Četrtek, 25. 7. 2019, 20.27
5 let, 2 meseca
Življenje z gorami (7.) - Marija Štremfelj
Ljudi vodi tja, kamor sami ne zmorejo, ne upajo ali ne znajo, si pa želijo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,28
"Za poklic gorskega vodnika moraš biti rojen. Ne more ga opravljati kar vsak, in sicer ne glede na to, da morda ima vse potrebne fizične in alpinistične sposobnosti," sporoča Marija Štremfelj, izkušena alpinistka in plezalka, ki je med 70 slovenskimi gorskimi vodniki z mednarodno licenco IFMGA, ki omogoča vodenje po tujih gorstvih, ena od zgolj dveh žensk. Kako zahtevno je delo gorskega vodnika, kje v njem najde največje zadoščenje in na katerem področju bi sama potrebovala vodnika?
62-letna Marija Štremfelj je poleg mame, žene, profesorice biologije, izkušene alpinistke in plezalke tudi gorska vodnica z mednarodno licenco.
Kako gledate na poklic in poslanstvo gorske vodnice? Da nekomu omogočite nekaj, česar sam ne bi zmogel?
Da, gorski vodnik je človek, ki vodi ljudi tja, kamor sicer sami ne zmorejo, ne upajo, ne znajo, si pa želijo. Gorski vodniki smo tisti, ki jim omogočimo, da to dosežejo varneje.
Na katerem področju bi si vi izbrali vodnika, da bi vam pomagal doseči nekaj, česar sami ne zmorete uresničiti, si pa to želite?
Morda na področju petja – nisem najboljša, mi pa petje veliko pomeni.
Poznamo vas predvsem kot športno plezalko in alpinistko. Kdaj se je alpinizem razširil v vodniško dejavnost?
Ko so otroci zrasli, se je večkrat zgodilo, da sem v gore peljala skupino ljudi. Predvsem na prijateljski ravni. Tako sem med drugim na Mont Blanc, in sicer po težji, italijanski smeri, peljala tudi svojega sina Anžeta in njegovega prijatelja. Izkazalo se je, da mi na določenih detajlih – na primer pri gibanju po ledeniku – ne glede na predhodno alpinistično znanje nekaj manjka.
Ugotovila sem, da bi ta primanjkljaj lahko zapolnilo izobraževanje za gorskega vodnika. Ljudi sem rada vodila v gore in izobraževanje za gorsko vodnico mi je dalo vse potrebno, da vodenje lahko izpeljem tako, kot je treba.
"Sama imam dobre izkušnje. Nisem še doživela primera, da bi moje vodenje kdo zavrnil samo zato, ker sem ženska. Prav nasprotno, ženske dostikrat izberejo žensko vodnico, morda prav zaradi ženskega zaupanja, morda zaradi načina komunikacije …"
Marija Štremfelj - prva Slovenka na Everestu in prva Slovenka na osemtisočaku
V Sloveniji imamo med 70 gorskimi vodniki z mednarodno licenco IFMGA (International Federation of Mountain Guide Associations – Mednarodno združenje gorskih vodnikov), ki omogoča tudi vodenje po tujih gorstvih, samo dve gorski vodnici, Tino di Batista in Marijo Štremfelj, gostjo naše četrtkove rubrike Življenje z gorami.
Njen alpinistični repertoar pa se je začel kovati že precej pred tem. Štremfljeva je bila članica prve jugoslovanske ženske alpinistične odprave, ki se je leta 1982 povzpela na vrh 7495 metrov visokega Pik komunizma v Tadžikistanu.
Štiri leta pozneje je stopila na vrh svojega prvega osemtisočaka Broad Peaka (8051 m) in postala prva Slovenka na katerem od štirinajstih najvišjih vrhov sveta.
Leta 1989 je skupaj z možem preplezala Walkerjev steber v Grandes Jorasses, leta 1995 osvojila vrh 8201 metrov visokega Čo Oja, dve leti prej pa je preplezala znamenito granitno steno Nos v El Capitanu, kjer je doživela trenutek, ki je spremenil njen pogled na svet.
7. oktobra 1990 sta se Marija in Andrej Štremfelj kot prvi zakonski par povzpela na vrh najvišje gore sveta Everest.
Ko se ju je z Andrejem drugi dan v steni zaradi dehidracije lotevala omotica, je Marija, medtem ko je moža varovala med plezanjem, med brskanjem po razpoki v steni med smetmi našla tri litre zapakirane, čiste vode. "Čudež!" je srečen splet okoliščin, ki jima je rešil življenje, označila v enem od intervjujev.
Marija Štremfelj, mama treh otrok (Anžeta – selektorja slovenske mladinske reprezentance v športnem plezanju –, Katarine in Neže) in profesorica biologije na Gimnaziji Kranj, ljubezen do gora in narave prenaša tudi na mlade.
Med drugim je tudi koordinatorka mednarodno priznanega programa Mepi na kranjski gimnaziji (novembra lani so se dijaki Gimnazije Kranj in Šolskega centra Škofja Loka, kjer je pred upokojitvijo kot učitelj športne vzgoje delal njen mož, odpravili na 11-dnevno odpravo v Nepal), kot razredničarka pa svoje dijake ob koncu srednješolskega izobraževanja redno vodi tudi na Triglav.
Oba z možem si delita tudi poslanstvo gorskega vodništva. Vodita gorske ture, turno smuko in trekinge v Sloveniji in tujini. Štremfljeva se je za gorsko vodnico začela izobraževati leta 2003. Okvirno triletno vpijanje znanja se je nekoliko podaljšalo, saj se je že prvo leto, leta 2004, udeležila odprave na Daulaghiri (8167 m). Po opravljenem šolanju za gorskega vodnika sledi enoletna pripravniška doba in zaključni strokovni izpit.
V Sloveniji sta samo dve gorski vodnici z mednarodno licenco. Zakaj se vam zdi, da je ta številka tako nizka?
Verjetno zato, ker je vodenje v gorah zelo zahtevno in na nek način tudi težaško delo, ki je za žensko povsem enako kot za moškega. To pomeni, da ženska nosi nahrbtnik z enako težo kot moški in da mora, tako kot moški, uporabljati vso potrebno tehnično opremo.
Gorsko vodenje je poklic, ki zahteva izjemno fizično in psihično pripravljenost ter absolutno pozornost od trenutka, ko prevzameš gosta, pa vse do trenutka, ko se vzpon zaključi. Za opravljanje tega dela potrebuješ ogromno predznanja. Že zgolj zato, da sploh lahko vstopiš v izobraževanje, moraš preplezati večje število smeri.
"Samo vodenje mi kot dejanje, gibanje in napredovanje daje zadoščenje. Ko je gost zadovoljen in srečen, ko na vsakem sidrišču pove, da je navdušen in da mu je lepo, mi to napolnjuje dušo."
Sicer pa se tudi na splošno, če gledamo z vidika alpinizma, število žensk in moških precej razlikuje. Vzrok je verjetno tudi v tem, da si ženska ustvari družino in jih takrat veliko preneha s plezanjem. Tako nekaterim ne uspe pridobiti zahtevanih vzponov.
Ali gostje drugače gledajo na moške in ženske vodnike?
Sama imam dobre izkušnje. Nisem še doživela primera, da bi moje vodenje kdo zavrnil samo zato, ker sem ženska. Prav nasprotno, ženske dostikrat izberejo žensko vodnico, morda prav zaradi ženskega zaupanja, morda zaradi načina komunikacije …
Predstavljam si, da gre pri alpinizmu tudi za faktor preseganja svojih meja in mestoma tudi uživanja, medtem ko je samega užitka pri vodenju verjetno bistveno manj. Vsaka napaka je lahko usodna ne samo za vas, ampak tudi za gosta.
Če se ne bi imela pri vodenju v gorah tudi lepo, potem tega dela zagotovo ne bi opravljala. Če bi samo trpela, prav gotovo ne (smeh, op. a.). Zagotovo imam tudi sama nekaj pozitivnega od vsega skupaj.
Vsaka tura ima dele, ki so bolj in manj zahtevni. Manj zahtevni ti dajo priložnost, da tudi sam doživiš okolico in smer, ki jo plezaš. Predvsem pa mi samo vodenje kot dejanje, gibanje in napredovanje daje zadoščenje. Ko je gost zadovoljen in srečen, ko na vsakem sidrišču pove, da je navdušen in da mu je lepo, mi to napolnjuje dušo.
"Za poklic gorskega vodnika moraš biti rojen, ne more ga opravljati kar vsak, in sicer ne glede na to, da morda ima vse potrebne fizične in alpinistične sposobnosti. Mislim, da je zelo pomembno, da svojega gosta psihološko prepoznaš. Meni se to zgodi že v fazi dogovarjanja za vzpon."
Gorski vodnik ni samo dober alpinist, pač pa mora tudi animator, motivator, psiholog … Se tega človek nauči ali pač ima v sebi?
Za poklic gorskega vodnika moraš biti rojen, ne more ga opravljati kar vsak, in sicer ne glede na to, da morda ima vse potrebne fizične in alpinistične sposobnosti.
Mislim, da je zelo pomembno, da svojega gosta psihološko prepoznaš. Meni se to zgodi že v fazi dogovarjanja za vzpon. Že iz njegovih sporočil lahko sklepam, kakšen človek je, ali ga je strah in kakšne izkušnje s plezanjem ima. Tudi ob srečanju lahko že iz njegovega vedenja dokaj hitro prepoznam, kako mu bo šlo v steni.
Občutite breme odgovornosti, ki ga nosite ne samo zase, ampak tudi za svojega gosta?
Zdi se mi, da je odgovornost najbolj intenzivna takrat, ko so pred nami težji deli, torej plezalne smeri, na primer Nemška smer v Triglavu. Pri tem je zelo pomembno, da pot, po kateri pelješ gosta, do potankosti obvladaš že kot solist, ter da urediš vse potrebno, da gosta, če bi prišlo do zdrsa, zadržiš in poskrbiš za to, da se vzpon varno zaključi.
V teh delih je občutek odgovornosti precej velik, je pa vprašanje, ali se ga zavedam ali ne. Zdaj ko razmišljam ... ne vem, morda je ta občutek v meni, a ko si tako usmerjen v napredovanje v smeri, potem ti občutki na plan privrejo šele pozneje. Z njimi pa tudi utrujenost.
"Pri vodneju je zelo pomembno, da pot, po kateri pelješ gosta, do potankosti obvladaš že kot solist, ter da urediš vse potrebno, da gosta, če bi prišlo do zdrsa, zadržiš in poskrbiš za to, da se vzpon varno zaključi."
Kaj je za vas največja nagrada, zadoščenje … kaj vam največ pomeni? Kakšen odziv vaših strank?
Najlepše je, če vidiš res zadovoljnega človeka. Včasih sploh ni potrebno veliko, niti ni potrebno veliko besed, že njegovo žarenje in zadovoljstvo na vrhu sta dovolj zgovorna. Sreča teh ljudi, ki so doživeli nekaj, česar sicer v običajnem življenju ne bi, ali pa je to zanje prvič, je tisto, kar mi daje veliko zadovoljstvo.
Vodniška tradicija v tujini je zelo dolga in bogata, medtem ko je pri nas precej drugače. V času nekdanje Jugoslavije je vloga gorskega vodnika kar nekako izgubila pomen. Takrat je veljalo prepričanje, da v gore hodimo zaradi duše in ne zaradi denarja. Gorsko vodništvo se je v Sloveniji spet okrepilo šele v zadnjih letih.
Da, zadnja leta je spet bolj cenjeno in pridobiva na ugledu, medtem ko je v tujini spoštovano že od nekdaj. Gorsko vodništvo je poklic in kot pri vsakem poklicu je tudi tu prisoten zaslužek, v času socializma, ko smo živeli v drugačnem okolju, pa je bilo pridobivanje denarja na tak način nehigienično. Tudi ceste, šole in ostalo se je gradilo z delovnimi akcijami, v katerih smo vsi sodelovali in vse je bilo skupna last. Zasebni zaslužek je bil na nek način slabo sprejet.
S spremembo sistema pa je privatni zaslužek postal nekaj običajnega, poleg tega je tudi pri nas prišlo do velikega razmaha planinstva in gorništva. Veliko več ljudi zahaja v gore.
Najprej sami, do ciljev, ki jih lahko sami dosežejo, potem pa si želijo vedno več. Ta želja je v človeka položena na vseh področjih ... Tako pride tudi do meje, ko ne more več sam naprej in takrat najame gorskega vodnika.
Danes je to nekaj povsem običajnega, medtem ko je bilo včasih mišljeno, da če sam ne zmoreš, pomeni, da si šibak in ti to ni dano.
Kakšen je delež tujih gostov v vašem primeru?
Poleti dve tretjini slovenskih, medtem ko je bilo lani več tujih gostov.
Imajo realne želje ali so njihovi apetiti nad njihovimi zmožnostmi?
Niti ne. Z Andrejem tudi predhodno preveriva, kakšno je njihovo znanje. Če si nekdo zaželi na primer na Mont Blanc ali Matterhorn, potem je najin pogoj, da prej prepleza najmanj Nemško smer na Triglavu. Prvič zato, da gost vidi, kakšna težavnost ga čaka – če je sposoben tega, potem bo sposoben splezati tudi na Matterhorn. Drugič pa zaradi dolžine. Če bo sposoben zdržati deset ur na steni v Triglavu, potem bo to zmogel tudi na Matterhornu.
Če gre za visoke gore, gostom predlagava tudi predhodno aklimatizacijo.
Bi gosta peljali na Everest? Zadnje čase se veliko govori o neverjetni gneči na poti na vrh, ki presega vse meje zdravega razuma.
Za zdaj je moj odgovor ne. Če se stanje ne spremeni, potem tam nimam kaj iskati, saj je nevarno zame in za gosta. To, da moraš na višini 8500 metrov zaradi gneče pol ure stati na miru, ni normalno in vzdržno.
