Nedelja, 8. 10. 2017, 20.10
6 let, 1 mesec
Obrazi ljubljanskega maratona – Maja Matić (2.)
Pravnica, ki je pisarne zamenjala za tekaške steze #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6
Maja Matić, diplomirana pravnica, mama treh sinov in žena vrhunskega športnika, je redna udeleženka tekaških prireditev. Odlikujeta jo vztrajnost in študioznost, ki ju prenaša tudi na svoje treninge. Kakšen je njen pogled na dober trening in kako lahko s prehrano, športno aktivnostjo in pravo mero spanja kljubujemo stresu?
Maja Matić je naša druga gostja v rubriki Obrazi ljubljanskega maratona. Njegova 22. izvedba bo na sporedu 29. oktobra 2017, ko boste dogajanje lahko spremljali tudi v neposrednem prenosu na Planet TV in Siol.net.
Tako kot za velik del slovenskih tekačev bo ljubljanski maraton tudi za 40-letno energično Kranjčanko tekaški vrhunec sezone, kjer bo poleg sodelovanja pomemben tudi rezultat.
Maja je diplomirana pravnica s področja kazenskega prava, mama treh sinov, Alekseja, Maksima in najmlajšega Jakova, ki jim ljubkovalno pravi indijanci, in žena Darijana Matića, nekdanjega kapetana Olimpije in člana slovenske nogometne reprezentance. Ukvarja se z vodenjem skupinskih in individualnih vadb, raznimi izobraževanji na področju športa, kondicijsko pa pili formo kranjskih odbojkaric. Veliko časa posveti izobraževanju s področja preventive pred športnimi poškodbami in zdravemu načinu prehranjevanja.
Svoja razmišljanja o treningu, prehranjevanju in tekaških prireditvah podrobno in iskreno opisuje na svoji Facebook strani.
Maja Matić o ciljih na letošnjem ljubljanskem maratonu:
Maja, redno vas srečujemo na rekreativnih tekaških prireditvah, kjer posegate po visokih mestih. Vedno poudarjate, da tečete samo do mere, v kateri še uživate. Da se izogibate fazi mučenja, ki je na primer med vrhunskimi športniki na tekmah verjetno redno praksa. Zakaj?
Res je, ne zdi se mi vredno. Ves čas se zavedam, da imam družino in službo in da moram funkcionirati vse dni v tednu. Ne morem si privoščiti poškodbe in odpovedi telesa. Morda bi tvegala več, če bi mi nekdo rekel, evo, imaš teden dni časa, spočij si (smeh, op. a.). Nisem več v fazi življenja, ko bi želela do rezultata priti za vsako ceno. Ne, ne več.
Maja je zmagovalka lanskega in letošnjega Triglav teka (21 km) na Brdu pri Kranju. Na fotografiji v družbi zmagovalca v moški konkurenci Dejana Zormana.
Pravkar ste se vrnili iz Barcelone, kjer ste spremljali brata na Ironmanu. To verjetno pomeni, da je šport stalnica vaše družine?
Res je, tečem že od nekdaj. Začela sem v osnovni šoli. Moj sošolec je bil košarkar Marko Milić in takrat se nas je nekaj zbralo in smo se malo za šalo v 7. razredu začeli ukvarjati s tekom. To mi je ostalo.
Maja v Barceloni na Ironmanu kot spremljevalna podpora bratu:
S tekom se namreč lahko ukvarjaš kjerkoli in kadarkoli. Tudi ko sem kot otrok in mladostnica vsa poletja preživljala v Premanturi na Hrvaškem, kampu, znanem kot Kranjski kamp, kjer sem opravljala vse mogoče zadolžitve, sem se ukvarjala s tekom.
V 3. letniku gimnazije me je pritegnila še aerobika oz. z vodenje skupinskih vadb, s čimer se ukvarjam že več kot 20 let.
Glede na to, da pri teku vztrajate še danes, predvidevam, da so vas motivirali dobri rezultati.
Niti ne, pred leti sploh nisem hodila na tekmovanja. Najbolj me je zgrabilo, ko sem rodila tretjega otroka in sem ostala doma …
Ne vem, v čem je razlog. Morda sem potrebovala potrditev ali kaj … Takrat sem bila pet let res samo žena in mama. Zaradi moževe kariere smo večinoma živeli v tujini, v Rusiji, Izraelu, Ukrajini, Bukarešti … in takrat sva se z možem dogovorila, da bom pet let ostala doma in skrbela samo za družino.
S tekom se je začela ukvarjati v 7. razredu osnovne šole in teče še danes. "Ker to lahko počneš kjerkoli in kadarkoli," odgovarja.
V službi sem dala odpoved – kot pravnica sem delala na raznih ministrstvih, vendar nisem bila zadovoljna. Mislim, da je bil ranjen moj občutek za pravičnost in pravila. Ni bilo vse tako, ko bi si sama želela.
Skratka, glede na to, da tudi v tujini lahko tečeš, sem to tudi počela. Po vrnitvi v Slovenijo sem tekla še več, izboljševala čase in začela hoditi tudi na tekmovanja. Ko pa se začnejo vrstiti zmage, si še bolj motiviran in počasi zapadeš v svet tekačev. Kjer vlada prijateljsko vzdušje, kjer se motiviramo, svetujemo, kako bi lahko tekli še hitreje, katere superge bo kdo kupil - priznam, da imam fetiš nanje (smeh, op. a.) -, na katero tekmo bi šel kdo in tako naprej …
Omenili ste vodenje skupin. Na kakšen pristop prisegate? Naš prvi gost v rubriki Obrazi ljubljanskega maratona, Klemen Dolenc, zagovarja trening do prijetne utrujenosti. Pa vi?
Veliko mi pomeni to, da se z dekleti dobro razumemo, da se družimo. Socialni vidik se mi zdi pri vadbah zelo pomemben. Zakaj? Ker se zavedam, da mojo vadbo obiskujejo ženske, ki si po deseturni službi in družini vzamejo eno uro zase. In zato je tako pomembno, da se imajo takrat dobro.
Po drugi strani pa strogo ločim med rekreacijo in treningom. Zagovarjam princip, da moraš, če želiš doseči rezultate, vidne ali nevidne posledice, trenirati. Če pa se želiš samo sprostiti, pojdi na rekreacijo.
Zame je na primer zumba oblika rekreacije, moja skupinska vadba pa je trening, ker se dotaknem skoraj vseh elementov motorike (moč, vzdržljivost, hitrost, gibljivost, ravnotežje, propriocepcijo itd.). Zgovoren podatek o zahtevnosti mojih treningov je na primer ta, da je moj mož, ki je vse življenje športnik, na mojem treningu skoraj "izdihnil" (smeh, op. a.). Skratka, dekleta so tega vajena. Prvič jim je težko, potem pa se navadijo.
Zagovarjam tri koncepte treninga in te tri tudi izvajam: funkcionalni, metabolični in power joga trening.
Pri delu zagovarjam kakovost, to pa zato, ker se zavedam, da sem z napačnim treniranjem v preteklosti precej škodila svojemu telesu. To me je naučilo delati drugače. In izkušnje mi pri tem najbolj pomagajo.
Na tem področju se zelo veliko izobražujem, zanimajo me športne poškodbe, njihova preventiva in rehabilitacija. Če bi lahko ponovno izbirala študij, bi študirala fizioterapijo.
Z možem Darijanom in sinovi Aleksejem, Maksimom in Jakovom na letošnjem Triglav teku.
V tem oziru boste verjetno lahko tudi sinovom v veliko oporo. Vsi trije so menda strastni športniki.
Res je, trenirajo nogomet, košarko, plezanje … Z Darijanom se šaliva, da je starejši (9 let) Ronaldo, ker je garač in želi biti popoln, srednji je Messi, ker je res zelo nadarjen za nogomet, za mlajšega pa se šaliva, da bo zdravnik. Če bomo na stara leta potrebovali pomoč (smeh, op. a.).
Sicer pa sva z možem mnenja, da mora biti šport do otrokovega 15. leta zanj predvsem igra. Če je potem še vedno zagret, pa ga podpri, kolikor ga le lahko. Tudi z individualnimi treningi, če je to potrebno. Mislim, da v obratnem primeru prevečkrat prihaja do izgorelosti otrok.
Sicer pa je najbolj pomembno to, da jih učiva, da so bratje, eden drugemu največji zaveznik in najboljši prijatelj. To je najbolj pomembno.
Veliko pozornosti namenjate tudi prehrani. Na Facebooku redno objavljate informacije o prehranjevanju in vašem pogledu na različne diete. Kaj vas pri tem najbolj fascinira?
Najbolj me v bistvu fascinira telo. Lahko ga optimalno izrabiš ali pa ga sesuješ. Pri tem so ključnega pomena štirje dejavniki: hrana, šport, spanje in stres. Na stres ne moremo 100-odstotno vplivati, na preostale tri pa brez dvoma lahko.
"Telo me fascinira. Lahko ga optimalno izrabiš ali pa ga sesuješ."
Priporočam osem ur globokega spanca. Vsak dan, ne nekajkrat na teden. Spanec močno vpliva na hormone, ki nam diktirajo življenje.
Če ne spiš kakovostno osem ur, ne tvoriš hormona melatonina. Če tega ne tvoriš, so tudi preostale hormonske žleze preobremenjene. To pa pomeni, da ne morejo tvoriti lastnih hormonov.
Češarika je tako preobremenjena, saj je to glavna žleza, ki sintetizira melatonin. Sama hodim spat najkasneje ob 22. uri vsak dan, če se le da, tudi prej, včasih kar z indijanci. Melatonin je za športnike noro pomemben, ker je edini antioksidant, ki vstopa v mitohondrije, ki so za športnike pomembni z vidika tvorbe in prenosa energije.
Kako pomembna pa je pri tem hrana?
Na zdravje in na športni performance seveda lahko vplivamo tudi s hrano. To je tema, s katero se že od poroda naprej zelo veliko ukvarjam. Verjamem namreč, da s pravilnim načinom prehranjevanja lahko najbolje poskrbimo za naše telo, zaščitimo pred raznimi boleznimi, tudi rakom. Glede na to, da je za njim zelo na hitro umrl moj oče in da je zbolelo tudi nekaj bližnjih, je to bolezen, ki se je res zelo bojim.
Že zato, ker imam tri otroke, ne smem zboleti.
Verjamem, da imamo raka vsi v telesu, vprašanje pa je, ali ga bomo nahranili ali ne. To je vse.
Prakticirate intermitten-fasting način prehranjevanja, ki ne sledi tradicionalnim smernicam o petih obrokih na dan, med njimi je tudi kraljevsko obilen zajtrk.
Res je, v preteklosti sem preizkusila že več diet oziroma načinov prehranjevanja. Prakticirala sem jih po nekaj mesecev in ocenjevala, ali mi posamezna dieta ustreza ali ne, kako se moje telo obnaša na posamezni dieti in kako sem sposobna športati.
Ugotovila sem, da mi najbolj ustreza intermitten-fasting način prehranjevanja. Gre za delni post, kar pomeni, da ješ samo dvakrat na dan, in sicer prvič, čim pozneje v dnevu (zjutraj vedno treniram na tešče), in zvečer po treningu. Med prvim in drugim obrokom je najmanj osem ur premora, med drugim in jutranjim pa 16 ur. Poleg tega ne uživam glutena in mlečnih izdelkov, jem pa meso, ribe, veliko žit z nizkim glikemičnim indeksom ter brez glutena in zelenjave. Prakticiram tudi enodnevno postenje.
"Počutim se odlično. Polno energije. Zakaj? Ker s hrano ne blokiram oziroma preobremenjujem organe in moje telo tako lahko optimalno deluje oz. proizvaja energijo."
Počutim se odlično. Polno energije. Zakaj? Ker s hrano ne blokiram oziroma preobremenjujem organe in moje telo tako lahko optimalno deluje oz. proizvaja energijo.
Obstaja pa še en način, kako se lahko upremo razvoju rakavih celic. Z uničenjem odvečnih celic, ki jih imamo v telesu in na katere se vežejo bolezni.
V teh celicah se v obdobju, ko prakticiramo delni post, dogaja proces, imenovan avtofagija oz. celična smrt. Med postom te odvečne celice propadajo, kar pomeni, da imamo v telesu samo celice, ki so telesu koristne, nimamo pa odvečnih in se bolezni enostavno ne morejo "naseliti v telesu". Mnoge raziskave že dokazujejo, da se rak zdravi s postom. V to res verjamem. Seveda pa nisem iz medicinske stroke in ljudje smo subjektivna bitja, vsi pa nekako delujemo po svojih najboljših močeh za lastno telo.
Neposredni prenos nedeljskega dogajanja na ljubljanskih ulicah (vključno s tekom na 10, 21 in 42 kilometrov) boste lahko tudi letos spremljali na Siol.net in Planet TV. Na kanalu Planet TV2 bo prenos vsega dogajanja s komentarjem (enako bo tudi na naši spletni strani), na Planet TV pa se bodo oglašali z vklopi.
