Sreda, 28. 8. 2019, 16.19
5 let, 4 mesece
"Nesreč v gorah, ki bi se zgodile zaradi alkohola, je v resnici zelo malo" #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,76
1
Slovensko visokogorje vsako leto obišče vedno več ljudi, ki zaradi spleta okoliščin ali nepripravljenosti zaidejo v težave. Letošnja pohodniška sezona je na vrhuncu, z njo pa je tudi povečana dejavnost gorskih reševalcev, ti so v okviru prostovoljne dejavnosti do današnjega dne izvedli že 443 intervencij, največ na območju Tolmina, Bohinja in Bovca. Pogovarjali smo se s predsednikom gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) Janezom Rozmanom, ki je z nami delil svoje bogate izkušnje na področju reševanja pohodnikov in nasvete, kako ravnati v primeru nesreč.
Bohinjec Janez Rozman je v vrste gorskih reševalcev stopil leta 1995 in sodeloval v intervencijah, tudi kot reševalec letalec. Lanskega leta je nato postal predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS).
Kot sam pravi, je odločitvi, da postane gorski reševalec, botrovala nesreča, v kateri je tudi sam potreboval pomoč. "Pred leti sem doživel nesrečo pri vzponu na avstrijski Grossvenediger. Padel sem v ledeniško razpoko. Na srečo sem jo odnesel brez večjih posledic, je pa bil to zagotovo dogodek, ki je pripomogel k temu, da sem tudi sam postal gorski reševalec," pojasnjuje.
Hitra rast števila intervencij
Poletna pohodniška sezona je na vrhuncu in prav v tem času se zgodi največ nesreč, pravi. "V lanskem letu smo v okviru reševalnih intervencij posredovali 537-krat, letos pa do zdaj že okoli 440-krat," razlaga in hkrati poudarja, da se je število intervencij v zadnjih petih letih povečalo za približno 40 odstotkov.
Na vrhuncu poletne sezone, ki traja vse od junija do konca septembra, se največ nesreči zgodi ravno na planinskih poteh.
Kot pravi, sta k povečanju števila intervencij pripomogla predvsem dva razloga: porast turizma in zato vse več pohodnikov, ki ne poznajo terena.
"Slovenija je zanimiva destinacija za tujce, ti se med počitnikovanjem odpravijo tudi v visokogorje. Pohodniki zaidejo na območja, kjer terena in razmer ne poznajo dobro. Žal je zaradi tega več nesreč."
Poudarja, da se največ nezgod zgodi na označenih planinskih poteh, ker se po brezpotjih praviloma odpravijo bolj izkušeni pohodniki. Vzroki za nezgode so različni. "Največ je poškodb, ker se posamezniki gibljejo po zahtevnem terenu, nimajo pa izkušenj in znanja, da bi se lahko spopadli s potjo. Lahko gre za neustrezno pripravljenost na pot in ne nazadnje precenitev lastnih sposobnosti," poudarja.
Ne alkohol, temveč neprimerna oprema
Ali je resničen stereotip, da k nesrečam v visokogorju pogosto pripomore alkohol?
"Nesreč, ki bi se zgodile zaradi alkohola, je v resnici zelo malo, saj se je kultura pitja v gorah v zadnjih letih spremenila. Pohodniki so postali bolj odgovorni in se zavedajo posledic," pripoveduje sogovornik.
Največ nesreč se, kot omenjeno, zgodi zaradi neustrezne pripravljenosti in slabe opreme. "Vsak, ki se odpravi na pot, naj izbere primerna oblačila, predvsem pa obutev, s katero lahko preprečimo marsikateri padec ali zdrs. Nepogrešljiv del opreme je tudi dobro založen nahrbtnik, ki mora vsebovati prvo pomoč, dodatna oblačila in predvsem svetilko ter za vsak primer tudi svečo in vžigalice," je pojasnil Rozman.
Svetuje, da se začetnik na pohod v visokogorje odpravi z izkušenim pohodnikom oziroma gorskim vodnikom, ki bo poskrbel, da bo obisk gora prijeten in varen.
"Pot naj spremljajo lepi spomini in doživetja, ne nesreče," pravi.
Družbena omrežja za navdih, za informacije planinski vodnik
Začetniki pogosto navdih in ideje za izlet v gore dobijo na spletu - s prebiranjem različnih forumov, spletnih zapisov in ne nazadnje privlačnimi slikami na Instagramu, zaradi katerih je pohodništvo v zadnjih letih postalo pravi modni trend.
Kljub temu, da lahko uporabniki s svojimi fotografijami navdušijo marsikaterega laika in spodbudijo željo po obisku narave, pa Rozman odsvetuje zanašanje nanje.
"Mislim, da forumi in družbena omrežja ne podajajo realnih informacij, saj temeljijo na osebnih izkušnjah ljudi. Gre za subjektivne ocene, na katere vplivajo tako fizična pripravljenost posameznika kot tudi same vremenske in terenske razmere med njihovim obiskom. Bolje je poprijeti za planinske vodnike in prebrati opise različnih poti, pisna priporočila, se posvetovati z izkušenimi pohodniki, ki vam lahko tudi iz osebnih izkušenj svetujejo in pomagajo," razlaga predsednik zveze.
Ne pozabi pa opozoriti niti na pomen nenehnega spremljanja vremenskih razmer. "V visokogorju smo lahko hitro priča vremenskim preobratom z močnimi ohladitvami ozračja. V Sloveniji je bilo zaradi podhladitve več smrtnih primerov v poletnem času kot v zimskem. Vremenskih razmer ne smemo podcenjevati in se na pot odpravimo ustrezno pripravljeni."
Kljub pripravljenosti se nesrečam in nezgodam včasih ne moremo izogniti, zato je hitro ukrepanje v kočljivih trenutkih ključno. "Veliko postorimo že s tem, da imamo pri sebi prvo pomoč. Vsem, ki med pohodom oziroma na terenu zaidejo v težave, svetujemo, da nemudoma pokličejo 112 in ne čakajo. Menim, da je zelo pomembno, da pokličejo na pomoč, še preden se začnejo težave stopnjevati oziroma se pojavijo nepredvidljive razmere."
Vsak dan je v pripravljenosti ekipa reševalcev
- povedati, kje ste, kam ste bili namenjeni, koliko časa ste porabili za pot,
- kakšen je teren,
- kakšne so vremenske razmere (v primeru, da je za reševanje potreben helikopter),
- kako ste se poškodovali.
Po prejetem klicu se na zbirnem mestu zbere ekipa, kjer jim vodja poda vse informacije za potek intervencije. Sledi odhod na kraj dogodka, da ponesrečenca oskrbijo.
Kako pomagati v primeru nesreče v gorah, si lahko pogledate v videu:
Kaj naredi dobrega reševalca?
Slovenski gorski reševalci pohodnike in ponesrečence rešujejo že več kot 100 let. Čeprav gre za prostovoljno dejavnost in je zato prepuščena tistim, ki to delajo s srcem, pa služba gorskega reševalca zahteva izjemno strokovno, fizično ter psihično pripravljenost. Kot pravi Rozman, je delo reševalca izjemno zahtevno.
"Reševalec mora biti dobro fizično pripravljen, imeti mora znanje iz prve pomoči, poznati mora tudi različne tehnike reševanja."
Interna pravila nalagajo, da mora vsak gorski reševalec v obdobju treh let obnoviti licenco iz tehnik reševanja in prve pomoči.
Vsak reševalec mora imeti opravljen zdravniški pregled in usposabljanje za delo in gibanje ob helikopterju. Poleg vseh strokovnih veščin pa mora predvsem poznati slovenske hribe in teren.
Gorsko reševanje ni hobi, ampak način življenja
Gorsko reševanje ni hobi, temveč način življenja, pravi Rozman, ki je poleg funkcije predsednika gorske reševalne zveze tudi redno zaposlen.
"To ni samo dodatna stvar, ki bi jo počel, ko imaš čas. Ves prosti čas oziroma velik del namenjamo reševanju. V to so vpete tudi družine, partnerji, otroci. Tudi v teh odnosih moramo dobro krmariti in imeti podporo za svoje početje."
In prav zato, pravi, se je od dogodkov, ki jih včasih zaznamuje tudi smrt, pogosto težko odtujiti. "Vsaka nesreča je zgodba zase. Letos nas je zaznamovala še posebej težka intervencija, ki ni značilna za nesreče. Splet okoliščin je pripeljal do tega, da je pohodnica zaradi udarca skale umrla. Po tem dogodku smo v ekipi zaprosili za pomoč psihologa."
Gorski reševalci lahko za psihološko svetovanje zaprosijo prek Uprave za zaščito in reševanje možnost, usposobljene osebe pa imajo pa tudi v lastnih vrstah. Po razgovorih je lažje, a Rozman pravi, da se vseeno nenehno sprašuješ, "kaj bi lahko storil, kako bi lahko še pomagal, ali si naredil vse prav".
Za konec nam izda še glavni pogoj za to delo. "Od vsega je najbolj pomembno, da je reševalec srčen človek," sklene Rozman.
1