"Ljubljanski maraton je zame postal osebna tradicija, ki jo spoštujem"

Denis Striković ima vse zadnje oktobrske nedelje do konca življenja oziroma do takrat, ko mu bo zdravje služilo, že skrbno načrtovane. Zadnji dve desetletji jih je preživel v tekaški druščini na ljubljanskih ulicah "in tako bo tudi v prihodnje", pravi. Univerzitetni diplomirani politolog je namreč eden od 40 tekačev, ki so se na katero od razdalj na Ljubljanskem maratonu podali prav vsako leto njegovega obstoja, in edini, ki se je v sklopu Ljubljanskega maratona udeležil vseh 21 rekreativnih tekov.

Čeprav je vselej raje kot tekel igral košarko ali nogomet, ga je kot desetletnega mladeniča nad premiernim tekom danes največjega tekaškega dogodka v Sloveniji navdušil šolski psiholog in vodja jutranje telovadbe. Danes je Ljubljanski maraton njegova mala osebna tradicija, Ne bi je prekinil, tudi če bi se preselil v drugo državo. S 30-letnim Ljubljančanom, ki pravi, "da je dokaz, da rekreativni tek lahko preteče vsak", smo obudili spomine na prvi tek ter se dotaknili sprememb in množičnosti dogodka, ki bo kmalu doživel 22. izvedbo.

Leta 1996 ga je kot desetletnega dečka za premierni rekreativni tek v okviru prireditve Ljubljanski maraton prepričal šolski psiholog, ki je vodil jutranjo telovadbo. Pozneje je sam nadaljeval osebno tradicijo.

Za vami so prav vsi rekreativni teki na Ljubljanskem maratonu. Kako ste se leta 1996 kot desetletnik udeležili prvega?
V osnovni šoli smo imeli pred začetkom pouka eno uro jutranje telovadbe.  V okviru tega krožka smo že pred prvim Ljubljanskim maratonom hodili na različne teke, ki se niso toliko prijeli, potem pa so organizirali Ljubljanski maraton. Takrat je krožek vodil naš šolski psiholog, ki je bil tudi tekač, in otroci, ki smo hodili na ta krožek, smo se lahko prijavili.

Osnovna šola Nove Fužine je bila prva osnovna šola, ki je sodelovala na Ljubljanskem maratonu. Razdelili smo se glede na razdalje, saj takrat še ni bilo osnovnošolskih in srednješolskih tekov.  Večina se nas je odločila za rekreativni tek, nekateri za polmaraton, mislim, da je le psiholog izbral maraton.

Kako se spominjate premiernega teka na današnjem največjem tekaškem prazniku v Sloveniji?
Celoten dogodek je bil za nas otroke zanimiv. Tekle so različne generacije iz naše osnovne šole, ob teku smo se tudi zabavali. Tista nedelja je bila namenjena druženju. A že pred samim tekom je bilo zelo zanimivo, saj smo bili povabljeni na Ljubljanski grad, kar je bilo za nas posebno doživetje, saj smo tam videli tudi tekače, ki so se pripravljali na maraton.

Prav velike gneče ni bilo. Na vseh razdaljah se je zbralo 673 tekačev, 193 se jih je udeležilo rekreativnega teka, precej manj kot danes, ko številka presega 20.000 tekačev …

Takrat smo še vsi lahko štartali skupaj, saj nas res ni bilo veliko. Tisto leto so se na teke prijavili, vsaj tako se mi zdi, bolj ali manj tisti, ki so se ukvarjali s tekom. Popolnih rekreativcev je bilo zelo malo. Jaz pa nisem tekel hitro, v cilj sem prišel zadnji. Vmes sem se po ljubljanskih uličicah, saj središča še nisem dobro poznal, celo malce izgubil, a na koncu le našel cilj (smeh, op. a.).

Očitno vas je kljub temu tako pritegnil, da ste vztrajali.
Res je. Pozneje smo se ga še nekaj let udeleževali v okviru krožka, nato pa sem vztrajal sam, saj se mi je zdelo zanimivo vsako  leto nadaljevati nekaj, kar sem začel v osnovni šoli.

Osebno nisem nek zagrizen tekač. Zame je bilo to vedno kot druženje. Super stvar maratona se mi je vedno zdela ta, da so se ceste, ki so sicer rezervirane za avtomobile, odprle za tekače. Da lahko tečemo tam, kjer po navadi ne smemo teči. To je bil kot nekakšen privilegij za tekača. Zato sem vedno vztrajal. Zame je rekreativni tek na Ljubljanskem maratonu kot neka osebna tradicija. Če bom zdrav, ciljam na 50. ljubljanski maraton (smeh, op. a.).

Ste kdaj razmišljali, da bi "desetko" zamenjali za polmaraton?
Sem. To leto sem toliko tekel, da bi v nekem res rekrativnem tempu lahko odtekel 21 kilometrov. A za Ljubljanski maraton nameravam ostati pri rekreativnem teku. Si bom pa izbral kakšno drugo tekaško prireditev in tam odtekel polmaraton.

Če kdo, ste vi dodobra občutili spremembe in rast dogodka Ljubljanski maraton. Kje so največje?

Majice ljubljanskega maratona so se z leti dodobra spremenile in modernizirale, kot se je spremenil tudi sam slovenski tekaški praznik, ki je iz leta v leto v na višji ravni.
Najbolj se zagotovo pozna pri množičnosti. Na začetku, na prvih maratonih, je bilo zanimivo, ker nas ni bilo veliko. Takrat mi je bil največji čar to, da smo vsaj en del tekli po stari Ljubljani, po starem mestnem jedru. To mi je bilo vedno super. A nato se je to spremenilo, kar zame ni bila pozitivna sprememba, a se zavedam, da zaradi množičnosti danes drugače ne gre in da so se morali trasa, štart in cilj prestaviti.

Včasih smo tudi vsi skupaj štartali. Rekreativci smo sicer potem imeli drugo progo, a smo se srečevali s preostalimi, tako da smo bili tako udeleženci kot gledalci tekačev na daljših razdaljah.

Vse skupaj se je zelo profesionaliziralo. Ekipa Ljubljanskega maratona je podobna od štarta. To je njihov otrok, ki iz leta v leto napreduje. Tudi raven organizacije je vedno višja. Ljudje, ki pomagajo, so rasli z maratonom in ga izboljševali.

Ob 20. obletnici so ob maratonu organizirali še precej stvari in vse skupaj je bilo na res visoki ravni. Če se je z zviševanjem števila tekačev kdaj kje kaj zatikalo, se je to v naslednjih izboljšalo. Maraton je šel naprej z razvojem in popularnostjo teka v svetu. Kolikor se spreminja tekaška industrija, se spreminjajo tudi stvari na maratonu.

Malce za šalo malce za res, sprememba je tudi v županih, ki so nas v cilju pozdravili. Začelo se je z Dimitrijem Ruplom, pa Viko Potočnik, Danico Simšič, zdaj pa že lep čas tekače pozdravlja Zoran Janković, ki se je zelo vživel.

Foto: Osebni arhiv

Z množičnostjo je prišla tudi gneča, ki nekatere moti. Kako jo občutite vi?
Mene ne moti, poznam pa ljudi, ki prav zaradi gneče ne gredo na Ljubljanski maraton. A zame je največji čar prav v tem, da tečeš po ljubljanskih ulicah in da si v neki množici, da se družiš. Vsaj zame ni to tekmovalni dogodek, ampak bolj družaben.

Kaj vam tek pomeni? Kako pogosto obujete tekaške copate?
Nisem človek, ki bi konstantno tekel. Povsem odvisno je od leta. Kakšno leto sem tekel minimalno, ampak sem kondicijo vzdrževal z drugimi športi, kot sta nogomet in košarka. Zadnja leta pa želim biti malo bolje pripravljen.

To leto je morda prvo leto, da se res pripravljam, da tečem tudi daljše razdalje. Glavni cilj je, da pridem do cilja, na kakšnem teku pa si zadam, da izboljšam svoj čas. Ta zame načeloma ni pomemben. Po navadi sem kar med zadnjimi, saj mi je pomembnejši moto "važno je sodelovati, ne zmagati" (smeh, op. a.).

Lahko bi rekel, da sem jaz pokazatelj, da lahko vsak teče oziroma se lahko spravi na rekreativni tek.

Kakšno je torej vaše sporočilo nekomu, ki okleva, da bi se udeležil desetkilometrskega teka, saj ne ve, ali je pripravljen?
Da je treba samo priti na štart. Ni pomembno, če se ti vmes zalomi, saj se lahko ustaviš, sprehodiš, malo spočiješ in nadaljuješ.
"Najbolj poseben tisti iz leta 2012, ko nas je zasnežilo. Kar nekaj ljudi se je odločilo, da se zaradi snega ne bodo pojavili na štartu. Če to ne bi bila moja osebna tradicija, bi verjetno tudi jaz ostal doma. A tradicijo je treba spoštovati." Foto: Vid Ponikvar
Kateri se vam je najbolj vtisnil v spomin?
Mislim, da je bil kar najbolj poseben tisti iz leta 2012, ko nas je zasnežilo. Kar nekaj ljudi se je odločilo, da se zaradi snega ne pojavi na štartu. Če to ne bi bila moja osebna tradicija, bi tudi jaz verjetno ostal doma. A tradicijo je treba spoštovati. Med tekom si hitro pozabil na sneg, na mokre superge, saj je bilo vse skupaj neko posebno doživetje.

Najbolj se spomnim tudi kakšnih okroglih številk, jubilejev, pa seveda tudi prvega. Zanimivo je bilo tudi, ko se je razdalja rekreativnega teka s sedmih kilometrov zvišala na deset. Takrat sem se šalil, da me želijo z dodatnimi tremi kilometri ustaviti, da odneham, a jim ni uspelo (smeh, op. a.).

Ste eden od 40 tekačev, ki so sodelovali na vseh. Kaj vam to pomeni?
To je neke vrste dosežek, za katerega smo lani prejeli tudi priznanje. Še bolj kot to pa je Ljubljanski maraton, kot sem že rekel, zame res postala tradicija. Če bi se preselil v katero drugo državo, bi moral biti na dan Ljubljanskega maratona zagotovo v Ljubljani. Dopoldne zadnje oktobrske nedelje namenim rekreativnem teku na Ljubljanskem maratonu. Če bom zdrav, upam še na naslednjih 50.

Eni tekači, ki so se ga pogosto udeleževali,  so postali kar nekakšen zaščitni znak. Najbolj mi je v spominu ostala Helena Žigon, ki se je spomnim že vse od prvega teka.

Je tudi Ljubljanski maraton neke vrste zaščitni znak "Zame je rekreativni tek na Ljubljanskem maratonu kot neka osebna tradicija. Če bom zdrav, ciljam na 50. Ljubljanski maraton." Ljubljane?

Mislim, da je Ljubljanski maraton ena najboljših in najbolj prepoznanih znamk Ljubljane. Udeležuje se ga vse več ljudi iz tujine. Mislim, da nekdo, ki je iz Ljubljane, in ga še ni doživel, nekaj zamuja. Maraton je neka stvar, ki te naredi Ljubljančana. Saj veste, kako gredo tiste "štorije", da si pravi Slovenec šele, ko osvojiš Triglav.

Maraton imajo vsa večja glavna mesta. Mislim, da ima res velik pomen za Ljubljano. Organizatorji so ga dobro umestili. Niso ga postavili ob bok največjim maratonom, kar že zaradi majhnosti Ljubljane ni mogoče, ampak od mest, ki so primerljiva z Ljubljano, se mi zdi, da je med boljšimi.

Ljubljanski maraton povezujem tudi s spremembo ure, ki se ravno takrat premakne, kar je na nek način dobro, saj je manj možnosti, da tekači zamudijo. Mislim, da se je tudi že toliko prijelo, da imajo ljudje zdaj že v glavi, da je zadnja nedelja rezervirana za maraton. Tudi tisti, ki se vozijo z avtomobili in so malce jezni na vse skupaj, nekako vedo, da se tisti dan z avtom ne morejo nemoteno voziti po Ljubljani.