli nekaj dni prej, potem pa je bila akcija zaradi slabega vremena začasno ustavljena.
Spomnim se, da sem bil en dan med tednom prost in enostavno sem nekaj začutil. Mami sem rekel, da grem iskat Šraufa … Našega nekdanjega načelnika Sama Cuznarja sem prosil, če si lahko izposodim postajino vozilo in se zapeljal na Vršič. Kuža je že približno po desetih minutah nakazal, kje je truplo. Zraven je bil tudi Šraufov sorodnik, ki je pomagal kopati … opisal je, kakšne hlače je Šrauf nosil ob nesreči in opozoril na našitek, ki ga je imel na hlačah. Usoda je hotela, da sva med kopanjem najprej naletela prav na ta našitek in takoj vedela, da gre za Šraufa. Takrat sva prenehala kopati … bilo je zelo čustveno.
Konec leta 2016 ste se tudi sami znašli v situaciji, ko ste potrebovali pomoč.
Da, bilo je 13. decembra 2016. Zanimivo, spomnim se, da je tudi v avtu termometer kazal – 13 stopinj Celzija. Skratka, dan je bil v znamenju trinajstice. Povzpel sem se na Jalovec, da bi preveril, kakšen je teren, in o tem poročal na spletni strani gorske reševalne zveze.
Pobočje je bilo dokaj ledeno, a se mi je kar naenkrat z desno nogo udrlo v sneg, kar je bilo čudno, glede na to, da je bil teren poledenel. Tega nisem pričakoval, izgubil sem ravnotežje, padel na hrbet in zdrsnil v graben pod Malim Jalovcem.
Iz dane situacije se mi ni uspelo več rešiti, pa sem res poskušal vse, da bi se ustavil. Drsel sem približno 250 do 300 metrov po pobočju. Poškodoval sem si glavo in oba gležnja, k sreči pa sem bil še sposoben poklicati pomoč.
Vaša zgodba žal nima lekcije v stilu, opremite se in vse bo v redu. Bili ste opremljeni, bili ste pripravljeni, vreme vam je ni zagodlo … kaj je šlo narobe? Splet okoliščin?
Prvi trenutek sem se tudi sam vprašal, kako je sploh mogoče, da se je to zgodilo ravno meni, poleg tega sem se prvo tisočinko sekunde počutil res zelo neumno.
No, kmalu nisem več imel časa razmišljati o ničemer drugem kot o tem, kako si bom rešil glavo. Bil sem hudo poškodovan, a ne toliko, da ne bi mogel poklicati pomoči. Telefon, ki sem ga hranil v prsnem žepu, se je pri padcu sicer močno poškodoval, a je k sreči še deloval. Sprva mi to ni kaj dosti pomagalo, saj sem imel roke tako hladne, da prsti na zaslonu na dotik niso več imeli učinka.
Sreča v nesreči je bila, da pozimi v gore vedno nosim vroč čaj v termovki, tako da sem si na njej lahko za silo pogrel prste in začel klicati na pomoč. Po mnogih neuspelih poskusih sem končno priklical ženo Dominiko, ona pa je potem poklicala na številko 112 (Center za obveščanje, op. a.).
Spomnim se, da se je v tistem trenutku v meni vse umirilo. Vedel sem, da je pomoč na poti in da me bodo pripeljali v bolnišnico. Tako se je tudi zgodilo.
Kako vam je mineval čas, ko ste čakali na pomoč?
Najhuje je bilo to, da mi zelo dolgo ni uspelo vzpostaviti telefonske povezave. Ni šlo za to, da bi bil telefon mrtev, enostavno nisem dobil zveze. Vmes sem prestavil tudi na avstrijskega operaterja in tudi to ni pomagalo. Po 20 ali 25 minutah, ko mi še vedno ni uspelo, sem se spet vrnil na slovensko omrežje in se zavedel, da če ne bom poklical, je mojega življenja konec.
Vsega sem se zavedal. Poškodbe niso bile tako hude, da bi se izgubljal v mislih. V nekem trenutku mi je postalo jasno, da če ne bo šlo, je konec. Za sabo imam ogromno reševanj, zato sem točno vedel, kam vse skupaj vodi.
Čutil sem, kako hitro se ohlajam. V nekem trenutku mi je celo prišlo na misel, da bi sam končal kalvarijo in se kar zapeljal v globino. Če bi zdrsnil samo dva metra naprej, kjer teren postane zelo strm, vmes pa so tudi skale, bi bila zadeva lahko zelo hitro končana. No, ravno te misli so me zelo hitro streznile. Mislil sem si, "madona", Jure, o čem pa razmišljaš? Bilo je, kot bi me nekdo brcnil v zadnjo plat, zavedel sem se, da tako vendar ne gre. Takrat se je res začel moj boj za življenje. Spet sem pograbil telefon, si ogrel roke, poklical in na drugi strani zaslišal ženin glas. To je bil verjetno najlepši glas na svetu!
V prvem trenutku sploh ni verjela, da gre zares, a je kmalu tudi sama začutila v mojem glasu, da je nekaj hudo narobe.
Fotografija je simbolična.
Kako se spomnite prihoda helikopterja?
Spomnim se, da sem jim pomahal … Joj, ko zaslišiš zvok helikopterja! Noro! Res je nekaj posebnega. Ko si v težavah in ga zaslišiš, veš, da bo bolje.
Kdo se je prvi spustil do vas?
Marko Kopavnik (reševalec-letalec in predsednik postaje GRS Rateče, op. a.) – okrog mene je na hitro skopal nekaj terena, toliko, da sem lahko ležal na ravnem. Potem sta se do mene spustila še dr. Peter Najdenov in zdravnica Eva Pogačar … vbrizgala sta mi nekaj protibolečinskih injekcij in kar naenkrat je vse postalo precej "luštno" (smeh, op. a.). Brez injekcij me niti v helikoptersko vrečo ne bi spravili.
So se kaj šalili z vami, češ, kakšne skrbi jim povzročate?
Niti ne, ob pogledu na moj okrvavljeni obraz jim je bilo precej hitro jasno, da je zadeva resna. To sem razbral že z njihovih obrazov. Do takrat sem bil prepričan, da sem precej čeden, je bilo pa ravno obratno (smeh, op. a.). Imel sem zlomljen nos in okrvavljen obraz. Tudi moje noge so bile skrivenčene. Šele zdaj si predstavljam, kaj so videli.
Helikopter je priletel približno uro po nesreči in takrat sem bil že tako v svojem svetu, da me niti zeblo ni več. Občutek sem imel, da me rešujejo v mraku, pa ni bilo tako. Verjetno je šlo za posledice podhladitve. Bil sem že tik pred tem, da izgubim zavest … to so mi pozneje pripovedovali zdravniki.
Kako ste se zahvalili svojim angelom varuhom, če jih smem tako poimenovati?
Nekaj mesecev pozneje, jeseni 2017, sem doma pripravil piknik za vse. Odzvala se je tudi celotna helikopterska posadka, tudi zdravnika, ki sta me operirala, in moram reči, da smo se imeli prav lepo. Spominov nismo obujali, mislim pa, da smo bili vsi zadovoljni z razpletom reševanja.
Kako zdaj obeležujete ta dan, dan ponovnega rojstva? Dve leti po nesreči ste se po istem terenu zapeljali s smučmi.
Res je, ne ravno na ta datum, sem pa presmučal del, po katerem sem zdrsnil. Gre za relativno lahek teren, turni smučarji ga zelo dobro poznajo in ga velikokrat presmučajo.
Vam je bilo ob tem tesno pri srcu?
Ne, s tem nimam težav. Tudi rešujem povsem normalno, v službi nimam težav, tudi plezam že, pa še s padalom sem začel leteti.
Za 50. rojstni dan mi je prijatelj namreč podaril tečaj za pilota jadralnega padala. Že prej sem 12 let letel, potem pa to zaradi družine in gradnje hiše opustil. Kar 17 let sem se jadralno postil in tudi ob tem darilu nisem bil prepričan, da bom še kdaj poskusil leteti.
Kdaj je prišlo do preobrata?
Ko sem deset dni ležal v bolnišnici, me je v nekem trenutku prešinilo in takrat sem si rekel: Jure, če boš iz te sobe prišel živ oz. na dveh nogah, boš spet letel. To mi je vlilo neznansko voljo. Začel sem garati za to, da se čim prej postavim na svoje noge. Želja po letenju mi je bila v navdih, da se vrnem domov in v gore, k stvarem, ki jih rad počnem.
Rad sem gasilec, kar delam za denar, rad sem gorski reševalec, kar delam prostovoljno, in rad letim.
Predvidevam, da je delo gorskega reševalca klic za vse življenje?
Mislim, da je. Vmes so bili sicer tudi pomisleki, da bi odnehal, predvsem zaradi poškodbe, a na koncu kar vztrajam in vztrajam … ne vidim razlogov in preprek, zakaj katerih tega ne bi počel tudi v prihodnje.
S tem, da zdaj vem tudi, kako se počutijo ljudje, ki pokličejo na telefonsko številko 112. Ljudje na to številko ne kličejo kar brez razloga …
Preberite še:
3