SiolNET. Sportal Volkswagen Ljubljanski maraton
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Obrazi ljubljanskega maratona – Matjaž Vrhunc (7.) #IzArhiva

Slovenec, ki je pretekel vse največje ter vse ljubljanske maratone

4

termometer

Matjaž Vrhunc eden izmed peščice slovenskih tekačev, ki je nastopil na vseh šestih največjih svetovnih maratonih, prav tako pa ni izpustil niti ene ljubljanske preizkušnje. Tudi letošnje ne bo, saj ga najdemo med prijavljenimi tekači na 21-kilometrski preizkušnji.


Matjaž Vrhunc, letnik 1963, se s tekom aktivno ukvarja že več kot 35 let. Začel je kot atlet na stezi, danes pa se posveča predvsem cestnim tekom. Pretekel je več kot 150 polmaratonov in več kot 50 maratonov, med katerimi je tudi šest največjih, ki so uvrščeni v serijo World Marathon Majors.

To so maratoni v Tokiu, Bostonu, Londonu, Berlinu, Chicagu in New Yorku. Ob njem je ta podvig uspel le še nekaj Slovencem. Čeprav je tekel marsikje, je kot enega najljubših izpostavil maraton v domači Ljubljani. Do danes ni izpustil še nobenega in upa, da bo tako ostalo še čim dlje. Letos bo nastopil na polmaratonski razdalji.


Intervju z Matjažem Vrhuncem slaba dva tedna pred 22. ljubljanskim maratonom obujamo iz arhiva.

Matjaž Vrhunc je prejel medaljo za pretečenih šest največjih maratonov na svetu. Matjaž Vrhunc je prejel medaljo za pretečenih šest največjih maratonov na svetu. Kdaj se je začelo vaše tekaško popotovanje?

S treningi in tekmovanji sem načrtno začel ob koncu osnovne šole v ljubljanskem Atletskem klubu Olimpija, kjer sem v glavnem treniral in tekmoval v krosih ter na atletski stezi na srednjih progah, moji disciplini sta bili tek na 1000 in 1500 metrov.

Kdaj ste preklopili na daljše razdalje?

V študentskem času sem tekmoval na cestnih tekaških prireditvah, krosih in v malem maratonu, leta 1988 pa sem proti koncu študija v Splitu pretekel tudi svoj prvi maraton. Takrat še nisem vedel v kaj se podajam, pričakovanja so bila prevelika, zato sem bil v cilju precej slabe volje. Znanja o maratonskem teku smo imeli v primerjavi z danes precej manj. Po uvodnem maratonskem nastopu je minilo kar nekaj časa, preden sem se spet postavil na štartno črto.

V 29 letih ste potem pretekli več kot 50 maratonov, med njimi tudi vseh šest največjih. Ste si "velikih šest", ki spadajo v serijo World Marathon Majors (WMM), zadali kot poseben izziv?

Prvi iz serije, ki sem ga pretekel, je bil maraton v New Yorku, in sicer novembra 2008. Takrat o seriji nisem vedel ničesar. To je bil zame tudi eden težjih maratonov do zdaj. S tako velikim tekaškim dogodkom nisem imel izkušenj, težko je bilo priti že na štart.

Za pot iz Manhattna v Staten Island sem uporabil taksi, vlak, avtobus in trajekt, v štartnem prostoru pa sem bil že 3 ure pred štartom. Bilo je zelo hladno in vetrovno. Bil sem premalo oblečen, prehitro sem oddal tudi garderobo. Tako zmrzoval nisem nikoli prej in pozneje nikoli več.

Gre vendarle za največji maraton na svetu …

To je maraton presežkov. Teče 50 tisoč maratoncev, ob progi sta dva milijona gledalcev, več kot 100 različnih ansamblov in glasbenih skupin, na tisoče volonterjev, ki so razvrščeni ob celotni progi, na štartu in v cilju in seveda na številnih okrepčevalnicah. Po tej maratonski izkušnji sem se odločil, da pretečem tudi preostalih pet iz serije WMM.

Matjaž Vrhunc Le dobrih pet mesecev pozneje ste se odpravili v London.

Londonski maraton sicer ni tako množičen kot v New Yorku, se je pa nanj zelo težko uvrstiti. Trasa večinoma poteka ob reki Temzi mimo številnih londonskih znamenitosti. Posebej zanimiv je tek čez znameniti Tower Bridge in sam prihod v ciljno ravnino ob Buckinghamski palači.

Jeseni istega leta pa je prišel na vrsto še Berlin. O berlinskem maratonu redko slišimo kaj slabega, kakšna je vaša izkušnja?

To je tudi po mojem mnenju eden najbolje organiziranih maratonov, pravi tekaški spektakel z izredno hitro maratonsko progo. Tu sem tudi odtekel svoj osebni rekord 2;44:11 in me že zato nanj vežejo lepi spomini. Berlinski je poleg ljubljanskega tudi eden redkih maratonov, ki sem ga pozneje še ponovil. Običajno izbiram nova mesta in prestolnice, kjer lahko združim ogled znamenitosti in nastop na teku.

Iz diplome, ki ste jo naročili in prejeli kot udeleženec vseh šestih največjih maratonov, je razvidno, da leta 2010 niste tekli na nobenem izmed njih. Načrtno?

Tistega leta sem bil sprejet na bostonski maraton, a sem zaradi izbruha vulkana na Islandiji ves nesrečen ostal na ljubljanskem letališču, tako da sem se ga udeležil šele naslednje leto. Ta maraton ima posebno mesto v moji zbirki že pretečenih, saj velja za najstarejši vsakoletni maraton na svetu.

Posebnost je tudi zelo razgibana trasa maratona, s številnimi spusti in vzponi, ki razen zadnjih štirih kilometrov poteka zunaj Bostona, po ulicah in cestah manjših mest in naselij. Tudi na sporedu ni ob koncu tedna kot vsi drugi, temveč tretji ponedeljek v aprilu, na dan ameriškega praznika Patriots Day.

Vam je kaj ostalo še posebej v spominu?

Najbolj mi je ostal v spominu utrinek iz mesteca Wellesley, kjer smo tekli skozi špalir vreščečih deklet iz bližnje srednje šole. Ta del proge imenujejo Scream tunnel (vreščeči predor). Posebnost je tudi znameniti vzpon na Heartbreak Hill, ki ga morajo maratonci premagati v zadnji tretjini teka.

Izkušnja iz Chicaga pa je malo manj prijetna?

Oktobra 2012 sem nastopil še v Chicagu, kjer nas je teklo blizu 45 tisoč. Tudi tu je proga ravninska in omogoča dobre rezultate. Organizacija je odlična. Ob progi je bilo ves čas ogromno gledalcev in številne glasbene skupine. Med vsemi šestimi je bil to moj najpočasnejši maraton, saj sem ga pretekel z vnetjem obeh ahilovih tetiv. Če sem v Berlinu kakšno solzo potočil, ker sem dobro odtekel, sem jo v Chicagu zaradi bolečin. Če prideš tako daleč, potrpiš.

Zbirko šestih medalj je dopolnila še skupna "medalja velikanka". Zbirko šestih medalj je dopolnila še skupna "medalja velikanka".

Takrat je kazalo, da je vaša zbirka končana, potem pa so med najbolj elitne dodali maraton v Tokiu. Na odločitev najbrž ni bilo treba dolgo čakati?

Rekel sem si, dajmo še tega, da bo zbirka popolna. V Tokiu sem nastopil februarja 2014. Obisk japonske prestolnice, kot enega največjih mest na svetu, je bil poleg maratona zanimiv tudi zaradi turističnih in kulturnih znamenitosti.

Maraton je organizacijsko na visoki ravni, me je pa presenetil dokaj nenavaden način razvrščanja tekmovalcev v prve štartne bloke, ko so v ospredju štartali tudi počasnejši tekači ter tisti v posebnih opravah in maskah, tako da smo se morali v prvih kilometrih prebijati mimo njih.

Na teke v tujino potujete sami, ali vzamete koga s seboj?

Moja partnerica je tudi maratonka, tako da greva na vsaj en maraton letno skupaj. Če se le da, grem z družbo, a tudi če potujem sam, ni težav, saj si tam najdeš družbo. V Chicagu sem si tako v hostlu pripravljal zajtrk, ko na sosednji mizi zagledam kraški pršut. Izkazalo se je, da sta bili za mizo dve slovenski družini, tako da smo bili v hostlu v večini.

Utrinek s teka v Bostonu. Utrinek s teka v Bostonu. Ob vseh teh nastopih se vam je na kakšnem zagotovo pripetilo kaj nenavadnega?

Leta 2003 sem tekel polmaraton v kanadskem mestu Peterborough v pravem snežnem metežu in na temperaturi –27 stopinj Celzija. Že na štart se je bilo zelo težko prebiti zaradi velikih snežnih zametov na vseh cestah, pihal pa je tudi močan veter. Do zadnjega nismo vedeli, ali tekma sploh bo, a nas je na koncu organizator le spustil na progo. Pogoji so bili res nemogoči, na trenutke vidljivost skoraj nična in predvsem peklenski mraz. Dodatno je pogoje teka oteževala še večslojna tekaška oprema, saj sem nase navlekel vse, kar sem imel s seboj.

Do zdaj sva govorila predvsem o tekih v tujini, kaj pa domače tekme?

Kot Ljubljančan si skoraj ne morem predstavljati, da bi v posamezni sezoni izpustil zame najpomembnejši tekaški prireditvi v naši prestolnici, Tek trojk in ljubljanski maraton.

Še posebej sem ponosen, da mi je do zdaj uspelo nastopiti na prav vseh izvedbah ljubljanskega maratona. Trikrat sem tekel na maratonski razdalji, trinajstkrat (zdaj že 15-krat, op.p.) na polmaratonu in trikrat na krajši 10-kilometrski razdalji.

Kaj se je v Ljubljani v vseh teh letih spremenilo?

V vseh teh letih sem bil priča številnim spremembam in izjemni rasti števila tekačev. Leta 1996 nas je teklo okoli 670, zdaj pa je ta številka narasla že prek 20 tisoč nastopajočih. A kot kaže, se ne bo ustavilo pri tej številki.

Iz leta v leto so tudi boljši rezultati, tako da je v povprečju za enako uvrstitev treba vsako leto teči hitreje. Večkrat je bila spremenjena lokacija štartnega in ciljnega prostora, menjala pa se je tudi sama trasa in smer teka.

Je še kaj prostora za izboljšave?

Tekmovanje bi bilo lahko še bolj zanimivo, če bo organizatorju v prihodnje uspelo pritegniti še več tujcev, predvsem pa povečati delež tekačev na maratonski razdalji. Prav povečanje števila nastopajočih na maratonu je po mojem mnenju eden večjih izzivov v prihodnje. Če primerjam velikost in število udeležencev s podobnimi maratoni po Evropi, lahko ljubljanski maraton štejemo med srednje velike maratone.

Pozdravljam idejo organizatorja, da uvaja FUN tek, ki je namenjen zabavi in druženju tekačev. Po vzoru podobnih tekov na večjih maratonih je to priložnost, da se posamezniki in različne tekaške skupine predstavijo v raznih kostumih in maskah. Pa še za dober namen gre, saj se denar od prijavnine zbira za donacije.

Na maratonu vas ljudje opazijo tudi s fotoaparatom v roki …

Na ljubljanskem maratonu sem že vrsto let akreditiran tudi kot fotograf. Tako imam že lepo zbirko fotografij, ki sem jih naredil pred, med ali po tekih, na tekaškem sejmu, testeninki … Gre le za hobi, tako da moje slike lahko na internetu brezplačno dobi, kdor želi.

Zadnjega od velike šesterice je pretekel v Tokiu. Zadnjega od velike šesterice je pretekel v Tokiu.

Kaj pa poškodbe? Ob toliko pretečenih kilometrih se jim je najbrž težko izogniti?

Na srečo nisem imel nikoli kakšne hujše poškodbe. Sem pa tja kakšna nategnjena mišica, fascija, vnetje tetive, a nič resnejšega. Vedno sem stremel k temu, da pazim nase. Že od samega začetka sem pazljiv predvsem pri obutvi. Spominjam se še, ko smo tekaške copate včasih vozili iz Nemčije. Bili so precej dragi.

Se kdaj naveličate teka? Ste se morda preizkusili še v čem drugem?

Seveda si človek po tako dolgem tekaškem stažu želi kaj novega, da se lažje motivira pri treningih. Zato sem se pred leti lotil tudi gorskih tekov, začel sem tudi trenirati in tekmovati v smučarski tek in triatlon. Do zdaj sem uspešno končal pet nastopov na polovičnem ironmanu, maja 2006 pa se premagal tudi celotni ironman v Celovcu.

Kakšni so vaši načrti za prihodnje, zagotovo imate kupljeno že kakšno letalsko vozovnico?

Tek je način mojega življenja, ves prosti čas prilagajam temu, saj drugače ne gre, če želiš resno trenirati in biti pripravljen.

Tudi v prihodnje želim nadaljevati teke na ljubljanskem maratonu in se udeleževati tekov doma in v tujini, predvsem v različnih evropskih prestolnicah in večjih mestih.

Seveda pa so ti načrti odvisni od zdravja, volje in razpoložljivega časa za treninge ter še posebej od finančnih zmožnosti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 29
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin