Sobota, 2. 8. 2025, 12.04
1 ura, 55 minut
Med panji v mestu: čebele, ki sobivajo z Ljubljano #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,73
Na toplo dopoldne sredi tedna v Ljubljani se v družbi urbanega čebelarja Gorazda Trušnovca podamo na teren. Najprej se povzpnemo na streho novega Roga. Sredi betonske džungle, tik pod modrim nebom, nas pričakajo drobna, delavna bitja. Kasneje se odpravimo še na vrt ministrstva za zunanje zadeve in na obrobje Tivolija. Ko se je urbano čebelarjenje pred približno desetimi leti v Ljubljani začelo razvijati bolj organizirano, se je zdelo, kot da orjejo ledino. "Na začetku smo se trudili spremeniti dojemanje – da urbano čebelarjenje ni mučenje čebel, ni njihovo stradanje ali nekaj proti naravi," pravi Trušnovec. Zaradi svoje navidezne paradoksalnosti je bila dejavnost sprva deležna precejšnje skepse, a čez leta so se stvari začele spreminjati. Danes je urbano čebelarjenje bolj sprejeto, čebelji pridelki so priznani kot kakovostni in neoporečni, čebele v mestu pa lepo delajo.
Se pa danes urbano čebelarstvo spopada z novim izzivom: kako ustaviti prekomerno širitev. "Na začetku smo si prizadevali za popularizacijo in sprejemanje, zdaj pa ugotavljamo, da smo morda šli predaleč," pravi Trušnovec. Sporočilo se zdi na prvi pogled nasprotujoče – a gre preprosto za to, da pred desetimi leti niso imeli vseh informacij, ki jih imajo danes. In odgovornost do narave pomeni tudi to, da znaš pravočasno pritisniti na zavoro.
Ko so pred približno desetimi leti začeli, se je zdelo, kot da orjejo ledino. A z leti so odkrivali, da čebele v Ljubljani nikakor niso novost – le da se temu prej ni reklo urbano čebelarjenje. Aktivnost ima v resnici precej daljšo zgodovino, čeprav morda ni bila tako vidna ali sistematizirana kot danes.
Gorazd Trušnovec je skrbnik le nekaterih urbanih panjev po Ljubljani. Okrog 40 jih je, razporejeni so na ducatu lokacij. Na celotnem območju ljubljanskega obroča pa je čebeljih družin več kot 700. Prvi Trušnovčevi panji so stali na domačem balkonu, potem na strehi Centra kulture Španski borci, sledili so odmevnejši projekti, kot je bila namestitev panjev na strehi Hotela Park. Danes čebele najdemo na stavbi OTP banke (nekdanja SKB banka) v središču, na sedežu dveh farmacevtskih podjetij na Šmartinski, na upravni stavbi Petrola, na Švicariji v Tivoliju, na vrtu ministrstva za zunanje in evropske zadeve ter na še nekaj izbranih lokacijah, kot so odprti oddelek zapora za moške na Igu, streha računskega sodišča in pri dveh zasebnikih.
Dostop do njih ni vedno lahek – rampe, ključi, vhodi, strehe. Zdi se, da zanj teče vse gladko. Trušnovec je nasmejan, miren in preprost, kot da se je pravkar sprehodil iz kakšne druge zgodbe, v kateri ni prometnega hrupa in mestnega vrveža.
Na vsakem postanku nas pričaka isto: red. Panji so urejeni, okolica čista, čebele letajo mirno. Medtem ko stopamo med panji na strehi Roga, na vrtu MZEZ in na obrobju Tivolija, se v zraku mešata vonj po mestu in vonj po naravi. Urbano čebelarjenje v Ljubljani ni zgolj projekt, temveč zgodba o sobivanju in spoštovanju.
Prva postaja našega urbanega čebelarskega dne je prenovljeno kreativno središče Center Rog. Na njegovi strehi, visoko nad mestom, sta dva panja. Med sončnimi paneli in razgledom na Ljubljano predstavljata dom čebelam, ki mirno letajo proti grajskemu griču in ob Ljubljanici.
Na obisku se nam pridruži tudi direktorica Centra Rog Renata Zamida. Z navdušenjem pove, da so čebele postale del njihove skupnosti – sobivajo z zaposlenimi, obiskovalci in ustvarjalci, ki prostore Roga polnijo z idejami in življenjem. Ni le simbolna podpora – projekt urbanega čebelarjenja v Centru Rog resnično živi. Letos so že drugič s ponosom točili ekološki med, načrtujejo pa tudi številne projekte, ki vključujejo čebele in druge opraševalce.
Na vrtu ministrstva za zunanje in evropske zadeve, skritem za ograjo ob eni izmed ljubljanskih ulic, najdemo zelen kotiček, ki ga varujejo čebele. Štirje panji, za katere prav tako skrbi Gorazd Trušnovec, stojijo med grmovnicami in drevesi, v mirnem zavetju. Panji niso običajni. Ohišja so na inventivnem stojišču po svojih avtorskih predlogah, ki se navezujejo na slovensko etnološko tradicijo, poslikali študenti Fakultete za dizajn. Čebele pa čez cesto letajo proti zelenemu zaledju gozda v Tivoliju. Ministrstvo izvaja številne mednarodne humanitarno-izobraževalne projekte v okviru svoje "opraševalske diplomacije" in s postavitvijo lastnih panjev so dodatno podprli to usmeritev.
Na terasi prvega nadstropja MGLC Švicarija v Tivoliju stojita dva panja, ki nista le dom čebel, temveč tudi umetniški deli. V okviru projekta Don't worry – be happy so bili preprosti, rjavi panji letos maja prenovljeni. Z barvito likovno govorico jih je poslikal akademski slikar Silvester Plotajs Sicoe, ki deluje kot rezidenčni umetnik v Švicariji. Panji zdaj delujejo kot slikarska platna na prostem – igriva, živa, ujemajo se z duhom prostora in obenem dodajajo posebno vizualno noto urbano-naravni izkušnji.
Urbana romantika? Litri "švica" v ozadju.
Čeprav so prizori mestnih panjev ob sončnem zahodu videti romantični, pa je resničnost urbanega čebelarjenja precej zahtevnejša. "To je logistična nočna mora. Tone materiala znosiš na strehe in z njih, ure in ure preživiš na soncu, v vročini, včasih tudi 12 ur na dan," pravi Trušnovec. Dodaja, da se javnost pogosto osredotoča na lepe fotografije, na obiskovalce, ki občudujejo čebele – redko pa kdo vidi trud, odgovornost in fizično delo v ozadju.
Posebej naporno je obdobje rojenja, ko v Ljubljani vlada prava čebelarska norišnica. "To je zame najhujši mesec v letu. Maj. Telefoni pregorevajo od zvonjenja zaradi rojev, ki se pojavijo tudi na fasadah, drevesih, podstrešjih. Mestni prostor je prenasičen, incidenti so realna nevarnost, kar me res skrbi," opozarja. Po njegovem mnenju je ključno, da se čebelarji zavedajo odgovornosti, ki jo nosijo – ne le do čebel, ampak tudi do meščanov. Urbano čebelarjenja torej ni za vsakogar. "Treba je razumeti čebele in ljudi. In imeti urejene razmere doma, sicer se v to preprosto ne spuščaj."
Kot pravi Trušnovec, se obseg čebelarjenja postopoma zmanjšuje – trenutno skrbi za okoli 40 panjev, kar je manj kot dobrih 50, kolikor jih je imel največ. "Pogoji za čebelarjenje so vse zahtevnejši, paše pičle, zdravstveno stanje čebel pa zahteva vedno več dela in pozornosti," pojasnjuje.
Ekološko čebelarjenje kot temelj odgovornega pristopa
Trušnovec poudarja pomen trajnostnega in odgovornega pristopa k čebelarjenju, zato se je tudi sam odločil za certificiranje ekološkega čebelarjenja, takoj ko je bilo to formalno mogoče. Ekološke prakse kot prvi eko urbani čebelar pri nas ne le izvaja, temveč jo tudi aktivno spodbuja in promovira znotraj društva. "Izjemno sem ponosen, da ima kar deset odstotkov naših članic in članov ekološki certifikat, kar je desetkrat več, kot znaša slovensko povprečje, ki dosega le nekaj več kot en odstotek," poudarja.
Z razvojem dejavnosti in ob podpori znanstvenih raziskav se pojavljajo tudi nova spoznanja. Ena ključnih ugotovitev zadnjih let je, da lahko prevelika gostota čebeljih družin v mestu ogroža druge opraševalce. "Obstaja podatek, da je samo znotraj ljubljanskega obroča morda 700 ali 800 čebeljih družin – to pa ni več zanemarljiva številka," opozarja Trušnovec.
Tudi to se zgodi: izmuznil se je po panje
Ena najbolj nenavadnih izkušenj, ki jih Trušnovec ne bo pozabil, se je zgodila v času čebelarske sezone, ko za birokracijo preprosto ni bilo časa. "Eden od najemnikov, podjetje na območju Viča, je zavlačeval s podpisom sporazuma, jaz pa sem v tistem obdobju imel druge skrbi in sem tudi sam na vse skupaj malo pozabil," pripoveduje. Ko plačilo za dostavljen med ni nikoli prispelo, najemnik pa mu je začel celo omejevati dostop do panjev, je bilo dovolj. "Bil sem že rahlo obupan, potem pa sem se spomnil, da sem vendarle – čebelar. Nekega jutra sem se dobesedno izmuznil na lokacijo, oblečen v čebelarsko obleko, in dal jasno vedeti, da panjev tam ne bom kar tako pustil. Varnostniku sem rekel, da bom razmetal vse naokrog, če mi pride preblizu," se z nasmehom spominja. Reševalna akcija je bila uspešna – čebele je odpeljal, a izkušnja je pustila pečat.
Od takrat bolj pozorno izbira, s kom sodeluje. "Danes mi je pomembno, da so ljudje, s katerimi sodelujem, res na podobni ravni razmišljanja – da imajo voljo, da tudi sami naredijo kakšen 'zeleni korak', zasadijo kak vrt, drevesa, poskrbijo za medovite rastline. In da, zdaj si lahko tudi privoščim, da koga zavrnem."
Po besedah Trušnovca urbano čebelarjenje ni dejavnost za začetnike. "Morda zveni nekoliko protislovno, saj sem bil tudi sam nekoč začetnik, a danes menim, da je urbano čebelarjenje zaradi velike gostote panjev logistično in strokovno precej zahtevno," poudarja.
Kaj so Gorazdu dale čebele?
"Čebele so mi spremenile perspektivo," pravi Trušnovec, ki se je iz pisarniškega okolja in dela za zasloni premaknil v naravo – in tam našel globlji stik z življenjem. Čebelarstvo ga je senzibiliziralo za naravne procese, za cikle življenja, smrti in ponovnega rojstva. "Lažje sprejemam, da smo del narave, da smo del nekega večjega sistema, ki mu ne moremo kar vsiljevati svojih idej, ideologij. Tudi mesta niso zunaj narave – so njen del," pravi.
Zaradi čebel se mu je okrepilo tudi razumevanje ljudi, postal je bolj odprt, potrpežljiv, širše gleda na svet. Spoznal je, koliko truda je potrebnega za pridelavo zdrave hrane, in začel še bolj ceniti ekološke kmetovalce. V tem vidi tudi pomembno sporočilo: da bi kot družba morali težiti k večji samopreskrbi s kakovostno hrano. "Slovenija ima še vedno potencial, da ohrani to sposobnost – in prav je, da si za to prizadevamo," doda.
