Cvet mladosti privablja na Kriške pode

Pogačnikov dom na Kriških podih vodi četverica mladenk, ki na nadmorski višini 2050 metrov ugotavlja, da ne potrebuje veliko - le toplo kuhinjo, fajn sodelavke in zadovoljne goste.

1 / 14

Foto: Manca Čujež

2 / 14

Foto: Manca Čujež

3 / 14

Foto: Manca Čujež

4 / 14

Foto: Manca Čujež

5 / 14

Foto: Manca Čujež

6 / 14

Foto: Manca Čujež

7 / 14

Foto: Manca Čujež

8 / 14

Foto: Manca Čujež

9 / 14

Foto: Manca Čujež

10 / 14

Foto: Manca Čujež

11 / 14

Foto: Manca Čujež

12 / 14

Foto: Manca Čujež

13 / 14

Foto: Manca Čujež

14 / 14

Foto: Manca Čujež

V dolino le ob "velikih praznikih" Kombinacija ljubezni do hribov in počitniškega dela, ki traja vse poletje, je Jerco Debeljak na Pogačnikov dom na Kriških podih pripeljala že pred petimi leti, letos pa je prikupna 'dvajsetinšenekajletnica' že drugo leto oskrbnica planinske koče visoko nad Trento, ki si želi več mladostne energije v planinskih postojankah: "Če lahko mladi v dolini prevzemajo odgovorne vloge, ne vem, zakaj jih ne bi mogli v gorah. Glede na pozitivne kritike bi lahko takšno prakso razširili, saj sva koči na Kriških podih in Prehodavcih le redki, če ne edini koči z mlajšo ekipo." In brhka ženska zasedba privablja kaj več mladih planincev? "O, ja, se vračajo! Ravnokar nam je eden prinesel breskve z domačega vrta in vino. Res lepo!"

Pogačnikov dom na Kriških podih si je že v preteklih letih ustvaril sloves gostoljubne koče z zanesenjaško mladino v dirigentskih vrstah, letos pa so na čelu dobro obiskane planinske postojanke prvič sama dekleta. V avgustovski postavi tako najdem oskrbnico Jerco Debeljak, kuharico Marijo Erman in šankistko Karmen Mavri, manjkajoči člen štiriperesne deteljice pa je drugi avgustovski konec tedna Tina Štukelj, ki jo je ravno takrat odneslo v dolino. "V dolino gremo le po sili razmer: ko je treba plačati položnico za mobitel, če ima mama rojstni dan ali prijateljica poroko – torej ob res velikih praznikih," se zasmeji Jerca in brž pristavi, da je prav stresno zapuščati gore: "Na nek način te kar postane strah doline, ker se odvadiš prometa, hrupa, zato je kar šok priti nazaj v vročino in med toliko ljudi." Na zakraselih podih, ugnezdenih med pobočja Pihavca, Bovškega Gamsovca, Stenarja, Križa in Razorja, čas vendarle teče počasneje. Njihova edina povezava s svetom so mobitel in omejeno število radijskih postaj, stik z dolino pa tudi gospodar in strokovni sodelavec koče iz Planinskega društva Radovljica.

Delovnik od petih zjutraj do enajstih zvečer Delovnik na planinski koči ni le osemurni, "petelin" za "dežurno" zapoje že ob petih, da je ob pol šestih v kuhinji že na voljo topel čaj, okrog šestih je pokonci že vsa četverica. Po zajtrkih in odhodu planincev, ki so prenočili, in seveda pred novim valom iz doline je na vrsti pospravljanje sob, pometanje, čiščenje stranišč in vrsta opravkov v kuhinji. Bolj ko se dan preveša v popoldne, živahneje je za točilnim pultom, kjer Karmen doživlja ognjeni krst, svoj prvi dan na tem divjem položaju. V vrtincu sprejemanja naročil in njihovega predajanja v kuhinjo, spremljanja gostov do sob, računanja prenočišč, hrane in pijače, žigosanja planinskih dnevnikov in tudi strežbe mi uspe povedati, da jo v dobro voljo spravijo gostje, ki so zadovoljni z njihovo ponudbo, in da je največ zanimanja za žganje in različne jedi.

Medtem pa v kuhinji v pomivalnem koritu žvenketa posoda, kuhalnice plešejo po velikanskih loncih, urne roke čistijo in režejo zelenjavo in meso, omamne dišave že pripravljene hrane in tiste v nastajanju pa se vlečejo vse do jedilnice, kjer je zvečer vrveče do desetih, ko hišni red zapoveduje mir v koči. A za mlado ekipo se delovnik takrat še ne konča, saj jo čaka še pospravljanje kuhinje in jedilnice in navadno še peka kruha, če zanjo zmanjka časa čez dan, tako da počitek le stežka pride na vrsto pred enajsto, peka pa ga odmakne še za kakšno uro ali dve. Seveda dekleta složno priznajo, da so ob koncih tedna ob gomilah umazane posode, množičnem postiljanju postelj in kuhanju večje količine hrane še kako dobrodošle moške okrepitve (beri: fantje, bratje ali tisti, ki so delali prejšnja leta), tisti konec tedna Štefan in Gregor.

Kadar so na koči moške roke, jih izkoristijo tudi za pospravljanje drvarnice ali delanje trsk, če jih ni, pa to opravijo punce, za katere je delo na planinski koči tudi svojstvena šola za življenje. "V dolini se verjetno ne bi učila mesiti kruha, ne bi znala zamenjati plinske jeklenke, zagnati agregata ali preklopiti s sončnih celic na agregat," iskreno prizna Jerca, ki še poudari, da ženska četverica na nadmorski višini 2050 metrov deluje odlično in da osebne težave rešujejo s prezračevanjem glave med vzponom na bližnjo Planjo. Enotno se oklepajo mnenja, da je ključni element prijateljsko razumevanje, saj tega delovnega kolektiva ne moreš zapustiti po osmih urah, ampak moraš dihati z njim 24 ur na dan, zato je treba stalno graditi dobre odnose, kar pri četverici, ki se pozna že iz doline, kot kaže – deluje.

"Razveselijo nas planinci, ki kočo zapuščajo zadovoljni" Pa vendarle včasih med njimi zaveje slaba volja, izvirajoča iz gostov, ki se težko sprijaznijo s klasično planinsko ponudbo. "Za nas je koča še vedno osnovno zavetišče, zato se nam zdi prav, da imamo na meniju omejen izbor, s katerim se morajo obiskovalci zadovoljiti, kajti širjenje ponudbe bi lahko šlo v neskončnost. Nekateri težje razumejo, da je dobava na koči omejena na dostavo iz doline po žičnici enkrat tedensko. V slabo voljo nas spravijo tudi planinci, ki ne spoštujejo drugih in njihovega počitka pred pomembno turo in hočejo 'žurati' do polnoči, saj se ne zavedajo, da zaradi njih drugi planinci ne morejo spati," pove mlada, a že izkušena oskrbnica, ki pa oskrbniški kompas brž usmeri proti dobri volji: "Razveselijo nas vsi drugi gostje, saj se mi zdi, da so ljudje, ki prihajajo sem, večinoma res pozitivno naravnani, prijazni, šaljivci. Razveselijo nas tudi planinci, ki kočo zapuščajo zadovoljni, ki vidijo naš trud in ga pohvalijo, in tako smo tudi me zadovoljne."

Le kako ne bi bili hribolazci zadovoljni v tej planinski koči v pravem pomenu besede, ki je ravno dovolj oddaljena od doline, da zahteva vsaj tri do štiri ure potenja, da si res zaslužiš kosilo z razgledom. "Ponudba jedi je klasična, torej jota, ričet, golaž, segedin golaž, pasulj, saj si omejen s sestavinami. Sama bolj eksperimentiram z začimbami in sladicami, med katerimi morajo biti vsak dan palačinke, 'štrudl' pa navadno spečem konec tedna, pa še kakšna potica, gibanica, različna peciva in torte se občasno najdejo na meniju," med vrtenjem kuhalnice razloži Marija, ki je bila v dolini le ljubiteljska kuharica, na Kriških podih pa postaja prav izkušena v pripravljanju velikanskih količin hrane, hkrati pa prešerno ugotavlja, da ji tu zaradi posebnega zraka in energije uspe prav vse, česar se loti. O, da, zadovoljno predenje mojega želodčka ob golažu in skutnem zavitku je potrdilo, da njene besede držijo kot pribite.

Kljub slastni kuhi pa misli vendarle kdaj pobegnejo v dolino, h kakšnemu sladoledu, na primer, a Jerca pristavi, da je to le hipna želja, prav tako kot računalnik ali televizija: "Tu ugotoviš, da praktično ničesar ne pogrešaš, da so v dolini potrebe umetno ustvarjene, tu pa si hitro zadovoljen in postaneš skromnejši. V Ljubljani se ti med hojo po Čopovi zazdi, da nujno potrebuješ to obleko ali oni parfum ali kakšno drugo neumnost, tu pa ugotoviš, da ne potrebuješ veliko – le toplo kuhinjo, fajn sodelavke in zadovoljne goste."

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano