SiolNET. Sportal Sportal +
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Zakaj bi nekdo praskal po skalah in lezel tam, kjer ni nobenega življenja?"

1

termometer

"Po eni strani je bil Humarjev Daulagiri in spremljanje odprave prek interneta za popularizacijo alpinizma dobra stvar, po drugi strani pa so ljudje dobili izkrivljeno sliko," opozarja Tone Škarja.

77-letni Tone Škarja, starosta slovenskega alpinizma in vodja številnih alpinističnih odprav, tudi tiste najbolj znamenite iz leta 1979, ko sta slovenska alpinista Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Jugoslovana stopila na vrh Everesta, je premierni dobitnik nagrade za življenjsko delo na področju alpinizma. Človek, ki je bil dolga leta marsikomu trn v peti, je več kot 30 let načeloval Komisiji za odpravo v tuja gorstva, deset let bdel nad Gorsko reševalno službo Kamnik in bil podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Kot je zapisal alpinist Peter Mežnar, zaradi preveč poštene in neposredne besede za predsednika tako ali tako ni bil primeren. Pa padcu v Triglavski steni leta 2007 je kmalu izgubil alpinistično moč, zato danes v hribe le še hodi, pleza pa ne več.

Odkar ste pred kratkim postali prvi prejemnik nagrade za življenjsko delo v alpinizmu, ste večkrat poudarili, da vas je nagrada presenetila. Zakaj? Prvič zato, ker je bila ta nagrada podeljena prvič, drugič pa zato, ker mi jo je podelila ožja strokovna srenja, kjer smo bili pogosto dokaj polemični glede svojih ciljev. Konkurenca je velika, zato me je soglasnost pri tej odločitvi res presenetila.

Ste si v času vodenja Komisije za odprave v tuja gorstva (KOTG) nakopali veliko zamer? Zamer? No, prav gotovo mi je kdo od tistih, ki niso bili izbrani, zameril. Nagrado cenim tudi zato, ker je to predvsem nagrada za organizacijsko delo. Osebno mislim, da sem v alpinizmu v zadnjih 30 letih pustil kar lepo sled.

Z Alešem Kunaverjem, vašim predhodnikom na čelu Komisije za odprave v tuja gorstva, se vaju omenja kot največja vizionarja, brez katerih ne bi bilo slovenske himalajske zgodbe. To je najbrž res. Tako oznako sva si prislužila z organizacijo odprav. Pri Slovencih je pogosto tako, da bi bilo izvajalcev veliko, organizatorjev pa bistveno manj. Podobno je tudi na drugih področjih.

Zakaj ste se sploh odločili za prevzem vodenja KOTG, kaj ni to funkcija, ki se ji vsi izogibajo? Vsa odgovornost je na tebi, ogromno je papirologije, manj pa možnosti za prakticiranje alpinizma v pravem pomenu besede? Povabilo je prišlo ravno v obdobju, ko smo se z vrhunskimi rezultati vrnili z Everesta in v vsej tisti evforiji sem preprosto pristal. Menil sem, da ponudbe že zaradi hvaležnosti ne smem zavrniti. V bistvu so me našli nepripravljenega in morda bi se tej ponudbi čez nekaj mesecev uprl. Aleš Kunaver je ravno v tistem času prevzel vodenje Komisije za odprave po Jugoslaviji, saj je bilo pomembno, da je blizu zveznemu organu Planinske zveze Jugoslavije in da smo lahko tako dobili denar od federacije.

No, saj po svoje je to kar zanimivo delo. Načrtuješ odprave, pripravljaš razpise, delaš selekcijo …

Veliki alpinist Reinhold Messner je nekoč zapisal, da so se včasih vsi, ki so plezali v Alpah, poznali med seboj, danes pa jih pleza deset ali sto tisoč, ampak pravih pustolovcev je pa še vedno toliko, kot jih je bilo včasih. Ste tudi vi opazili naval množic in le peščico pustolovcev? Denar je danes lažje dosegljiv in sredstva za Himalajo je lažje dobiti kot nekoč. Občine so dolžne podpirati svoje organizacije, tudi planinska društva. Znano je tudi, da slovenska podjetja rada koga podprejo neposredno, tako kot je recimo Mobitel podprl Tomaža Humarja.

Seveda, v Himalaji je precej več ljudi kot nekoč. Včasih je Nepal zahteval, da odprave pošilja le nacionalna organizacija, medtem ko se danes lahko prijavi vsak, ki ima dovolj denarja. Tudi vi.

Včasih je menda na Everest lahko splezala le ena odprava na leto. Ja, nekoč je bila na eno smer Everesta dovoljena le ena odprava letno, danes je to seveda precej drugače. Vsako leto Everest doseže nekaj sto odprav. Seveda pa še vedno obstajajo gore, kamor se odprave namenijo ravno tako redko kot nekoč.

Včasih je na težke gore, tudi v mednarodnem merilu, štartalo več odprav, danes pa vsak alpinist hoče rezultat in se loti le tistega, kar je bolj gotovo. Je pa zagotovo danes precej manj pustolovcev kot nekoč. Tistih pravih, z iskalno-raziskovalnim vidikom.

Bi zase rekli, da ste pustolovec? Jaz? (si vzame čas za razmislek, op. p.). Mislim, da ja. Včasih sem se precej potapljal na dah, pa veslal s kanujem, in to daleč med otoke. Ko sem nekoč nekje prebral, da bi se po predpisih moral redno javljati na kapitanijo, me je kar zvilo. Jaz pa sem bil bolj kot nekakšen Indijanec.

Nekoč ste dejali, da je Himalaja cel kup prelomljenih obljub. Res je. Obljubiš, pa obljubo potem požreš.

Prej ste omenili Humarja in medijsko spremljanje njegovega vzpona na Daulagiri leta 1999. To je v javnosti oziroma med alpinisti sprožilo kar precej polemik. Kakšno je vaše mnenje o medijskem spremljanju alpinističnih odprav? Po eni strani je bil Humarjev Daulagiri in spremljanje odprave prek interneta za popularizacijo alpinizma dobra stvar, po drugi strani pa so ljudje dobili izkrivljeno sliko. Tistega, kar vidimo na internetu, ni mogoče ponavljati. Prenos gor ali dol, navsezadnje je plezalec sam v steni in tveganje je enako. Humar je steno še vedno moral splezati sam!

V knjigi Po svoji sledi ste objavili Tomaževo pismo, kjer vas imenuje veliki učitelj življenja, pa čeprav vas, kot je zapisal, ni vedno razumel … Ja, zanimivo pismo. Tomaž Humar je bil izrazito dvojna osebnost in v pismu je v bistvu priznal, da vse, kar je delal, ni bilo vedno le v njegovem interesu. Ko sponzorji in mediji zagrabijo, pač zahtevajo določen način dela.

V omenjeni knjigi opisujete tudi svoj prvi pohod v gore. Z očetom sta se leta 1946, ko ste imeli devet let, odpravila na Veliko planino. Po poti ste trpeli grozne bolečine, pa ste jih skrivali. Nazadnje se je izkazalo, da se vam je vnel slepič in če bi vas v bolnišnico prinesli uro pozneje, vas ne bi bilo več med nami. Dokaj travmatična izkušnja torej … Medtem pa danes starši uporabljamo vse mogoče zvijače in mamljive načine, da bi otroke navdušili nad planinarjenjem. Od česa je torej odvisno, ali gore vzljubiš ali ne? Kaj vse se mora poklopiti, da človek zagrize v to? Odvisno. Moj oče je sicer rad hodil v hribe, a zaradi razmer – ni bilo denarja, delali so šest dni na teden, od prevoznih sredstev so imeli le kolo – je to počel le dvakrat na leto. Mi je pa prav oče pokazal, kako naj plezam, tudi njegovi sodelavci v tovarni Stol so bili navdušeni plezalci, torej je kar precej vedel o tem. Verjamem, da bi se alpinizma še resneje prijel, če bi imel možnost.

Sam sem od nekdaj spremljal literaturo o alpinizmu in alpinistih, tudi dnevni časopisi so včasih na veliko poročali o alpinizmu, izhajal je podlistek Boj za Matterhorn in podobno. Šlo je za pustolovščine, ki so me od nekdaj pritegnile.

Kar zadeva moje otroke, sta oba rada plezala, še posebej sin. Moški imajo več raziskovalne žilice kot dekleta. Sin še vedno pleza, vendar le za svoje veselje. Pred leti je dobil občutek, da se mu bo nekaj zgodilo, če bo nadaljeval, zato je prenehal. Jaz tega občutka nisem imel nikoli, niti nisem razmišljal o tem. Preprosto voziš po svojih najboljših sposobnostih in s tem zaupaš v svojo pot.

Ampak tudi vi ste se večkrat zaplezali v steni, ni bilo vse lahko. Seveda ne, tudi plaz me je odnesel, vse mogoče se mi je dogajalo, ni pa me to tako zaznamovalo. Je pa res, da je konec mojega plezalnega obdobja pomenil prav padec, in sicer v Triglavski steni leta 2006. Pri padcu sem si huje poškodoval ramo, strgal ramenske vezi, temu je sledilo bolnišnična okužba, uživanje precej močnih antibiotikov … Vse to se počasi pozna na organizmu in tudi moja plezalna moč je tako počasi uplahnila.

Bili ste vodja številnih alpinističnih odprav. Katera vam bo najbolj ostala v spominu? Vsaka ima nekaj svojega, a če bi izbiral po srcu, potem bi se odločil za gorovje Kangčendzenge, ker je bila to moja prva odprava (leta 65) in prva v okviru Planinske zveze Jugoslavije in Komisije za odpravo v tuja gorstva. Vrha zaradi organizacijskega "kiksa" sicer nismo dosegli, sem pa že takrat pomagal pri pripravi načrta in če bi se ga držali, bi dosegli tudi vrh.

Za kakšen kiks je šlo? To, da se nismo držali načrta, poleg tega sva bila s Pavlom Šimencem, s katerim sva odkrila pravi pristop do vrha, ki pa ni bil prvotno načrtovan, kaznovana s prepovedjo vzpona na vrh. Od tistega trenutka sva lahko sodelovala le kot šerpe, povzpela pa sva se lahko največ do baznega tabora 3. Vodja odprave se je takrat zadovoljil z enim od stranskih vrhov. Tam sem prvič videl, kako se krog plezalcev, ki so sposobni doseči vrh, skozi odpravo oži. Ene položi bolezen, druge višina in če na koncu dvema, ki sta najbolje klimatizirana, kot sva bila v tem primeru midva s Pavlom, prepoveš vzpon, potem je to huda napaka, ki ti da misliti. S takšno potezo se lahko zapravi uspeh!

Kako se je bilo vrniti v domovino brez osvojenega vrha? Bolj slabo smo se počutili, čeprav tudi nekoliko po krivici. Navsezadnje sta Metod Humar in Ljubo Juvan dosegla stranski vrh na višini 7535 metrov in glede na to, da sva s Šimencem odkrila nov pristop do gore, bi sicer lahko bili zadovoljni. Ampak odprava je bila sprejeta kot neuspešna in takrat si nisem mislil, da bom še kdaj v Himalaji. Ampak razvoj dogodkov je hotel, da sem bil prav jaz vodja naslednje odprave na Kangbačen, peti vrh Kangčendzenge, potem pa je prišlo že leto 1979 in znameniti prvi jugoslovanski vzpon na Everest.

Ki je bil pravi medijski bum. Ja, še na beograjski tržnici so se vsako jutro spraševali "Dokle su došli naši", za kar sta zaslužna dva radioamaterja z Radia Slovenija, ki sta sproti obveščala javnost.

Pred tem so informacije najbrž prihajale z ogromno zamudo. Ja, le po pismih in če si predstavljate, da je pismo samo do Katmanduja potovalo deset dni, nato pa še mesec, dva ali več, potem si lahko zamišljate, kako je bilo z obveščanjem.

Menda ste vašim domačim zabičali, naj vam ne pošiljajo zaskrbljenih pisem, saj jim tako ali tako ne morete pomagati? Ja, tako je, prav nič jim nisem mogel pomagati.

Leta 2008 ste v enem od intervjujev dejali, da je alpinizem ljubezen, filozofija, pustolovščina, šport … To še vedno drži? Da, vse to. Alpinisti veliko premišljujejo, pa ne zato, ker bi imeli preveč časa. Tudi v podzavesti nenehno tehtaš vprašanja, zakaj. Gre za zanimivo, stalno soočanje z lastno identiteto. Po eni strani je alpinizem čisto nekoristno delo. Zakaj bi nekdo praskal po skakal in ledu, lezel tam, kjer ni nobenega življenja, lahko ga kvečjemu izgubiš.

Pa vendar vas je vleklo. Kaj je bilo tisto? Izziv, da vidim, ali zmorem ali ne. Bodisi pri odpravi v organizacijskem vidiku bodisi ko gre za lepe smeri, na katerih se praviloma ne bi smelo nič zgoditi, ali pa ko se vprašaš, ali bi se tukaj dalo potegniti novo smer.

Tudi če je v steni na videz vse lepo in prav, se alpinist verjetno nikoli ne sme preveč sprostiti, prepustiti. Seveda, lahko se vam odlomi oprimek, lahko slabo ocenite teren. Marsikdo je padel zaradi zanosa, v evforiji in veselju, in to pogosto dober plezalec, ki se je preveč zanesel na moč. Če se vam odlomi oprimek, potem vam nobena moč ne pomaga.

V Himalaji je vedno več komercialnih odprav. Če prav razumem, do njih niste preveč kritični. Komercializacija je posledica vsega napredka. Pred dobrimi stotimi leti so se z letali dvignili le na višino stotih metrov, pa poglejte, kaj se dogaja danes. Enako je bilo s Triglavom, ki je nekoč veljal za zelo zahtevno goro. Greben med malim in velikim Triglavom, ki je bil nekoč oster kot nož, so obklesali in danes je dostopen vsakomur. Vse se komercializira, tudi na Antarktiko gre danes lahko že skorajda vsak.

Seveda pa še vedno ostajajo gore, ki ostajajo nepreplezane.

Običajno se poudarjajo negativne plati komercializacije, kaj prinaša pozitivnega? Prinaša denar in to je bistvo, zgolj zaradi tega so Himalajo odprli za vse. Zaslužijo šerpe, domačini, velika težava, ki se pojavlja zaradi množičnosti, pa je onesnaževanje. Že v času naših odprav je bilo zelo težko dobiti čisto vodo, kaj šele danes.

Zanimivo je, da so celo na Everestu vrvi danes napeljane vse od baznega tabora pa do vrha. Pri tem pa se moram pohvaliti, da se komercialne odprave niti malo ne dotaknejo naše smeri na Everest, torej zahodnega grebena. To je edina smer, ki gre že v bazi v svojo smer, druge se razcepijo višje, in to se nam zdi fino.

V Himalaji ste bili nazadnje lansko pomlad. S kakšnim namenom ste odpotovali tja? Bil sem na trekingu in že takrat me je višina mučila. Prišel sem do višine 5400 metrov. Kot član odprave sem bil v Himalaji nazadnje leta 2007 in nato še leta 2009 na spominski odpravi ob 30. obletnici prvega jugoslovanskega vzpona na Everest.

13. maja letos bo minilo 35 let od omenjenega vzpona. Se spomnite trenutka, ko sta vam Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj sporočila, da sta kot prva Jugoslovana oziroma Slovenca dosegla vrh? Seveda, prek ročnih radijskih postaj sta sporočila: Sva na vrhu! Še danes, ko poslušam o tem uspehu ali gledam oddaje na to temo, me zagrabijo prvotna občutja. Po eni strani evforija, veselje, po drugi pa tesnoba zaradi tragedije, ki se je zgodila, ko je eden od šerp omahnil v smrt. Res širok razpon čustev. Pa potem čakanje, ko pri sestopu na drugi strani gore nismo imeli signala in ko nismo vedeli, kaj se dogaja z njim.

Peter Mežan je ob vašem prejemu nagrade za življenjsko delo zapisal, da nikoli niste postali predsednik Planinske zveze Slovenije, ker … Me niti ni zanimalo.

… no, da je to zato, ker ste bili preveč poštene in neposredne besede in da tja tako ali tako niste spadali. Ja, to pa kar drži. Za tak položaj moraš imeti značaj politika in kdaj tudi pohoditi samega sebe, to pa ni zame.

Kako gledate na mlajše alpinistične rodove? Po kakovosti so vrhunski, po svoje celo boljši, kot smo bili mi. Bolj so natrenirani, imajo boljšo opremo, hkrati pa se porajata dve težavi. Sliši se namreč samo za tiste, ki pridejo na vrh, ne pa za tiste, ki pomagajo. In če že gredo in žrtvujejo mesec dni in pol svojega časa, potem stvar mora uspeti, to dvoje pa otežuje medsebojno sodelovanje. Dokler gre za alpski vzpon, je to okej, kjer pa odprava zahteva širše sodelovanje, je to težje.

Že vse od leta 1956 ste član Alpinističnega odseka Planinskega društva Kamnik. Se motim, če rečem, da od tam prihaja cela plejada vrhunskih alpinistov, od Tomaža Humarja, Marka Prezlja, Klemna Malija … Kaj je s Kamnikom in kamniškimi alpinisti? Je za to kriva bližina Kamniško-Savinjskih Alp? Niti ne, saj je v Sloveniji vse relativno blizu. Ko smo mi začeli plezati, smo začeli z ničle. Na prvi vzpon so nas še spremljali inštruktorji, potem pa smo bili prepuščeni samim sebi. Zgledovali smo se po ljubljanskih alpinistih, jih opazovali med plezanjem.

Zanimiv odgovor na vaše vprašanje sem prebral v Mahkotovi knjigi Sfinga, kjer piše, da ko sta s soplezalcem Tonetom Kunaverjem ugotovila, da sta oba enako kakovostna, sta si rekla, da ne moreta več plezati v paru, saj ima vsaka naveza lahko le eno zvezdo, zato oba potrebujeta šibkejšega partnerja. Pri nas v Kamniku smo razmišljali drugače. Zavedali smo se, da je seštevek dveh dobrih plezalcev štiri in ne dva. Če so v odpravi pravi ljudje, potem se veselijo tudi takrat, ko vrh osvoji kdo drug, ne samo oni sami. Mirno lahko rečem, da smo Ljubljančane presegli. Ja, Kamnik je bil vedno solidna firma, delalo se je sistematično in dobro.

Dolga leta ste bili zaposleni v Elektru Ljubljana, kako so tam gledali na vašo odsotnost? Na začetku službovanja je bilo teh odsotnosti manj, nato malce več. Mislim pa, da so bili kar ponosni, da imajo v svoji sredini himalajca. Sčasoma je postajalo vedno težje in večkrat sem se odpovedal kandidaturi za kakšno delovno mesto, ker potem ne bi imel čiste vesti, ko bi se podal na odpravo.

Kot človek iz Elektra ste pravi naslov za vprašanje: se spomnite, da bi Slovenijo že kdaj prizadel žledolom podobnih razsežnosti kot letos? Ja, v prvi polovici januarja 1955 je bilo podobno. V hribih med Logatcem in Rovtami je podrlo ogromno dreves.

Menda vam je legendarni alpinist Nejc Zaplotnik na vprašanje, kako pogosto bi morali v Himalajo, da bi potešili mir oziroma neuravnoteženost, ki jo nosimo v sebi, dejal, da dvakrat letno. Je ta nemir vam uspelo potešiti? Priprave na alpinistične odprave so trajale dve leti, nato pa še precej časa, da se je prah polegel. Da si odpravo dobil v srce in jo iz njega izpustil, je trajalo tri ali štiri leta, medtem ko je bilo za plezalca to bistveno drugače. V bistvu je bil to pogovor dveh različnih ljudi. On je bolj mislil na zagon, pustolovščino, jaz pa sem na vse skupaj gledal drugače. Z organizacijskega vidika, svojih vzponov medtem sploh nisem štel, pa čeprav sem plezal kar precej in se vedno prilagajal modernejšemu načinu plezanja. Najprej Bojanu Pollacku, nato ideologiji Toma Česna, pa tudi s sinom sva splezala kar lepe smeri. Plezati je bilo vedno lepo.

Predvidevam, da ste s tem, ko ste tudi sina okužili z alpinizmom, ženi povzročali precej sivih las. Tudi, ja, mi je pa Andrej Štremfelj nekoč dejal, da sem po vsaki odpravi bolj siv. Vsa ta napetost se očitno nekje mora poznati.

Je žena že prej vedela, v kaj se spušča? Spoznala sva se, še preden smo se prvič podali v francoske Alpe, tako da verjetno ne. Alpinizem je namreč take vrste šport, kjer te en cilj potegne v drugega in kar naenkrat si tam, kjer si nikoli nisi mislil, da boš.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin