Četrt stoletja, odkar sta se Marija in Andrej Štremfelj zapisala v Guinnessovo knjigo rekordov

Marija in Andrej Štremfelj sta se v zgodovino alpinizma zapisala kot prvi zakonski par, ki se je skupaj povzpel na Everest. Za Andreja, ki se z alpinizmom ukvarja že več kot 40 let, je bil to že drugi vzpon na najvišjo goro na svetu (prvič mu je to uspelo leta 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom, kar je bil prvi jugoslovanski in slovenski vzpon na Everest) in je še vedno edini Slovenec, ki mu je uspel takšen podvig. Tudi Marija Štremfelj ima kar nekaj alpinističnih lovorik. Med drugim je prva Slovenka, ki je splezala na osemtisočak (Broad Peak, leta 1986) in je še vedno edina Slovenka, ki je splezala na Everest. Ona je profesorica biologije na Gimnaziji Kranj, on pa učitelj športne vzgoje na Šolskem centru Škofja Loka. Imata tri otroke, delata tudi kot gorska vodnika z mednarodnimi izkušnjami.

Kontaktirate ju lahko preko spletne strani https://www.explore-share.com/mountain-guide/marija-stremfelj/ in http://www.stremfelj.si.

Danes mineva natanko 25 let, odkar sta se kot prvi zakonski par povzpela na najvišjo goro na svetu, 8.848 metrov visoki Everest. Je to dan, ki se ga, kot na primer obletnice poroke, spomnite vsako leto ali le takrat, ko vaju zaradi okrogle obletnice na to spomnijo drugi?

Marija Štremfelj: Vsako leto se spomniva na ta datum. Kar zadeva proslavljanje, je to odvisno od okoliščin, vedno pa poteka v krogu razširjene družine. Skupna odprava na Everest ni bila samo najin podvig, ampak smo bili vanj na tak ali drugačen način vključeni vsi. Dva (otroka Katarina in Anže), ki sta morala ostati doma in sta najino odsotnost doživljala na svoj način, ter midva z Andrejem, ki sva bila na Everestu.

Je bila to vajina prva skupna alpinistična odprava ali sta otroka že prej izkusila, kako je, ko se starši podajo v Himalajo, onadva pa ostaneta doma?

Marija: Druga. Že leta 1986 sva se skupaj odpravila na osemtisočak Broad Peak, vendar sta bila otroka takrat še premlada, da bi se tega obdobja intenzivno spominjala. Katarina je imela šest let, Anže pa šele tri. Štiri leta pozneje pa ste že bila toliko odrasla, da ju je zanimalo, zakaj greva. Prej teh vprašanj nista zastavljala.

Foto: Klemen Korenjak

In kako sta jima odgovorila? Sta jima povedala, kaj vse se lahko zgodi, ali sta se raje ustavila pri opisu svetlejših plati vzpona na Everest? Da je to najvišja gora sveta in podobno.
Marija: O nevarnostih jima seveda nisva govorila. Povedala sva le to, da se odpravljava v gore, ker naju to veseli. Tega, da sva hodila v gore, pa sta bila tako ali tako vajena. Zadnje leto pred odpravo na Everest sva ob koncih tedna redno en dan preživela v gorah, da sva se počasi privajala na to, kar naju čaka. Na Andrejevo odsotnost pa sta bila tako ali tako navajena, saj je bil vsako leto enkrat, če ne celo dvakrat v Himalaji. Zanju je bila večja posebnost to, da sem šla na odpravo z njim tudi jaz.

Drugače je bilo tudi to, da smo v času prve odprave živeli pri moji mami v Kranju, v isti hiši kot še štirje moji bratje z družino, kar je pomenilo, da se najina odsotnost ni tako zelo poznala, kot se je med najino odpravo na Everest, ko smo se že preselili v svojo hišo na Orehku pri Kranju. Med prvo skupno odpravo so za najina otroka skrbeli najini starši. K sreči imamo zelo široko sorodstveno zaledje (Marija Štremfelj izhaja iz družine z desetimi otroki, op. a.), kar je bil glavni predpogoj, da sva se odločila, kot sva se. Otroka sva lahko brez skrbi zaupala v varstvo svojim sorodnikom.

Vem, da je to posploševanje, pa vendar se zdi, da so večkrat žene tiste, ki ostajajo doma in čakajo na klic z gore. Vi ste tak partnerski odnos doživeli z obeh plati. Kot žena, ki čaka doma, in kot žena, ki se z možem ali sama poda v gore. Kako ste gledali na moževo odsotnost? Je bilo za vas lažje ali pa še zahtevnejše, ker ste vedeli, kaj vse se v gorah lahko zgodi?
Marija: Res je, bila sem v obeh vlogah. Kot udeleženka odprav in kot čakajoča žena z vedenjem, kaj se v gorah dogaja. V tem pogledu je precej lažje biti na odpravi. Treba je vedeti tudi to, da se je s časom tudi komunikacija precej spremenila. Med najino odpravo na Everest še ni bilo mobilnih, niti satelitskih telefonov, kar je pomenilo, da so informacije v domovino prihajale s 14-dnevno zamudo ali pa celo zamudo treh tednov. Najemali smo poštarje tekače, ki so pošto iz baznega tabora odnesli v mesto, potem pa je trajalo še dodatnih 14 dni, da je pošta iz Katmanduja pripotovala v Slovenijo.

Kaj pa, če se je zgodila nesreča? Slabe novice so potovale precej hitreje.
Marija: Da, če je šlo za posebne primere, so za prenos informacij poskrbeli radioamaterji.

Ti so bili menda prisotni že leta 1979 na prvi jugoslovanski odpravi na Everest, kjer sta bila Nejc Zaplotnik in vaš mož Andrej tista, ki sta kot prva Jugoslovana dosegla vrh Everesta. To je bil zgodovinski mejnik za jugoslovanski alpinizem.
Marija: Res je, takrat so jih imeli celo s seboj. Spomnim se, da smo zelo hitro izvedeli za vsak njihov korak. Šlo je za projekt, ki ga je spremljala vsa Jugoslavija. Država je dobesedno živela zanj. Odpravo lahko primerjam z odpravo Tomaža Humarja na Daulagiri. Edina razlika je bila v tem, da smo dogajanje na Everestu leta 1979 spremljali s pomočjo radioamaterjev, na Daulagiriju pa s pomočjo interneta. Odprave, ki so bile finančno manj podprte, so se morale opirati na radioamaterje drugih držav, na poštarje tekače ali na pomoč drugih nepalskih institucij.

Foto: Klemen Korenjak

Ste otrokoma rekli, da jima boste pisali, jima telefonirali?
Marija: Klicala sva ju iz Katmanduja, pa tudi sicer sta vedela, kako odprava v tehničnem smislu poteka. To jima je bilo domače že iz našega vsakdanjega življenja. Pri nas doma je bil ob večerih redno na sporedu ogled diapozitivov z alpinističnih odprav. Teh imava na tone. Andrej je na svojih poteh res veliko fotografiral in otrokoma kazal fotografije s teh poti. Zanju vse skupaj niti ni bilo tako nenavadno.

Šla sva pač v gore, to pa je tisto, kar jima je oče kazal vsakokrat, ko se je vrnil z odprave. Tega, da se odpravljava na najvišjo goro na svetu, se je verjetno bolj zavedala hči, ki je takrat kar precej pozorno spremljala, kaj se dogaja. Tudi ko sva se vrnila domov in je bilo res bučno v naši vasi.

Menda ste imeli v vasi pravi žur.
Marija: Bilo je tako, kot je danes, ko za športnike pripravijo poseben sprejem. Česa takega res nisva pričakovala.

Je bilo to takoj po prihodu z brniškega letališča?
Marija: Takrat smo pristali v Zagrebu in se najprej ustavili v Ljubljani. Že tam je bilo bučno, še veliko bolj pa potem v naši vasi. Domačini so ob cesti od križišča z glavno cesto do naše hiše postavili bakle – ker je bilo to v začetku novembra, ko se kmalu stemni, je to lepo prišlo do izraza –, se postavili v špalir, igrala je harmonika, pa godba na pihala, plesali smo. Zelo lepo so naju sprejeli.

Kako to, da sta se sploh odločila za skupno odpravo na Everest? Andrej, med povabljenci ste bili najprej samo vi?
Andrej: Da. Šlo je za zamejsko odpravo Alpe–Adria iz Trsta na Everest, v kateri naj bi bili poleg Slovencev še zamejski Slovenci, Italijani, Avstrijci in koroški Slovenci. Na koncu so bili trije italijanski alpinisti, štirje zamejski Slovenci, trije Slovenci in šerpe.

Kako ste se spomnili na ženo? Je sama že večkrat izrazila tako željo?
Andrej: Ne, nikoli. Za vodjo odprave je bil določen Tomaž Jamnik iz Kranja. Ne vem, ali je on ali kdo drug predlagal, da me povabijo zraven, ker bi jim bil s svojimi izkušnjami lahko v pomoč. No, ko so me povabili, sem najprej okleval, ker bi se vzpenjali po lažji smeri in sploh nisem bil preveč motiviran, nato pa se mi je med razmislekom porodila ideja, da bi šla Marija lahko z menoj.

Marija, ste takoj privolili ali je bil potreben daljši razmislek?
Marija: Takoj. Predvsem zato, ker sva izkušnjo z osemtisočakom že imela. In če se zdaj ozrem nazaj, je bil Everest nekakšno logično nadaljevanje tega. Veliko stvari na najini poti se je dogajalo povsem spontano. Stvari so se preprosto ujele. Prišla so povabila, dobra ekipa, pokazale so se finančne možnosti … No, potem sva že iskala razloge, da kam greva. Zadala sva si cilj, da splezava na najvišje vrhove celin. Ostajata nama samo še dva, najvišja vrhova Antarktike in Avstralije, Mount Vinson in Mt. Kosciusco.

Andrej: Nezahtevna, a najdražja (smeh, op. a.).

Foto: Klemen Korenjak

Kako se spomnite noči pred vzponom? Na premieri filma Everest, posnetega po resničnih dogodkih na tragični odpravi leta 1996, ste rekli, da je bilo precej podobno kot v filmu. V filmu je bilo videti res precej srhljivo.
Marija: Grozen veter je bil in resno smo že razmišljali o tem, da zjutraj ne bomo mogli naprej. Dan, ko smo bili na vrhu, je bil namreč v tistem letu zadnji dan, ko se je dalo priti na vrh. Vreme je bilo tudi v prihodnjih dneh brez oblačka, vendar je bil veter premočan. Enega od članov naše odprave bi naslednji dan na južnem vrhu skoraj odpihnilo in se je raje odpravil nazaj v tabor.

Andrej: Da, ponoči smo tudi mi razmišljali o tem, da mogoče ne bo šlo. Glede na to, da razen na Hilarijevi stopnji nismo plezali s fiksno vrvjo, bi bil vzpon lahko precej nevaren.

O kako močnem vetru govorimo? Da si lažje predstavljamo.
Marija: Najmanj sto kilometrov na uro. Andrej: Morate pa vedeti, da je občutek vetra na taki nadmorski višini precej manjši kot na morski gladini. Ker je zrak tako redek, je ob isti hitrosti vetra upor precej manjši.

Ko je v Katmanduju Jamnik, vodja odprave, zbolel, ste vi prevzeli vodenje. Ste bili potem vi tisti, ki ste se odločili, da vendarle poskusite priti na vrh?
Andrej: Da.

Koliko spanja si sploh lahko privoščite v noči pred vzponom? Če sploh kaj.
Andrej: Praktično se ne spi. Toliko adrenalina je prisotnega, da ne moreš spati. Drug razlog pa je v tem, da si je treba pripraviti hrano in pijačo. Na taki višini bi moral vsak spiti po osem litrov na dan, kar je praktično nemogoče. Že samo zato, ker traja celo večnost, da se sneg stopi. Da bi za nas tri, ki smo bili skupaj v šotoru, dobili dovolj vode, je praktično nemogoče. Še vedno se spomnim Everesta leta 1979. Sneg sem topil vse do polnoči, potem pa že naslednje jutro ob 2. uri nadaljeval kuhanje.

Marija: Si se vsaj zamotil.

Je bilo na drugem vzponu na Everest prisotnega manj strahu ali vsaj zaskrbljenosti kot prvič, leta 1979? To ni bil več popoln skok oziroma vzpon v neznano. Andrej: Malo strahu mora biti, a je pomembno, da izgine takoj, ko si v steni. Ko se oprimeš skale, te ne sme več biti strah. Če strah ostane, je bolje, da se obrneš in greš nazaj.

In kakšen je občutek stati na vrhu Everesta? Pa še prej, kdo od vaju je bil prvi na vrhu? Marija: Ravno včeraj sva se pogovarjala o tem. Mislim, da oba naenkrat.

Andrej: Hodila sva skupaj oziroma se izmenjevala na čelu kolone. Na vrh sva stopila skupaj. No, saj to je samo nekaj korakov.

Menda ste si na vrhu lahko vzeli čas. Celo uro ste stali na vrhu.
Marija: Da, vrh Everesta smo doživeli v vsej njegovi lepoti.

Ali ni Andrej dejal, pa saj jaz sem tu že bil, gremo nazaj?
Andrej: Ne, ne, vrh je bil drugič povsem drugačen.

Predvidevam, da se krstov ob prvem vzponu na taki višini ne opravlja.
Marija: Ne, za to ni časa. Nekaj časa sva si vzela za fotografiranje. S seboj sva namreč vzela punčko iz cunj, ki jo je izdelala hči Katarina, in fotografijo ter se s tem na vrhu fotografirala.

Andrej: Da, ti si imela punčko, jaz pa fotografijo.

Marija: Ura je bila šele ena in bil je krasen dan. Imeli smo dovolj časa, poleg tega vzpon ni bilo tako tehnično zahteven, da bi nas moralo pretirano skrbeti, kako bomo prišli nazaj. Vrh smo dosegli štirje člani odprave. Poleg naju še Janez Jeglič - Johan in šerpa Lakpa Rita.

Ste imeli s seboj slovensko zastavo? Oktober leta 1990 je bil neko vmesno obdobje razmišljanja o koncu Jugoslavije in sanj o lastni državi. Marija: Mislim, da zastave sploh nisva imela s seboj. Tudi jugoslovanske ne.

Andrej: Ne, te prav gotovo ne, sicer pa nikoli nisem bil pretiran ljubitelj fotografiranja z zastavami. Leta 1979 sva se z Nejcem na Everestu fotografirala, ker so nam tako naročili, mislim pa, da spoštovanje do države lahko pokažem tudi na drug način.

Foto: Klemen Korenjak

So vam izkušnje s prve odprave na Everest lahko kaj koristile?
Andrej: Na taki višini lahko vsaka pretekla izkušnja s tako višino pride še kako prav. Vsaj občutek sem imel, kako visok Everest pravzaprav je. V primerjavi z drugimi osemtisočaki je to povsem druga kategorija.

Imamo jih sicer 14, a od tega jih je najvišjih pet povsem svoj svet. Lotse, Makalu, Kandženzenga, K2 in Everest so povsem drug svet. S tem, da je Everest še neka povsem tretja kategorija. Na visokih nadmorskih višinah se vsak meter strahovito potencira. Sto metrov višji vrh je tam zgoraj toliko kot tisoč metrov v dolini.

Vrh ste dosegli s kisikom.
Andrej: Da, uporabljali smo ga od južnega sedla naprej.

Koliko jeklenk ste porabili in kako bi bilo, če bi se vzpona lotili brez njih?
Marija: Če bi želeli dihati tako kot v nižini, bi vsak potreboval sedem jeklenk, ena pa tehta sedem kilogramov in pol. Lahko si predstavljate, da to ne gre! Ko sem se iz šotora skobacala "samo" z dvema, sem takoj ugotovila, da takega bremena ne bom zmogla. Nazadnje sem nosila samo eno, eno pa sem predala šerpi, ki jo je odnesel na vrh.

Andrej: Šerpa je potem odnesel tri.

Marija: Dotok kisika smo regulirali z ventilom. Kadar je bil teren bolj zahteven, smo ventil odprli, ko ni bil, smo ga zaprli. Andrej je bil na vrhu kar celo uro brez kisikove maske, jaz pa sem vztrajala samo deset minut in si jo potem zaradi vrtoglavice hitro nadela nazaj.

Se spomnite občutkov z vrha Everesta?
Marija: Joj, res smo bili veseli. Bila sem že na štirih osemtisočakih, vendar smo samo Everest doživeli v vsej njegovi lepoti.

Andrej: Res je. Na Broad Peaku naju je skrbelo, kako se bomo vrnili, ker sta bila z nami dva, ki sta bila v precej slabem stanju, na Čo Oju je bilo slabo vreme in je bilo pomembno, da se čim prej spravimo dol, Daulagiri pa je bil tehnično tako zahteven, da nas je skrbelo, kako bomo sploh prišli nazaj, saj smo velik del poti preplezali brez varovanja.

Do kod seže pogled z vrha?
Marija: Krasen pogled je. In vidi se, da se zemlja krivi. Resnično. Na eni strani se vidi na Makalu, še en osemtisočak, na tibetanski strani, kjer je samo planota Tibet, pa se dejansko vidi, da je Zemlja okrogla.

Marija, vi bi morali poučevati geografijo. Toliko zgodb bi imeli. Marija: Saj jih imam tudi pri biologiji. Ko v šoli predavam o vodi, lahko dijakom iz lastnih izkušenj povem, kaj je to prava žeja. Z Andrejem sva jo doživela med plezanjem na El Capitan, ko nama je zmanjkalo vode in sva občutila, kaj se v telesu dogaja, ko nima dovolj tekočine.

Tudi o golšavosti jim lahko predavam iz lastnih izkušenj oziroma videnja. V neki vasi, kjer se ljudje poročajo med seboj, je veliko deformacij. Nekatere ženske imajo golšo celo v velikosti glave. Videti je, kot bi vanjo nekdo stlačil krompir. In dogaja se, da me kateri od dijakov vpraša: Saj to je tisto o krompirju, kajne (smeh, op. a.)?

Menda ste nekaj dijakov v okviru programa Mepi (program je namenjen aktivnemu, kreativnemu in angažiranemu preživljanju prostega časa, op. a.) odpeljali tudi v Himalajo?
Marija: Da, to je krasen program. V Himalajo smo odpeljali 11 dijakov. Šli smo na treking in se povzpeli tudi na 5.200 metrov visok vrh. Letos sva jih z Andrejem odpeljala v ameriško zvezno državo Wisconsin, kjer smo doživeli pravo divjino. Tri dni so živeli med medvedi. Tako, kot je treba, in tako, kot zahteva program.

Sta se vidva spoznala v hribih?
Andrej: Delno (smeh, op. a.)
Marija: Dolga zgodba. Moj brat Tone je bil alpinist in soplezalec Nejca Zaplotnika ter načelnik alpinističnega odseka PD Kranj, kjer je Andrej že takrat počel nore stvari. Pri nas doma so bila pogosto srečanja teh alpinistov, meni kot gimnazijki pa se je vse skupaj zdelo strašno zanimivo. Dokaj logično je bilo, da sem tudi sama začela hoditi na te sestanke. Tudi plezanje mi je kar dobro šlo, vidi se, da imam to v genih. Tako se je začelo. Na Andreja smo gledali kot na boga in seveda je dolgo trajalo, da sva začela plezati skupaj. Veste, uveljavljeni alpinisti so neradi plezali s pripravniki in tečajniki, saj je to pomenilo, da so morali plezati po preprostejših smereh.

Foto: Klemen Korenjak

In kam vaju je popeljala prva skupna pot v gore?
Marija: Prvič sva šla na Špik. Preplezala sva eno "trojko", se pravi lahko smer. Začela sva ob štirih zjutraj in že ob sedmih stala na vrhu. Ves dan sva še imela pred seboj in lahko sva ga izkoristila tudi za poležavanje v travi (smeh, op. a.)

Andrej: Sam sem zagovornik tega, da je treba za gore vstajati zelo zgodaj. Ob dveh ali treh. Letos, ko sva veliko hodila v gore, sva vse počitnice vstajala ob dveh zjutraj.

Veliko delata tudi kot gorska vodnika. Vama je kakšna smer prelahka? Če gosti, kot jim rečete, želijo preplezati kaj lahkega, sta za? Bi šla na primer z mano na Triglav?
Andrej: Seveda, zakaj pa ne? Ravno pred nekaj tedni sem peljal pet Američanov na Brano. Dva sta počakala na Kamniškem sedlu, trije so prišli na vrh. Njim je to res veliko pomenilo. Rekli so, da če ne bi bilo mene zraven, zagotovo ne bi prišli na vrh. Ni prelahkih stvari.

Kot prvi zakonski par, ki se je povzpel na Everest, sta se znašla tudi v Guinnessovi knjigi rekordov. Menda sta za to, da vama je uspel zgodovinski podvig, izvedela povsem po naključju?
Marija: Res je, niti pomislila nisva na to.

In menda vama je to sporočila slavna himalajska kronistka Elizabeth Hawley?
Andrej: Res je, ta gospa vsakega, ki pride v Katmandu, zasliši do potankosti. Za vsakega člana odprave prinese poseben obrazec s precej podrobnimi vprašanji. Ni dovolj, da napišeš, da si učitelj, treba je napisati, učitelj česa si in podobno. Prav o vsem te izpraša. Tudi o precej nenavadnih stvareh, kot so, kako sva bila oblečena, ob kateri uri sva prišla na vrh, kdaj so vrh osvojili preostali člani, pa kako so bili oblečeni in podobno. No, ko sva začela že pisano gledati, nama je slovesno sporočila, da sva prvi zakonski par, ki se je povzpel na Everest. Rus in Američanka ali ravno obratno sta vrh osvojila pol ure pozneje.

Marija: Joj, naslednji dan naju je pred slovenskim hotelom v Katmanduju – rečemo mu slovenski, ker tam živimo vsi Slovenci, kadar smo na tem koncu – pričakala cela kolona novinarjev. Neverjetno!

Andrej: Še v arabskih časopisih sva bila.

Imata poleg že prej omenjenih vrhov še kaj skupnega v načrtu?
Marija: Čakava, da nama nov izziv pride na pot.