80-letni fizik se ne da, tudi letos bo tekel na ljubljanskem maratonu #video

Ivan Bartol se je udeležil vseh 21 ljubljanskih maratonov (LM). Na premiernem 'ljubljancu' se je lotil najdaljše razdalje in jo pretekel v nekaj več kot treh urah. Pozneje se je bolj posvetil polmaratonski razdalji, v teku na 21 kilometrov se bo pomeril tudi na letošnji, 22. izvedbi največje tekaške prireditve v Sloveniji.

Njegova tekaška kariera se je začela med služenjem vojaškega roka v zagrebški vojašnici. Bolj kot ne po naključju. Foto: Matej Leskovšek Upokojeni profesor fizike, mož, oče, rojen v Sevnici, že skoraj šest desetletij pa Ljubljančan, natančneje Sostrčan, je častni član Športnega društva Zadvor in redni udeleženec lokalnega molniškega teka.

Še vedno je poln anekdot in spominov na tekaško 'kariero', ki se je po spletu zanimivih okoliščin začela konec 50. let prejšnjega stoletja v zagrebški vojašnici, kjer je služil vojaški rok.

Treninge si oblikuje sam, vse pa skrbno zapisuje v zvezke. Hrani tudi časopisne odrezke z najpomembnejših tekmovanj, ki omenjajo njegovo ime. Je večkratni državni veteranski rekorder na različnih razdaljah. Sprehod po njegovem stanovanju je sprehod med pokali in kolajnami, ki jih je zbral v svoji tekaški karieri, oko pa se ustavi tudi na amforah, ki jih je kot potapljač uplenil v Jadranskem morju.

• Ne prezrite: Vse o 22. Ljubljanskem maratonu na www.siol.net. 

Kot pravi, je pretekel na stotine kilometrov, nabralo se jih je za večkratno pot okoli Zemljine oble. Udeleževal se je tekmovanj v Italiji, od tam se je pogosto vračal z mesninami pa tudi z denarnimi nagradami, tekmoval je v Avstriji in vse do Francije. Seznam je neskončen in vse je dokumentiral. "Če bi seštel ves denar, ki sem ga namenil za štartnine, bi se nabralo dovolj za nakup stanovanja," je namignil v šali.

"Letos bom v Ljubljani tekel na 21 kilometrov, kar je po moji oceni kar zavidljivo," je namignil iskrivi sogovornik, ki je tudi letos tekmoval na tekaških prireditvah v Sloveniji in Avstriji. "Pridno sem nabiral kilometre, k sreči mi zdravje še vedno dobro služi. Trkam na les," je dodal.

Bartol se je s tekaškimi treningi in tekmovanji, v vojašnici izognil nekaterim nepriljubljenim delovnim zadolžitvam, kot sta lupljenje krompirja in čiščenje stranišč. Foto: Matej Leskovšek

Kakšni so vaši tekaški začetki? Sodeč po vaši starosti ste se s tekom začeli ukvarjati že v času, ko je bila to redkost, ko so tekače ljudje gledali postrani.

Da, tečem že od mladih nog, konkretneje pa sem se teka lotil konec 50. let prejšnjega stoletja med služenjem vojaškega roka v Zagrebu, kjer sem v podčastniški šoli služil vojaščino. Bil sem inštruktor vožnje in tako sem imel kar nekaj prostega časa.

Komandir mi je nekega dne predlagal, naj se prijavim na atletsko prvenstvo vojašnice, saj tam ne bo nastopalo veliko tekačev, pa še splačalo se mi bo. Treniral sem na skrivaj, ker je bila atletska steza bolj ko ne rezervirana za častnike. Tekel sem v spodnjih hlačah in vojaških čevljih, o športni obutvi in opremi sem lahko le sanjal. A so se mi sanje uresničile, za tekmo so me opremili s copatami in športno majico ter hlačkami.

#video: Ivan Bartol o tem, kaj mu pomeni tek

Na tekmi se nas je zbralo presenetljivo veliko, a sem v teku na 5.000 metrov kljub temu zmagal. Potem sem se začel pripravljati bolj sistematično. V JNA sem zahvaljujoč teku dobil toliko ugodnosti, da mi ni bilo treba hoditi na stražo, izognil sem se lupljenju krompirja in čiščenju stranišč, izkoristil pa sem tudi proste izhode. Vojaščina mi je tako kar prijetno minila. Pozneje sem zmagal tudi na prvenstvu mesta Zagreb in področnem tekmovanju v Varaždinu.

Komandir mu je predlagal, naj se udeleži tekmovanja v atletiki, Bartol pa je nizal zmage drugo za drugo. Sprva je treniral v vojaških čevljih in spodnjih hlačah, za tekmovanje so ga opremili s športno obutvijo in kratkimi hlačami. Foto: Matej Leskovšek

Zaradi nesporazuma z enim od častnikov v zagrebški vojašnici jo je popihal v Slovenijo, čeprav je bil na vojaških tekmovanjih v Zagrebu zelo zaželen. Foto: Matej Leskovšek Ker sem v tem času vojaški rok že odslužil, me je komandir prosil, naj se vrnem iz 'civila' in se udeležim še vsevojaškega prvenstva v atletiki. Privolil sem, vse je lepo steklo, privoščili so mi celo častniško hrano.

Ker pa vstop v menzo za častnike nam, navadnim vojakom ni bil dovoljen, so me opremili s častniško uniformo. Tako sem bil v menzi častnik, sicer pa vojak.

No, to je zmotilo enega od bolj tečnih častnikov, ki me je čez nekaj dni vprašal, kaj se grem, ali sem zdaj častnik ali vojak.

Odgovoril sem mu, da vsega po malem, a sem ga s tem samo razjezil in zagrozil mi je z zaporom ("Po teku na raport, ne gine ti zatvor." - Po teku na zagovor, zaporu se ne boš izognil.), kamor naj bi me odpeljali takoj po tekmovanju.

Ker mi zapor ni niti malo dišal, sem jo po tekmi raje na vrat na nos popihal na avtobus in jo ucvrl domov. Nisem počakal niti na rezultate niti na podelitev, čeprav sem bil odličen drugi.

Tudi prva tekma v civilu ima posebno zgodbo ...

Da, prvo uradno tekmo v civilu sem odtekel v Franciji, udeležil pa sem se je povsem po naključju.

Med potovanjem po Azurni obali smo se ustavili v Nici, in ker me skupinski ogledi kraja niso preveč zanimali, sem se na ogled odpravil sam. Med sprehodom sem naletel na reklamo za tekaško prireditev in takoj sem se odločil, da se je kljub dokaj visoki startnini udeležim.

Članki iz rubrike Obrazi ljubljanskega maratona:

• Maja Matić, pravnica, ki je klimatizirane pisarne zamenjala za tekaške steze in športne dvorane #intervju
• Klemen Dolenc, tekaški trener, ki zagovarja tek do prijetne utrujenosti (in vseh 150 krav pozna po imenu) #intervju

Že od začetka sem tekel povsem v ospredju, potem pa sem zaradi slabih oznak trase moral počakati na tekače domačine, da se ne bi izgubil, no, na koncu sem kljub temu v absolutni konkurenci zmagal. Seveda se mi je dobro zdelo, da sem kot turist sodeloval in tudi zmagal. Pozneje so v enem od slovenskih časopisov zapisali, da sem prišel, videl in zmagal.

#video: O vzdušju na ljubljanskem maratonu

Ste kdaj razmišljali, da bi tek postal vaš poklic, ali vsaj, da bi študirali na fakulteti za šport, da bi tudi po tej poti ostali v športu?

Ne, o tem nisem razmišljal. Me je pa vedno jezilo, ker so fiskulturniki (učitelji telesne vzgoje, op. a.) vedno promovirali samo igre z žogo, zato sem jim v Osnovni šoli Sostro, kjer sem poučeval fiziko, dal poseben tekaški izziv, da se najboljši tekači šole proti meni pomerijo v štafeti.

Tekli smo večkrat, vedno pa sem jih premagal, nato pa smo tek, menda zaradi nevarnosti na cesti, kjer smo tekli brez spremstva in varovanja, ukinili.

• Se pripravljate na ljubljanski maraton? Pripravljajte se z nami.

Za resno športno kariero ni imel časa. "Po službi v osnovni šoli v Sostrem sem v Tivoliju učil plavanje, zvečer pa sem delal v večerni šoli." Foto: Matej Leskovšek Mislim, da sem s tem vsaj malo pripomogel k vzgoji več odličnih tekačev s tega konca. Tudi prvak teka na 10 kilometrov na ljubljanskem maratonu Blaž Grad prihaja iz tega okoliša.

Tu se je razvilo tudi Športno društvo Zadvor, kjer sem častni član, in to čeprav sem najprej izjavil, da si nagrade ne želim. 

Zakaj ne?

Ker nagrada običajno pomeni labodji spev (smeh, op. a.), tega pa si nisem želel.

Šele ko so mi zagotovili, da v mojem primeru ne gre za konec tekaške kariere, sem nagrado sprejel.

Pohvalimo se lahko tudi z razvojem molniškega teka, ki se je iz teka trojk, ki je veljal za nekakšno predpripravo na majski tek trojk v okviru Pohoda ob žici, pozneje zaradi težav s sestavo trojk spremenil v tek med posamezniki.

Nikoli pa niste želeli biti profesionalni športnik?

Ne, ker sem bil preveč zaposlen. Po službi sva s kolegom v Hali Tivoli nekaj let učila plavanje, potem pa sva delala še v večerni šoli za odrasle, kar je pomenilo, da sem opravljal tri službe in da za resno športno kariero nisem imel časa.

Sem pa opazoval in na lastni koži okušal, kako so teki postajali vedno bolj priljubljeni. Še posebej to velja za razne občinske krose, ki sem se jih redno udeleževal in osvajal prva ali druga mesta.

Kako se je dojemanje teka z leti spremenilo?

Če ga primerjamo nekoč in danes, lahko rečem, da so bili tekači včasih mnogo boljši oziroma bolje pripravljeni. Res je, da jih ni bilo toliko, kot jih je danes, so bili pa rezultatsko precej boljši.

Tek je bil v mojem primeru vedno samo za zraven, čeprav sem nekaj časa celo treniral v Atletskem klubu Žak, a res zelo kratek čas.

Za katero disciplino ste se specializirali?

Trener Gabrovšek, ki me je vzel pod svoje okrilje, se je odločil, da bom tekel steeplechase, čeprav mi to ni ustrezalo. Nobenih napotkov mi ni dal, mislil je, da sem že izdelan tekač. Nič mu ne zamerim, tako je pač mislil.

To so bili drugi časi. Vse je bilo drugače, tudi to, da se takrat pred treningom in tekmovanji nismo ogrevali, niti nismo delali razteznih vaj, tega se takrat pač ni počelo, zato sem imel precejšnje težave.

Redno me je bolela prepona, zato sem se znašel po svoje. Močno sem si zategnil pas in tako ublažil bolečino. Nekajkrat sem še treniral, pa sem se med tekom potrkal po preponi, češ da me boli, a se je moj trener zadrl name: Teci, kaj se pretvarjaš! To se mi je tako zamerilo, da nikoli več nisem prišel na trening.

Rezultate in treninge skrbno beleži, hrani pa tudi izrezke iz časopisov, kjer so pisali o njegovih dosežkih. Foto: Matej Leskovšek

Od takrat treniram sam, seveda upoštevam tudi pomembnost ogrevanja in vaj za raztezanje, in mislim, da to počnem dokaj kakovostno.

Svoje tekaško obdobje delim na obdobje do 50 let in na obdobje nad 50 let. Med 50. in 60. letom sem namreč dosegal najboljše rezultate, res pa je, da zadnja leta potrebujem več časa za regeneracijo.

Kaj je po vašem ključ do tekaškega uspeha?

Mislim, da to, da poslušaš svoje telo in sistematično gradiš naslednje tri elemente: vztrajnost, ki jo pridobivam s tekom na cesti, moč, ki jo krepim s tekom v klanec, na Urh sem na primer sprintal po desetkrat, in nazadnje še hitrost, ki jo pridobivam na tekaški stezi, drugače ne gre.

Kaj ga danes v tekaški sferi moti?

Moti ga višina startnine za tekaške prireditve. "Če 30 evrov, kolikor običajno stane, primerjamo z višino pokojnine, potem je to res visok znesek," poudarja Bartol.

Nezadovoljen je tudi s tem, da na slovenskih tekaških prireditvah ni posebne kategorije za starejše od 80 let in da vse preveč organizatorjev teka vse podatke v zvezi s prireditvijo objavlja samo na spletni strani, Bartol pa interneta ne uporablja. 

"Danes je vse samo še na internetu, res ne vem, zakaj je to dobro. Včasih je bil razpored tekem objavljen v časopisu ali posebni publikaciji, ki so mi jo poslali na dom, danes še tega ne počnejo več in jo moram iti iskat, zato veliko tekem zgrešim," je potarnal. 

"Pred leti sem bil že nekaj dni pred ljubljanskim maratonom ves na trnih. Zanimalo me je, kateri tekači pridejo in koga se moram bati. Danes je drugače, glede na to, da nosimo čipe in da tekmuje več tisoč ljudi, lahko kontroliraš samo svoj tempo," pravi Bartol. Foto: Matej Leskovšek

Čez nekaj dni bo Ljubljana znova gostila ljubljanski maraton, dogodek, ki ga nikoli ne izpustite. Kako pomembna je za vas ta prireditev?

Nastop na ljubljanskem maratonu je posebno doživetje, ne bi ga izpustil. Pomemben je tako za Ljubljano kot mesto kot za nas tekače. Tam vlada taka 'štimunga', da jo težko opišem.

Se je pa sama prireditev z leti precej spremenila.

Da, tudi sam jo jemljem drugače kot nekoč. Pred leti sem bil že nekaj dni pred tekmovanjem ves na trnih. Pomembno mi je bilo, kateri tekači se bodo tekme udeležili, katere tekače bom moral kontrolirati, katerih se moram bati.

Danes, ko tekmuje na tisoče tekačev, to seveda ni več mogoče, poleg tega imamo zdaj čipe in lahko se zgodi, da dobri tekači startajo deset minut pozneje. Zdaj lahko stvari kontroliraš samo glede na svojo štoparico, ki ti pomaga, da se orientiraš, ali ti gre po zastavljenem načrtu ali ne. Seveda pa moraš ves čas poslušati svoje telo.

Ljubljanski maraton je izredna prireditev, ki je zasenčila vse druge v Sloveniji. Poleg ljubljanskega maratona se redno udeležujem kostanjeviškega teka, teka na Gorjance, ribniškega teka in zdravniškega teka, še posebej zaradi druženja, ki sledi. Obvezno pa tečem tudi na teku trojk, in sicer v trojki z ženo.

Želi si, da bi organizatorji tekaških prireditev odprli še eno starostno kategorijo za tekače, starejše od 80 let, in da bi informacije o tekaških dogodkih našel še kje drugje kot na internetu. Foto: Matej Leskovšek

Kakšne so zdaj vaše tekaške ambicije?

Želim si, da bi ohranil dobre tekaške rezultate, da me drugi ne bi prehiteli. Glede vrstnikov se konkurence ne bojim, prihajajo pa mlajši in dejstvo je, da je zadnja kategorija na slovenskih tekaških dogodkih, tudi na ljubljanskem maratonu, kategorija nad 70 let, kar pomeni, da bom tekel z mladeniči (smeh, op. a.).

V tujini imajo kategorije razdeljene na vsakih pet let. Med 70- in 80-letniki je ogromna razlika, se vam ne zdi? Tri dodatne medalje bi pa organizatorji že lahko zagotovili.

Predvsem pa si želim, da bi v teku še naprej užival. Tečem namreč glede na razpoloženje, več ne potrebujem. Helena Žigon je nekoč izjavila, da jo je po bolezni v življenje vrnil tek. Jaz ji verjamem.

Kaj pa veteranska tekmovanja?

Nekaj časa sem bil član veteranskega atletskega društva in sem dobival obvestila o tekmovanjih, potem pa so usahnila. Če bi bil obveščen, bi se jih z veseljem udeležil, tako pa ...