Nedelja, 14. 7. 2019, 13.03
5 let, 4 mesece
Mojstranške veverice
"Himalaja je za alpiniste to, kar so za vrhunske športnike olimpijske igre"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,82
Pot mojstranških vever'c, atraktivna zavarovana pot, ferata, ki se konča na vrhu Grančišča, nosi ime po skupini alpinistov in gorskih reševalcev, ki so si nadeli ime Mojstranške veverice.
"Vsak profesionalni športnik sanja o olimpijskih igrah. Za nas alpiniste so olimpijske igre Himalaja, in če si povabljen na odpravo, je to enako, kot bi se uvrstil na olimpijske igre, doseči vrh pa je za nas zlata medalja," pravi dolgoletni gorski reševalec in alpinist Janez Brojan, eden od članov skupine Mojstranške veverice, po katerih so v Mojstrani poimenovali priljubljeno ferato.
Janko Ažman, Klavdij Mlekuž, Zvone Kofler, Janez Brojan (na levi strani) in Miha Smolej ter Janez Dovžan so sestavljali skupino Mojstranških veveric, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uspešno združevala alpinizem na najvišji ravni in gorsko reševanje.
Zgodba o Mojstranških vevericah, po katerih so v Mojstrani poimenovali priljubljeno ferato, je zgodba o predanosti in pogumu, prijateljstvu, ki je po več kot pol stoletja še vedno brezpogojno, psihološki trdnosti in izredni fizični pripravljenosti. Štirje možakarji Janez Brojan, Janko Ažman, Klavdij Mlekuž in Zvone Kofler, ki so konec šestdesetih let prejšnjega stoletja začeli pisati zgodbo veveric, ki je združevala velike alpinistične podvige in najtežja gorska reševanja, so v začetku sedemdesetih let v svoje vrste sprejeli še dva junaka Miho Smoleja in Janeza Dovžana. Od klene šesterice so živi in še kako aktivni ter zelo natančnega spomina na prehojeno pot še štirje.
Srečali smo se v lokalu, le nekaj korakov stran od Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani, ki hrani najpomembnejše delce slovenske alpinistične in gorske reševalne zgodovine in streljaj od prepadne skale Grančišče, po kateri je speljana izredno oblegana ferata, ki nosi njihovo ime. Pot mojstranških veveric. Kdo sploh so fantje s tako zanimivim imenom, kaj jih je gnalo v "praskanje po skalah in lezenju tam, kjer ni nobenega življenja", kot je alpinizem nekoč za naš medij opisal starosta slovenskega alpinizma in vodja številnih alpinističnih odprav Tone Škarja, in kaj počnejo danes?
Od šesterice Mojstranških veveric so med nami še štirje (od leve proti desni): Mlekuž, Dovžan, Brojan in Ažman.
Kaj vse je botrovalo "rojstvu" Mojstranških veveric? Predvidevam, da je šlo za skupino prijateljev, ki jih druži ljubezen do gora, predvsem do smeri, ki so nam laikom nedosegljive, in požrtvovalnost, ki ste jo prostovoljno pretvorili v delo pri gorski reševalni službi.
Janez Brojan: Res je, bili smo soplezalci. Med drugim smo zelo pogosto zahajali v Dolomite, v Cine, in tam splezali lepo število zahtevnih smeri. Prav tam smo prvič slišali za Cortinske veverice – šlo je za alpinistični klub iz Cortine – in tako dobili idejo, da bi se imenovali Mojstranške veverice. Mislim, da je ideja padla leta 1967, ko smo drugič plezali v Cinah in tam splezali vse, kar se je splezati dalo.
"Označevalo nas je tudi to, da nikoli nismo mislili, da je to, kar počnemo, plezamo ali rešujemo, kaj posebnega. Časi so bili precej drugačni kot danes in mi gotovo nismo potrebovali niti si nismo želeli prav nobenega pompa," pravi Dovžan.
Po čem bi rekli, da ste veverice izstopale?
Janez Dovžan: Mislim, da je bil fenomen naše skupine poleg alpinističnih presežkov tudi ta, da smo bili vsi, še preden smo se začeli ukvarjati z zahtevnejšimi alpinističnimi podvigi, že od mladih nog aktivni pri gorski reševalni službi. Naši alpinistični vzponi so se dogajali vzporedno z reševanji v gorah. Mislim, da je bilo reševanj celo več kot vzponov, saj je bila to navsezadnje tudi naša primarna naloga.
Janko Ažman: Če v tistih časih nisi bil alpinist, sploh nisi mogel biti reševalec.
Janez Dovžan: Res je in mislim, da nas je označevalo tudi to, da nikoli nismo mislili, da je to, kar počnemo, plezamo ali rešujemo, kaj posebnega. Časi so bili precej drugačni kot danes in mi gotovo nismo potrebovali niti si nismo želeli prav nobenega pompa.
Kdo so Mojstranške veverice?
Skupino Mojstranških veveric so sestavljali izkušeni alpinisti in gorski reševalci iz Mojstrane in Dovjega: Janez Brojan, dolgoletni načelnik Gorske reševalne službe v Mojstrani, Zvone Kofler, Klavdij Mlekuž, Janko Ažman, Miha Smolej in Janez Dovžan.
Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja so s svojimi vzponi pošteno prevetrili jugoslovansko alpinistično sceno. Poleg plezanja v Dolomitih in Zahodnih Alpah so preplezali tudi severno steno Matterhorna, Walkerjev steber v Grandes Jorasses, plezali so tudi v Eigerju. Vse to jim je odprlo pot v Himalajo.
Prepoznavni so bili po vevericah, ki jim jih je na levi rokav rdečih puloverjev našila Brojanova mama.
Vaša ljubezen do gora verjetno izvira iz primarne družine, to, da živite v objemu gora pa je verjetno samo še dodaten plus, ki vas je gnal v vertikalo.
Janez Brojan: Pri meni ljubezen do gora prav gotovo izvira iz družine. Že oče je bil alpinist in gorski reševalec in kot otroka me je redno jemal s seboj v gore.
Janez Dovžan na Križu
Janez Dovžan: Sam prihajam iz kmečke družine. Moj oče je bil lovec in me je redno vodil s seboj v gozd in v gore. Že kot otrok sem tako poznal vsako stezico v okolici.
Klavdij Mlekuž: Moja zgodba se je začela v Koritnici pod Mangartom. Od tam sva se z mamo leta 1948 preselila v Mojstrano, a sem se med počitnicami še vedno vračal nazaj v Bovec. Tam sem od svojega 12. pa do 17. leta starosti na planini Bala nad Mangartom vsako poletje pasel drobnico in tako zaslužil nekaj denarja, zraven pa sem vsak prosti trenutek izkoristil za plezanje. Preplezal sem vse okrog Mangarta. Dokler je šlo, sem plezal v coklah, ko pa je teren postal prezahteven, sem cokle obesil na pas in plezal v nogavicah.
Za plezanje so me navdušili tudi članki, objavljeni v Planinskem vestniku. Našel sem jih v koči na Mangartu in dobesedno požiral njihovo vsebino. Že leta 1956 sem se vpisal v Planinsko društvo Bovec, dve leti pozneje pa v PD Mojstrana, kjer nam je Stanko Klinar predal ogromno znanja. Spodbujal nas je, da v knjižnici prebiramo alpinistično literaturo, in nas usmerjal.
Miha Smolej v Sfingi
V steni sem doživel veliko lepega, žal pa tudi žalostnih trenutkov. Ko se je leta 1962 Peternelj smrtno ponesrečil v Veliki Mojstrovki, me je to zelo prizadelo, a sem se še v steni, ko smo čakali na reševalce, odločil, da bom v hribe še zahajal.
Janko Ažman: V nasprotju z zgodovino preostalih fantov pri nas doma nihče ni hodil v gore, kar padel sem nekako v ta svet.
Veverice smo bile zelo močna skupina, lahko bi rekli, da celo ena redkih, ki je bila usposobljena in sposobna za najbolj zahtevna reševanja, zato smo reševali tudi drugod po Sloveniji.
Janez Brojan: Največja čast in priznanje za nas je bilo, ko nas je PD Ljubljana – Matica prosilo, če bi pomagali pri reševanju dveh slovenskih alpinistov Barbke in Petra Ščetinina, ki sta se med plezanjem v Piz Badilu v Švici znašla v težavah.
Klavdij Mlekuž: Ker je tam reševanje plačljivo, so na pomoč poklicali nas. No, na koncu se je našel nekdo, ki je založil denar za reševanje, in nam ni bilo treba na pot, smo pa poziv, naj pomagamo, razumeli kot veliko priznanje.
"Vsak od nas ima svojo zgodbo, verjetno bi jih bilo treba spraviti v knjigo," razmišlja Janez Dovžan, častni član Gorske reševalne zveze Slovenije, organizacije, ki ji je kot dolgoletni član PD Dovje-Mojstrana zvest že več kot pol stoletja tako kot drugi prijatelji s še daljšim stažem.
Veverice ste plezale tudi v Himalaji. Prisotni ste bili na najpomembnejših odpravah tistega časa. Tudi na Makaluju leta 1975 in Everestu štiri leta pozneje.
Janko Ažman: Res je, vse, kar smo preplezali doma in v tujini, nam je odprlo pot v Himalajo.
Klavdij Mlekuž: Sam sem Himalajo prvič obiskal leta 1979, ko smo se s tretjo jugoslovansko odpravo odpravili na Anapurno II. Štiri leta prej sem bil zaradi mladosti (21 let) zgolj rezerva za odpravo na Kangbačen (7.902 metrov), takrat drugo jugoslovansko odpravo v Himalajo. Če bi kdo zbolel, bi vskočil namesto njega.
Zvone Kofler in Janko Ažman sta bila leta 1971 prva na svetu, ki sta z južne strani priplezala na zahodni vrh Konjske podkve na višini 7.398 metrov in dosegla nov slovenski višinski rekord.
Janez Brojan: Moj prvi obisk Himalaje se je zgodil leta 1971, ko sem se na povabilo kranjskega alpinističnega odseka udeležil odprave na Istor-o-Nal ali Konjsko podkev (7.398 metrov). Vrh sta takrat dosegla Janko in Zvone (bila sta prva na svetu, ki sta z južne strani priplezala na zahodni vrh Konjske podkve in dosegla nov slovenski višinski rekord).
Janez Dovžan: In z vrha sta se kar po zadnji plati zapeljala po snegu …
Janko Ažman: Bilo je široko snežišče z lepim iztekom. Zvonetu je lepo uspelo, meni pa nekako ne. Začelo me je obračati, izgubil sem ledeniška očala, kar je pripeljalo do snežne slepote. Če me ne bi prišli rešit, bi bilo takrat konec z mano.
Žal se je pozneje zgodila še večja tragedija.
Janez Brojan: Res je, v bližini pakistansko-afganistanske meje je naša "katrca" zletela s ceste in ob bencinski eksploziji zagorela. Zaradi posledic opeklin je naš prijatelj Zvone Kofler dva dneva pozneje v bolnišnici umrl. Janko je imel zlomljeno nogo, jaz štiri rebra, Zvonetu pa žal ni bilo pomoči.
Janko Ažman: Kmalu zatem smo dobili obvestilo, da smo izbrani za odpravo na Makalu leta 1972.
Zvone Kofler je leta 1971 umrl v hudi prometni nesreči.
Janez Brojan: V odpravo sta bila izbrana Zvone in Janko, sam sem bil rezerva, a sem zaradi nesreče vskočil namesto Zvoneta. V tem času sta Janez in Miha, še preostali dve mojstranški veverici, skupaj z Nejcem Zaplotnikom, Janezom Gradišarjem, Dušanom Srečnikom in Janezom Lončarjem v ZDA preplezala slovito steno El Capitana (kot šele druga evropska ekipa), kar je bila takrat vrhunec vseh vrhuncev in sta takoj postala polnopravna člana naše ekipe.
Janez Dovžan: Res je, to je bila najina vstopnica med veverice in povabilo na odpravo na Kangbačen (odprave leta 1974), ki je bila sicer uspešna, a na goro nam ni uspelo priti prvi. Prehiteli so nas Poljaki.
…. Cel kup zgodb je … Nad Jonskim morjem je na našem letalu jumbo jetu zagorel eden od motorjev, na gori pa so nas "ogrevali" plazovi.
Janko Ažman: Spomnim se, da je takrat pod Makalujem leta 1972 prevladalo mnenje, da se kar takoj podamo v steno. Poskusili smo s treh strani. Bilo pa nas je premalo, samo deset alpinistov. Zraven smo imeli še biologa, botanika, geologa … Steno sva z Maticem Maležičem skoraj že preplezala, manjkalo je približno 200 metrov do vrha … Takrat sva bila v izboru za športnika Jugoslavije.
Janez Brojan: Postala sta prva Slovenca, ki sta splezala višje od 8.000 metrov.
Klavdij Mlekuž: Naslednje leto se je v isto smer odpravila mednarodna odprava, v kateri je bil tudi Reinhold Messner ...
Janko Ažman: … ki je pred tem v Trentu na zboru alpinistov izjavil, da če smo mi prišli tako visoko, potem bodo oni z lahkoto do vrha. To jim seveda ni uspelo.
Zoran Bešlin na višini 8200 metrov
Leta 1975 ste se ponovno odpravili na Makalu (8.463 metrov) in vrh po izjemno zahtevni smeri v južni steni tudi dosegli. To je bila šele tretja preplezana stena v Himalaji, prvi osemtisočak za Jugoslavijo, Marjan Manfreda – Marjon pa je vrh dosegel celo brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil takrat svetovni višinski rekord. Od veveric sta bila kar dva na vrhu, Ažman in Dovžan, s tem, da ste bili vi, gospod Dovžan, po besedah Marjona glavni junak te odprave, to, kar ste storili za prijatelja, pa je zanj največja zgodba slovenskega alpinizma. Ažman je v pogovoru za Siol dejal, da ste bili vi tisti, ki je Bešlina vrnil v življenje. Kljub izčrpanosti ste se dvakrat vrnili ponj. Kaj se je dogajalo v steni?
Janez Dovžan: Bil sem zadnji od odprave, ki je takrat dosegel vrh Makaluja, in pri sestopu naletel na vzpenjajočega se Bešlina. Opozoril sem ga, da je za vrh že prepozno, a je kljub temu vztrajal. Sam sem sestopil do zadnjega tabora na višini 8.000 metrov in čakal, da se vrne.
Žal ga je na višini 8400 metrov zajela noč, zato je tam prebedel, in to brez opreme za bivakiranje, kar je moralo biti grozljivo. Naslednji dan sem se spet podal proti vrhu in ga iskal, a ker ga nisem našel, sem se vrnil proti taboru.
Bešlin in Dovžan znova med prijatelji v taboru
Zvečer sem zaslišal šibke klice nad šotorom in ga šel iskat. Precej je bil pozebel. Tam sva preživela še svojo tretjo noč na višini brez dodatnega kisika, zavedala sva se, da nama na taki višini trenutno nihče ne more pomagati. K sreči smo steno pod petim taborom opremili s fiksnimi vrvmi, po katerih se nama je uspelo spustiti nižje. To je trajalo dva dneva, potem sta nama na pomoč prišla zdravnik Damijan Meško in Janko, med tretjim in četrtim taborom pa sva v steni našla kisikovo bombo, ki je Zoranu pomagala pri rešitvi.
Pogovor o odpravi na Makalu z Ažmanom in Ivčem Kotnikom si lahko preberete na povezavi: Jugoslovanska odprava, na kateri je že pred 40 leti plapolala slovenska zastava.
Glede na to, da ste najboljša plezalna leta doživeli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, verjetno zdaj lahko spremljate napredek podmladka mojstranških veveric. Ga je kaj?
Janez Dovžan: Alpiniste kar sproti rekrutiramo med reševalce, želeli pa bi še več podmladka. Saj veste, življenje in vse z njim poteka kot po sinusoidi. Trendi gredo enkrat je gor, drugič dol …
Ste se mojstranške veverice plezalno že umirile? Gospod Mlekuž ima 76 let, Ažman in Dovžan 74, najmlajši gospod Brojan pa 72 let.
Janez Dovžan: Sam sem se moral, prijatelji pa niti ne. Ampak ob 30. obletnici vzpona na Makalu nas je Viki Grošelj, stare fotre, leta 2005 peljal na čudovito Ama Dablam, kjer sva z Jankom oba v šestdesetih letih splezala na ta 6.812 metrov visoki težavni himalajski vrh.
Janko Ažman: Da, leta 2015 pa smo se odpravili še mimo Anapurn … na odpravo Manang (v okviru odprave so želeli obiskati grob Nejca Zaplotnika, a sta ga potres in zob časa žal izbrisala z vidnega polja, op. p.).
Težja od dveh ferat v Mojstrani, Pot mojstranških veveric.
No, ime Mojstranške veverice pa kljub časovni distanci ne bo pozabljeno. Priljubljena ferata v Mojstrani nosi vaše ime (Pot mojstranških veveric). Vam to gode? Najbrž ob tem občutite vsaj nekaj ponosa. Čigava je bila ideja, da se ferato poimenuje po vevericah?
Janko Ažman: Mislim, da je ideja padla v obdobju, ko so v Mojstrani postavili olimpijski park. Takrat se je verjetno kdo domislil, da bi bilo primerno nekaj storiti tudi za nas. Vsaj tako se mi zdi.
Janez Brojan: Vsak profesionalni športnik sanja o olimpijskih igrah, za nas alpiniste pa so olimpijske igre Himalaja, in če si povabljen na odpravo, je to enako, kot bi se uvrstil na olimpijske igre, doseči vrh pa je za nas zlata medalja. Verjetno so tudi zato po nas poimenovali eno od smeri.
Preberite še:
