Sreda, 25. 10. 2017, 17.00
6 let, 2 meseca
Obrazi ljubljanskega maratona – Darko Zorjan
Možakar s pištolo v roki, ki ga pozna vsak tekač
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,45
Darko Zorjan je človek, ki skrbi, da štart in finiš ljubljanskega maratona mineta brez zapletov. Štarter, ki bo v nedeljo zraven še 22. zapored, in še veliko več kot to. Nekdanji vrhunski tekač, trener in možakar, ki je močno vpet v organizacijo največje tekaške prireditve pri nas.
Ko bo v nedeljo na tisoče tekačev čakalo na štartno povelje, da se bodo zagnali na 21 oziroma 42 kilometrov dolg tek, bo to zaključek dolgotrajnih priprav atletskih sodnikov in štarterjev, ki skrbijo, da največja tekaška prireditev na slovenskih tleh mine brez zapletov. Na nedeljskem maratonu jih sodeluje kar 39.
S pripravami začne že konec avgusta
Štarter je že več kot 30 let.
"Z Žigom Černetom elaborat začneva pripravljati konec avgusta. Potem sledijo sestanki z vodjo sodnikov, vodji con, operativnimi vodji, sestanek tik pred maratonom in tako naprej. Skupaj je tako vsaj osem sestankov, da na koncu vse poteka, kot mora," je povedal Darko Zorjan, ki je štarter že od leta 1985 in je bil v tej vlogi tudi na evropskem prvenstvu leta 1990 v Splitu.
"V petek, ko zaprejo Slovensko cesto, začnemo postavljati ograje. Začnejo se zadnje priprave, zaključujemo zadeve. Treba je ločiti cone, pripraviti preproge. V nedeljo se dobimo že ob šestih zjutraj. Vse je treba natančno določiti. V glavi imamo natanko vse, kaj in kako, a pri tem sodeluje toliko ljudi, da se hitro kaj zaplete, ko kdo na kaj pozabi," zadnje ure pred začetkom maratona opisuje Zorjan, ki smo ga uvrstili v rubriko Obrazi ljubljanskega maratona.
"Na štartu je treba tekače razporediti v štartne cone. Tekmovalci so razporejeni glede na rezultate. V vip-coni so najboljši, temnopolti tekači. Z njimi ni težav, saj so profesionalci in vedo, za kaj gre. Potem sledi prva cona, do nje je okoli 20 metrov prostora. Ko spustimo prve, počasi začnemo spuščati še tekače iz druge, tretje, četrte in pete cone. Ko stopijo na preprogo, se sproži merilnik njihovega časa," je podrobnosti s štarta razkril Zorjan.
"Na štartu je treba paziti tudi na to, da se po kilometru, dveh, ko se proga zoži, ne začnejo zaletavati. Tam začnejo ljudje tudi hoditi," je dodal.
Letošnji ljubljanski maraton (vključno s tekom na 10, 21 in 42 kilometrov) boste v nedeljo, 29. 10. 2017, v neposrednem prenosu lahko spremljali na Siol.net in Planetu. Na kanalu Planet 2 bo prenos vsega dogajanja s komentarjem (enako bo tudi na naši spletni strani), na Planetu pa se bodo oglašali z vklopi.
"Okoli 25 minut pred štartom zapremo cone, vsi tekmovalci morajo biti pripravljeni. Potem tam stojijo in čakajo, le najboljših deset ali petnajst na start pripeljemo tik pred začetkom. Drugače žal ne gre, saj je preprosto preveč ljudi. Na največjih maratonih po svetu je še huje, tam morajo biti na startu že uro pred začetkom," je nadaljeval.
Kaj se dogaja tik pred štartom?
Prizor s štarta enega izmed tekov.
"Pred štartom je treba vseskozi gledati na to, da je proga prosta, paziti, da kdo ne skoči čez ograjo. Pri tem nam pomaga varnostna služba. Zaradi vsega ropota na štartu, pred katerim igra glasbena skupina The Stroj, je težko komunicirati, bolj ali manj vse poteka z vizualnimi znaki. Od pet do deset minut pred začetkom na štart pripeljemo najboljše tekače. Potem se sprehodimo mimo tekačev na štartni črti, damo zadnja navodila, jih umirimo, se morda celo malce pošalimo. Ko dobimo znak policije, da je na progi vse v redu, se začne. Dve minuti pred začetkom odstranimo ograje, pet sodnikov stopi pred tekače, razen tistih najboljših, vrhunskih, in pazi, da se ne bodo prehitro pognali v tek. Minuto pred štartom prvo cono umaknejo okoli deset metrov od skupine povabljenih tekačev, štiri sekunde pred štartom sodniki stečejo in se odmaknejo stran. Potem sledi pok pištole in maraton se začne," je Zorjan podrobno opisal minute tik pred začetkom največje tekaške prireditve v Sloveniji, na kateri sodeluje več kot 20 tisoč tekačev in tekačic.
Pištolo v roki po novem drži Zoran Janković
"Vsi smo uigrani, točno vemo, kdaj in kako se moramo odzvati. Če bi bilo kaj narobe, bi se lahko zgodilo, da bi približno tisoč tekačev, ki so v prvi skupini, preprosto pohodilo tiste najboljše, ki so povsem v ospredju. Natančno je določeno, kdaj spustimo kakšno skupino, da ne bi prišlo do neljubih zapletov," je zapleteno proceduro štarta opisal Zorjan.
Atletiki je zapisal celo življenje. Bil je vrhunski tekač in trener. Zdaj je sodnik.
S pištolo sicer ne ustreli on, ampak župan. "V zadnjih letih s pištolo ustreli župan. Pokažemo mu, kaj mora narediti, v roke mu damo nabito pištolo s slepimi naboji, gleda časomerilca, ki odšteva do štarta, in potem ustreli," je razkril vlogo Zorana Jankovića. Pred tem sta na štartu s pištolo v roki stali njegovi predhodnici Danica Simčič in Vika Potočnik.
Kako postati štarter?
Najprej je treba opraviti sodniški tečaj. Po treh letih lahko opraviš štarterski tečaj, ki je v Sloveniji na voljo enkrat na pet let. Trenutno je pri nas okoli 50 sodnikov, ki lahko opravljajo delo štarterja.
Po štartu dela seveda še zdaleč ni konec. "Potem je treba hitro pripraviti cilj za teka na 21 in 42 kilometrov pa tudi lijake, da tekači obeh disciplin v cilj prihajajo ločeno. Letos bo to še posebej zanimivo, saj bodo vmes stale lučke, ki so na Kongresnem trgu. Ko to postavimo, razporedimo sodnike, ki morajo natanko vedeti, kje bodo stali. Imamo tudi dva kolesarja. Eden spremlja moško, drugi žensko skupino. Zelo pomembno je tudi to, da sodniki pri kretnici, letos bo to pri klubu Cirkus na Viču, pravilno preusmerijo tekače na 42 in 21 kilometrov," je opisal svoje in delo sodelavcev po poku štartne pištole.
Vojaški top, nesreča s štartno pištolo in še kaj
Zapletov na njegovi poti v vlogi štarterja ni manjkalo, anekdot prav tako ne. "Enkrat, mislim da je šlo za evropsko vojaško prvenstvo v maratonu, so namesto s pištolo znak za štart dali kar s topom. Počilo je tako močno, da smo se vsi prestrašili. Vse je letelo po zraku. Drugič sem stal pred tekači na maratonu, ko je tisti, ki je imel pištolo v roki, ponesreči ustrelil prehitro in več tisoč tekačev se je zagnalo proti meni. Poteptali bi me, če ne bi hitro pobegnil in se umaknil. Še dobro, da sem bil včasih tekač. No, to je bilo pred nekaj leti, ko sem bil še v malo boljši formi," se je zasmejal Zorjan.
Štarter je bil tudi na največji atletski prireditvi v regiji. Evropskem prvenstvu v Splitu 1990.
"Tretja anekdota, ki se je spomnim, je tista iz leta, ko smo prvič uvedli tamponcone. Štart je bil pred parlamentom. VIP-cona in prva cona sta začeli normalno, ko smo se s tretjo cono počasi začeli premikati proti štartu, pa se je podrl balon, ki označuje štart. K sreči nam je nekako uspelo rešiti zagato, a je bilo kar napeto. Težave so bile na začetku tudi pri teku najmlajših, saj so padali drug čez drugega. Zagnali so se v tek in popadali. Nastal je kup otrok, ničesar nisi mogel narediti. Potem smo jih začeli ločevati, in to se ne dogaja več," je še povedal človek, ki je pri ljubljanskih maratonih od prvega, ki je bil na sporedu daljnega leta 1996.
Ljubljana maraton vse težje požira
Prvič je sodelovalo le 200 maratoncev.
"Na prvih desetih maratonih sem bil dejansko samo štarter, od takrat sem v organizacijo veliko bolj vpet. Glede štarta, cilja, proge. Spomnim se prvega maratona, ko je bilo na štartu manj kot 200 maratoncev. Začeli smo na Prešernovem trgu," se spominja Zorjan, ki težko pove, kateri maraton je bil njegov najljubši.
"Navadno je tako, da je to kar zadnji. Lani je bilo super, razen tistega zapleta glede proge. Vsako leto uvedemo nekaj novega. Tudi letos bo nekaj novosti. Upam na lepo tekaško prireditev," je povedal.
Kot nekdanji vrhunski atlet, dolgoletni trener in človek, ki je življenje posvetil atletiki, je zagotovo tudi pravi naslov za odgovor na vprašanje, kje so meje ljubljanskega maratona.
"Počasi zadeva postaja tako obsežna, da jo Ljubljana komaj požira. Štartno mesto bo počasi postalo neprimerno. Treba se bo preseliti na lokacijo, na kateri bo več prostora in pristopov do štarta. Tudi cilj je malce zoprn. Tako kot je zdaj, ni najbolj primerno," je pogledal v prihodnost daleč največje tekaške prireditve pri nas.
"Glede na organizacijo niti ne zaostajamo za največjimi maratoni na svetu, pri nas poteka podobno kot v Berlinu, Londonu, New Yorku, a tam imajo neprimerno boljše pogoje," je še povedal.
Svetovni rekord v Ljubljani? Težko.
Ob omembi pogumne napovedi župana Jankovića, da bo Ljubljana v prihodnosti poskrbela za maratonski svetovni rekord (2;02:57 je čas, ki ga je v Berlinu leta 2014 postavil Kenijec Dennis Kimetto), se je zasmejal.
"Ne vem. Težko. Že zaradi tega, ker je maraton pri nas zelo pozno, tako rekoč novembra. Težko se poklopi prav vse. Enkrat na pet let se zgodi, da ujamemo idealne vremenske pogoje, kar se tiče temperatur in vetra. Kakorkoli že, bolj kot zaradi rekordov je maraton pomemben zaradi množic, ki na njem sodelujejo. Skupaj na njem teče več kot 20 tisoč ljudi, tistih res vrhunskih pa je le 15 pri moških in pet pri ženskah," je povedal Zorjan, ki je svoj čas tekel na 800 metrov in osvajal medalje na državnih prvenstvih nekdanje skupne države.
Včasih so streljali kar s pravimi naboji
Včasih, pred 50 leti, so štarterji na atletskih tekmovanjih uporabljali prave pištole s pravimi naboji. Potem se je to spremenilo, v uporabo so prišli slepi naboji, tako je še danes. Zanimivo, na atletskih tekmovanjih na štadionih po novem uporabljajo električne pištole, medtem ko je na cestnih tekaških prireditvah zaradi množičnosti še vedno v uporabi pištola s slepimi naboji. "Tako je zaradi tega, ker se mora pok dobro slišati. Včasih je lahko znak za štart tudi močan pisk. Odvisno od prireditve," je ob tem povedal Zorjan.
Za njim je že 21 ljubljanskih maratonov.
Rekord ljubljanskega maratona je 2;08:19, ki ga je leta 2015 dosegel Etiopijec Limenih Getachew. Kako hitro lahko zmagovalec teče letos?
"To je težko napovedati, v maratonu se razmere hitro spreminjajo. Morda kdo lahko nekoč v Ljubljani teče tudi 2;05, a če bom to rekel danes, me marsikdo ne bo vzel resno," je povedal eden izmed ljudi, ki je v organizacijo največje tekaške prireditve pri nas kot eden izmed redkih vpet od samih začetkov.
"Ne vem, ali nas je takšnih deset," je dejal Zorjan, tudi eden izmed treh ustanoviteljev najuspešnejšega slovenskega atletskega kluba, Atletskega kluba Mass iz Ljubljane, dolga leta tudi član njegovega upravnega odbora, v katerem pa ne sodeluje več.
"Še vedno sodim na atletskih tekmah, a pretežno le še v Ljubljani, saj se mi drugam ne da več iti, razen če me potrebujejo. Urejam tudi statistiko osvojenih medalj na slovenskih tekmovanjih. To delam bolj zase. Če me kdo prosi, mu seveda dam, kar potrebuje," je za konec povedal eden izmed tistih ljudi, ki nikoli ne silijo v ospredje, a v ozadju postorijo marsikaj. Človek, ki je atletiki posvetil celo življenje.
Obrazi Ljubljanskega maratona:
- Možakar s pištolo v roki, ki ga pozna vsak tekač
- Njun maratonski dan bo tokrat v znamenju otroškega direndaja
- Marsikdo bi se ustrašil in obupal, a on še vedno vztraja
- Gregor Židan, nekdanji nogometaš in redni udeleženec ljubljanskega maratona
- Ana Jerman, Tržičanka, ki je tekla na vseh ljubljanskih maratonih
- Matjaž Vrhunc, Slovenec, ki je tekel na vseh največjih maratonih in vseh "ljubljancih"
- Maja Matić, pravnica, ki je klimatizirane pisarne zamenjala za tekaške steze in športne dvorane #intervju
- Klemen Dolenc, tekaški trener, ki zagovarja tek do prijetne utrujenosti (in vseh 150 krav pozna po imenu) #intervju
- Boris Kolman, Škofjeločan, ki je ljubljanski maraton pretekel "rikverc"
- Kazimira Lužnik pri 83 letih še vedno poka od energije #intervju
- Ivan Bartol, 80 let bo obeležil z malim maratonom na "ljubljancu" #intervju
- Denis Striković je na vseh LM tekel na 10-kilometrski razdalji
