Gospa, ki v cilj maratonov priteče med zadnjimi, a z največjim nasmeškom na obrazu #intervju

Redno se udeležuje tudi Maratona treh src v Radencih. Foto: Mario Horvat/Sportida V obdobju, ko odštevamo dneve do 22. Ljubljanskega maratona, vam predstavljamo njegove najbolj znane obraze.

Ena teh je brez dvoma energična Primorka Kazimira Lužnik iz Kanala ob Soči, kjer se je kot ena od štirih otrok v družini Nanut – njen brat je bil mednarodno priznani dirigent Anton Nanut – bolj posvečala glasbi kot športu.

Ob selitvi v Slovenj Gradec, tam je na pediatričnem oddelku, kjer se je zdravil njen nečak, spoznala postavnega zdravnika, zdaj že več kot 60 let tudi moža, se je zaljubila v smučanje, nato jo je prevzel še tek. Mama štirih otrok in babica devetih vnukov še vedno bere in vozi brez očal, pa tudi, kot se pošali njen mož, dobro sliši.

Naša tokratna gostja v rubriki Obrazi ljubljanskega maratona bo letos že 21. tekla na ljubljanskem maratonu. Izpustila je le enega. Razlog? Udeležila se je maratona v New Yorku.

Pravi, da je tudi letos pridno nabirala tekaško kilometrino. "Bila sem kar aktivna. Tekmovala sem v štajersko-koroškem pokalu, v okviru katerega sem nanizala okrog 16 tekov in mislim, da sem kar dobro natrenirala. Udeležila sem se tudi Istrskega maratona, maratona v Radencih, dm teka in še bi lahko naštevala," je pripovedovala sivolasa gospa, ki je ob trasi vedno deležna glasne podpore. Tako kot v svojih časih legendarna Helena Žigon, ki se je že pred leti poslovila od tekaških tekmovanj. Lužnikova o tem še ne razmišlja, zagotavlja. "Vse skupaj jemljem bolj za hec, glavno pa je, da sem vesela, če se tekmovanja sploh lahko udeležim in če pridem do cilja. Saj veste, da me nič ne boli," namigne iskriva tekačica, ki h gibanju redno spodbuja tudi svojega 94-letnega moža, s katerim se večkrat odpravita na sprehod.

Kazimira Lužnik, srečamo vas praktično na večini tekaških prireditev. Vedno tečete tako lahkotno, da bi človek mislil, da tečete že od otroštva. V resnici pa ste teči začeli precej pozno.

Ja, pri 46 letih. Razlog je bil v tem, da sem se počutila vse slabše, zato sem morala storiti nekaj zase. In začela sem teči. Običajno že kar pred službo, tako da sem vstajala ob 5. uri zjutraj, odtekla svoje, se oprhala in odšla v službo. Možu sem pravzaprav velikokrat ušla iz postelje (smeh, op. p.). Ko se je zbudil, me že ni bilo več. Večkrat je za menoj prišel kar s kolesom.

Tudi moža je navdušila za tek in tekaška tekmovanja. Foto: Bor Slana

Ste tudi moža navdušili za tek?
Da, pa tudi za tekmovanja. Potem pa so se mu vnele mišice in odločil se je, da bo samo še hodil.

Tečete po navdihu ali se držite programa?
Ne, kje pa! Po navdihu. Saj bi tekla več, pa mi zmanjkuje časa.

Tako je menda pri večini upokojencev. Kaj vas še zaposluje? Vrt je videti več kot zalogaj …
Vodim pevski zbor splošne bolnice Slovenj Gradec in ravno pred dnevi smo nastopale v domu za ostarele in smo doživele res velik aplavz!

"Zaposlena sem toliko, kolikor mi ustreza. Imam pa še toliko energije in veselja, brez tega ne bi bilo nič." Foto: Bor Slana

Igrate pa tudi cerkvene orgle.
Ja, takoj po nastopu so me odložili pri cerkvi, orglala sem pri maši, nato sem obiskala še pilates in se s kolesom zapeljala domov.

Ste bolj zaposleni kot takrat, kot ste hodili še v službo?
Pravzaprav sem zaposlena toliko, kolikor mi ustreza. Imam pa še toliko energije in veselja, brez tega ne bi bilo nič. Vesela sem, da me veseli še toliko stvari. Tudi rože mi še vedno lepo uspevajo. Naj povem še eno zanimivost. Z možem, ki je bil predstojnik SB Slovenj Gradec, jaz pa sem tam delala kot rentgenski tehnik, sva se upokojila na isti dan. Prepričana sem bila, da še nimam dovolj delovne dobe, pa sem šla preverit, koliko mi še manjka. No, pa so ugotovili, da sem že za leto dni in en dan presegla rok za upokojitev. A mi tega ni nihče povedal! Zdaj sva v pokoju že več kot 20 let.

Je tek vaša najpomembnejša gibalna dejavnost?
Tudi glasba me zelo veseli.

Glede na to, da ste sestra priznanega dirigenta Antona Nanuta, to niti ne preseneča.
Ja, glasba je bila pri nas doma vedno prisotna. Položena mi je bila v zibelko. Oče je bil organist, mami je prepevala, pri nas doma so se dogajale pevske vaje in maše.

Foto: Vid Ponikvar

Pa ste bili kdaj postavljeni pred dilemo: glasba ali zdravstvene vode?
Oboje se je ves čas prepletalo. Ko sem delala na stomatološki kliniki, sem istočasno, v popoldanskem času, obiskovala tudi srednjo glasbeno šolo. To je trajalo tri leta, v tem času sem rodila tudi dva sinova. Ko sem se preselila v Slovenj Gradec, sem najprej učila klavir na tukajšnji glasbeni šoli, potem pa sem se odločila, da se zaposlim v bolnišnici, kjer je mož delal kot pediater.

Menda sta se spoznala v bolnišnici. Ljubezen na delovnem mestu, torej?
Moj nečak se je zdravil za otroško paralizo, in to ravno na oddelku, kjer je moj mož delal kot pediater. Tam sva se srečala in povabil me je na prijateljevo rojstnodnevno zabavo. Privolila sem, kaj ne bi, saj sem bila še "ledik in fraj". Skratka, prišla sem na zabavo, tam pa ni bilo nikogar razen slavljenca in njegove zaročenke ter mojega bodočega moža. Vprašala sem, kje pa so drugi, pa je rekel, saj jih ne potrebujemo. Plesali smo in tako se je začelo.

Članki iz rubrike Obrazi ljubljanskega maratona:

• Maja Matić, pravnica, ki je klimatizirane pisarne zamenjala za tekaške steze in športne dvorane #intervju
• Klemen Dolenc, tekaški trener, ki zagovarja tek do prijetne utrujenosti (in vseh 150 krav pozna po imenu) #intervju
• Ivan Bartol, 80-letni fizik, ki še vedno teče (pol)maratone #intervju

Kljub letom je še vedno mladostna. Foto: Bor Slana

Vaša družina prihaja iz Kanala ob Soči …
Ja, od tam, kjer vsi skačejo z mostu.

Tudi vi?
(Glasen smeh, op. p.). Pa saj bi rada, a še nisem. Pri 80 letih pa se mi zdi, da se to več ne spodobi.

Je velika razlika, ko se človek iz Kanala preseli v Slovenj Gradec?
Meni je tukaj zelo všeč, saj v Kanalu nismo imeli snega. Sneg me je tako navdušil, da sem še sama začela smučati. Najprej sem otroke spremljala na smučarske treninge, potem na tekmovanja, potem pa sem tudi sama začela tekmovati. Otroci so s tem že končali, jaz sem še kar nadaljevala. Nekateri hodijo smučat v tujino, meni pa kar ustreza na našem Pohorju.

Kdaj ste nazadnje smučali?
Letos. Tudi tekmovala sem. Trenirala nisem, so me pa organizatorji prosili, naj pridem, ker je bila tekma namenjena upokojencem. No, pa sem šla in dobila celo medaljo.

Letos se je udeležila tudi dm teka za ženske. Foto: Vid Ponikvar

Koliko tekaških prireditev na leto se udeležite?
Ogromno, tudi na ljubljanski maraton sem že prijavljena. Tekla bom na 21 kilometrov. Saj bi šla na 42, vem, da bi jih pretekla, samo se bojim, da bi predolgo trajalo, da bi prišla do cilja. V življenju sem pretekla ogromno maratonov, bila sem celo 2. na maratonu v Helsinkih ali nekje na severu. Ogromno sem pretekmovala in dosegala kar spodbudne čase. Pri 56 letih sem maraton pretekla v 3 urah in 40 minutah, potem pa so se časi začeli slabšati. Pri 60 letih sem za maraton potrebovala 4 ure in 4 minute, nato je bilo vsako leto slabše. Na evropskem prvenstvu leta 2010 v Ljubljani sem v kategoriji nad 75 let zmagala. Tekla sem 5 ur in 30 minut.

Manjkali ste le na enem ljubljanskem maratonu. Kaj se je zgodilo?
Maraton v New Yorku! Kar desetkrat sem tekla na newyorškem maratonu.

Foto: Vid Ponikvar

Najbolj klišejsko vprašanje na svetu, pa vendar, kaj vam pomeni tek?
Pomeni mi način življenja. Z njim ohranjam zdravje. Če tečem, se bolje počutim in vse drugo lažje opravim. Na prvem mestu je zdravje, potem pa medalje in pokali pridejo kar sami od sebe.

Imate močno tekmovalno žilico?
Ja, seveda mi je všeč, če lahko koga prehitim, komu pa ne bi bilo? Rada hodim na tekmovanja, ker tam srečam veliko znancev. Pozdravljamo se, objemamo in poljubljamo se, ker se po določenem času ponovno vidimo. Želimo si, da bi srečno prišli v cilj. Vsak se trudi po svoje.

Tečete po občutku ali ste opremljeni z elektronskimi napravami?
Imam štoparico, čas me definitivno zanima.

Kaj pa srčni utrip?
To pa ne, tečem po občutku. Če se mi zdi, da me začne tiščati v prsih, zmanjšam hitrost.

Ste se kdaj zaleteli v tako imenovani tekaški zid?
Občasno se mi je dogajalo, da nisem več zmogla tempa, pa sem upočasnila tek. Sem pa vedno gledala na to, da v cilj pritečem hitro, ker so tam gledalci in ker smo deležni aplavza.

V njeni vrtni hišici je polno pokalov in kolajn. Foto: Bor Slana

To ste pa res iskreno povedali. Pravite, da je veselje že v vas?
Ja, to sem verjetno podedovala po mami, ki je bila bolj živahne narave. Rada je prepevala in vsi so jo imeli radi. Sicer pa sem rojena v znamenju device in kamorkoli pridem, povem, da sem devica. Pa se vsi smejijo na ta račun (smeh,op. p.).

Kot nekdo, ki je tekel že pred več kot 30 leti, lahko primerjate, kako so tekače obravnavali nekoč in kako danes? Ja, takrat so ljudje mislili, da je z mano nekaj narobe. "A nimaš doma nič bolj pametnega za delat'," so me spraševali. Odgovorila sem jim, da vse to lahko počaka in da vse to lahko sama opravim.

Tečete sami?
Nekaj časa sem tekla s kolegico Veroniko Zupan in še z drugimi. Veronika mi je prinesla celo program treningov in zdi se mi, da sem po tistem kar precej napredovala. Zdaj pa tečem kar sama.

Udeležujete se tudi teka trojk. Na 12 ali 29 kilometrov?
Na 12. Tečem skupaj s hčerko in vnukinjo.

Pod imenom?
Tri generacije.

Doma imate cel kup kolajn, da o pokalih sploh ne govorim (shranjeni so v vrtni uti, na podstrešju in v kurilnici, op. p.). Imate še kakšne neuresničene tekmovalne cilje?
Da, rada bi se udeležila svetovnega prvenstva.

Redno se udeležuje tudi teka trojk. Foto: Bojan Puhek

Kaj vas ovira?
Na tekmovanje se je treba prijaviti prek interneta, jaz pa interneta nimam, tudi mož pravi, da se na stara leta ne bo ukvarjal z njim. Nič, treba bo najti drug način.