Sobota, 20. 7. 2019, 12.17
4 leta, 4 mesece
Bine Mlač o planinarjenju z otroki
Kako otroka navdušiti za hribolazenje? Vprašanje za milijon dolarjev. #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,82
3
Ali starši svojega otroka za hojo v gore lahko navdušijo že z zgledom? Izkušeni alpinist in gornik Bine Mlač, ki je veliko svojega časa posvetil delu z otroki, meni, da ne.
Kako otroka navdušiti za obiskovanje gora? Vprašanje za milijon dolarjev, ki si ga zastavljajo številni starši, ki sami radi zahajajo v gore. Kaj otroka najbolj pritegne in kaj ga od "grizenja kolen" najhitreje odvrne, kdaj začeti in kako, kakšna je vloga sodobne tehnologije v svetu gora, o tem in drugem smo se pogovarjali z Binetom Mlačem, alpinistom in ljubiteljem gora, ki je velik del življenja posvetil gorniški šoli za družine.
Bine Mlač je izkušen alpinist, gornik, in avtor številnih strokovnih knjig ter priročnikov s področja zgodovine slovenskega planinstva in alpinizma, varnosti in nevarnosti v gorah, zdrave prehrane in podobno. Več kot dve desetletji je urednikoval Alpinističnim razgledom in vodil različne gorniške izobraževalne komisije. Nekaj let je bil tudi vodja Družinske gorniške šole Gorska roža, namenjene družinam in njihovemu postopnemu pridobivanju planinskega znanja. Sezono so redno zaključevali z vzponom na Triglav.
Kako otroke navdušiti za obiskovanje gora? Je dovolj, da zaupamo, da bo zgled staršev zadostoval, ali se je tega treba lotiti bolj sistematično in načrtno?
Najmlajših z besedami ali lepimi posnetki ni mogoče navdušiti in po mojih opažanjih med otroki ni prav veliko posnemanja staršev. Ne vem, morda stroka meni drugače.
Vsak vodnik, ki dela z otroki, začne po svoje. Jaz jih peljem v gozd, hodimo ob potoku, ga večkrat prečkamo, se podamo med skalne balvane in se z varovanjem ali brez njega vzpenjamo na njih, sestopamo po kratkih peščenih bregovih, skačemo s kamna na kamen v suhi strugi.
Skratka, poskrbim za pestrost in dinamiko tako, da se venomer kaj dogaja. Hkrati jim pokažem razne veščine, ki zadevajo tehniko hoje in osnovne plezalnih prijemov. Spustim se na njihovo raven in se na veliko sproščeno pogovarjamo. To je moja formula brez receptov ali nasvetov.
S čim, bi rekli, da otroka najhitreje odvrnemo od hribolazenja? Kako jim zahajanje v gore najbolj priskutimo, katerim prijemom se je dobro izogibati?
Seznam bi bil predolg, a začne se pri na videz nepomembnih dogodkih, kot je zelo zgodnje vstajanje v soboto ali nedeljo zjutraj. Pretežak nahrbtnik, nepravi pohodniški čevlji, hoja, ki se vleče v nedogled, prepiri staršev na turi, predolgo prebijanje med "vročim" rušjem ali vzpon na odprtem, kjer žge poletno sonce.
Da tečnarjenja staršev in besed, kot so, pazi, kako se primeš, ne delaj tega tako, ne stopi tukaj in podobno, sploh ne omenjamo.
Ambicije staršev naj bi bile na turah z otroki manj pomembne, ture pa dovolj razgibane, vendar vseskozi varne, kar pomeni, da uporaba vodniške vrvi ni potrebna.
Pomembno je tudi, da otroke na vsaki turi tu in tam zaposlimo. Da na primer poiščejo kakšen prehod, da nekaj časa "vodijo" … Da jih zamotimo s pogovori o tej ali oni kamnini, razčlembah gore pred nami (greben, kamnin, zajeda, steber, melišče) … In se naučimo imen vsaj desetih gorskih rožic, ločimo med jelko, macesnom in tako naprej.
Kdaj začeti? Ali obstaja starostna doba, ki je najbolj primerna?
Po mojih izkušnjah je starost med petim in sedmim letom idealna, ni pa nikoli prepozno. Moja znanka je v gore začela zahajati pri 49 letih in je doslej nabrala več kot dva tisoč tur, različnih pohodniških, feratarskih in plezalnih.
Za svoji najljubši koči lahko glasujete na spodnji povezavi:
Sam sem na primer prve gorske ture opravljal pri sedmih letih, in to v družbi 76 let starega strica, ki je imel dolge noge in sem tako rekoč moral teči, če sem ga želel dohajati. Kadar se je spomnil, sva spala kar pod smreko ali balvanom in prezebala vso noč. Stvar se mi je do konca uprla, večkrat sem potihoma zajokal.
Če pozneje pri tabornikih ne bi imel vodje, ki je bil pedagoški genij in nas je navdušil za pohodništvo po brezpotjih in vzpone na samotne vrhove, bi me vse skupaj že zdavnaj minilo. Poleg tega je imel veliko smisla za romantiko, dolge pogovore ob taborniškem ognju in je premogel takojšnje učinkovito "gašenje" prepirov med najstniki.
Pet predlogov Bineta Mlača za planinsko turo z otroki
Krožna tura v Rakovem Škocjanu. Tri tretjine poteka skozi gozdove po precej samotnih poteh.
Dimnica ni planinska tura, a je lepa tura za malo toplejši začetek novembra.
Spomladi krožna tura v Glinščici (blizu Trsta, Italija). Pozimi iz Materije (Kozina) na Nanos.
Iz Ribnega na Talež in naprej do Babjega zoba. Pokljuška soteska in še malo naprej. Po slemenih okoli Blejske koče. Kamniški vrh. Cuc in Rogatec. Otlica in še malo naprej.
Kateri del sodobne tehnologije po vašem mnenju spada v gore in kaj absolutno ne?
Jaz delam takole: vse, kar sodobna tehnologija prinaša, pregledam, poskusim in se naučim uporabljati. To toplo priporočam tudi drugim gornikom, vključno z otroki. Potem ko stvar obvladam, pa sem zelo selektiven ali restriktiven.
Pozimi brez lavinske sonde, lavinske lopate, opreme za bivakiranje in še nekaterih priprav oziroma naprav ne grem nikamor.
Drugo, kot jaz rečem, spada v torbico za prvo pomoč. Na primer GPS. Mobi vedno ugasnem in ga v gorah ne uporabljam. Če se podam po kaki nekdanji poti divjih lovcev 19. stoletja, poskušam biti kar najbolj prvinski, podoben svojim davnim gorniškim prednikom.
O uporabi mobilnega telefona pa je moje mnenje naslednje: številni starši menijo, da bi uporabo mobilnikov v gorah morali prepovedati. Zakaj? Z otroki se lahko z njim fotografiramo, aktiviramo GPS, elektronske karte … Otroci se pri tem samostojno naučijo poklicati Gorsko-reševalno službo, pravilno pojasniti, kaj se je zgodilo (na primer: oče je omedlel) in opisati, kje se je to zgodilo (na primer v zatrepu Pišnice) …
No, če pa si otrok nadene slušalke in se "odklopi", pa je pred nami druga zgodba, ki jo je treba energično presekati. Zamera gor ali dol. Če je starš ustvarjalen in ima v glavi veliko zamisli, lahko vse to obrne sebi v prid in obenem v prid in korist otrokom.
Pri navduševanju za gore ima verjetno veliko vlogo primarna družina, kaj pa šole? Kako vidite vlogo osnovnih in srednjih šol pri navduševanju otrok nad hribolazenjem? Je temu namenjenega dovolj poudarka, predvsem učenju gibanja v gorah in ne zgolj nabiranju višincev na športnih dnevih?
Naj najprej površno opišem, kakšno sliko novodobnih staršev sem si ustvaril na gorskih turah. Starši običajno naznanijo, da bodo začeli hoditi v gore. Od takrat je vse strogo in togo načrtovano. "Natanko vemo, kdaj gremo, v kateri gostilni bomo jedli in kdaj bomo doma."
Otroci malone morajo iti zraven, kar je seveda v družinskem načrtovanju samoumevno … Kakor da je vse ena sama rutina, za večino otrok pa tlaka.
Poudarek je na nekakšni rekreaciji in je daleč od tega, da bi vsaj nekaj gorništva, ki zagotovo vsebuje številne druge vrednote, ponotranjili.
S šolami pa je druga težava. Morda bo kakšen diplomant fakultete za šport, smer planinstvo, peljal otroke v dolino Vrata in jim opisal ali orisal severno triglavsko steno, a za kaj več ni pripravljen prevzeti odgovornosti. Tako ta zgodba ostane, če jo sploh kakšen učitelj začne, na verbalni ravni.
Iz prve roke vem, da je kar pet ravnateljic prepovedalo izobešanje plakata, s katerim smo vabili otroke v Gorsko rožo. Ne vem, morda je kje na Gorenjskem drugače.
Danes je težišče dela z majhnimi gorniki ali planinci v planinskih društvih, njihovih mladinskih ali otroških sekcijah, kjer prostovoljni vodniki vodijo gorniško oziroma planinsko šolo, otroke pa predvsem na lahke ture po sredogorju. Le tu in tam gredo višje. V tolažbo je dejstvo, da drugod v deželah alpskega loka ni nič bolje.
Sami ste del svojega življenja posvetili tudi družinski gorniški šoli (Gorska roža). Katera so glavna spoznanja, ki ste jih izluščili?
Ker v gore rad vodim stare in mlade, vsakokrat temeljito razmislim o njihovi varnosti. Z njo nisem obseden, a se zavedam resnega pristopa, ki terja celosten pregled nad trenutnim "mikro" in "makro" dogajanjem. In zato ničesar ne prepuščam naključju. Po svoje sem z njo okupiran, zato doma in pred turo na izhodišču vse preigram v glavi.
Kadar gre za otroke, naredim obvezno ogledno turo, čeprav sem pred tem pot prehodil desetkrat … Že od mladih nog se zavedam, da so gore lepe kot pesem, a resne kot smrt.
Z otroki na gorskih poteh je bilo in še vedno je, vsaj zame, vedno znova veliko doživetje. Vsak otrok v gorah prinaša nekaj novih spoznanj in nekaj novih izkušenj.
Preberite še:
3