Četrtek, 18. 7. 2019, 18.18
4 leta, 8 mesecev
Življenje z gorami (6.)
Koča na pravljični lokaciji, ki poka od mladostniške zagnanosti #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,56
4
S Pogačnikovega doma na Kriških podih že več let veje mladostniška energija in zagnanost. V letošnji sezoni vas v idiličnem okolju pričakujejo Barbara, Maša, Monika in Filip.
Za vse s'm sama. A lohk ž'vim. To sta napisa na vpadljivih majicah mlade oskrbniške ekipe na Pogačnikovem domu na Kriških podih, ki izstopa po izjemni naravni kulisi in ljubeznivi ekipi, sestavljeni iz samih mladih "pozitivcev". Prav takih, kot je njihova vodja Maša Stanič.
Maša Stanič, študentka notranje opreme iz Trbovelj, je glavni motor ekipe v Pogačnikovem domu na Kriških podih, ki sodi pod okrilje Planinskega društva Radovljica.
Od nekdaj si je želela delati v planinski koči. Gotovo je željo podžgalo predvsem dejstvo, da sta se že njena starša odločila za podobno pot – skrbela sta za kočo na Krnu – , doma pa pogosto delila vtise ter doživeto pripovedovala zgodbe o ljudeh, ki sta jih srečala, in doživljajih, ki so se ju najbolj dotaknili.
Spoznajte ekipo, ki v letošnji sezoni skrbi za gostoljublje Pogačnikovega doma na Kriških podih (video in montaža: Jan Lukanović)
V poplavi planinskih koč, ki iščejo delovno silo, se je za delo na Pogačnikovem domu, ki leži na pravljični lokaciji, umeščen med Planjo, Razor, Križ, Stenar in ostale čudovite vršace Julijskih Alp, odločila po zanimivem spletu okoliščin.
Ko je pred leti prav na naši spletni strani zasledila članek z naslovom Cvet mladosti privablja na Kriške pode, ki je poudarjal predvsem mladost takratne oskrbniške ekipe, si je na Kriške pode zaželela tudi sama.
"Poslala sem prijavo in najprej dobila odgovor, da pomoči ne potrebujejo, a so si kmalu premislili," se je zazrla v ne tako oddaljeno preteklost. Potrebovali so še en par pridnih rok in mesto je zasedla Maša. "Takoj in popolnoma sem se zaljubila v Kriške pode in ljubezen traja še danes, v moji četrti sezoni," priznava.
Pogačnikov dom so člani Planinskega društva Radovljica začeli graditi leta 1948, odprli pa so ga tri leta pozneje. Dom so poimenovali po Jožetu Pogačniku (1927–1951), načelniku Gospodarske komisije PZS in pobudniku gradnje doma, ki se je smrtno ponesrečil na poti na otvoritev doma.
Fantje in dekleta so skupaj 24 ur sedem dni v tednu, zato je še kako pomembno, da se energijsko ujamejo.
Mladost vsepovsod
Ekipa mlada in mladostna ostaja še danes. "Zelo smo pozorni na to, da smo v koči sami mladi, večinoma študenti. Pomembno je, da smo si blizu po letih ter da se značajsko ujamemo, kar je glede na to, da skupaj preživimo 24 ur na dan sedem dni v tednu, še kako pomembno. Sicer pa se mi zdi, da smo vsako leto mlajši," se v svojem prepoznavnem smehu pošali Maša, ki pravi, da ekipo sestavljajo na podlagi prošenj, ki prihajajo skozi vse leto (v nasprotju z mnogimi kočami, ki kar ne najdejo ljudi, ki bi skrbeli za njih, s tem nimajo prav nobenih težav), in predlogov s strani znancev, ki dobro vedo, kakšna energija sodi v Pogačnikov dom.
"Morda ta glas o študentih res seže v deveto vas. Zanimivo je, da se starejši sploh ne zanimajo za delo v našem kolektivu, da prošnje pošiljajo skoraj izključno ljudje, mlajši od 30 let," je izpostavila energična sogovornica.
Za vse s'm sama. A lohk ž'vim. Posrečena napisa na majicah oskrbniške ekipe, ki je med obiskovalci vedno znova zbujata nasmeh.
Podpora tudi v dolini
Štiričlanski ekipi mladih, ki se avgusta razširi v petčlansko, ob koncu tedna pa šteje še več pridnih rok, ki dodatno spremenijo dinamiko na koči, pomagata gospodar in pomočnik gospodarja.
"Če nam 'zagusti', smo takoj deležni pomoči iz doline. Predvsem, kadar gre za kakšne tehnične težave, ki jih sami ne znamo rešiti. Urejajo nam tudi dobavo hrane in pomagajo pri sanacijah. Čeprav se trudimo, da čim več stvari postorimo sami, pa brez njih zagotovo ne bi šlo. Nasvet je vedno dobrodošel," se strinja Staničeva, ki je na Kriške pode prišla opremljena z gostinskim znanjem, pridobljenem pri delu v dolini in v domači kuhinji.
"Med nami ni nikogar, ki ne bi znal že prej poprijeti za kuhalnico ali metlo," je izpostavila vodja ekipa Maša Stanič.
"Med nami ni nikogar, ki ne bi znal že prej poprijeti za kuhalnico ali metlo"
"Sicer pa veliko znanja pridobivamo iz leta v leto. Meni je denimo v moji prvi sezoni prejšnja oskrbnica Neža predala ogromno informacij o gorah, ki obkrožajo Pogačnikov dom, o poteh, o samem delu v kuhinji. Zdaj se trudim, da tudi sama to znanje predajam naprej … Se mi pa zdi, da smo v ekipi tako ali tako sami taki, ki znamo delati. Med nami na primer ni nikogar, ki ne bi znal že prej poprijeti za kuhalnico ali metlo. Opažam tudi, da imamo kar precej idej, tako da so t. i. možganske nevihte zelo plodne in zanimive, včasih pa preprosto zmanjka časa, da bi vse ideje uresničili."
V času našega obiska je na Pogačnikovem domu potekala akcija Gluhi strežejo v planinskih kočah.
Možganske nevihte
Če dopišemo podatek, da se dekleta in mladenič izobražujejo na sila različnih študijskih smereh – od notranje opreme, zdravstvene nege do turizma –, je slutiti, da so predlogi lahko res zelo različni. V letošnji sezoni na Pogačnikovem domu na višini 2050 metrov poleg Maše kraljujejo še Barbara, Monika in Filip. In da, prepričali smo se na lastne oči, samoiniciativnost in delavnost bi jim marsikdo lahko zavidal.
Dela ne zmanjka. Ampak res ne.
In to dvoje v oskrbniški ekipi pride še kako prav. Delo v planinski koči je namreč delo od jutra do večera in tudi na Pogačnikovem domu ni nič drugače. Delavnik se začenja okrog 5.30, ko je treba zakuriti v peči in skuhati čaj. Prvi zajtrki morajo biti pripravljeni že ob 6. uri zjutraj, ko se najbolj zagnani planinci že odpravljajo raziskovat višje vrhove.
Po času za zajtrke sledi pospravljanje sob, sanitarij in jedilnice. Medtem v loncih že brbotajo enolončnice, planinci pa prihajajo in odhajajo in imajo svoje želje. Kuhinja dela do 21. ure, na točilnem pultu pa lahko obiskovalci naročajo še uro dlje. "Okrog 23. ure ali polnoči počasi zaključimo z uradnim delovnikom. Dan je dolg, a gre," pravi sogovornica.
Strinja se s splošnim opažanjem, da so isti ljudje v visokogorju drugačni kot v dolini. "Gostje so načeloma res zelo prijazni in sproščeni. Redko pride do konflikta, a če se že zgodi, če so res tisti pravi planinci, potem ga razrešimo brez težav."
Glavnina obiskovalcev se do Pogačnikovega doma odpravi iz Zadnjice nad Trento. Pot vam bo v zmernem ritmu vzela nekaj več kot štiri ure.
Med obiskovalci, ki se do doma večinoma povzpnejo iz kraja Zadnjica na 50. serpentini vršiške ceste proti Trenti (hoja po dokaj enostavni, v zadnjem delu zelo razgledni poti vam bo vzela nekaj več kot štiri ure), je tudi veliko tujcev.
"Ti so sploh zelo vljudni in dosledni glede rezervacij prenočišč, medtem ko domači večkrat pridejo nenapovedano. Vsi pa radi priskočijo na pomoč, pomagajo nam pri raztovarjanju tovorne žičnice, po kateri nam dostavljajo hrano in ostale potrebne reči," jih pohvali Maša, ki smo jo zmotili ravno tisti konec tedna, ko so obiskovalcem doma stregli gluhi planinci iz akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah.
Spretno krmarijo med sodobnim in tradicionalnim
Ekipa, ki skrbi za naoljeno dogajanje v domu in udobje obiskovalcev, skuša ohranjati pravo ravnotežje med sodobnim in tradicionalnim.
"Mislim, da gremo lepo v korak s časom, kar je tudi edino prav, hkrati pa se trudimo ohranjati tradicionalnost," pravi Maša. "Želimo si biti inovativni in tradicionalni hkrati. Tudi kar zadeva kuhinjo. Zdi se nam prav, da gostom ponudimo nekaj novega, ne želimo pa ponujati hrane, ki je značilna za dolino.
Na jedilniku imamo tudi veganske jedi, poleg tega vse jedi kuhamo brez mesa in moke. Mislim, da se pri nas za vsakega nekaj najde," sklene. Letos so prenovili jedilnico in pod okriljem evropskega projekta Life SustainHuts postavili vetrnico, ki že ustvarja zalogo energije. Da bi še zniževali emisije ogljikovega dioksida v naravnem okolju, bodo na streho doma bodo postavili dodatne sončne celice.
Nekaj sto metrov nižje od Pogačnikovega doma leži visokogorsko jezerce Spodnje kriško jezero, ki je najtoplejše od treh kriških jezer (srednjega in zgornjega).
Pogačnikov dom je odprt od sredine junija do konca septembra, če ga boste obiskali izven teh terminov, si zatočišče lahko poiščete v zimski sobi.
Preberite še:
4