SiolNET. Sportal Volkswagen Ljubljanski maraton
4,15

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Obrazi ljubljanskega maratona - Klemen Dolenc (1.)

Tekaški trener, ki zagovarja tek do prijetne utrujenosti in vseh 150 domačih krav pozna po imenu #video

4,15

termometer

Klemen Dolenc
Foto: Ana Kovač

Klemen Dolenc je redni spremljevalec ljubljanskega maratona in človek z veliko začetnico. Že vse življenje uspešno krmari med kmetovanjem in športnim udejstvovanjem. Bil je tudi državni prvak v duatlonu, kombinaciji kolesarjenja in teka, danes pa je nepogrešljiv člen številnih tekaških prireditev. Za popularizacijo teka med ljudmi z motnjo v razvoju je bil lani razglašen za naj prostovoljca leta 2016.


Danes 54-letni Klemen Dolenc že od 12. leta živi v vasici Vrbnje, le streljaj od Radovljice, na več kot 20 hektarjev velikem posestvu z razgledom na Julijske Alpe in Karavanke. Temelje kmetije, ki je včasih veljala za eno najmodernejših v Evropi, je postavil njegov oče, žal že pokojni Anton Dolenc, priznani veterinar, ki je med drugim zaslužen tudi za prihod holsteinskih mlekaric, znanih kot frizijk, v Slovenijo. Pri Dolenčevih se te ponašajo s številnimi naslovi šampionk, ki jih dosegajo na mednarodnih razstavah krav črno-bele pasme.

Klemen je naš prvi sogovornik v rubriki Obrazi ljubljanskega maratona. Človek, ki uspešno združuje delo na kmetiji in šport.

Zaposlen je od jutra do večera, a se nad tem nikoli ne pritožuje. Večji del dneva mu vzame skrb za govedo, čistočo in red na molzišču (končal je mlekarsko šolo v Kranju), postreže pa vam tudi v hišni trgovinici, kjer prodajajo mlečne izdelke družinske kmetije. Z njimi zalagajo tudi večino šol in vrtcev v bližini. Vstaja ob 4. uri zjutraj, pravi, da mu štiri ure spanca zadostujejo za normalno delovanje.

Svetlolasi Gorenjec s stalnim nasmeškom na obrazu je bil včasih uspešen tekač, smučarski tekač in duatlonec. Svoje tekmovalne ambicije je leta 2010 postavil na stran in danes v šport večinoma uvaja druge. Sodeluje na številnih športnih prireditvah, tam ga boste večinoma srečevali v štartno-ciljnem prostoru, kjer pomaga pri organizaciji. Mimogrede, trikrat je bil tudi član spremljevalne ekipe, ki je na dirki čez Ameriko (RAAM) podpirala legendarnega Jureta Robiča.


Kot atlet in tekaški trener je Dolenc že vse od začetka povezan z ljubljanskim maratonom. Ta bo 29. oktobra doživel že svojo 22. izvedbo. V neposrednem prenosu ga boste lahko spremljali tudi na Siol.net in Planet TV.

Klemen Dolenc o svoji povezavi z ljubljanskim maratonom:

 

[video: 65224 / ]

Lani ste se ljubljanskega maratona udeležili v družbi varovancev Centra za usposabljanje, delo in varstvo Radovljica (CUDV Radovljica). Vas bomo v njihovi družbi srečali tudi letos?

Prav gotovo, to je projekt, na katerega sem zelo ponosen (za svoje navduševanje varovancev varstveno-delovnih centrov po Sloveniji za šport je bil lani razglašen za naj prostovoljca leta, op. a.).

Lani je na ljubljanskem maratonu teklo 36 varovancev, letos jih bo na štartu že 50. Eden izmed njih je prijavljen tudi na najdaljšo razdaljo.

Zakaj so vas (gre za otroke, mladostnike in odrasle osebe z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju) tako pritegnili?

Ker občudujem njihovo dobro voljo. Že od nekdaj jih opazujem in občudujem, vedno so nasmejani. Tudi navsezgodaj zjutraj, ko smo še vsi preostali namrgodeni.

Dlje časa sem razmišljal, kako bi jih vključil v šport. Kot atletski sodnik sem večkrat sodil na njihovih tekmovanjih. Tam so večinoma na sporedu krajše tekaške discipline, meni pa se je od nekdaj zdelo, da so sposobni preteči in doseči več.

V centru za usposabljanje v Radovljici sem predstavil svojo idejo in takoj naletel na posluh. Ideja je prerasla v vseslovenski projekt, ki smo mu nadeli naslov Pet tekov za pet nasmehov.

Vanj so vključeni vsi slovenski centri za usposabljanje ljudi z motnjo v razvoju. Želim si, da bi pritegnili tudi starše teh otrok in zaposlene v teh centrih. Želim, da se gibajo, pa tudi če to pomeni zgolj hojo. Hoja in tek sta najosnovnejši človekovi aktivnosti. Sta najcenejša, najmanj naporna, za nameček pa vzameta najmanj časa.

Dolenc je tudi pobudnik projekta Pet tekov za pet nasmehov, kamor so vključeni centri za usposabljanje otrok, mladostnikov in odraslih z motnjo v osebnem razvoju. Dolenc je tudi pobudnik projekta Pet tekov za pet nasmehov, kamor so vključeni centri za usposabljanje otrok, mladostnikov in odraslih z motnjo v osebnem razvoju. Foto: Ana Kovač

Kot rečeno, jih bo letos kar 50 teklo na ljubljanskem maratonu, za prihodne leto pa so načrti še večji. Želim si, da bi enemu od njih omogočili nastop na enem od svetovnih maratonov, najverjetneje kar na tistem v New York.

Lani smo za poravnavo štartnin na maratonu organizirali dobrodelni koncert, na pomoč nam je priskočila tudi Fundacija za šport. Gojence smo peljali tudi na tekaški tabor v Pulju.

Vse to mi daje veliko zadovoljstvo. Ti ljudje so tako srčni, da to težko opišem. Ko te enkrat sprejmejo, te več ne izpustijo.  Pomembno je, da jim ponudimo priložnost, da so samostojni. Sam opažam, da so zelo samostojni. Bolj, kot si mislimo.

Na vaša vrata smo potrkali ob 9. uri zjutraj, ko je bilo za vami že pet ur dela. Kako sploh lahko kombinirate kmetovanje in šport? Kje najdete energijo še za ukvarjanje s športom?

Kmetija in šport se lepo prepletata. V tekmovalnih časih sem na treningih izvajal samo vaje za hitrost, medtem ko sem osnovni trening opravil z delom na kmetiji. Šlo je za kombinacijo prijetnega s koristnim.

V času tekmovanj sem na primer vstajal ob 3. uri zjutraj, podelal, kar je bilo treba, ob 7. uri skočil pod prho, ob 9. uri pa že stal na štartu. Pred leti je bilo na kmetiji precej več fizičnega dela kot danes, ko se je velik del avtomatiziral.

"Narobe je, če sebe postaviš na stranski tir." "Narobe je, če sebe postaviš na stranski tir." Foto: Ana Kovač

Verjetno je zelo pomembno, da na tem področju držite korak v časom.

Zelo. Opažam, da večini kmetov moje starosti (Klemen ima 54 let, op. a.) manjka ravno to, dohajanje modernih časov. Seveda je hkrati zelo pomembno, da še vedno nekaj naredimo tudi zase.

Meni v tem obdobju prav tega manjka. Ne utegnem več opraviti treninga v takšni meri, kot sem ga včasih. Zdaj mi več časa vzamejo treningi skupin, medtem ko ga zame kar nekako zmanjka. Narobe je, če sebe postaviš na stranski tir.

Ste tekmovalne ambicije že povsem opustili? Med drugim ste bili tudi član slovenske reprezentance v duatlonu.

Da, s tekmovanji sem opravil leta 2010. Vse sem že doživel, povsod sem bil. Samo olimpijskih iger nisem doživel, saj duatlon, s katerim sem se ukvarjal, ni olimpijska disciplina.

Sicer pa mi je več kot rezultat pomenilo to, da sem lahko kam šel (smeh, op. a.). Nikoli nisem tekmoval zato, da bi bil zelo uspešen, čeprav sem kar bil. Na prvem državnem prvenstvu v duatlonu leta 1992 sem osvojil naslov državnega prvaka, ampak bolj zaradi druženja.

Za abrahama ste si menda voščili kar z ironmanom (3.800 metrov plavanja, 180 kilometrov kolesarjenja in 42 kilometrov teka, op. a.).

Res je, prijateljica Nada Rotovnik Kozjek je predlagala, da se za 50. rojstni dan lotiva ironmana v Celovcu. Obema je uspelo. Lepa izkušnja, čeprav sem jo opravil skoraj brez treninga. Fizično sem bil dokaj močan, plavanje pa je od nekdaj moja šibka točka. V tej disciplini se nisem dosti pripravljal, a ko sem Blejsko jezero enkrat preplaval po dolžini, sem verjel, da mi lahko uspe tudi na ironmanu.

Zaradi težav s sinusi namreč ne morem dihati skozi usta, zato ne morem plavati pod vodo. No, imam pa vsaj več časa za ogledovanje okolice (smeh, op. a.).

Niste nikoli razmišljali o tem, da bi se športno profesionalizirali, ali zaradi kmetije to sploh ni bilo mogoče?

V preteklosti so me večkrat nagovarjali, a sem vedno dal prednost kmetiji. Kmetija je bila očetov življenjski projekt in odločitve, da sem jo postavil na prvo mesto, nisem nikoli obžaloval. Naša kmetija je nekako predstavljala začetek sodobnega slovenskega kmetijstva, naš hlev pa je bil pred desetletji najsodobnejši v Evropi.

Vseh 150 krav pozna po imenu:

[video: 65223 / Krave]

Krave

Zdaj je naš dolgoročni cilj ta, da bi zmanjšali obseg kmetije in predelali čim več mleka. Za zdaj ponujamo jogurte različnih okusov, pa skuto, kislo in sladko smetano ter mlade vrste sira, nameravamo pa se lotiti tudi izdelave poltrdih in trdih sirov. Računamo na to, da bi v prihodnje postavili nekaj prenočitvenih zmogljivosti in se lotili kmečkega turizma. Sin Nejc, ki ima 24 let, je mlad prevzemnik, kar pomeni, da lahko zaprosi tudi za državna in evropska sredstva, ki se jih ne bomo branili.

Glede na bogato strokovno podkovanost vašega očeta sklepam, da ste se prav od njega največ naučili.

Res je, ogromno.

Mislim, da mi je dal najmanj dve življenjski fakulteti, eno s področja živinoreje in drugo s področja življenja.

Ljudje so včasih drugače gledali na življenje. Mislim, da se je njegovo znanje dobro preneslo name in da to znanje dobro prenašam naprej na svoje tri otroke.

Vrniva se k športu. Koliko ste danes še prisotni v športnih sferah? Redno vas srečujemo na rekreativnih prireditvah, na Teku trojk, na Triglav teku, kolesarskem Jurišu na Vršič, če jih naštejem samo nekaj. Običajno ne v vlogi tekača, ampak kot pomoč organizatorjem.

Res je, kot tekmovalec sem svojo zgodbo končal, sem pa aktiven kot tekaški trener. Delam s skupinami in individualno.

Znani ste po dokaj blagem pristopu.

Res je, delam drugače kot nekateri drugi trenerji. Verjamem v to, da moramo vse, kar delamo, delati do prijetne utrujenosti. Ne smemo se izčrpavati. Temu v prid govorijo tudi moje izkušnje s tega področja.

Mislim, da si uspešen takrat, ko si zadovoljen in ko nisi izčrpan. Takrat tudi napreduješ.

Zato je tako pomembno, da najdemo pravo mero intenzivnosti. Pri tem je treba imeti v mislih, da rekreativci trenirajo poleg službe in da to ni njihova primarna dejavnost, zato morajo trenirati tako, da si med treningom baterije polnijo, ne praznijo.

Pomembno je tudi to, da je rekreativni tekač zadovoljen, da napreduje, da pri teku uživa in da se ne poškoduje.

Izvajati mora tudi vaje za tehniko teka in vaje za moč. Z močnimi nogami in trupom se izognemo poškodbam. Opažam, da ogromno rekreativcev dela preveč. Bolje kot preveč je delati z glavo.

Kako sebi vračate tisto, kar dajete drugim?

Včasih s tekom, zdaj pa predvsem z delom in srčnostjo ljudi, ki sem jih omenjal na začetku pogovora. Oni so tisti, ki mi dajejo prav posebno energijo.

Na splošno mislim, da se ljudje danes preveč poglabljamo v vsakdanje težave.

Dejstvo je, da težave so in vedno bodo, da so stalni spremljevalec našega življenja in da se z reševanjem njih krepimo. Pomembno je, da se čeznje prebijemo z nasmehom, da jih sprejmemo kot nekaj normalnega.

Enako, kot moramo sprejeti rojstvo in smrt. Rojstva se veselimo, smrti žalostimo, ampak oboje je sestavni del življenja. 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 246
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin